Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili drugi odstavek 51. člena ZZZDR, ker nista upoštevali, da sta bili sporni parceli pridobljeni z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, zaradi tega pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Primerjava kupnine s tržno vrednostjo nepremičnin namreč utemeljuje zaključke, da je pavni posel predstavljal tudi darilo in je šlo za mešano pogodbo, mešano darilo (535. člen Obligacijskega zakonika), saj je tožničina mama očitno želela z izročitvijo nepremičnin, ki po vrednosti presegajo višino kupnine, obdariti tožnico. V tem delu torej nepremičnine niso bile pridobljene z delom bivših zunajzakonskih partnerjev. Sodišči pa nista presojali, v kolikšnem delu so bile nepremičnine pridobljene z delom pravdnih strank in v kolikšnem kot darilo tožnici.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba druge in prve stopnje se razveljavita v odločitvi o stroških in v delu, ki se nanaša na odločitev pod IV. sodbe prve stopnje glede parcel 391/193 in 391/250 k. o. ... in plačilo 90.000,00 EUR, in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Oris zadeve v obsegu, relevantnem za revizijski postope**k

1. Pravdni stranki sta bivša zunajzakonska partnerja. Njuna zunajzakonska skupnost je trajala od januarja 2011 do julija 2017. Zaradi ureditve premoženjskih razmerij po razpadu njune skupnosti je tožnica vložila tožbo, toženec pa nasprotno tožbo. Ni sporno, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka. Dopuščeno pravno vprašanje se nanaša na obseg skupnega premoženja, in sicer ali vanj spadata tudi parceli 391/193 in 391/250 k. o. ..., na katerih stoji stanovanjska hiša, in če, v kolikšnem deležu. 2. Tožnica je s tožbo zahtevala, naj sodišče ugotovi, da ti dve parceli ne spadata v skupno premoženje, podrejeno pa, da ji je toženec dolžan plačati 1.971,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2018, kar pomeni vračilo dela kredita, najetega za nakup parcel, ki ga ves čas odplačuje sama. Toženec je z nasprotno tožbo zahteval, naj se ugotovi, da v skupno premoženje spadata tudi ti dve parceli in da imata pravdni stranki na njih enak solastniški delež, tj. 1/2 celote. Zahteval je tudi plačilo 90.000,00 EUR, kar naj bi pomenilo izplačilo vrednosti njegovega deleža na teh dveh parcelah, torej razdružitev tega dela skupnega premoženja.

**Dosedanji tek postopka**

3. Odločitev o prikazanih zahtevkih je v sodbi sodišča prve stopnje vsebovana v IV. točki izreka, s katero je sodišče "v presežku in drugačnem obrestnem delu" tožbeni in nasprotni tožbeni zahtevek zavrnilo.

4. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5. S sklepom II DoR 103/2021 z dne 19. 5. 2021 je Vrhovno sodišče na predlog toženca dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj kršili materialno pravo, in sicer določbo drugega odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in posledično pomanjkljivo (protispisno) ugotovili pravno relevantna dejstva, s tem ko nista upoštevali navedb toženca in listin v spisu, iz česar je nesporno izhajalo, da so sporne nepremičnine vsaj delno bile pridobljene odplačno, in sicer s skupnim premoženjem pravdnih strank (za ta znesek je bil najet kredit, ki se je odplačeval z denarnimi sredstvi, ki predstavljajo skupno premoženje).

6. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato toženec pravočasno vložil revizijo. Po njegovem mnenju sta obe sodbi obremenjeni z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Sodbo izpodbija v delu, ki se nanaša na IV. točko izreka sodbe prve stopnje, v kateri je bil zavrnjen njegov nasprotni tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da parceli spadata v skupno premoženje pravdnih strank, ki imata na njem enak 1/2 solastniški delež, in naj se tožnici naloži plačilo 90.000,00 EUR. Predlaga, naj Vrhovno sodišče sodbi v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in "po lastni presoji naj tudi odredi dodelitev zadeve drugemu sodniku."

7. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožnici, ki je v odgovoru nanjo predlagala, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

8. Vrhovno sodišče glede na določilo 371. člena ZPP povzema ugotovitve sodišč in navedbe strank le glede dopuščenega relevantnega vprašanja in le na te tudi odgovarja. Vprašanje je usmerjeno ozko v pravilno uporabo drugega odstavka 51. člena ZZZDR kot izhodiščnega razloga za nadaljnjo pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje in napačno procesno postopanje sodišč, ki nista upoštevali vse s strani toženca ponujene trditvene in dokazne podlage.

**Relevantno dejansko stanje glede spornega premoženja**

9. Nepremičnini (v sodbah imenovani tudi stanovanjska hiša) je tožnici v letu 2015, torej v času trajanja zunajzakonske skupnosti, prodala mama za 45.000,00 EUR. V ta namen je tožnica 13. 11. 2015 najela kredit, kot porok pa je nastopal toženec. Od kupnine je bilo 10.000,00 EUR vrnjenih tožnici. Vrednost hiše je bila v času prodaje bistveno višja, in sicer jo je izvedenec ocenil na 207.800,00 EUR.

**Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje**

10. Po stališču sodišča prve stopnje ni povsem jasno, kakšen pravni interes izkazuje tožnica za ugotovitev, da stanovanjska hiša ne sodi v skupno premoženje, a se je kljub temu odločilo za zavrnitev tožbenega zahtevka. Prodajna pogodba je navidezna in dejansko prikriva darilno pogodbo. Prava volja tožničine mame je bila, da nepremičnino podari tožnici. Toženec je bil s takim sklepanjem pogodbe in prenosom lastništva na stanovanjski hiši seznanjen, zato se ne more sklicevati, da bi ga hotela tožnica izigrati. Pobuda za spremembo lastništva je prišla s strani pravdnih strank, za "prodajo" pa se je tožničina mama odločila zato, da se izplača še njena druga hčerka. Sklenila bi "zgolj darilno pogodbo s tožnico," če ne bi imela druge hčerke, ki je ni želela dedno prikrajšati. Hišo je mama podarila le tožnici in ne tudi tožencu. Sodišče je zaključilo, da torej hiša ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank, a takšnemu zahtevku po prepričanju sodišča ni mogoče (formalno) ugoditi, zato ga je zvrnilo. Meni, da je lahko to naredilo tudi zato, ker toženec v nasprotni tožbi zahteva ugotovitev, da stanovanjska hiša sodi v skupno premoženje, kar pa je zavrnilo. Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo tudi zahtevek toženca za plačilo 90.000,00 EUR kot izplačilo njegovega deleža na hiši, presodilo pa je, da ta zahtevek ni utemeljen niti po 48. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Navedlo je še, da kljub zavrnitvi zahtevka za ugotovitev negativnega dejstva, ni odločalo o podrejenem zahtevku, ki pa bi ga bilo treba glede na obrazloženo sicer zavrniti.

11. Sodišče druge stopnje je kot pravilen ocenilo zaključek, da je bila za stanovanjsko hišo sicer formalno sklenjena prodajna pogodba, vendar je šlo v resnici za darilno pogodbo med materjo kot darovalko in tožnico kot obdarjenko.

**Navedbe strank v revizijskem postopku**

12. Toženec v reviziji trdi, da sodba sodišča druge stopnje ne dosega standarda minimalne obrazloženosti, sodišče prve stopnje pa je kljub izključujočim se zahtevkom (ugotovitveni in negativni ugotovitveni zahtevek glede istega premoženja) oba zahtevka zvrnilo. Ni sporno, da sta bili nepremičnini pridobljeni v času trajanja zunajzakonske zveze s kupoprodajno pogodbo, tožnica pa je za kupnino pridobila stanovanjski kredit, pri katerem je bil toženec porok. Ker je bila na podlagi pogodbe pridobljena lastninska pravica na nepremičninah v celoti in ker je toženec na njih pridobil lastninsko pravico originarno, je dobil 1/2 delež na tem skupnem premoženju. Sama tožnica je zaključila, da je bil del nepremičnine podarjen, del pa kupljen, toženec pa je trdil, da je šlo izključno za nakup, sicer bi bila sklenjena darilna ali mešana pogodba. Izključni razlog za nižjo kupnino je bil v tem, da sta pravdni stranki v hiši živeli že štiri leta pred nakupom in vanjo vlagali skupna denarna sredstva. Sodišče je kljub kupoprodajni pogodbi, ki izkazuje odplačno pridobitev premoženja, pravni posel spoznalo za navidezen ter ugotovilo, da gre v celoti za darilo tožnici, in to kljub drugačni izpovedbi prič in same tožnice. Tožnica je šla celo tako daleč, da je z materjo sklenila novo pogodbo, imenovano aneks o delni razveljavitvi prodajne pogodbe in darilna pogodba, katere namen je bil oškodovanje (izigranje) toženca. Dosegli sta tudi spremembo zemljiškoknjižnega stanja tako, da je tožnica 1/5 delež kupila, 4/5 delež pa dobila podarjen. Po presoji sodišča pa je bila sklenjena izključno darilna pogodba. Sodišče ni moglo nadomestiti volje pogodbenih strank, saj nobena okoliščina ni kazala, da bi bila sklenjena darilna ali mešana pogodba. Vprašanje navideznosti pogodbe med tožničino materjo kot prodajalko in tožnico je vprašanje, ki bi ga bilo treba najprej rešiti v drugi pravdi, v kateri bi bila udeležena tudi mati tožnice, saj bi sicer vsak zakonec v pravdi glede premoženja vedno lahko ugovarjal poslu in zgolj z zaslišanjem tretje osebe (njegovega sopogodbenika) dokazoval njegovo neveljavnost, kar je vprašljivo z vidika pravne varnosti. Ugovor navideznosti kot predhodno vprašanje tako v tem postopku sploh ni dovoljen, sicer pa gre za skrbno načrtovan "konstrukt" tožničine družine. V nadaljevanju revizije toženec utemeljuje, zakaj je bilo plačano le 45.000,00 EUR in kolikšen del nepremičnin naj bi sodil v skupno premoženje pravdnih strank. Četudi bi obveljalo, da je bilo ¾ nepremičnin podarjenih, je bila 1/4 nesporno kupljena, pri čemer dejstvo, zakaj je bila kupljena (da ne bi bila dedno prikrajšana tožničina sestra) ne more vplivati na materialnopravno ureditev iz drugega odstavka 51. člena ZZZDR. Kredit, ki ga je najela tožnica na svoje ime, je skupen dolg, saj sta ga v času njune zunajzakonske zveze tudi skupaj odplačevala, torej je bila kupnina plačana s sredstvi skupnega premoženja. Sodišče bi moralo zato odločiti, da je najmanj 1/4 delež nepremičnin skupno premoženje in da je delež toženca na njem 1/2. Drugačen pristop sodišča je povsem samovoljen in pomeni kršitev jasnih materialnopravnih predpisov in bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

13. Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga, naj sodišče pri odločanju o reviziji opredeli vrednost spornega predmeta, ker meni, da jo je pritožbeno sodišče v sklepu o stroških določilo povsem napačno. Toženec je z nasprotno tožbo zahteval plačilo 90.000,00 EUR poleg zahtevka za ugotovitev skupne lastnine na nepremičninah, kar je v pritožbi pojasnil s tem, da zahteva civilno delitev v obliki izplačila določene sorazmerne vrednosti njegovega solastniškega deleža na skupnem premoženju, ne pa povračila neupravičene obogatitve tožnice zaradi vlaganj v nepremičnino. Na tako skope pritožbene pritožbene trditve je pritožbeno sodišče ustrezno odgovorilo. Za delitev skupnega premoženja je predviden nepravdni postopek, v katerem se stvar deli bodisi fizično bodisi civilno, ničesar od tega pa ni mogoče zahtevati v pravdi. Toženec tudi v reviziji ne razloži, zakaj bi bilo treba ugoditi denarnemu zahtevku. V zvezi s parcelama 391/193 in 391/250 k. o. ... pa tožnica navaja, da je sodišče pravilno zaključilo, da simuliran pravni posel ne velja, ker je ničen oziroma neobstoječ, ampak velja prikriti, to je darilo. Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR je skupno samo tisto premoženje, ki ga pridobita zakonca z delom. Vprašanje v tej zadevi torej je, ali je tožnica nepremičnino, vredno 207.800,00 EUR v letu 2015 pridobila z delom ali z darilom. Glede na to, da je zanjo plačala samo 35.000,00 EUR, kar je skoraj 6 x manj od tržne vrednosti in da ni bil namen odsvojiteljice, da nepremičnino proda, ampak jo podari, ni mogoče zaključiti, da je bila nepremičnina pridobljena z delom. Nadaljnji razlog pa je v tem, da tožnica že od sklenitve pogodbe v letu 2015 odplačuje kredit v znesku 45.000,00 EUR, h kateremu toženec ne prispeva ničesar. V postopku je postavila podrejen zahtevek za vrnitev posameznih obrokov kredita, če bi sodišče ugotovilo, da je tudi toženec lastnik te parcele. V primeru spremembe ali razveljavitve odločitve sodišča prve stopnje, bo treba odločati tudi o tem zahtevku. V najslabšem primeru je bil z delom pridobljen zgolj del nepremičnin v deležu, kolikor ga predstavlja vrednost 35.000,00 EUR oziroma znesek, ki bi ga po pogodbi tožnik sploh prispeval (pa ga ni), napram vrednosti nepremičnine, delež tožnika pa polovico tega.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

14. Revizija je utemeljena.

15. Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Enake pravne posledice na premoženjskem področju veljajo tudi za zunajzakonska partnerja (prvi odstavek 12. člena ZZZDR). Vrhovno sodišče je že v mnogih zadevah pojasnilo, da v skupno premoženje sodi tudi premoženje, ki ga partnerja pridobita s kreditom, pri čemer ni pomembno, kdo od njiju je kredit pridobil, pa tudi, da ni pomembno, kdo od partnerjev je sklenil kupoprodajno pogodbo oziroma kdo je kot lastnik vpisan v zemljiški knjigi.1 Prav tako ni bistvena volja, soglasje oziroma namen, naj neko premoženje postane skupno premoženje.2 Skupno premoženje je namreč pridobljeno originarno po samem zakonu, pomembna konstitutivna elementa skupnega premoženja pa sta čas pridobitve premoženja in pridobitev z delom. V obravnavanem primeru torej sodišče ne presoja veljavnosti prodajne pogodbe, ki sta jo sklenili tožnica in njena mati, ampak mora presoditi, ali je bilo z njo pridobljeno premoženje, pridobljeno z delom pravdnih strank.

16. V obravnavani zadevi ni bilo sporno, da sta bili nepremičnini pridobljeni v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank. Pridobljeni sta bili s prodajno pogodbo, ki jo je tožnica sklenila s svojo mamo. Prav tako ni bilo sporno, da kupnina zanju še zdaleč ni dosegala realne vrednosti nepremičnin. Mati tožnice je imela po zaključkih sodišč prve in druge stopnje namreč namen nepremičnino podariti samo tožnici, a do sklenitve in realizacije darilne pogodbe v celoti ni prišlo, ker z darilno pogodbo ni želela prikrajšati svoje druge hčerke. Vsaj delno je bila torej pogodba odplačna in vsaj delno je bilo torej tudi to premoženje pridobljeno z delom zunajzakonskih partnerjev, saj kot rečeno, namen ali volja, naj določeno premoženje postane ali ne postne skupno, nista relevantna. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je zato pritrdilen. Dejstvo, da je kredit, pridobljen za kupnino, odplačevala tožnica, na tako odločitev ne vpliva. Obroki, ki jih je plačala v času trajanja zunajzakonske skupnosti, so predstavljali pasivo skupnega premoženja, medtem ko obroki, ki jih je plačala po razpadu zunajzakonske skupnosti ali pa jih še plačuje, nimajo stvarnopravnih posledic v obliki nastajanja skupnega premoženja ali povečevanja deleža na njem. Nepremičnini sta bili kot skupno premoženje (v določenem še neugotovljenem obsegu) že pridobljeni in na njem tudi obstajata (v obravnavanem primeru enaka) deleža bivših partnerjev. Če tožnica po razpadu zunajzakonske zveze odplačuje skupni dolg iz lastnih sredstev, ima pravico zahtevati od toženca povračilo tistega, kar je plačala več, kot znaša njen del dolga (tretji odstavek 56. člena ZZZDR). Na ta del se, kot opozarja v odgovoru na revizijo, nanaša njen podrejeni zahtevek, o katerem doslej sodišči glede na zavrnitev toženčevega zahtevka nista odločali.

17. Sodišči druge in prve stopnje sta torej zmotno uporabili drugi odstavek 51. člena ZZZDR, ker nista upoštevali, da sta bili sporni parceli delno pridobljeni z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti pravdnih strank, zaradi tega pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Primerjava kupnine s tržno vrednostjo nepremičnin namreč utemeljuje zaključke, da je pravni posel predstavljal tudi darilo in je šlo za mešano pogodbo, mešano darilo (535. člen Obligacijskega zakonika), saj je tožničina mama očitno želela z izročitvijo nepremičnin, ki po vrednosti presegajo višino kupnine, obdariti tožnico. V tem delu torej nepremičnine niso bile pridobljene z delom bivših zunajzakonskih partnerjev. Ker pa sodišči nista presojali, v kolikšnem delu so bile nepremičnine pridobljene z delom pravdnih strank in v kolikšnem kot darilo tožnici, kar toženec obširno pojasnjuje v reviziji, je moralo Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker toženec ne pojasni, zakaj naj bi se zadeva dodelila drugemu sodniku, Vrhovno sodišče tega ni odredilo. Zmotno materialnopravno izhodišče se tiče tako ugotovitvenega dela nasprotnega tožbenega zahtevka (obseg skupnega premoženja) kot tudi dajatvenega (plačilo 90.000,00 EUR kot civilna delitev tega dela skupnega premoženja), zato je sodbi razveljavilo v celotnem izpodbijanem delu, pri čemer pa bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku vsebinsko obravnavati tudi tožničine ugovore o neutemeljenosti takšne kumulacije zahtevkov in civilne delitve v pravdi. S tem Vrhovno sodišče obenem pojasnjuje tožnici obseg odločanja v revizijskem postopku, ni pa sledilo njenemu predlogu, naj določi vrednost spornega predmeta, saj o tem, kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, odloča sodišče prve stopnje (tretji odstavek 44. člena ZPP), kadar pa gre za denarni tožbeni zahtevek, pravilo jasno določa sam zakon (39. člen ZPP).

18. Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem in četrtem odstavku 165. člena ZPP.

19. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Npr. II Ips 596/2008. 2 Npr. II Ips 482/2001.