Jedro

Razveljavitveni zahtevek se že pojmovno nanaša na pogodbe, sklenjene z napako oziroma na izpodbojne pogodbe (112. člen ZOR), je konstitutivne narave, takšna pa je seveda tudi sodna odločba. V obravnavanem primeru pogodba ni bila sklenjena z nikakršno napako, zaradi nastopa pogoja pa bi prišel v poštev, poleg dajatvenega zahtevka na vrnitev (plačilo) danih izpolnitev, kvečjemu še ugotovitveni zahtevek (pa za to ni potrebe), da je pogodba prenehala veljati.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožeča stranka zahteva razveljavitev kupoprodajne pogodbe z dne 19.11.1993 z dodatkom k njej z dne 2.3.1994, zavrne.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo kupoprodajno pogodbo z dne 19.11.1993 z dodatkom k njej z dne 2.3.1994, s katero je toženec prodal tožniku fotokopirni stroj "Nashua", fotokopirni stroj "Cannon", razmnoževalni stroj "Rex Rotari", zlagalnik "Lindaco", stresalnik "Lindaco", strojček za spiralno vezavo, strojček za termično vezavo, pohištvo in inventar z lastnimi vlaganji ter repromaterial. Hkrati je tožencu naložilo, da tožniku vrne kupnino v znesku 525.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.1994 dalje do plačila in prevzame omenjene kupljene predmete v 15 dneh. Tožencu je še naložilo, da tožniku povrne pravdne stroške v znesku 121.917,50 SIT.

Zoper takšno odločitev je toženec vložil pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Navedel je, da sploh ni nastopil pogoj za razveljavitev pogodbe, saj tožnik ni zaprosil za izdajo dovoljenja za delo. Kupec strojev je bil namreč tožnik, najemno pogodbo za poslovni prostor, v katerem so se nahajali stroji, pa je sklenila tožnikova družba V. d.o.o.. Če bi tožnik zaprosil za opravljanje dejavnosti fotokopiranja kot fizična oseba, bi mu upravni organ in inšpekcija izdala dovoljenje za delo, saj je za samostojne podjetnike brez zaposlenih blažji kriterij. V vsakem primeru pa je šlo za majhno zahtevo inšpekcije, in sicer za montažo sanitarnega ventilatorja, ki stane nekaj tisoč tolarjev. V vsakem primeru je bil za eventualne odprave napak v najetem prostoru zadolžen tožnik in ne toženec. Navedel je še, da nikoli ni prejel nobenega pisma z odstopom od kupoprodajne pogodbe in da je zato izvedel šele ob prejemu same tožbe. Na glavni obravnavi predloženo pismo ne dokazuje, da je bilo tudi zares poslano. Tožnik ni upravičen do zamudnih obresti od leta 1994 dalje, ampak v najslabšem primeru šele od dneva vročitve tožbe tožencu. Tožnik ni pravilno odstopil od pogodbe in o tem obvestil toženca. Tožnik bi moral ravnati kot skrben gospodar in tožencu vrniti stroje ali pa jih prodati. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Materialnopravna podlaga za presojo spornega razmerja med pravdnima strankama so določila kupoprodajne pogodbe z dne 19.11.1993 in aneksa z dne 2.3.1994. Po navedeni pogodbi se je toženec obvezal izročiti tožniku stroje in opremo za opravljanje fotokopirne dejavnosti, ta pa se mu je obvezal zanje plačati 7.000 DEM. Hkrati sta se pogodbeni stranki dogovorili, da bo toženec tožniku vrnil kupnino, če komisija (Zavoda RS za varstvo pri delu) ne bo odobrila poslovanja v prostorih, ki jih je kupec najel pri R. d.d. in v katerih je prevzel omenjene stroje. Kot izhaja iz trditev toženca, je tožnik ob sklepanju pogodbe navedel dvom, ali ima omenjeno podjetje, ki je oddajalo v najem prostore za fotokopirnico, uporabno dovoljenje za to dejavnost. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo navedeno pogodbo med pravdnima strankama kot pogodbo sklenjeno pod razveznim pogojem v smislu 3. odstavka 74. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevnju ZOR). Po navedenem določilu pogodba, sklenjena pod razveznim pogojem, neha veljati, če se pogoj izpolni. Da sta pogodbenika zaradi nastopa pogoja dogovorila prenehanje učinkovanja pogodbe, izhaja iz dogovora o vrnitvi celotnega zneska kupnine, kar glede na vzajemnost kupoprodajne pogodbe pogojuje tudi vrnitev nasprotne izpolnitve oziroma vrnitev strojev in opreme. Kot izhaja iz nespornih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, inšpekcijska komisija dovoljenja za delo ni izdala, ker je ugotovila določene nepravilnosti v zvezi z prezračevanjem prostorov. Pri tem je vseeno, kdo je naročil oziroma zaprosil za ogled prostorov - tožnik osebno ali pa njegovo podjetje. Pogoj je nastopil, kar pomeni prenehanje učinkovanja oziroma prenehanje veljavnosti pogodbe in posledično pridobitev pravice vsakega od pogodbenikov do vrnitvenega zahtevka. To pa pomeni, da je bil tožnikov zahtevek v delu, v katerem zahteva razveljavitev sklenjene pogodbe ne samo nepotreben, ampak tudi nepravilen. Razveljavitveni zahtevek se že pojmovno nanaša na pogodbe, sklenjene z napako oziroma na izpodbojne pogodbe (112. člen ZOR), je konstitutivne narave, takšna pa je seveda tudi sodna odločba. V obravnavanem primeru pogodba ni bila sklenjena z nikakršno napako, zaradi nastopa pogoja pa bi prišel v poštev, poleg dajatvenega zahtevka na vrnitev (plačilo) danih izpolnitev, kvečjemu še ugotovitveni zahtevek (pa za to ni potrebe), da je pogodba prenehala veljati. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je konstitutivni del tožbenega zahtevka zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP).

V celoti pa je pravilna izpodbijana odločitev v dajatvenem delu. Tako kot je to dogovorjeno v pogodbi med strankama, je bil toženec dolžan vrniti tožniku kupnino v roku osmih dni od datuma komisijskega ogleda. Komisijski ogled je bil 22.3.1994, toženec kupnine ni vrnil v dogovorjenem roku, zato je od 31.3.1994 v dolžniški zamudi. Ta pa v primeru denarnih obveznosti pogojuje tudi obveznost plačila zamudnih obresti od dneva zamude dalje (1. odstavek 277. člena ZOR). Toženec zato neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o začetku teka zamudnih obresti. Ker je prišlo do prenehanja veljavnosti pogodbe že z nastopom razveznega pogoja, ni bila potrebna še posebna tožnikova odstopna izjava, kot to nepravilno šteje pritožnik. Če pa je tožnik toženca po komisijskem ogledu pozval, naj odpravi ugotovljene pomanjkljivosti, to pomeni le, da je tožnik kljub pogodbenemu dogovoru o vezanosti obstoja pogodbe na (ne)nastop pogoja, dal tožencu možnost, da izvrši kar je potrebno, da bi pogodba še naprej učinkovala. Zato so tudi odveč toženčeve trditve o tem, da naj bi bil zadolžen za odpravo pomanjkljivosti, ki jih je ugotovila inšpekcijska komisija tožnik sam. Ne bi bilo smiselno, da bi si v pogodbi sam postavljal pogoje, od katerih bi bila odvisno učinkovanje pogodbe.

Glede na navedeno je bilo treba pritožbo zoper dajatveni del odločitve sodišča prve stopnje zavrniti kot neutemeljeno in v tem delu potrditi izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).