Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Po načelu odgovornosti za uspeh je treba pri odločanju o povrnitvi stroškov pravdnega postopka upoštevati tudi delni uspeh obeh strank. Če je tožnik imel uspeh glede polovice zahtevka, mu mora toženec povrniti polovico pravdnih stroškov. Ker pa je do polovice zmagal tudi toženec, mu mora tožnik povrniti polovico njegovih stroškov. Če so stroški obeh strank enaki po višini, se medsebojno pobotajo. V tem primeru sodišče izreče sodbo, da nosi vsaka stranka svoje stroške. Če pa stroški niso enaki, naloži sodiošče pribitek stranki, katere stroški so manjši. Določba drugega odstavka 156. člena ZPP (načelo krivde) je uporabna izjemoma. Zagotovo ni uporabljiva v primeru, ko gre za stroške, nastale v ponovljenem postopku zaradi delne razveljavitve nepravilne sodbe. Tožnik ni imel nobenega (krivdnega) vpliva na izdajo delno nepravilne sodbe, zato stroški, ki so nastali kasneje v zvezi s tem, ne morejo biti separatni.
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v izreku o stroških pravdnega postopka razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek tožnika na plačilo 3.306,00 DEM v tolarski protivrednosti zavrnilo, tožencema pa naložilo, da sta dolžna tožniku nerazdelno plačati stroške pravdnega postopka v znesku 172.220,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, in sicer v 15 dneh pod pretnjo izvršbe. Zoper odločitev o stroških se toženca pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP). Pritožnikoma ni jasno, kako sta kljub polovičnemu uspehu v pravdi bila edina obremenjena s plačilom pravdnih stroškov nasprotni stranki - tožniku. Sprašujeta se, zakaj sodišče prve stopnje ni odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške ali pa v korist tožencev odločilo, da jima je tožnik dolžan povrniti 41,4% njunih stroškov, kolikor je znašal njun pravdni uspeh. Po njunem mnenju bi sodišče o višini stroškov, ki jih je ena od pravdnih strank dolžna povrniti nasprotni stranki, lahko odločilo šele po pobotanju medsebojnih stroškovnih obveznosti strank. Posebej poudarjata, da se je tekom postopka pokazala njuna pritožba z dne 28.8.1998 kot zelo tehtna in potrebna, saj je na podlagi razveljavitve sodbe za znesek 3.306,00 DEM ponovljeni postopek pokazal, da je bil tožbeni zahtevek tožnika že od samega začetka neutemeljen. Vsi nadaljni stroški so zato po mnenju pritožnikov nastali izključno po krivdi tožnika. Vsled vsega navedenega pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške ali pa naloži sodišču prve stopnje, da ugotovi višino stroškov tožencev, nato v breme nasprotne stranke odmeri višino stroškov v sorazmerju z uspehom, tako ugotovljene nasprotne stroškovne terjatve medsebojno pobota ter po pobotanju morebitni presežek višjih stroškov ene stranke naloži v plačilo drugi stranki. Pritožba je utemeljena. V pritožbeni fazi tega pravdnega postopka je sporno samo še vprašanje pravdnih stroškov. Pravzaprav je spornih več vprašanj v zvezi s tem: katera stranka jih nosi, ali in pod kakšnimi pogoji je dolžna ena stranka povrniti pravdne stroške drugi stranki, kdaj sodišče odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, kdaj stranka stroške povzroči krivdoma in kdaj ne, pa še kakšno. Stranka, ki prične spor, pričakuje, da ji bo nasprotnik moral povrniti vse s pravdo zvezane stroške. Zato poleg glavnega zahtevka uveljavlja še zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Toženec, ki se spusti v spor, na drugi strani s svoje strani predlaga sodbo, s katero naj se tožbeni zahtevek "stroškovno" zavrne. To je predlog za zavrnitev glavnega in stroškovnega zahtevka ter predlog, da sodišče tožniku naloži plačilo vseh stroškov toženčeve pravdne obrambe. O tem, katera stranka naj drugi povrne pravdne stroške, sta znani dve načeli: tim. načelo odgovornosti za uspeh in tim. načelo krivde. Po načelu odgovornosti za uspeh mora stranka, ki v pravdi popolnoma propade, povrniti nasprotni stranki vse stroške. Odgovornost je torej vezana na uspeh v pravdi. Po načelu odgovornosti za uspeh je seveda treba upoštevati tudi delni uspeh obeh strank. Če je tožnik imel uspeh na primer glede polovice zahtevka, mu mora toženec povrniti polovico pravdnih stroškov. Ker pa je do polovice zmagal tudi toženec, mu mora tožnik povrniti polovico njegovih stroškov. Če so stroški obeh strank enaki po višini, se medsebojno pobotajo. Samo (Đ) v tem primeru sodišče izreče sodbo, da nosi vsaka stranka svoje stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Če pa stroški niso enaki, naloži sodišče pribitek stranki, katere stroški so manjši. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi pri odločanju o stroških pravdnega postopka smiselno upoštevalo odstotek uspeha (ene) stranke v pravdi, bi pa moralo upoštevati odstotek uspeha pri obeh strankah, glede na to ugotoviti višino stroškov, ki jih mora ena stranka vrniti drugi, po medsebojnem pobotanju (Đ) pa naložiti v plačilo pravdne stroške tisti stranki, katere stroški so manjši. Korektiv (ali izjema) načela odgovornosti za uspeh je načelo krivde. Po tem načelu mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali ki so nastali po naključju, ki se je njej primerilo (prvi odstavek 156. člena ZPP). Ti stroški se imenujejo separatni stroški, ker so izločeni od vseh ostalih stroškov in ker se o njih odloči ločeno (razen takrat, kadar se po načelu krivde odloči o stroških celotnega postopka). Določba drugega odstavka 156. člena ZPP je torej uporabna izjemoma. Zagotovo ni uporabljiva v takem primeru, kot ga v pritožbi navajata pritožnika. Pritožba tožencev zoper sodbo, ki je bila v tej zadevi izdana dne 19.02.1998, je resda imela za posledico delno razveljavitev prvostopenjske sodbe in končno ponovno izdajo sodbe v tem delu v korist tožencev, vendar stroške, ki so nastali v ponovljenem postopku, ni krivdoma povzročil tožnik. Tožnik ni imel nobenega (krivdnega) vpliva na izdajo delno nepravilne sodbe, zato stroški, ki so nastali kasneje v zvezi s tem, ne morejo biti separatni. V tem delu pritožbeno sodišče navedbam tožencev torej ni sledilo, je pa izpodbijani del sodbe razveljavilo zaradi že prej opisanega napačnega pristopa sodišča prve stopnje k izračunu stroškov, ki med pravdnima strankama ostajajo neporavnani in ki jih mora ena stranka plačati drugi. Odločitev o tem, da bo moralo sodišče prve stopnje o razveljavljenem delu odločati ponovno, je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi 3. točke 365. v zvezi s 366. členom ZPP, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP.