Jedro

Dejstvo, da je tožena stranka v spornem obdobju podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga le tožniku, še ne pomeni, da poslovni razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, v okviru katerega je vtoževal nezakonitost in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 7. 2009, ugotovitev obstoja delovnega razmerja, dolžnost tožene stranke, da ga pozove nazaj na delo, ga razporedi na ustrezno delovno mesto, mu prizna delovno dobo za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo in mu izplača pripadajoče plače in regrese za letni dopust za isto obdobje, po predhodnem odvodu davkov in prispevkov in skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih neto zneskov v plačilo do plačila. Poleg tega je zavrnilo tudi del njegovega tožbenega zahtevka za povrnitev pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 8 dneh, da ne bo izvršbe. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi dejansko stanje napačno ugotovilo, ker je v celoti verjelo izpovedbi priče I.V. in direktorja tožene stranke, da je na strani tožene stranke prišlo do drastičnega upada dela, zaradi česar je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena. Pri svoji odločitvi ni upoštevalo listinske dokumentacije, ki jo je v spis vložil tožnik. Sodišče prve stopnje izpisa iz prikaza podjetja ni sprejelo kot dokaz in ga pri odločanju ni upoštevalo. Iz dokumentacije je razvidno, da čisti poslovni izid obračunskega obdobja za leto 2009 za toženo stranko sicer kaže 19.820,00 EUR, kar je precej manj kot v letu 2008, vendar pa je potrebno razmerje med zneski poslovnega izida presojati širše in bolj dolgoročno. Čisti poslovni izid v letu 2009 je bil podoben čistemu poslovnemu izidu v letu 2005, čisti poslovni izid v letu 2006 je bil nižji od čistega poslovnega izida v letu 2009, leti 2007 in 2008 pa sta bili za toženo stranko očitno zelo dobri, saj je poslovala izjemno nadpovprečno v primerjavi s prejšnjimi poslovnimi leti. Glede na daljše poslovno obdobje tožena stranka v letu 2009 torej ni utrpela drastičnega upada prihodkov (z izjemo let 2007 in 2008). Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je na strani 6 sodbe zapisalo, da so bili vsi trije projekti (stanovanjski objekt v S., objekt na P. cesti ter objekt v L.) odpovedani s strani naročnikov v aprilu 2009. Navedeno ne drži, saj je iz izpovedb prič razvidno, da sta bila projekta v S. in na P. cesti zaradi težav z gradbenimi dovoljenji v zamiku, projekt v L. pa je bil zaključen, pri čemer je bil ta v juniju oziroma juliju 2009 zaradi plazu za nekaj časa prekinjen. Ne glede na to pa je tožena stranka imela potrebo po tožnikovem delu. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do projekta gradnje Vile bloki, ki ga je tožena stranka na svoji spletni strani predstavljala v okviru referenc. Prav tako je izkustveno nelogično, da bi tožena stranka, v kolikor dejansko ne bi imela v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi nobenega aktivnega projekta, redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala le enemu delavcu, ne večjemu številu delavcev. Poleg tega je tožnik obvladal večino del na gradbišču in je iz tega vidika za toženo stranko predstavljal fleksibilno delovno silo. Iz podatkov o številu zaposlenih pri toženi stranki je razvidno, da se v obdobju let 2008 in 2009 število zaposlenih ni bistveno spremenilo, bilo pa je hkrati tudi precej višje od leta 2006. Objektivni podatki kažejo, da je bilo poslovanje družbe uspešno in je obstajala potreba po tožnikovem delu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožnikovem tožbenem zahtevku v tem individualnem delovnem sporu že odločalo in mu z zamudno sodbo opr. št. Pd 465/2009 z dne 23. 2. 2010 v celoti ugodilo. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče citirano zamudno sodbo s sklepom opr. št. Pdp 474/2010 z dne 16. 6. 2010 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka v okviru katerega je vpogledalo vse listine, ki sta jih v spis vložili obe stranki, zaslišalo tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke in pričo I.V., ugotovilo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V posledici takšne ugotovitve je v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na reintegracijo in na reparacijo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedene dokaze pravilno dokazno ocenilo, na podlagi njih ugotovilo vsa odločilna in pravnorelevantna dejstva, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo, tako da se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče nanjo le sklicuje, v nadaljevanju pa odgovarja le na pritožbene navedbe tožnika.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je neutemeljena smiselna in pavšalna pritožbena navedba tožnika, da izpodbijana sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Kot je bilo že ugotovljeno, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa tudi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v roku iz šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga in da je tožena stranka pred odpovedjo delovnega razmerja preverila, če obstaja možnost, da tožnika razporedi na drugo delovno mesto ali ga dokvalificira, vendar pa te možnosti tožena stranka ni imela.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da sodišče prve stopnje pri odločanju o njegovem tožbenem zahtevku ni upoštevalo dokumentacije, ki jo je tožnik vložil v spis. Iz dokaznega sklepa, sprejetega na narokih za glavno obravnavo dne 5. 10. 2010 in dne 6. 1. 2011, je razvidno, da je sodišče prve stopnje izvedlo dokaz z vpogledom v kompletno listinsko dokumentacijo, ki sta jo v spis vložili obe stranki. Navedeno izhaja tudi iz povzetka dokaznega sklepa, ki je vsebovan v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe zares ni posebej opredelilo do priloge A7 (ki je vsebovala tudi fotokopijo internetne strani tožene stranke in podatke o čistem poslovnem izidu obračunskega obdobja za toženo stranko oziroma o povprečnem številu zaposlenih pri toženi stranki za obdobje let 2005, 2006, 2007, 2008 in 2009), vendar samo zaradi tega izpodbijana sodba še ni nezakonita. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo (kar sicer izhaja tudi iz priloge A7 – bilance tožene stranke) veliko slabši poslovni izid tožene stranke v letu 2009 od poslovnega izida tožene stranke v letih 2007 in 2008. Do takšnih ugotovitev je prišlo na podlagi preostalih izvedenih dokazov (zaslišanje priče Vizjaka in zakonitega zastopnika tožene stranke, B5, B6, B7, B11, B12) navedeno pa izhaja tudi iz že omenjene priloge A7. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je bil podan utemeljen razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je pri toženi stranki prišlo do upada poslovanja oziroma prihodkov. Tožena stranka je v spis vložila podatke iz izkaza poslovnih izidov (za obdobje let 2008 in 2009 – B6, B7) iz katerih izhaja, da je v letu 2009 prišlo do upada poslovanja pri toženi stranki v primerjavi z letom 2007 oziroma letom 2008 (kar sicer potrjuje tudi tožnik v pritožbi in kar izhaja tudi iz listine, ki jo je tožnik vložil v spis – A7). Na podlagi izpovedb in na podlagi analize izvajanja del na objektih v letu 2009 in gradbenih dnevnikov (B5) je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je prišlo v letu 2009 pri toženi stranki do drastičnega zmanjšanja obsega del. Zaradi določenih zapletov so predvidena dela odpadla oziroma se niso začela izvajati (delo na P. cesti oziroma v S.), na gradbišču v L. je prišlo do težav s plazom, ki ga je moralo predhodno sanirati drugo podjetje. Delo na projektu P. cesta je zastalo zaradi težav s pridobivanjem gradbenega dovoljenja tako, da tožena stranka ni vedela, če bo gradbeno dovoljenje za ta objekt sploh pridobljeno, predvidena gradnja bloka v S. pa je propadla. Zaradi zmanjšanja obsega del (ki se je izkazovalo tudi v izkazu poslovnega izida tožene stranke za leto 2009), je prišlo do zmanjšanja potreb po tožnikovem delu (kar je jasno razvidno iz izpovedb zaslišane priče in zakonitega zastopnika tožene stranke), zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so bili podani pogoji za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje poslovne rezultate tožene stranke v letu 2009 primerjati z poslovnimi rezultati tožene stranke za obdobje pred letoma 2007 oziroma 2008 in da bi bilo na podlagi te primerjave možno zaključiti, da do zmanjšanja obsega dela pri toženi stranki ni prišlo. Tožena stranka je družba z omejeno odgovornostjo, ki se ukvarja z gradbeno dejavnostjo. Obseg njenega poslovanja je bil med drugim odvisen tudi od obsega, števila in vrste poslov, ki jih je v določenem obdobju pridobila z namenom izvajanja svoje dejavnosti (iz izpovedbe priče I.V. izhaja, da pri toženi stranki delajo vsa dela, ki jih lahko delajo na trgu – za znane kupce, ukvarjajo pa se tudi z gradnjo za trg). Obsegu pridobljenih oziroma predvidenih poslov je morala tožena stranka kot ekonomski subjekt (že po načelu ekonomske učinkovitosti) prilagoditi svojo organizacijo poslovanja, kar je v njeni izključni pristojnosti. Spremembe obsega poslovanja so narekovale ukrepanje pristojnih delavcev (sprejemanje ekonomskih, pa tudi organizacijskih oziroma strukturnih ukrepov) ob upoštevanju obsega pridobljenih poslov na eni strani in kapacitet, s katerimi tožena stranka razpolaga oziroma je razpolagala v predhodnem obdobju na drugi strani. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožena stranka v letu 2007 in 2008 poslovala zelo uspešno, (kar izhaja tudi iz pritožbenih navedb tožnika), kar pomeni, da je tožena stranka svoje poslovanje v letu 2007 in 2008 organizirala skladno z nadpovprečno uspešnostjo, medtem, ko je v letu 2009 prišlo do velikega upada poslovanja, je neutemeljena pritožbena trditev tožnika, da bi se moralo primerjati poslovanje tožene stranke v letu 2009 z letom 2006 oziroma 2005, namesto z letom 2007 oziroma 2008. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je na strani 6 izpodbijane sodbe navedlo, da so bili vsi trije projekti (objekt v S., objekt na P. cesti ter objekt v L.) odpovedani s strani naročnikov v aprilu 2009. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z navedenim zapisom dejansko povzelo navedbe tožene stranke, ki jih je ta podala na naroku za glavno obravnavo dne 5. 10. 2010. V obrazložitvi izpodbijane sodbe (stran 6) se je sodišče prve stopnje opredelilo do izvedbe vseh treh zgoraj omenjenih objektov. Tako je ugotovilo, da je do nepredvidenih del prišlo pri gradbišču v L. (zaradi pojava plazu, ki ga je bilo potrebno sanirati), do težav je prišlo pri projektu P. cesta (v zvezi s pridobivanjem gradbenega dovoljenja, ki je podlaga za pričetek gradnje), medtem, ko je na podlagi izpovedb priče I.V. in zakonitega zastopnika tožene stranke ugotovilo, da do gradnje bloka v S. ni prišlo.

Tožnik je dokazoval neutemeljenost odpovednega razloga (zmanjšanje obsega del pri toženi stranki) tudi s projektom gradnje V.. V zvezi s tem je vložil v spis izpis referenc tožene stranke, objavljenih na spletni strani tožene stranke. V tem izpisu je več fotografij objektov, pri enem od njih je zabeležena pripomba „šest stanovanjskih objektov V.; leto gradnje 2004 - 2009“. V zvezi z navedeno listino je tožena stranka pojasnila, da pri projektu V. ni bila izvajalec, temveč le eden od investitorjev in da so se dela na tem objektu izvajala v letu 2008 (B12). Ob upoštevanju navedenega tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče zaključiti, da tožena stranka ni izkazala upada obsega poslovanja, zato je pritožbeni ugovor, iz katerega naj bi izhajalo, da pri toženi stranki do upada poslovanja ni prišlo, neutemeljen.

Na ugotovljeno dejstvo upada poslovanja pa ne vpliva niti število zaposlenih delavcev pri toženi stranki, na katerega se sklicuje tožnik v pritožbi in ki izhaja tudi iz njegove listine, ki jo je vložil v spis in ki se nahaja pod prilogo A7. V pristojnosti delodajalca je, da oceni kolikšno število delavcev bo potreboval za svoje poslovanje. Dejstvo, da je tožena stranka v spornem obdobju podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga le tožniku, še ne pomeni, da poslovni razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni obstajal. Ob tem ne gre prezreti tudi izpovedbe priče I.V., podane na naroku za glavno obravnavo 6. 1. 2011, ki je pojasnil, da se je pri toženi stranki število zaposlenih zmanjševalo in da so imeli v letu 2010 samo še 15 zaposlenih, trenutno (torej na dan glavne obravnave torej 6. 1. 2011) pa še 9 zaposlenih. Tudi na podlagi navedenega je potrebno zaključiti, da je prišlo do zmanjšanja števila delavcev zaradi upada obsega poslovanja tožene stranke.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.