Jedro

Način uporabe nepremičnine s strani izvenzakonskih partnerjev ni dokaz, da je hiša predstavljala skupno premoženje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod I. točko izreka toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici plačati 19.207,41 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod II. točko izreka je ugotovilo, da je nepremičnina z ID znakom x-1, x-2, x-3 in y-1 skupno premoženje pravdnih strank in da znaša delež tožnice T. Š. na teh nepremičninah ¼ od celote, pod III. točko izreka je ugotovilo da poslovne deleže v družbi Š. o. T. d.o.o. v višini 5.000,00 EUR, ki predstavlja 29% osnovnega kapitala in 3.700,00 EUR, kar predstavlja 21% osnovnega kapitala predstavlja skupno premoženje pravdnih strank in da znaša delež tožeče stranke na vsakem od poslovnih deležev ½. Pod IV. točko izreka je v presežku in drugačnem obrestnem delu tožbeni zahtevek po tožbi in nasprotni tožbi zavrnilo, pod točko V. izreka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške.

2. Takšno sodbo v I., III., IV. in V. točki s pravočasno pritožbo izpodbija tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom razveljavitve izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka se v odgovoru na pritožbo zavzema za potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se je najprej ukvarjalo s pravočasnostjo pritožbe, ki jo je tožena stranka vložila 18. 6. 2020. Sodba je bila toženi stranki vročena 4. 3. 2020 zato je 30-dnevni pritožbeni rok pričel teči 5. 3. 2020. V nenujnih sodnih zadevah, ki so jih sodišča prejela v obravnavanje pred 16. 3. 2020 je bil na podlagi odredbe o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih, ki jo je predsednik Vrhovnega sodišča RS izdal 12. 3. 2020 in je bila v Uradnem listu RS objavljena 13. 3. 2020 tek procesnih rokov s 16. 3. 2020 prekinjen in se je nadaljeval s 1. 6. 2020. Pritožbeni rok za toženo stranko je pričel teči s 5. 3. 2020 (prvi dan roka) in je tekel do vključno 15. 3. 2020 (torej 11 dni) po prekinitvi se je tek 30-dnevnega pritožbenega roka nadaljeval s 1. 6. 2020 in je iztekel 19. 6. 2020. Pritožba vložena dne 18. 6. 2020 s katero tožena stranka nadomešča pomotoma poslano pritožbo z dne 8. 6. 2020 je tako pravočasna in jo je pritožbeno sodišče obravnavalo.

6. Z izrekom pod IV „v presežku se tožbeni zahtevek po tožbi in nasprotni tožbi zavrnjen“ je sodišče prve stopnje: - zavrnilo zahtevek tožnika, da se ugotovi, da v skupno premoženje spada nepremičnina parc. št. 391/193 in 391/250 oboje k.o. R. in da sta deleža pravdnih strank na teh nepremičninah enaka, - zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženka dolžna plačati 90.000,00 EUR.

7. Tožnik najprej izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da nepremičnina parc. št. 391/193 in 391/250 oboje k.o. R. ne spada v skupno premoženje pravdnih strank.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila za stanovanjsko hišo na parc. št. 391/193 in 391/250 k.o. R. sicer formalno sklenjena prodajna pogodba, vendar je šlo v resnici za darilno pogodbo med materjo tožnice kot darovalko in tožnico kot obdarjenko.

9. Sodišče prve stopnje je tak zaključek sprejelo na podlagi naslednjih v dokaznem postopku ugotovljenih dejstev: - da je bila sklenjena prodajna pogodba za hišo za kupnino 45.000,00 EUR, 10.000,00 EUR od tega je tožnica dobila vrnjenih, - da je bila vrednost hiše po GURS v času prodaje 207.800,00 EUR in je kupnina predstavljala le 20% vrednosti, - da mati tožnice z darilno pogodbo ni hotela prikrajšati druge hčere, prava volja strank pa je bila darilna pogodba, - da je kupnina znašala 35.000,00 EUR, vrednost hiše je bila 207.800,00 EUR in je bila tako prodajna cena bistveno prenizka za vzajemnost dajatev, - da je imela mati tožnice namen nepremičnino podariti samo tožnici, saj toženec ni bil naveden kot stranka v pogodbi.

10. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da sta pravdni stranki hišo uporabljali skupaj kot skupno premoženje in ne kot premoženje le enega, saj način uporabe nepremičnine s strani izvenzakonskih partnerjev ni dokaz, da je hiša predstavljala skupno premoženje.

11. Sodišče prve stopnje je odločalo v okviru postavljenih zahtevkov, ki jih ni prekoračilo kakor zmotno meni pritožba.

12. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da spadajo v skupno premoženje deleži v gospodarski družbi Š. o. T. d.o.o.. Toženec je poslovni delež pridobil 21. 7. 2017, izvenzakonska skupnost pravdnih strank pa je prenehala v juliju 2017, kar izhaja iz sporazuma pravdnih strank sklenjenega 25. 9. 2017 (list. št. A14) pred sodiščem. Pravdni stranki sta od januarja 2011 do julija 2017 ustvarjali skupno premoženje in ga vsaj do 25. 9. 2017 nista razdelili. Premoženje vloženo v poslovni delež v času razpada izvenzakonske skupnosti oziroma takoj po tem, predstavljala skupno premoženje, saj toženec v tako kratkem času ni mogel pridobiti toliko svojega posebnega premoženja kot je znašal njegov vložek v poslovni delež v družbi, to je 8.750,00 EUR in gre tako za skupno premoženje pravdnih strank. Pritožbene navedbe, da sta imeli pravdni stranki ločene finance ob istočasni ugotovitvi njune izvenzakonske skupnosti ne more pomeniti, da gre pri poslovnem deležu za posebno premoženje toženca. Ustvarjeno je bilo skupno premoženje v obliki poslovnega deleža zato je tožeča stranka pravilno zahtevala ½ poslovnega deleža in ne le izplačila ½ vrednosti poslovnega deleža. Takšno izplačilo je lahko stvar nadaljnjih dogovorov.

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da 1.000,00 EUR na račun toženčevega davčnega dolga predstavljalo darilo večje vrednosti, ki ga je tožnica dala tožencu, saj to glede na dohodke tožnice predstavlja vsaj njen mesečni dohodek, torej večjo vrednost, na kar seveda ne more vplivati dejstvo, da je imela tožnica prihranke v vrednosti 10-kratnika takšnega zneska.

14. Prav tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje glede poplačila kredita za stanovanje na P. ulici. To stanovanje je posebno premoženje toženca zato tožnica upravičeno zahteva vračilo svojega vložka za to premoženje - poplačilo hipotekarnega dolga, saj gre v tem primeru za neupravičeno obogatitev na strani toženca.

15. Pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev določb postopka na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

16. Toženec s pritožbo ni uspel, zato nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).