Jedro

Odpoklic s funkcije poslovodje pomeni, da tožnik za opravljanje dela poslovodje po pogodbi o zaposlitvi ne izpolnjuje več predpisanih pogojev in da zato ne more izpolnjevati obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja odpovedni razlog nesposobnosti po določbi 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. V pogodbi o zaposlitvi, v kateri sta pravdni stranki uredili medsebojne pravice in obveznosti v času opravljanja funkcije poslovodje, je bilo dogovorjeno, da je tožnik upravičen do odpravnine v znesku šestkratnega osnovnega mesečnega plačila poslovodje, in sicer (med drugim) v primeru, če je odpoklican iz „drugih ekonomsko poslovnih razlogov“. Tožnik je bil odpoklican, ker je tožena stranka (oziroma skupščina tožene stranke) izgubila zaupanje vanj, in sicer v zvezi z neustreznimi informacijami glede dveh komitentov tožene stranke. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da izguba zaupanja v tožnika kot poslovodjo ne predstavlja „drugega ekonomsko poslovnega razloga“, saj so ti objektivne narave, medtem ko je „izguba zaupanja“ lahko po naravi stvari le posledica subjektivnih dejstev na strani poslovodje (tj. ali kršitev njegovih obveznosti ali pa nesposobnost pri vodenju poslov). Zato sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni priznalo odpravnine ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa delno spremeni v 1. stavku VI. točke izreka tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati 9.552,26 EUR bruto nagrade iz naslova uspešnosti za leto 2012, od bruto zneska odvesti vse predpisane davke in prispevke ter plačati tožeči stranki pripadajočo neto nagrado z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 4.776,13 EUR bruto od 30. 5. 2014 do plačila in od ustreznega neto zneska od 4.776,13 EUR bruto od 1. 8. 2014 do plačila, vse v roku osmih dni. V presežku za plačilo bruto zneska 9.552,26 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneskov 4.776,13 EUR bruto nad ustreznima neto zneskoma se tožbeni zahtevek zavrne.“.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 6. 2014, za ugotovitev, da pogodba o zaposlitvi z dne 14. 6. 2012 zaradi nezakonite odpovedi ni prenehala veljati in delovno razmerje ni prenehalo ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v socialna zavarovanja, mu obračunati bruto plačo, ki bi mu pripadala, če bi delal, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati pripadajočo neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka).

Zavrnilo je prvi podredni tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v višini 57.313,56 EUR bruto, odvod davkov in prispevkov ter plačilo pripadajočega neto zneska tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

Zavrglo je tožbo z drugim podrednim tožbenim zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti in odpravo odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 6. 2014 ter obračun in plačilo odpravnine v višini 57.313,56 EUR bruto (III. točka izreka).

Zavrnilo je tretji podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je s 16. 6. 2014 med strankama ponovno stopila v veljavo pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktor financ skupine z dne 21. 11. 2010, da je bila ta pogodba o zaposlitvi odpovedana nezakonito, zato ni prenehala veljati in tožniku delovno razmerje ni prenehalo ter da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v socialna zavarovanja, mu obračunati bruto plačo, ki bi mu pripadala, če bi delal, odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati pripadajočo neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 18.006,56 EUR denarnega nadomestila zaradi neizrabljenega letnega dopusta za leti 2013 in 2014, odvod davkov in prispevkov od bruto zneska in plačilo pripadajočega neto zneska tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku osmih dni plača 9.552,26 EUR bruto nagrade iz naslova uspešnosti za leto 2012, od bruto zneska odvede davke in prispevke ter tožniku plača pripadajočo neto nagrado z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.776,13 EUR od 30. 5. 2014 do plačila in od 4.776,13 EUR od 1. 8. 2014 do plačila; v presežku je tožbeni zahtevek za del zakonskih zamudnih obresti zavrnilo (VI. točka izreka).

Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan v roku osmih dni povrniti njene stroške v višini 1.928,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (VII. točka izreka).

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo in sklep se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper odločitve sodišča prve stopnje v I., II., III., IV., V. in VII. točki izreka sodbe in sklepa, in sicer iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe in sklep razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da ni mogoče šteti, da bi pogodba o zaposlitvi z odpoklicem tožnika prenehala veljati sama po sebi, ker čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v njej ni opredeljen kot čas opravljanja funkcije, ampak kot čas od 15. 5. 2012 do 15. 5. 2016. Pri tem se sklicuje na zadevo VIII Ips 310/2008 in meni, da se pogodbe o zaposlitvi, ki preneha sama po sebi z odpoklicem, ne more odpovedati. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in se pri tem sklicuje na svoje navedbe, podane v postopku pred sodiščem prve stopnje. V zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom za obračun in plačilo odpravnine navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje določilo 15. člena pogodbe o zaposlitvi razlagati v skladu s pravo voljo in namenom pogodbenikov in ne le na podlagi jezikovne razlage, saj določilo ni povsem nedvoumno zapisano. Poslovodja namreč lahko odpravnino utemeljeno pričakuje, kadar mu mandat preneha iz razlogov, ki niso na njegovi strani. Besedno zvezo „iz drugih ekonomsko poslovnih razlogov“ je treba razlagati široko, pri tem pa smiselno izhajati iz 268. člena ZGD-1. Za zaključek, da je bil razlog za odpoklic izguba zaupanja v tožnika, ni nobene osnove v listinski dokumentaciji, priče pa so izpovedale prirejeno potrebam tega postopka. Razlog za odpoklic bi moral biti naveden v sklepu pristojnega organa, sicer se šteje za neobstoječega, saj ga ni mogoče preizkusiti. Sklicuje se na zadevo VIII Ips 250/2012. V zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom za obračun in plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust navaja, da je bil tožnik od vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje v položaju, ki izključuje izrabo dopusta, saj je bil v pripravljenosti za primopredajo. Posledično se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v ugodilnem delu VI. točke izreka sodbe in zoper odločitev o stroških postopka (VII. točka izreka sodbe), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka na obeh stopnjah. Navaja, da je bil tožnik na podlagi sklepa skupščin nedvomno upravičen do nagrade v višini 9.552,26 EUR, kolikor je znašala njegova mesečna plača. Kot zakoniti zastopnik bi si to nagrado lahko izplačal, pa si je ni, prav tako te terjatve v letnem poročilu družbe za leto 2013 ni uvrstil med obveznosti tožene stranke. Dodatka, o katerem govori sklep skupščine, ni bilo treba skleniti, saj sta bili pravica do nagrade in njena višina dogovorjeni in znani obema pravdnima strankama že na seji skupščine. O tem so enako izpovedali vsi tedanji člani skupščine in tudi tožnik. Tožnikovo ravnanje, da terjatve v letnem poročilu za leto 2013 ni uvrstil med obveznosti tožene stranke, je šteti kot konkludentni odpust dolga. Glede na tožnikov položaj pri toženi stranki se je očitno strinjal, da se mu nagrada za uspešnost ne izplača. Kot poslovodja tožene stranke je namreč moral tožnik ravnati s povečano skrbnostjo, zato se je od njega, če je štel, da ima do tožene stranke odprto terjatev iz naslova nagrade, utemeljeno pričakovalo, da to terjatev navede v letnem poročilu tožene stranke. Ker tega ni storil, se glede na sodno prakso (VIII Ips 16/2013) šteje, da se je tej terjatvi v smislu odpusta dolga odpovedal. Tako je njegovo ravnanje razumela tudi skupščina tožene stranke, kot izhaja iz izpovedi njenih tedanjih članov. Priglaša pritožbene stroške.

5. Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke. Predlagali sta, da pritožbeno sodišče pritožbo nasprotne stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo in sklep sodišča prve stopnje v delu, v katerem ga nasprotna stranka s pritožbo izpodbija. Priglašata stroške odgovorov na pritožbo.

6. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika ni utemeljena.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo nagrade za delovno uspešnost v VI. točki izreka zmotno uporabilo materialno pravo, v preostalem delu pa je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

8. Tožnik v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja več tožbenih zahtevkov, in sicer zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi oziroma za ugotovitev, da je ponovno stopila v veljavo prejšnja pogodba o zaposlitvi ter z njima povezana reparacijski in reintegracijski zahtevek. Hkrati uveljavlja tudi tožbene zahtevke za obračun in plačilo odpravnine, za obračun in plačilo denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust ter za obračun in plačilo nagrade za delovno uspešnost. Sodišče prve stopnje je z izjemo tožbenega zahtevka za obračun in plačilo nagrade za delovno uspešnost ostale (primarno in podredno) uveljavljane tožbene zahtevke zavrnilo oziroma zavrglo.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik s toženo stranko zaradi imenovanja za poslovodjo tožene stranke sklenil pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 6. 2012, s katero sta pravdni stranki uredili medsebojne pravice in obveznosti v času opravljanja funkcije poslovodje. 29. 5. 2014 je bil tožnik odpoklican s funkcije poslovodje, zaradi česar mu je tožena stranka 6. 6. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in mu hkrati ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delo na delovnem mestu samostojni analitik, ki pa je tožnik ni sprejel. K pritožbi tožnika:

10. V pritožbi tožnik neutemeljeno navaja, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 14. 6. 2012 sklenjena za čas opravljanja funkcije poslovodje in je zato z razrešitvijo tožnika s te funkcije prenehala veljati sama po sebi, kar pomeni, da je ni bilo mogoče (zakonito) odpovedati. V 1. členu te pogodbe o zaposlitvi (A1) je navedeno, da je bil tožnik imenovan za poslovodjo tožene stranke za štiriletni mandat, ki prične teči s 15. 5. 2012, pri čemer stranki s pogodbo o zaposlitvi, ki jo sklepata za določen čas od 15. 5. 2012 do 15. 5. 2016, urejata medsebojne obveznosti in pravice v času opravljanja funkcije poslovodje družbe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila navedena pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, in sicer za obdobje, kot iz nje izhaja. Iz pogodbe o zaposlitvi sicer res izhaja, da se čas tožnikovega štiriletnega mandata na funkciji poslovodje časovno pokriva z obdobjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, vendar to še ne pomeni, kot navaja tožnik, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati avtomatično z odpoklicem s funkcije poslovodje. Pogodba o zaposlitvi namreč ne vsebuje določila, da se sklepa le za čas opravljanja funkcije poslovodje, zato obravnavana zadeva tudi ni primerljiva z zadevo VIII Ips 310/2008, ki jo pritožba izpostavlja. Za prenehanje pogodbe o zaposlitvi je tako potrebna odpoved v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), kar je tožena stranka tudi storila in zato iz tega razloga izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita.

11. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita niti iz drugih zatrjevanih razlogov, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. V pritožbi se tožnik zgolj pavšalno sklicuje na svoje navedbe, podane v postopku pred sodiščem prve stopnje, česar pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Pritožbeno sodišče je zato pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje, da izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita in da prejšnja pogodba o zaposlitvi z dne 14. 6. 2012 po odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni ponovno stopila v veljavo, preverilo zgolj v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, in da je pravilno uporabilo materialno pravo. Pravilno je presodilo, da je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedeni razlog obrazložen in da se je zato tožnik na zagovoru 6. 6. 2014 lahko zagovarjal, da ne pride v poštev uporaba drugega odstavka 39. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije (Ur. l. RS, št. 5/2011 in nadalj.), saj se tožniku ne očita nedoseganje rezultatov, in da je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala pristojna oseba. Pravilno je tudi presodilo, da odpoklic s funkcije poslovodje pomeni, da tožnik za opravljanje dela poslovodje po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 6. 2012 ne izpolnjuje več predpisanih pogojev in da zato ne more izpolnjevati obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja odpovedni razlog nesposobnosti po določbi 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Materialnopravno pravilna je nadalje presoja sodišča prve stopnje, da je ponujena zaposlitev na delovnem mestu samostojni analitik ustrezna zaposlitev glede na določbo 91. člena ZDR-1 in da mu tožena stranka ni bila dolžna ponuditi zaposlitve na delovnem mestu direktor financ skupine. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnikova prejšnja pogodba o zaposlitvi z dne 21. 11. 2010 za opravljanje dela na delovnem mestu direktor financ skupine po odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pričela ponovno veljati, saj je s sklenitvijo odpovedane pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2012 prenehala veljati, določba 74. člena ZDR-1 pa ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za poslovodjo dne 14. 6. 2012 še ni veljala(1) .

12. Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za obračun in plačilo odpravnine. V 15. členu pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2012 sta se pravdni stranki dogovorili, da je tožnik upravičen do odpravnine v znesku šestkratnega osnovnega mesečnega plačila poslovodje, in sicer (med drugim) v primeru, če je odpoklican iz „drugih ekonomsko poslovnih razlogov“. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (izpovedi prič) ugotovilo, da je bil tožnik odpoklican, ker je tožena stranka (oziroma skupščina tožene stranke) izgubila zaupanje vanj, in sicer v zvezi z neustreznimi informacijami glede dveh komitentov tožene stranke. Po presoji sodišča prve stopnje izguba zaupanja v tožnika kot poslovodjo ne predstavlja „drugega ekonomsko poslovnega razloga“, zato tožniku ni priznalo odpravnine ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dejanske ugotovitve, da je bil tožnik odpoklican, ker je skupščina tožene stranke izgubila zaupanje vanj. Tako so izpovedali vsi člani takratne skupščine, A.A., B.B., C.C. in D.D., pri čemer ni razloga za dvom v verodostojnost njihovih izpovedi. Nasprotno ne izhaja niti iz izpovedi tožnika, ki je izpovedal, da je razumel, da je razlog za odpoklic drugačen pogled na poslovanje tožene stranke. V zvezi s pravilnostjo dejanske ugotovitve o razlogu za odpoklic ni utemeljena pritožbena navedba, da razlog iz listinske dokumentacije ne izhaja, saj je to dejstvo sodišče prve stopnje glede na pravila ZPP lahko ugotovilo s katerimkoli dokaznim sredstvom, torej tudi s pričami, in ni treba, da bi o njem obstajala kakšna listina. Prav tako se v delovnem sporu o pravici delavca do odpravnine ne zahteva, da je razlog za odpoklic naveden v sklepu pristojnega organa, saj se ne presoja utemeljenost razloga za odpoklic (torej v konkretnem primeru, ali so res obstajali razlogi za izgubo zaupanja skupščine), pač pa se ugotavlja zgolj njegov dejanski obstoj, kar pa je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno z izpovedmi prič. Neutemeljenost razloga za odpoklic tudi ni pogoj za upravičenost do odpravnine po pogodbi o zaposlitvi, zato ugotavljanje njegove utemeljenosti tudi iz tega razloga ni bilo potrebno.

Pritožbeno sodišče se strinja s pravno presojo sodišča prve stopnje, da izguba zaupanja v tožnika kot poslovodjo ne predstavlja „drugega ekonomsko poslovnega razloga“ in da zato tožnik ni upravičen do odpravnine po določilu 15. člena njegove pogodbe o zaposlitvi. Izguba zaupanja namreč že na podlagi jezikovne razlage ne pomeni ekonomsko poslovnega razloga, zato ni nobenega razloga, da bi moralo sodišče prve stopnje, kot neutemeljeno navaja tožnik, ugotavljati pravo voljo pogodbenih strank o vsebini tega določila pogodbe o zaposlitvi. Ugotovljenega razloga za odpoklic (tj. izgube zaupanja s strani skupščine) ni mogoče uvrstiti med „druge ekonomsko poslovne razloge“, saj so ti objektivne narave, medtem ko je „izguba zaupanja“ lahko po naravi stvari le posledica subjektivnih dejstev na strani poslovodje (tj. ali kršitev njegovih obveznosti ali pa nesposobnost pri vodenju poslov). Da se izguba zaupanja ne more razumeti kot ekonomsko poslovni razlog, ampak je to samostojen razlog za odpoklic poslovodje, kaže tudi primerjava z 286. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.), ki sicer ureja odpoklic članov oziroma predsednika uprave v delniški družbi. V drugem odstavku tega člena sta kot razlog za odpoklic (med drugim) navedena: izrečena nezaupnica s strani skupščine (razen če iz očitno neutemeljenih razlogov) in drugi ekonomsko-poslovni razlogi (kot npr. pomembnejše spremembe v strukturi delničarjev, reorganizacija). Nezaupnica pomeni po vsebini izraženo nezaupanje članu oziroma predsedniku uprave in je poseben razlog za odpoklic, ločen od ekonomsko-poslovnega razloga. Tudi zaradi navedene primerjave je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožnikovega odpoklica s funkcije poslovodje zaradi izgube zaupanja skupščine ni mogoče šteti kot „drug ekonomsko poslovni razlog“ za odpoklic, kar pomeni, da tožnik glede na določilo njegove pogodbe o zaposlitvi ni upravičen do odpravnine.

13. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun in plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust. Delavcu, ki pred prenehanjem veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ne izrabi letnega dopusta, v skladu s 164. členom ZDR-1 in 7. členom Direktive 2003/88 ES pripada nadomestilo, če iz objektivnih razlogov ni mogel izrabiti letnega dopusta do izteka pogodbe o zaposlitvi. To po stališču ustaljene sodne prakse pritožbenega in revizijskega sodišča(2) pomeni, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Delavec pravico do letnega dopusta (oziroma nadomestila) izgubi, če ne zahteva njegove izrabe, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo letnega dopusta. Za pravico do nadomestila za neizrabljeni letni dopust je tako bistveno, ali je delavec imel dejansko možnost, da izkoristi pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel na dan podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi 29 dni neizrabljenega dopusta (11 dni za leto 2013 in 18 dni za leto 2014). Ugotovilo je, da tožnik v času odpovednega roka v trajanju 46 dni za izrabo letnega dopusta ni zaprosil. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje tožnikovo predvidevanje, da bo klican na delo zaradi primopredaje, ne predstavlja okoliščine, zaradi katere letnega dopusta objektivno ni mogel izkoristiti. Tega ne spremeni niti v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da zaradi pripravljenosti na poziv tožene stranke dopust v času odpovednega roka ne bi dosegel svojega namena, tj. regeneracije in počitka delavca. Kljub temu bi namreč tožnik lahko izrabil letni dopust, sploh glede na to, da je bilo obdobje odpovednega roka (za 17 dni) daljše od celotnega še preostalega letnega dopusta in bi se zato lahko v tem času dogovoril za opravo primopredaje.

K pritožbi tožene stranke:

14. Tožena stranka pritožbo vlaga zoper ugodilni del odločitve sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo nagrade iz naslova uspešnosti. Do te nagrade je bil tožnik upravičen na podlagi 7. člena pogodbe o zaposlitvi, iz katerega izhaja, da ta del plače tožnika ugotavlja skupščina in se izplača praviloma enkrat letno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je skupščina tožene stranke na 40. redni seji 18. 4. 2013 (B5) sprejela sklep (16/40), iz katerega izhaja, da skupščina (za potrebe ugotavljanja izpolnjevanja ciljev po pogodbi o zaposlitvi vsakega od direktorjev) ugotavlja, da je bilo doseganje zastavljenih ciljev v večji meri izpolnjeno, ter predlaga izplačilo ustrezne nagrade poslovodstvu.

Tožena stranka v pritožbi sicer utemeljeno opozarja, da sklenitev novega dodatka k pogodbam o zaposlitvi direktorjev za potrebe izplačila nagrade ni bilo potrebno. Nadaljnje besedilo zgoraj navedenega sklepa skupščine, da bodo pooblaščenci lastnikov (tožene stranke) uskladili besedilo predloga novega dodatka k pogodbam o zaposlitvi direktorjev in ga predlagali slednjima v podpis, se po logiki stvari ne more nanašati na izplačilo nagrade iz naslova uspešnosti. Navedba o izplačilu konkretne nagrade v določeni višini ne sodi v pogodbo o zaposlitvi (oziroma v njen dodatek), poleg tega pa se nagrada izplačuje za preteklo obdobje. V samo pogodbo o zaposlitvi sodi (primeroma) le dogovor o pravici do izplačila nagrade iz naslova uspešnosti, postopek priznanja in izplačila ter določitev kriterijev za njeno izplačilo oziroma osebe (ali organa), ki o takšni nagradi odloča. Vse navedeno pa je tožnikova pogodba o zaposlitvi že vsebovala v 7. členu, zato ni bilo nobene potrebe po sklepanju dodatka, v katerem se naj bi s toženo stranko dogovorili o izplačilu nagrade za preteklo leto 2013. Poleg navedenega so tudi zaslišane priče (E.E. in A.A.) ter tožnik izpovedali, da je bila na seji skupščine dogovorjena tako nagrada kot tudi njena višina, pri čemer niso smatrali, da je za njeno izplačilo potrebno še sklepanje dodatnih aktov.

Ne glede na zgoraj navedeno pa je zaključek sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevano nagrado iz naslova uspešnosti pravilen. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je tožnikovo ravnanje, da od tožene stranke izplačila nagrade ni zahteval (oziroma je kot poslovodja ni odredil) in da te svoje terjatve ni navedel v letnem poročilu tožene stranke za leto 2013, treba šteti kot konkludentni odpust dolga po določbi 319. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Ta v prvem odstavku določa, da obveznost preneha, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval njene izpolnitve, in se dolžnik s tem strinja. Izjava volje se lahko po določbi prvega odstavka 18. člena OZ izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (konkludentno ravnanje). Za rešitev v predmetni zadevi je torej bistven odgovor na vprašanje, ali je tožnik s tem, ko od tožene stranke izplačila nagrade ni zahteval (oziroma ga ni odredil) in ker svoje terjatve ni navedel v letnem poročilu tožene stranke za leto 2013, toženi stranki s konkludentnim ravnanjem odpustil dolg v zvezi z izplačilom nagrade. Po presoji pritožbenega sodišča stališču, za katerega se zavzema pritožba, ni mogoče slediti. Iz opisanega pasivnega ravnanja se namreč še ne da zanesljivo sklepati, da obstoji tožnikova volja toženi stranki odpustiti dolg. Sodna praksa, na katero pri tem opozarja tožena stranka (VIII Ips 16/2013, enako tudi VIII Ips 5/2005 in VIII Ips 414/2009), se nanaša na drugačno dejansko situacijo, saj gre za primere, v katerih so poslovodje s svojim aktivnim ravnanjem (odreditvijo izplačevanja nižje plače) dali jasno vedeti, da svojemu delodajalcu odpuščajo dolg. V obravnavani zadevi pa tovrstnega aktivnega ravnanja tožnika ni bilo, zgolj nezahtevanje izpolnitve določene obveznosti od delodajalca pa še ne pomeni ravnanja delavca, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji njegova volja delodajalcu odpustiti dolg. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu je zato pravilna.

15. Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP poseglo v ugodilni del odločitve o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo nagrade iz naslova uspešnosti (1. stavek VI. točke izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo bruto zneska 9.552,26 EUR, kar je zmotno, saj je glede na zakonske predpise(3) treba od bruto zneska nagrade iz naslova uspešnosti odvesti še predpisane davke in prispevke. Prav tako je zmotna odločitev, da mora tožena stranka tožniku plačati zakonske zamudne obresti od dveh bruto zneskov 4.776,13 EUR. Zaradi zamude pri izplačilu, je tožnik upravičen le do zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov, saj mu je tožena stranka dolžna izplačati le neto zneske, od bruto zneskov pa zanj odvesti davke in prispevke, do zakonskih zamudnih obresti od bruto zneskov pa ni upravičen(4). Pritožbeno sodišče je zato delno spremenilo 1. stavek VI. točke izreka sodbe tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

16. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da v preostalem delu s pritožbama uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

17. Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje v korist tožene stranke bi sicer terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje v VII. točki izreka sodbe (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker pa se zaradi delne spremembe sodbe uspeh strank ni spremenil, saj je odločitev ostala vsebinsko praktično enaka, pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ni posegalo.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka je s pritožbo sicer deloma uspela, vendar le s sorazmerno majhnim delom svoje pritožbe, zato tudi ona sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Odgovora na pritožbo strank k odločitvi nista bistveno pripomogla, zato pravdni stranki skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP sami krijeta svoje stroške odgovorov na pritožbo.

(1) Veljati je pričela 12. 4. 2013. (2) Odločbe VS RS, opr. št. VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2011, VIII Ips 218/2010 z dne 7. 2. 2012, VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011 in druge.

(3) Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nadalj.), Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/96 in nadalj.), Zakon o davku na izplačane plače (Ur. l. RS, št. 34/96 in nadalj.) in Zakon o dohodnini (ZDoh-2, Ur. l. RS, št. 117/2006 in nadalj.).

(4) Tako tudi na primer sodba pritožbenega sodišča Pdp 202/2011 z dne 4. 3. 2011.