Jedro

Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil. Da pa bi stranka dosegla ugotavljanje dejanskega stanja v tej smeri, bi morala najprej ustrezno izkazati „spornost“ pogodbenega določila oziroma zasejati dvom o jasnosti pogodbenih določil, nato pa ponuditi konkretno trditveno podlago in dokaze v zvezi z resničnim namenom.

Revizijsko sodišče se v celoti strinja s presojo sodišč nižje stopnje, da odpoklic iz razloga „nezaupanja“ ne pomeni odpoklica iz „drugih ekonomsko poslovnih razlogov“ in da zato tožnik na podlagi določila 15. člena pogodbe o zaposlitvi nima pravice do odpravnine. Pri tem se drugostopenjsko sodišče ni oprlo zgolj na določbe ZGD-1, kot mu to očita revident, temveč je to navedlo kot dodatni argument ob tem, da že po naravi stvari izguba zaupanja kot subjektivno dejstvo ne more pomeniti ekonomsko poslovnega razloga, ki je objektivne narave.

Tudi če je bil sklep o odpoklicu neobrazložen ali pa če toženka dejansko ni imela utemeljenih razlogov za odpoklic, to v konkretnem sporu ne more vplivati na tožnikovo pravico do odpravnine, saj v pogodbi o zaposlitvi ni predvideno, da bi bil tožnik upravičen do odpravnine, če bi bil odpoklican iz neutemeljenih razlogov. Zaradi tega tudi ni bilo treba presojati utemeljenosti odpoklica tožnika z mesta poslovodje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 1.820,24 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil pri toženki nazadnje zaposlen na delovnem mestu poslovodja na podlagi imenovanja z dne 24. 4. 2012 in pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2012. Na skupščini toženke, ki je potekala 23. in 29. 5. 2014, je bil sprejet sklep o odpoklicu tožnika s funkcije poslovodje. Dne 29. 5. 2014 je od toženke prejel pisno seznanitev z očitanim razlogom nesposobnosti in vabilo na zagovor pred odpovedjo. Razgovor je bil opravljen dne 6. 6. 2014. Tožniku je bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi, ki je ni sprejel, zato mu je delovno razmerje pri toženki prenehalo.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reintegracijo in reparacijo. Zavrnilo je tudi prvi podredni tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine v višini 57.313,56 EUR ter zavrglo drugi podredni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njeno razveljavitev ter plačilo odpravnine. Zavrnilo je tudi tretji podredni zahtevek, s katerim je zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ponovno veljavnost pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imel s toženko sklenjeno pred nastopom funkcije poslovodje. Zavrnilo je tudi tožnikov zahtevek za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust, ugodilo pa je tožbenemu zahtevku za plačilo nagrade iz naslova uspešnosti. Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti stroške postopka.

3. Sodišče druge stopnje je delno spremenilo izrek v zvezi z izplačilom nagrade, v ostalem delu pa je pritožbo toženke zavrnilo, v celoti je zavrnilo tudi pritožbo tožnika.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, in sicer le v zvezi s pravico do odpravnine v višini 57.313,56 EUR. Sodišču druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje očita kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in zmotno uporabo materialnega prava, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ko je napačno interpretiralo določilo 15. člena odpovedane pogodbe o zaposlitvi, ki govori o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in pravici do odpravnine. Tožnik se ne strinja s stališčem sodišča, da glede na določilo 15. člena ni upravičen do plačila odpravnine, ker je bil odpoklican iz razloga nezaupanja toženke. Sodišču druge stopnje očita, da se je nekritično oprlo na jezikovno razlago pogodbe o zaposlitvi oziroma določila v zvezi z odpravnino in da se pri tolmačenju ekonomsko poslovnega razloga ne bi smelo opreti izključno na določbo 268. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.), saj ta ureja odpoklic člana uprave in predsednika v delniški družbi in se takšna določba ne more uporabiti za poslovodjo v družbi z omejeno odgovornostjo. Po mnenju tožnika so določila pogodbe o zaposlitvi nerodno, terminološko nedosledno in s tem dvoumno zapisana, zato bi moralo sodišče iskati in najti pravi namen pogodbenikov. Pri tem je sodišče zanemarilo, da je pogodbo vnaprej pripravila toženka in gre torej za pogodbo, ki jo je treba v primeru dvoma razlagati v korist tožnika, ki je v tem razmerju, kljub dejstvu, da gre za direktorja, pogajalsko šibkejša stranka. V reviziji ponuja svojo razlago določila pogodbe glede pravice do odpravnine, ki jo utemeljuje predvsem z namenom odpravnine in zaključuje, da pomeni odpoklic iz razloga nezaupanja poslovno odločitev in gre po njegovem mnenju v tem primeru dejansko za odpoklic iz poslovnih razlogov.

5. Na podlagi 375. člena ZPP je bila revizija poslana nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Strinja se z izpodbijanimi stališči nižjih sodišč in revizijskemu sodišču predlaga, da zavrne tožnikovo revizijo kot neutemeljeno.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Kot izhaja iz revizije se ta nanaša le na pravnomočno odločitev o zavrnitvi zahtevka za odpravnino in ne na druge odločitve sodišč.

9. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka je popolnoma nekonkretiziran, zato ga revizijsko sodišče ni moglo preizkusiti.

10. Neutemeljen je revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki naj bi ga nižji sodišči storili s tem, ko sta napačno razlagali pogodbo o zaposlitvi oziroma njeno določilo o pravici do odpravnine.

11. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil tožnik odpoklican, ker je toženka izgubila zaupanje vanj. Pogodba o zaposlitvi z dne 14. 6. 2012 v 15. členu določa, da je poslovodja upravičen do odpravnine v višini šestkratnika osnovnega mesečnega plačila v primeru, če mu pogodba o zaposlitvi preneha zato, ker v šestih mesecih ne pride do pisnega dogovora o vstopu tujega investitorja v družbo ali če je odpoklican iz drugih ekonomsko poslovnih razlogov. Po presoji obeh sodišč izguba zaupanja ne predstavlja drugega ekonomsko poslovnega razloga, zato tožniku nista priznali pravice do odpravnine ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Drugostopenjsko sodišče je pojasnilo, da izguba zaupanja namreč že na podlagi jezikovne razlage ne pomeni ekonomsko poslovnega razloga. Zato ni nobenega razloga, da bi moralo sodišče ugotavljati pravo voljo pogodbenih strank o vsebini tega določila pogodbe o zaposlitvi. Ugotovljenega razloga za odpoklic po presoji drugostopenjskega sodišča ni mogoče uvrstiti med „druge ekonomsko poslovne razloge“, saj so ti objektivne narave, medtem ko je „izguba zaupanja“ lahko po naravi stvari le posledica subjektivnih dejstev na strani poslovodje (tj. ali kršitev njegovih obveznosti ali pa nesposobnost pri vodenju poslov). Da se izguba zaupanja ne more razumeti kot ekonomsko poslovni razlog, ampak je to samostojen razlog za odpoklic poslovodje, po presoji sodišča druge stopnje kaže tudi primerjava z 268. členom ZGD-1, ki sicer ureja odpoklic članov oziroma predsednika uprave v delniški družbi. V drugem odstavku tega člena sta kot razlog za odpoklic med drugim navedena izrečena nezaupnica s strani skupščine (razen če iz očitno neutemeljenih razlogov) in drugi ekonomsko-poslovni razlogi (pomembnejše spremembe v strukturi delničarjev, reorganizacija in podobno). Nezaupnica pomeni po vsebini izraženo nezaupanje članu oziroma predsedniku uprave in je poseben razlog za odpoklic, ločen od ekonomsko-poslovnega razloga.

12. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.) v prvem odstavku 82. člena določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Šele če je uporaba določil sporna, drugi odstavek tega člena narekuje, da se pri razlagi teh spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Iskanje skupnega namena pogodbenikov tako prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil. Da pa bi stranka dosegla ugotavljanje dejanskega stanja v tej smeri, bi morala najprej ustrezno izkazati „spornost“ pogodbenega določila oziroma zasejati dvom o jasnosti pogodbenih določil, nato pa ponuditi konkretno trditveno podlago in dokaze v zvezi z resničnim namenom (1). Ker tožnik konkretnih okoliščin, ki bi lahko izkazale spornost pogodbenega določila o pravici do odpravnine (npr. trditve o okoliščinah pogajanj; o zunanjih okoliščinah, ki tvorijo kontekst izjave; o dodatnih dogovorih, ki lahko privedejo do drugačne vsebine skupnega namena, kot bi izhajal zgolj iz razlage besedila pogodbe...) v postopku na prvi stopnji ni navajal, očitno ni uspel izkazati „spornosti“ pogodbenega določila. Zaradi tega je neutemeljen revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava, ki naj bi bil storjen s tem, ko je sodišče pogodbeno določilo razlagalo tako, kot se glasi in ni iskalo skupnega namena pogodbenih strank.

13. Revizijsko sodišče se v celoti strinja s presojo sodišč nižje stopnje, da odpoklic iz razloga „nezaupanja“ ne pomeni odpoklica iz „drugih ekonomsko poslovnih razlogov“ in da zato tožnik na podlagi določila 15. člena pogodbe o zaposlitvi nima pravice do odpravnine. Pri tem se drugostopenjsko sodišče ni oprlo zgolj na določbe ZGD-1, kot mu to očita revident, temveč je to navedlo kot dodatni argument ob tem, da že po naravi stvari izguba zaupanja kot subjektivno dejstvo ne more pomeniti ekonomsko poslovnega razloga, ki je objektivne narave.

14. Revizijsko sodišče ugotavlja, da revident z očitki, da toženka za nezaupnico ni imela nobene utemeljene podlage v ravnanju tožnika, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Po tretjem odstavku 370. člena ZPP očitek zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni dopusten razlog za revizijo. Tudi če je bil sklep o odpoklicu neobrazložen ali pa če toženka dejansko ni imela utemeljenih razlogov za odpoklic, to v konkretnem sporu ne more vplivati na tožnikovo pravico do odpravnine, saj v pogodbi o zaposlitvi ni predvideno, da bi bil tožnik upravičen do odpravnine, če bi bil odpoklican iz neutemeljenih razlogov. Zaradi tega tudi ni bilo treba presojati utemeljenosti odpoklica tožnika z mesta poslovodje.

15. Tožnik v reviziji navaja, da se iz samega sklepa skupščine ne da razbrati, za kakšen odpoklic poslovodje je šlo in da je torej treba šteti, da je bil odpoklican brez obstoja posebnih razlogov in se lahko takšen odpoklic šteje zgolj kot odpoklic iz „drugih ekonomsko poslovnih razlogov“. Takšno stališče je napačno. Če iz sklepa o odpoklicu ne izhaja, iz kakšnega razloga je bil poslovodja odpoklican, se (lahko) šteje zgolj, da je bil odpoklican neutemeljeno, nikakor pa ni mogoče šteti, da je bil odpoklican iz „drugega ekonomsko poslovnega razloga“. Kot že pojasnjeno pa neutemeljen odpoklic tožniku glede na določila pogodbe o zaposlitvi ne daje pravice do odpravnine.

16. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del. 17. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Toženki se na podlagi drugega odstavka 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08 in nadalj.) priznajo stroški revizijskega postopka v znesku 1820,24 EUR (1.472,00 EUR za odgovor na revizijo, 20 EUR za materialne stroške in DDV).

(1) Tako VS RS v sklepu II Ips 313/2014 z dne 12. 5. 2016.