Jedro

Dogovor o oderuških obresti, ki so vračunane v glavnico, ne pomeni ničnost celotnega posla, ampak delno ničnost. Pogodba ostane v veljavi za dovoljene pogodbene obresti in glavnico.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo na podlagi odpovedi in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora tožnik tožencu vrniti 70.000,00 EUR z obrestmi za vloge na vpogled od 25. 4. 2005 do 25. 3. 2010. Delno je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo delno ničnost notarskega zapisa posojilne pogodbe s sporazumom o zavarovanju terjatev po 142. členu SPZ, opr. št. ... z dne 25. 3. 2005, in sicer v prvi točki glede vrednosti posojila, ki presega 133.759,25 EUR in drugih, v prvem odstavku glede dolžnikove obveznosti vrniti 60. mesečni obrok, ki presega 51.159,24 EUR ter v drugem odstavku, da skupaj s plačilom zadnjega 60. obroka plača 5 % pogodbene obresti. V preostalem delu je tožbeni zahtevek, ki je glasil na ničnost tudi ostalih pogodbenih določil notarskega zapisa posojilne pogodbe s sporazumom o zavarovanju terjatev, zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Proti delu, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo tožena stranka. Sodba je sodba presenečenja. Predlaga, da se pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter odloči tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, in sicer prek drugega sodnika. Sodišče prve stopnje je v točki 1 izreka odločilo, da je ničen notarski zapis posojilne pogodbe s sporazumom o zavarovanju terjatve, kot izhaja iz točke 1 izreka. Ker je v točki 1 ugotovljeno, da se upnik zaveže dati dolžniku 160.000,00 EUR, kar dolžnik priznava in s podpisom potrjuje prejem, sledi, da je v točki izreka ugotovilo, da sporazum ni ničen za 133.259,24 EUR. Sodišče je v točki 2 izreka določilo, da bo dolžnik vrnil posojilo v 60 obrokih, in sicer 59 mesečnih po 1.400,00 EUR, zadnji pa v višini 77.400,00 EUR; v točki 2 v drugem odstavku pa je dogovorjena 5 % letna pogodbena obrestna mera. Iz tega sledi, da je sodišče zmanjšalo dolžnikov dolg na 82.600,00 EUR in izreklo posojilo za brezobrestno v smislu 5 % pogodbene letne obrestne mere. Glede zakonitih zamudnih obresti pa sodišče ni poseglo in je zahtevek zavrnilo. Glede na postavljeni tožbeni zahtevek na ničnost celotnega notarskega zapisa, je sodišče s sodbo prekoračilo zahtevek. Notarski zapis ni enako notarskemu zapisu posojilne pogodbe, ki je tožeča stranka v svojem tožbenem zahtevku ni navedla. Notarski zapis je krovni akt in vsebuje v predmetni zadevi prve dve strani v celoti in prvi stavek na tretji strani. V krovnem aktu so vsa opozorila na okoliščine, ki jih je notarka prebrala pogodbenikom. Vsebina posojilne pogodbe in sporazuma o zavarovanju sta pravni posel, katerega ničnost tožeča stranka ni zahtevala. Sodišče je odločilo o nečem, česar tožnik ni zahteval. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP po 357. členu. Tožena stranka je opozorila že v odgovoru na nesklepčnost tožbe in tožeča stranka tega ni odpravila. Zato je sodišče ni bilo dolžno pozivati k odpravi nesklepčnosti. Šlo pa je predaleč in je namesto stranke zahtevek dopolnilo, da ni več tisto, kar je v tožbi zahtevala. S tem je tudi ravnala sodnica pristransko. To se vidi tudi iz povzemanja tožbe v točki 1 obrazložitve. Ugovor prekoračitve zahtevka velja za točko I izreka sodbe. V 10. točki obrazložitve je zapisano, da sodišče verjame tožniku, kar je nasprotje v sodbi in posledica napačne dokazne ocene. V točki 11 je sodišče ugotovilo, da je od toženca prejel 70.000,00 EUR; v točki 1 pa, da mu je izročil toženec v banki ta denar, kjer sta opravila dvig. Iz poizvedb pri banki sledi, da toženec ni dvignil denarja. Sodišče pa sklepa, da je tožnik zmotno sklepal, da je toženec opravil dvig v tej banki. To je neživljenjsko, pač pa tožnik ni bil verodostojen pri zaslišanju. Sodišče se opre na izpovedbo priče, tožnikove žene, ki je zainteresirana v tej pravdi. Pred istim sodiščem teče tožba na ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe proti obema pravdnima strankama pod I P 277/2017 in toženec je dal soglasje za mediacijo, tožnica pa ne. Iz tega izhaja, da J. Č. ni objektivna priča, temveč zasleduje lastne interese. Priča J. Č. je neprepričljiva, saj ni mogoče slediti, da je bila na sestanku s tožencem glede posojila in nasprotovala, nato pa je čez pet mesecev izvedela, da je mož posojilo vzel. To je v nasprotju z delom notarskega zapisa, kjer izhaja, da je vedela za posojilo, znesek in pogoje in zastavo nepremičnine. Izpoved priče M. M., ki je posredna priča o tem, kaj je povedal mož, nima dokazne vrednosti. Kaj je rekel mož, toženec ni mogel vedeti. Kaj je pokojni mož zapisal, toženec ne ve. Možno je, da si je priča to izmislila. Priča ni nezainteresirana za uspeh tožnika. Priča je povedala, da tožnika pozna že 10 let, k njemu hodi v gostilno na ... in ga je videla mesec in pol pred narokom ter da je imela z njim stike po telefonu. Pisno izjavo je napisala na računalnik, ki ga nima. Vprašanje je, kod je napisal izjavo. Ko ji je bilo predočeno, da je najprej rekla, da nima računalnika, je pojasnila, da ima računalnik hčerka. Iz zapisnika se vidi, da je sodnica sugerirala priči odgovor, kje je našla priča podatek o podatkih toženca. Sodišče pa take izpovedbe ocenjuje za prepričljive. S čim je tožnik dokazal nižji znesek, ni niti enega razloga. Opiranje na indične dokaze je Ustavno sodišče izreklo za napačne (Up 879/14). Gre za kršitev ustavnih pravic tako v kazenskem kot v civilnem postopku. Izjava pokojne osebe R. zato ne more biti dovoljen dokaz, saj ni mogoče preveriti, kaj je stranka povedala. Temu je tožena stranka nasprotovala. Sicer pa je bil dokaz vložen po prvem naroku in prepozen. Prepis naroka o zaslišanju priče M. M. je opravljen šele na urgence tožene stranke po treh mesecih. Tak rok je nedopusten. Ko mine veliko časa, sodišče izgubi neposredno zaznavo in vtis o izvedenih dokazih. Rok za izdelavo sodbe ni v zakonu določen na pamet, temveč je zato, da so sveži vtisi iz glavne obravnave. Sodišče šteje, da je izjava tožnikove žene vredna, ker ne živita več na istem naslovu. To še ne pomeni, da sta razvezana. Nedovoljeno je, da sodišče šteje za dokazano, da je toženec posojal denar, in sicer pokojni osebi R. in pokojnemu M. in to manj, kot piše v pogodbi. To ni dokazano. Ni jasno, zakaj sodišče ne verjame toženi stranki. Tožnik se je sodišču zasmilil. Na to kažejo razlogi iz točke 17. Tožnik hoče izničiti dolg iz izvršilnega postopka, ki teče deset let. Tožnik prepisuje nepremičnino na ženo, daje ugovor in se izmika plačilu. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali pa so skopi in se ne da preizkusiti. Tožnikova ovadba toženca se je končala že na policiji. Izračun v točki 18 je nejasen in izhaja iz neresničnega dejstva, da je tožnik prejel posojilo 70.000,00 EUR. Kako je sodišče prišlo do te številke, ni jasno. Če je ugotovilo ničnost pogodbenih obresti 5 % letno, kar že na prvi pogled ni nično, pomeni, da razlogi v točki 18 ne držijo. Od kod sklep, da je obrestna mera na letni ravni 36,97 %? Materialnopravno napačna je ta ugotovitev. Izračun letne obrestne mere pogodbenih obresti je konstrukt, ki temelji na neresničnem dejstvu, da je tožnik prejel le 70.000,00 EUR posojila. Tako je tudi napačen sklep, da je bila dogovorjena obrestna mera za več kot 50 % višja kot je predpisana obrestna mera zamudnih obresti. Ker se je predpisana obrestna mera spreminjala, bi sodišče moralo zapisati, na katero se je oprlo. Napačen je sklep iz točke 20, da toženec ni dokazal, da bi izkoristil stisko tožnika. Tožnik je iskal posojilo za investicije. Ko je vzel denar za investicije, niso obstajale okoliščine, da bi bil brez službe in živel od ženine plače. Toženec je poznal tožnikovo družino in mu zaupal in vedel, da ne rešuje socialnega statusa. Razlogi sodbe v točki 21 in 22 so brez obrazložitve. Sodišče ne ugotovi, za katero obdobje ugotavlja stisko tožnika. Gotovo je stiska potem, ko so se začeli izvršilni postopki. Ni res, da si je tožnik z investicijo želel ustvariti pogoje za bivanje in pridobivanje dohodka. Bivališče že je imel in delo tudi. Sklicevanje na literaturo tu ne pomaga. V izvršilnem spisu je celo tožnik zatrjeval svojo procesno nesposobnost, ker da naj bi ga izvršilni postopek spravil v duševno stisko, vendar se na CSD, ko ga je sodišče zaprosilo, da preveri pogoje za skrbništvo, ni oglasil, da bi ga pregledali z izvedencem. Vse to kaže na vrednost tožnikovih izpovedb. Nerazumljivi so razlogi iz točke 26, da toženec ni zatrjeval, da je bil dogovor o oderuških obrestih odločilni nagib za sklenitev pogodbe. To sploh ni bil razlog za sklenitev. Vsebina pogodbe je jasna, 5 % pogodbene dogovorjene obresti in dogovorjene obresti za zamudo so jasne. Tožnik do sedaj ni vrnil nič od zneska, ki si ga je sposodil. To je tudi potrdil, ko je bil zaslišan. Izračun v točki 34 in 35 temelji na napačnih izhodiščih in je zato napačen. Napačna je stroškovna odločitev. Stroški niso obrazloženi.

3. Na vročeno pritožbo je tožnik odgovoril sam in predlaga zavrnitev pritožbe. K pritožbi prilaga tudi vrsto novih dokazov, nekatere dokaze pa samo ponovno predloži, kar je sodišče prve stopnje že upoštevalo. Dokazov iz odgovora na pritožbo pa ni mogoče upoštevati, saj so prepozni.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik najprej trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb ZPP iz 357. člena, ker je prekoračilo tožbeni zahtevek. Trdi, da tožeča stranka v tožbenem zahtevku ni navedla posojilne pogodbe, ampak notarski zapis, ki je le krovni akt. Sodišče prve stopnje je sodilo v mejah tožbenega zahtevka, vendar je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek delno utemeljen, zato je delno tožbeni zahtevek zavrnilo. Po odpovedi tožbenemu zahtevku tožeče stranke (pripravljalna vloga 22. 1. 2018, list. št. 162), je ostal tožbeni zahtevek tožeče stranke tak, da zahteva ugotovitev, da je pogodba sklenjena med tožnikom in tožencem v notarskem zapisu ... z dne 25. 3. 2005, nična (list. št. 6). V notarskem zapisu piše, da stranki sklepata: „posojilno pogodbo s sporazumom o zavarovanju terjatve po 142. členu SPZ“ (stran 3 notarskega zapisa, A2). To pomeni, da je v okviru tožbenega zahtevka tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti celotne pogodbe, ki je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa ... z dne 25. 3. 2005. Sodišče prve stopnje je po opravljenem dokaznem postopku delno ugodilo temu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je notarski zapis posojilne pogodbe s sporazumom o zavarovanju terjatev po 142. členu SPZ, ..., delno ničen v opisanem delu, kot izhaja v izreku pod točko I sodbe. V preostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Pritožba meni, da notarski zapis ni enako notarskemu zapisu posojilne pogodbe, ki je tožeča stranka v svojem zahtevku ni navedla. Vendar je tožbeni zahtevek dovolj določen, saj se tožnik sklicuje na pogodbo sklenjeno v tem notarskem zapisu in zahteva ničnost v celoti. Zmotno meni pritožba, da je v tem tožbenem zahtevku vsebovan le prvi del oziroma uvod, ki vsebuje podatke o tem, kdo je notar, kje so poslovali, stranke in predlog posla, ki naj se zapiše v notarskem zapisu. Za pravilnost tožbenega zahtevka ni treba prepisati vsebino posojilne pogodbe in sporazuma in zavarovanju terjatve kot pravnega posla, katerega ničnost tožeča stranka zahteva. Zahtevek je dovolj določen, saj je v notarskem zapisu na strani 3 kot pogodba zapisano, da gre za „posojilno pogodbo s sporazumom o zavarovanju terjatve po 142. členu SPZ“ in nato sledi vsebina. Tožba je tudi sklepčna in zmotno meni pritožnik, da gre za nesklepčno tožbo. Dejstvo, da je pa sodišče pri povzetkih pod točko ena zapisalo, da tožnik zahteva s tožbo ugotovitev ničnosti in notarskega zapisa posojilne pogodbe s sporazumom, namesto, da prepiše tožbeni zahtevek, ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Zato tudi sodišče ni ravnalo pristransko.

6. Pritožnik nadalje trdi, da je sodišče zmotno ocenilo dokaze in da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so si ti razlogi v nasprotju o tem, da je tožnik prejel le 70.000,00 EUR in da je 90.000,00 EUR v pogodbi bilo obresti. Pri tem meni, da tožnik ni dokazal svojih trditev, saj se je izkazalo, da toženec na banki tedaj ni dvignil 70.000,00 EUR, kot je zatrjeval tožnik. Sodišče prve stopnje pravilno sklepa, da je tožnik očitno narobe sklepal, da je toženec dvignil denar v banki, ker je tožnik trdil, da mu je denar izročil v banki. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženec ni dvignil tistega dne 70.000,00 EUR na banki. Vendar to še ne pomeni, da je toženec dokazal svojo trditev, da je tožniku izročil 160.000,00 EUR. Toženec je v navedbah zatrjeval, da je v notarskem zapisu potrjeno, da mu je izročil 160.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče na to le odgovarja, da nobena izmed pravdnih strank ni zatrjevala, da je bil še kdo prisoten pri izročanju denarja in je vsak ostal pri svojih navedbah o tem, kje je bil denar izročen (tožnik na banki, toženec v prostorih notarke). Nesporno pa je, da je denar bil izročen, sporno je le, koliko je bilo tega denarja.

7. Pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je poklonilo vero tožnikovi ženi, J. Č. Pri tem se sklicuje na dogajanje v zadevi I P 277/2017, kjer naj bi toženec D. dal soglasje za mediacijo, J. Č. pa ne, ker zasleduje lastni interes. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je sklicevanje na soglasje v mediacijo nerelevantno za presojo izpovedbe J. Č. v tej zadevi. Sicer pa je prepovedano sklicevanje na dejstvo, da je bila stranka pripravljena sodelovati v mediaciji, kar ne kaže na verodostojnost tožene stranke (prvi odstavek, točka A 12. člena Zakona o mediacijah v civilnih in gospodarskih zadevah). Za pritožbo je sporno pričino pričevanje o tem, da je najprej možu nasprotovala, da bi vzel tako posojilo s toliko obrestmi in da je to naredil mimo nje. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je sodišče prve stopnje ocenilo tožnikovo izpovedbo v primerjavi s pričino izpovedbo in tudi drugimi dokazi (izpovedba priče M., listinski dokazi in nenazadnje s toženčevim zaslišanjem). Ni pa razumnega razloga, da priči J. Č. ne bi sledilo, čeprav je v notarskem zapisu zapisano, da je vedela za posojilo; priča ni podpisala notarskega zapisa, zato to dejstvo ne omaje dokazne ocene sodišča prve stopnje.

8. Nadalje pritožba izpodbija dokazno oceno priče M. M. (točka IV obrazložitve sodbe). Samo dejstvo, ki ga izpostavi pritožba, da pozna tožnika deset let, da so hodili v gostilno na ..., ne pomeni, da priča ni govorila resnice. Tudi dejstvo, da je najprej povedala, da nima računalnika, potem pa je izpovedala, da je napisala izjavo na hčerin računalnik, ne pomeni, da priči ni mogoče slediti. Pritožba nadalje graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da priča M. M. ni v takem razmerju, ki bi kazal na njeno zainteresiranost za izid spora v tožnikovo korist, ker je izpovedala, da je žalostna zaradi dogodka z njenim možem. Sodišče prve stopnje je ocenilo njeno izpoved v delu, ko je izpovedala, da je tudi njenemu možu izročil posojilo 13.000,00 EUR, v posojilni pogodbi pa je pisalo 30.000,00 EUR. Ker to ni bila edina pogodba, katero je toženec sklenil na ta način, je sodišče prve stopnje ocenilo pričevanje M. M. za resnično. Če je priča povedala, da je žalostna, to še ne pomeni, kot smiselno želi prikazati pritožba, da je gojila tako zamero do toženca, da bi si zadevo izmislila. Dejstvo, da je tožnik zbiral dokaze in tudi predložil izjavo sedaj pokojnega A. R. (A3) in da je tudi priča M. M. potrdila, da je toženec posojal denar na tak način, samo potrdi dokazno oceno sodišča prve stopnje, da verjame tožniku glede prejetega denarja.

9. Pritožba navaja, da je izjava A. R. prepozna kot dokaz, ker je bila predložena po prvem naroku. Sodišče je pojasnilo, da je dovolilo dokazne listine, ki jih je tožnik predložil šele po prvem naroku (točka 4 sodba), ker izvedba teh dokazov ne bi zavlekla reševanja spora (peti odstavek 286.a člena ZPP). Zmotno meni pritožba, da je upoštevanje izjave sedaj pokojnega A. R. indični dokaz in zato prepovedan, ker se toženec ne more soočiti s pričo, ki je sedaj pokojna. Res gre za dokaz oziroma pisno izjavo sedaj pokojnega A. R. in toženec se ne more soočiti s to osebo. Vendar je sodišče naredilo dokazno oceno predvsem na podlagi zaslišanja strank in prič, ostale listine pa je samo ovrednotilo kot indični dokaz, ki le potrjuje posamezne neposredne dokaze, zlasti zaslišanja tožnika. Preveč je dokazov o tem, da je toženec tudi drugim osebam posojal denar na enak način, to je, da je v glavnico skril obresti, da to ni pomembno za presojo v tej zadevi. Toženec ni neuka stranka na področju posojanja denarja, ki naj bi ga tožnik zavedel, da mu je posodil 160.000,00 EUR.

10. Za pritožbo je še odločilno dejstvo, da je bila sodba izdelana 25. 4. 2018, rok za podajo pripomb na prepis zvočnega posnetka za zadnjo glavno obravnavo pa je bil 15. 3. 2018. V kolikor je sodišče preseglo 30 dnevni rok iz 321. člena ZPP, to še ne pomeni, da ni moglo prebrati zapisnika in listinskih dokazov in si zadosti ustvariti mnenja in je izdala pravilno sodbo. Kršitev 30 dnevnega roka za izdelavo sodbe ne pomeni takšne kršitve, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

11. Pritožba graja dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da tožencu ne sledi. Pri tem ponovno napada izpovedbo tožnikove žene, za katero je sodišče ugotovilo, da ne živi več na istem naslovu. Gotovo je tožnikova žena oseba, ki ni popolno nezainteresirana za rešitev te zadeve. Vendar je potrdila dogajanje v zvezi s posojanjem denarja in tudi dejstvo, ki je v tem sporu odločilno, da je mož prejel 70.000,00 EUR oz. 69.000,00 EUR. Zato ni pomembno, ali živi z možem v tem trenutku ali ne. Tožena stranka pa ni imela priče, ki bi potrdila, da je tožniku izročil 160.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo za življenjsko neverjetno dejstvo, da bi toženec tožnikU posodil ta denar s 5 % obrestno mero pogodbenih obresti, ki je bila v tem času bolj ugodna kot bančne obresti. Dejstvo, da je tožnik čakal toliko časa na vložitev te tožbe, ne spremeni te dokazne ocene. Tožnik je povedal, da je želel zadevo hitro končati in nato ali prodati stavbo ali zaslužiti z delom v gostinskem lokalu in vrniti denar. Vendar mu to ni uspelo in je nato vložil tožbo. Pritožba izpostavi, da sodba nima razlogov o tem, da je med pravdo tožnik grozil tožencu in pooblaščenki. Dogajanja med pravdo so bila očitno zaostrena; vendar tožnikovo obnašanje med pravdo, ki gotovo ni pravilno, ne potrdi toženčevih razlogov o dogajanju ob posojanju denarja. Tudi, če je bila kazenska ovadba tožnika proti tožencu zavržena, to še ne vpliva na dokazno oceno sodišča prve stopnje.

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno izračunalo, koliko znesejo pogodbene obresti, če je glavnice 70.000,00 EUR in obresti 90.000,00 EUR. Ob prišteti 5 % pogodbeni obrestni meri, kot je zapisano v posojilni pogodbi, je to 36,97 %. Pri tem je moč preizkusiti izračun tako, da se znesek 90.000,00 EUR razdeli na pet let oziroma so obresti 18.000,00 EUR letno. Brez 5 % obrestne mere je to 31,79 % (točka 18 obrazložitve). Predvsem pa je to pomembno, za preizkus izračuna primerjave s predpisano obrestno mero zamudnih obresti zaradi pravilne uporabe določb 377. člena OZ. Sodišče prve stopnje je tabelo predpisane obrestne mere zamudnih obresti prepisalo iz spletne strani Vrhovnega sodišča RS (točka 19 obrazložitve). V nobenem obdobju v času petih let, ko naj bi bilo posojilo vrnjeno, ni predpisana obrestna mera zamudnih obresti presegala najvišje v tej tabeli, to je 13,50 % letno. To pomeni, da je pogodbena obrestna mera 36,97 % letno za več kot 50 % presegala predpisano in jo je zato sodišče pravilno ocenilo za oderuško obrestno mero. Sodišče je tudi pravilno štelo, da je po določbi prvega odstavka 377. člena OZ dokazno breme na strani upnika (da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti, ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti). Tožeča stranka je povedala, da je imel nedokončan objekt, da je bil nezaposlen in brez dohodkov in da se je petčlanska družina preživljala od ženine plače 800,00 EUR in to v času pred najemom posojila. Posojilo je rabil zato, da bi dokončal stanovanje in gostilno in začel pridobivati dohodek, ali pa bi objekt prodal in poplačal dolgove. Tožena stranka pa ni dokazala, da bi bil tožnik zaposlen, ali da bi prejemal kakšne dogodke v času najema posojila in da torej ne bi bil v finančni stiski. Samo dejstvo, da je šlo za izgradnjo nekega objekta, kar toženec poimenuje finančno vlaganje, ne pomeni, da dolžnik ne more biti v osebni stiski. Če je s tem objektom želel zagotoviti svoje preživljanje, ali pa poplačilo dolgov, to niso investicijska vlaganja v pomenu normalnih ekonomskih razmerij. Pritožnik trdi, da je tožnik šel v to tožbo, ker je predzadolžen in je dolgoval tudi drugim upnikom in da se to bolj nanaša na čas pred vložitvijo tožbe. Vendar tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni dokazala svojih trditev, in sicer da tožnik ni bil v finančni stiski in v osebnem težkem položaju v času, ko je najemal kredit. Sodišče prve stopnje pravilno ugotovi, da tožnik ni dobil kredita na banki. To pomeni, da ni izpolnjeval pogoje oziroma kreditne sposobnosti. Pritožba se le sklicuje na 5 % pogodbeno obrestno mero, ki je zapisana v pogodbi. Pri tem izhaja iz lastnih trditev, da je bila izročena glavnica 160.000,00 EUR. Vendar teh trditev ni uspel dokazati, zato na te navedbe pritožbeno sodišče ne more odgovarjati. Obračuni sodišča v točki 34 in 35 so pravilni. Sodišče je pravilno izračunalo od vrednosti posojila 70.000,00 EUR za čas pogodbe po dovoljeni obrestni meri obresti 63.759,00 EUR in to prištelo glavnici ter tako dobilo znesek 133.759,00 EUR. Višje obresti pa so nedovoljene oziroma presegajo 50 % obrestno mero zamudnih obresti in jih je bilo zato treba odšteti, saj je v tem delu pogodba nična. Pravilno je tudi sodišče ugotovilo, saj je sledilo 60 obrokom iz pogodbe, da je zadnji obrok 51.159,24 EUR, saj je ostale obroke v pogodbi pustilo nespremenjene. Sodišče prve stopnje je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške, saj je bil uspeh polovičen (drugi odstavek 156. člena ZPP). Ker sta obe stranki imeli odvetnika, ni posebej računalo pravdnih stroškov, saj je ocenilo, da so približno enaki. Zato ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ima sodba dovolj razlogov o odločilnih o stroških.

13. Tako se izkaže, da je na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, saj pri tem ni zagrešilo očitanih absolutnih bistvenih in relativnih bistvenih kršitev določb ZPP in tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Na koncu je še treba pritrditi sodišču prve stopnje, da je delno ničnost dogovora o oderuških obrestih ugotovila in priznala tudi sodna praksa, saj dogovor o oderuških obrestih ne pomeni ničnosti celega posla oziroma ničnosti glede glavnice (primerjaj sodbo VSL II Cp 775/2012 in sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 131/2010). Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 353. člena ZPP.