Jedro

V revizijskem postopku je sporna samo odločitev o tožničinem 20,8- odstotnem deležu na nepremičnini. Tožeča stranka je v tožbi ocenila vrednost svojega nedenarnega zahtevka (deleža do 1/2 na nepremičnini in premičninah) z zneskom 100.000,00 SIT. Ta znesek, ki je izhodišče za ugotovitev vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ne presega za dovoljenost revizije odločilnega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnica M. S. do 13,92 odstotka solastnica stanovanjske hiše C. 16, A., stoječe na parceli št. 2251 in do 21,89 odstotka solastnica delavnice, stoječe na parceli št. 1210/3, ki sta vpisani pri vložni številki 160 k.o.... Višji tožbeni zahtevek (za izstavitev listine in za višji solastninski delež) je sodišče zavrnilo. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo tolarskega zneska 100.000 DEM z obrestmi in temu podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo zneska 600.000 SIT z obrestmi. Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi V. C. proti M. S. za plačilo zneska 939.729 SIT z obrestmi. Končno je vzelo na znanje delni umik tožbe glede ugotovitve deleža na premičninah in je postopek v tem delu ustavilo.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo glede solastniškega deleža in sicer, da je tožnica solastnica stanovanjske hiše in delavnice do 20,8 odstotka. V preostalem je zavrnilo pritožbi obeh strank in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka, ki izpodbija obsodilni del sodbe glede solastniškega deleža tožnice na nepremičninah. Uveljavlja "vse revizijske razloge" in navaja, da je tožnici znano, da je investitor sporne hiše poleg tožnice in toženca še toženčeva mati, ki ji tožnica v navedbah tudi priznava delež na sporni hiši do 1/4. Zato bi morala tožnica tožiti tudi toženčevo mater, ki je nujna sospornica v tej pravdi. Med pravdo pa je prišlo tudi do spremembe lastništva na celi sporni hiši na podlagi pravnomočne sodbe, tako da je S. C. sedaj vknjižena kot lastnica sporne hiše do celote in bi bilo zato treba v tej zadevi tožbo zavreči. Sodišče je odločitev oprlo na mnenje izvedenca, ki je matematično gledano korektno, vendar ne ustreza naravi te pravde. Toženec je navajal in dokazal obstoj dodatnega gradbenega materiala in sredstev, česar pa izvedenec ni ocenil, ker mu sodišče take naloge ni postavilo in so zato razlogi v sodbi sodišča druge stopnje v nasprotju z obrazložitvijo sodbe sodišča prve stopnje. Pravno pa je zmotno stališče v sodbi sodišča druge stopnje, da se stroški rušenja stare hiše ne morejo upoštevati v prid toženčevemu prispevku za gradnjo hiše. Tožena stranka zato predlaga razveljavitev sodb, podredno pa zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Postopek na prvi stopnji se je končal s sodbo z dne 10.7.2001, torej v času veljavnosti Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Glede na prehodno določbo 498. člena ZPP so se od uveljavitve tega zakona dalje uporabljale vse njegove določbe, torej tudi določbe o reviziji. Za presojo dovoljenosti revizije je tako odločilen drugi odstavek 367. člena ZPP, ki v premoženjskih sporih dovoljuje revizijo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT.

Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je za dovoljenost revizije odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP). Enako je določal v času vložitve tožbe veljavni drugi odstavek 40. člena ZPP 1977 (Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZPP 1977. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala ugotovitev skupnega premoženja na nepremičninah in premičninah in uveljavljala svoj solastniški delež do obojega do ene polovice. V tožbi je navedla vrednost spornega predmeta 100.000 DIN, to je sedaj 100.000 SIT. Tožena stranka ni na podlagi tedaj veljavnega tretjega odstavka 40. člena ZPP 1977 (ki je enak sedaj veljavnemu tretjemu odstavku 44. člena ZPP) zahtevala, da se sodišče zaradi očitno previsoko ali prenizko navedene vrednosti spornega predmeta prepriča o pravilnosti navedene vrednosti.

V pravdi je sodišče obravnavalo tudi zahtevek tožeče stranke za plačilo tolarske protivrednosti 100.000 DEM in ga zavrnilo ter toženčev zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo zneska 939.729 SIT, ki ga je tudi zavrnilo. Umaknjena je bila tudi tožba v delu, ki se nanaša na delež na premičninah. Tako je v revizijskem postopku o reviziji tožene stranke ostala sporna samo odločitev o tožničinem 20,8 odstotnem solastniškem deležu na stanovanjski hiši in delavnici. Za dovoljenost revizije je bilo že navedeno, da je potrebno, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 SIT. Kot izhodišče za ugotovitev vrednosti izpodbijanega dela sodbe je torej vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi v znesku 100.000 SIT, ki že sama po sebi ne presega za dovoljenost revizije odločilnega zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Ker tožeča stranka ni pravočasno navedla ustrezne vrednosti spornega predmeta, tožena stranka pa ni pravočasno aktivno ravnala v smislu tretjega odstavka 40. člena ZPP 1977 oziroma tretjega odstavka 44. člena ZPP, si stranki nista zagotovili revizije. Tako se pokaže, da je revizija tožene stranke vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (drugi odstavek 367. člena ZPP), zaradi česar jo je revizijsko sodišče kot nedovoljeno zavrglo (377. člen ZPP).