Jedro

Obe pritožbi grajata odločitev sodišča prve stopnje, ki je s sklepom dovolilo spremembo tožbe, za kar naj ne bi bilo podlage, saj je tožnica primarno spremenila tožbo postavljeno po 255. členu OZ v tožbo po tretjem odstavku 275. člena ZFPPIPP, zatem pa v tožbo po drugem odstavku 270. člena ZFPPIPP za kar pa več ni imela podlage, saj se je štelo, da je tožba po 255. členu OZ umaknjena, s tem pa je zamudila rok za izpodbijanje dejanj stečajnega dolžnika. Pregled zadeve pokaže, da je tožnica dejansko postavila zahtevek po 255. členu OZ (t.i. paulijansko tožbo), s katero je uveljavljala, da je prodajna pogodba z dne 20. 8. 2020 brez pravnega učinka do tožnice. S spremembo tožbe je postavila zahtevek po tretjem odstavku 275. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je tožnico s sklepom z dne 31. 3. 2023 pozvalo k popravi tožbe, v skladu s drugim odstavkom 270. členom ZFPPIPP, čemer je tožnica sledila in postavila zahtevek kateremu je sedaj sodišče prve stopnje v celoti ugodilo. Vpis stvarnih pravic v zemljiško knjigo ima zato oblikovalni in publicitetni učinek. Zemljiškoknjižno dovolilo tako začne učinkovati ob overitvi.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II.Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka dovolilo spremembo tožbe. V II. točki izreka je odločilo, da je prodajna pogodba sklenjena dne 20. 8. 2020 med strankami A. d.o.o. kot prodajalcem in tožencema kot kupcema glede nepremičnin podrobneje navedenih v izreku izpodbijane sodbe brez pravnega učinka do vseh stečajnih upnikov stečajnega dolžnika A. d.o.o. do višine terjatve, in sicer glavnice v višini 111.780,82 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zneska 100.000,00 EUR od 22. 10. 2017 do plačila, zamudnih obresti od zneska 11.780,82 EUR od 30. 5. 2018 do plačila, stroškov izvršilnega postopka v višini 193,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2020 do plačila in glavnice 12.148,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20 9. 2020 do plačila. V III. točki izreka je odločilo, da sta toženca dolžna dovoliti izvršbo v dobro vseh stečajnih upnikov in za račun stečajnega dolžnika A. d.o.o. - v stečaju za vse terjatve navedene v točki II izreka, in sicer prvi toženec do 2/5 in druga toženka do 1/5 celotne nepremičnine parc. št. ... 1216, prvi toženec do 1/4 in druga toženka do 1/4 celotne nepremičnine parc. št. ... 1217/3 ter prvi toženec do 1/2 in druga toženka do 1/2 nepremičnine ... 1217/1. V IV. točki izreka je odločilo, da sta toženca dolžna povrniti tožnici stroške pravdnega postopka.

2.Zoper sprejeto odločitev se pritožujeta oba toženca po svojih pooblaščencih. V pritožbi uveljavljata, da je sodba obremenjena z relativno bistveno kršitvijo določb postopka iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) je prvotno vložila paulijansko tožbo v skladu z 255. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v katerem je uveljavljala, da je prodajna pogodba z dne 20. 8. 2020 brez pravnega učinka do tožnice. S spremembo tožbe je namesto obligacijskega postavilo stvarno pravni zahtevek, v skladu z 243. členom Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), s katerim razveljavlja prodajno pogodbo z dne 20. 8. 2020 in zemljiškoknjižno dovolilo ter zahteva vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja z vpisom sedanjega stečanjega dolžnika kot prodajalca. S tem se šteje, da je bila prejšnja tožba umaknjena in tožnica novi spremenjeni zahtevek, ki je bil nenazadnje tudi razširjen, saj se nanaša na razveljavitev celotne prodajne pogodbe ni uveljavljala po sistemu objektivne kumulacije zahtevkov. Posledično je tudi s spremembo tožbe z dne 14. 4. 2023, kjer je ponovno postavila paulijanski zahtevek, v smislu privilegirane spremembe tožbe, po drugem odstavku 270. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), kar pa bi lahko storila le, če bi bil predhodno postavljen paulijanski zahtevek, kar pa ni bil, saj je bil postavljen stvarno pravni zahtevek, prepozen. Za takšno spremembo tožbe je potrebno soglasje tožencev, tega soglasja pa nista dala. Toženca sta določno navajala zakaj zahtevek tožnice ni sklepčen, zato je sodišče prve stopnje, s tem, ko je po zaključeni glavni obravnavi, ponovno začelo glavno obravnavo ter tožnico pozvalo k oblikovanju pravilnega zahtevka, nedvomno privilegiralo tožnico. Nadalje je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo subjektivne in objektivne pogoje za izpodbijanje pravnega posla. Toženca sta se namreč sklicevala na dodatek k prodajni pogodbi z dne 30. 8. 2021, s katerim sta se dejansko stranki pogodbi dogovorili in realizirali plačilo v višini 120.000,00 EUR, s čimer se je bistveno spremenil drugi odstavek 4. člena osnovne pogodbe. Tako sta kupnino dejansko poravnala, kar je tudi razvidno iz priloženih izpiskov in ne gre za neodplačen pravni posel, pri tem pa drugo toženka ni v nobenem poslovnem ali statusnem razmerju z družbo A. d.o.o. - v stečaju. Glede odplačnosti tega pravnega posla se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Med tožencema in družbo A. d.o.o. je bil sklenjen sporazum iz 48. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), s katerim sta se slednja kot lastniki in stranke kot graditelj dogovorili, da dobita graditelja lastninsko pravico v višini svojih vlaganj z razpolagalnim pravnim poslom izstavitve zemljiškoknjižne listine za vpis njunega lastništva v zemljiško knjigo. V ta namen je bil predložen dogovor in cenitev sodnega cenilca gradbene stroke. Sodišče o slednjem nima razlogov, zato je s tem storjena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3.Nadalje pritožba še navaja, da je tožnica zamudila z vložitvijo tožbe, zato jo je potrebno zavreči. Tožnica ni uspela dokazati, da gre za neodplačen pravni posel, s tem pa je zamudila prekluzivni rok za vložitev tožbe. Šlo je za odplačen pravni posel in ni prišlo do zmanjšanja dolžnikovega premoženja, zato slednje ne more biti predmet izpodbijanja. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo ugovor pasivne in aktivne legitimacije. Sicer pa druga toženka ni družbenica in tudi ne zakonita zastopnica pravne osebe družbe A. d.o.o., nikoli ni bila v poslovnem razmerju z A. A. in njej ničesar ne dolguje. Prav tako dolžnikovega zunajzakonskega partnerja OZ ne zajema v krog bližnjih povezanih oseb. Tožnica ni izkazala, da je bila terjatev prenesena oziroma je prišla na novega upnika. Gre za navidezno pogodbo v kateri sta se stranki pogodbe navidezno dogovorili za odstop terjatve. Nadalje se pritožuje zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru Su 520/2021-3 z dne 30. 11. 2021, s katerim je sodišče zavrnilo njen predlog za izločitev sodnika dr. B. B. ki je odločal v pravdni zadevi na osnovi katere je nastala terjatev A. A. do družbe A. d.o.o. ter je tako sodeloval v postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, ki je odločalo o plačilu terjatve, ki je predmet tudi te pravde. Zagotovljeno mora biti nepristransko sojenje, ki se mora kazati tudi navzven, pri sodniku je namreč podana subjektivna pristranskost, saj je iz sodnikovega prejšnjega prepričanja, nagnjenja, predsodkov ali interesa mogoče sklepati na pomanjkanje sodnikove neoporečnosti. Sodnik je v predmetni zadevi ravnal v škodo toženca, zato predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo odpravi, ugodi zahtevku tožencev za izločitev okrožnega sodnika in posledično izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4.V odgovoru na pritožbi se tožnica zavzema za zavrnitev pritožb kot neutemeljenih in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

5.Pritožbi nista utemeljeni.

6.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen in 365. člen ZPP). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako ne kršitev, ki jih očitata pritožbi, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter je pravilno uporabilo materialnega prava, kot bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

7.Obe pritožbi grajata odločitev sodišča prve stopnje, ki je s sklepom dovolilo spremembo tožbe, za kar naj ne bi bilo podlage, saj je tožnica primarno spremenila tožbo postavljeno po 255. členu OZ v tožbo po tretjem odstavku 275. člena ZFPPIPP, zatem pa v tožbo po drugem odstavku 270. člena ZFPPIPP za kar pa več ni imela podlage, saj se je štelo, da je tožba po 255. členu OZ umaknjena, s tem pa je zamudila rok za izpodbijanje dejanj stečajnega dolžnika.

7.Pregled zadeve pokaže, da je tožnica dejansko postavila zahtevek po 255. členu OZ (t.i. paulijansko tožbo), s katero je uveljavljala, da je prodajna pogodba z dne 20. 8. 2020 brez pravnega učinka do tožnice. S spremembo tožbe je postavila zahtevek po tretjem odstavku 275. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je tožnico s sklepom z dne 31. 3. 2023 pozvalo k popravi tožbe, v skladu s drugim odstavkom 270. členom ZFPPIPP, čemer je tožnica sledila in postavila zahtevek kateremu je sedaj sodišče prve stopnje v celoti ugodilo.

8.Po prvem odstavku 184. člena ZPP je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Gre za vprašanje identitete tožbenega zahtevka. Identiteta zahtevka je podana, če je podana tako identiteta tožbenega predloga kot identiteta dejanskega stanja na podlagi katerega se zahtevek uveljavlja (če je torej pravno razmerje vsebovano v enem zahtevku po vsebini in nastanku enakopravno razmerju iz drugega zahtevka.

9.V konkretnem primeru je dejansko stanje na katerem tožnica utemeljuje svoj tožbeni zahtevek enak. Vse od vložitve tožbe je jasno, da želi izpodbiti dolžnikovo naklonitev nepremičnin tožencema. Tako je postavila zahtevek po 255. členu OZ, zatem je zahtevek preoblikovala (zaradi začetka stečajnega postopka nad družbo proned d.o.o.) tako, da ga je zmotno prilagodila določbam 275. člena ZFPPIPP in 243. členu ZZK-1. Nazadnje pa ga je po pozivu sodišča prve stopnje oblikovala, v skladu z drugim odstavkom 270. člena ZFPPIPP. S tem pa je tožbeni zahtevek ostal vsebinsko enak. Njegova identiteta se je ohranila. Zgolj poprava predloga tožbe oziroma pravilnejša formulacija istega zahtevka pa ne pomeni spremembe tožbe. Glede na obrazloženo in glede na dejstvo, da gre za "privilegirano spremembo tožbe" prilagoditvi ZFPPIPP, ko soglasje tožencev ni potrebno, je pritožba v tem delu neutemeljena in očitana relativna bistvena kršitev določb postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je nudilo tožnici ustrezno materialnoprocesno vodstvo po določilu 285. člena ZPP in ji dopustilo oz. jo pozvalo, da je tožbo oblikovala v skladu z nastalo situacijo, do katere je prišlo tekom postopka (stečaj družbe A. d.o.o.) in potem o tako pravilno oblikovanem zahtevku odločilo.

10.Stvarne pravice na nepremičninah se na podlagi pravnega posla pridobijo s vpisom v zemljiško knjigo (49. in 13. člen SPZ). Vpis stvarnih pravic v zemljiško knjigo ima zato oblikovalni in publicitetni učinek. Pravice se vpišejo v zemljiško knjigo, če obstaja pravni temelj pridobitve te pravice. Pravni temelj pridobitve stvarne pravice na podlagi pravnega posla je razpolagalni pravni posel (zemljiškoknjižno dovolilo). Zemljiškoknjižno dovolilo (intabulacijska klavzula) je izrecna, nepogojna izjava tistega, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo. Podpis na zemljiškoknjižnem dovolilu mora biti overjen (23. člen SPZ). Zemljiškoknjižno dovolilo tako začne učinkovati ob overitvi. Z overitvijo podpisa namreč notar potrdi, da je stranka vpričo njega lastnoročno podpisala listino ali da je podpis, ki je že na listini, vpričo njega priznala za svojega (prvi odstavek 64. člena Zakona o notariatu - v nadaljevanju ZN).

11.Toženca sta na podlagi Prodajne pogodbe, sklenjene z gospodarsko družbo A. d.o.o., z dne 28. 8. 2020, postala solastnika nepremičnin, natančneje navedenih v izreku izpodbijane sodbe. Overitev podpisov na prodajni pogodbi - s čemer je bil opravljen razpolagalni pravni posel in izveden vpis v zemljiško knjigo, pa je bil opravljen 25. 11. 2020, s tem pa je bila tožba z dne 17. 9. 2021 vložena znotraj enega leta (257. člen OZ) in je tako pravočasna, neglede na dejstvo ali gre za odplačen ali neodplačen pravni posel.

12.Zmotno nadalje pritožba meni, da v predmetnem postopku ni podana aktivna legitimacija tožnice. Sodišče prve stopnje je v 15. do 18. točki obrazložitve pojasnilo, da je do prenosa terjatve na tožnico prišlo na podlagi sklenjene cesijske pogodbe, saj je odstop terjatve lahko odplačen ali neodplačen, kar je stvar notranjega razmerja med pogodbenima partnerjema cesijske pogodbe v skladu z 125. členom OZ. Za prenos terjatve iz prenosnika na prevzemnika se zahteva le sklenitev ustrezne pogodbe, medtem ko obvestilo dolžniku ne predstavlja pogoja za veljaven prenos terjatve v skladu z prvim in drugim odstavkom 419. člena OZ. Toženca pa sta tudi povsem pavšalno ugovarjala navideznosti pravnega posla zgolj iz razloga, ker bi se naj odstopnica in prevzemnik terjatve v pogodbi odločila dogovor o višini kupnine. Odložitev dogovora o višini kupnine na kasnejši termin, pa samo po sebi, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ne pomeni navideznosti ali fiktivnosti pogodbe. S tem je aktivna legitimacija tožnice v tem postopku podana.

13.Pravilno je sodišče ugotovilo tudi pasivno legitimacijo tožencev. Toženca sta na podlagi Prodajne pogodbe sklenjene z gospodarsko družbo A. d.o.o. z dne 28. 8. 2020 postala solastnika nepremičnin, natančneje navedenih v izreku izpodbijane sodbe. Tožba pa je bila vložena zoper toženca v skladu z 255. členom OZ v zvezi z drugim odstavkom 259. člena OZ, zoper osebi, ki sta pridobili solastninsko pravico na nepremičninah, ker družba A. d.o.o. (dolžnik) ni imela zadostnih sredstev za poplačilo tožnice, saj je s prodajno pogodbo razpolagala z edinim premoženjem (nepremičninska izvršba je bila ustavljena), ki ga je imela, račune pa je imela ali zaprte ali blokirane in izvršba nanje ni bila mogoča.

14.Nad družbo A. d.o.o. je bil dne 19. 7. 2021 predlagan stečajni postopek, ki se je začel s sklepom St 1324/2021 z dne 7. 12. 2021. Toženca sta sicer 17. 9. 2021 na račun A. d.o.o. nakazala 152.000,00 EUR, vendar sodišče druge stopnje v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da s tem nista izkazala odplačnosti prodajne pogodbe, oz. znesek z ničemer ne predstavlja plačevitosti dolžnika A. d.o.o. (nenazadnje je znesek bil vplačan potem, ko je bil že predlagan stečaj nad A. d.o.o. in je bil v teku ugovorni postopek, s katerim je družba A. d.o.o. želela dokazati, da ni insolventna). Z Aneksom k prodajni pogodbi z dne 20. 8. 2020, z dne 30. 8. 2021 (za obstoj katere se do predložitve Aneksa sodišču prve stopnje ni vedelo) in plačilom na račun A. d.o.o z dne 19. 7. 2021, tako toženca nista izkazala, da je šlo za odplačno razpolaganje po Prodajni pogodbi z dne 20. 8. 2020. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so podani objektivni pogoji za izpodbijanje predmetnega pravnega posla.

15.Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obstoj subjektivnih pogojev za izpodbijanje pravnega posla in sicer vedenje, da je družba A. d.o.o. s svojim razpolaganjem škodovala svojim upnikom in sicer tako v primeru neodplačnega kot tudi v primeru odplačnega pravnega posla, saj je prvi toženec bil edini družbenik in zakoniti zastopnik družbe A. d.o.o., druga toženka pa kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje njegova zunajzakonska partnerka, ki je bila v družbi A. d.o.o. redno zaposlena kot poslovna sekretarka in je vodila računovodstvo za družbo.

16.Na podlagi navedenega sta toženca nedvomno vedela, da s sklenitvijo prodajne pogodbe škodujeta upnikom družbe A. d.o.o.. Védenje pravne osebe je potrebno presojati glede na védenje njenega zakonitega zastopnika, to je prvega toženca. Prav tako je glede na predhoden tek pravde in podano izjavo z dne 14. 11. 2018 v pravdni zadevi P II P 445/2018 Okrožnega sodišča v Mariboru, svoje delovno mesto v družbi A. d.o.o. in zunajzakonsko razmerje z zakonitim zastopnikom A. d.o.o. - prvim tožencem, za oškodovanje upnikov vedela tudi druga toženka (24. - 26. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), zato so tudi na njuni strani izpolnjeni pogoji tako iz drugega odstavka 256. člena OZ, kot iz prvega odstavka 256. člena OZ, saj je kot računovodkinja in poslovna sekretarka dobro poznala poslovanje družbe A. d.o.o., kar nenazadnje izhaja tudi iz njene pisne izjave z dne 14. 11. 2018 in je s tem vedela, da glede na blokirane račune in dejstvo, da je družba odtujila nepremičnine s Prodajno pogodbo, v kateri se bo kupnina poplačala z "medsebojnim pobotom" med družbo A. d.o.o. in tožencema, tožnica svoje terjatve, s strani A. d.o.o., ne bo dobila poplačane.

17.Toženca v pritožbi uveljavljata, da je podan razlog za izločitev okrožnega sodnika, ki je v predmetni zadevi izdal sodbo. Sodnik je namreč sodil v predmetni zadevi P 508/2019 tožnice A. A. zoper toženo stranko A. d.o.o. (katere zakoniti zastopnik je prvi toženec). Toženca vidita razlog za izločitev sodnika v dejstvu, da je slednji odločal v pravdni zadevi na osnovi katere je nastala terjatev tožnice A. A. do družbe A. d.o.o. ter je tako sodeloval v postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, ki je odločalo o plačilu terjatve, ki je predmet tudi te pravde, saj tožnica toži na izpodbijanje dejanj dolžnika iz naslova prisojene terjatve v pravdni zadevi P 508/2019. Sodnik B. B. je namreč najprej zavrnil tožbeni zahtevek A. A., po razveljavitvi prvostopenjske sodbe pa je v ponovljenem postopku razsodil v prid tožnice A. A., kar vzbuja pri tožencu videz nepristranskosti sodišča.

18.Toženca zahtevata izločitev sodnika v skladu s 6. točko 70. člena ZPP, po kateri se sodnika izloči takrat, ko obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom v njegovo nepristranskost (t.i. odklonitveni razlogi). Ti so podani, če se ugotovi, da ima sodnik takšno osebno prepričanje, da bo o zadevi odločil pristransko (subjektivni test), ali da je na sodnikovi strani takšna okoliščina, ki pri razumnem človeku lahko ustvari dvom v sodnikovo nepristranskost (objektivni test). Pri tem pa ni odločilen vtis, ki si ga ustvari stranka, pač pa mora biti dvom o nepristranskosti sodišča upravičen v objektivnem smislu.

19.Nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča (sodnik), ni zainteresiran za izid postopka ter da je odprt za dokaze in predloge obeh strank, torej ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja, odločitev pa mora biti sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij izven takšnega postopka. Dejstvo, da je sodnik predhodno že odločal v povezani zadevi, samo po sebi praviloma ne pomeni kršitve nepristranskosti in je presoja odvisna od konkretnih okoliščin primera. Pravica do nepristranskega sodnika je eno od temeljnih procesnih jamstev, ki ga zagotavljata 22. in 23. člen Ustave ter 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Ustava v drugem odstavku 23. člena vsakomur zagotavlja, da mu sodi sodnik, ki je izbran po pravilih, ki so vnaprej določena z zakonom in sodnim redom. Vendar pa je treba v primerih, v katerih obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodnika, sodnika izločiti iz odločanja v konkretni zadevi in na ta način zagotoviti, da bo sojenje ustrezalo zahtevi po nepristranskosti.

20.Predsednica okrožnega sodišča je zato morala oceniti, ali so v zadevi res podane takšne okoliščine, ki v očeh povprečno razumne javnosti vzbujajo dvom v sodnikovo nepristranskost.

21.Višje sodišče ugotavlja, da okoliščine, ki bi upravičevale dvom v nepristranskost sodnika v objektivnem smislu, v konkretni zadevi niso podane. Pritožniki izločitev sodnika utemeljuje s trditvami o njegovem odločanju v predhodnem postopku II P 508/2019. O slednjem pa se je obrazloženo izjasnila predsednica okrožnega sodišča v sklepu Su 520/2021 z dne 30. 11. 2021, kjer je prepričljivo in zavrnila vse pritožnikove očitke o pristranskosti sodnika, pritožnik pa navedenemu s svojimi pritožbenimi navedbami ni z ničemer obrazloženo nasprotoval. Bistveni razlog obravnavane zahteve za izločitev sodnika je torej nezadovoljstvo z njegovo odločitvijo v predhodnem postopku in z njegovim stališčem v tej zadevi. Tako nezadovoljstvo pa ne more utemeljiti izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP.

22.Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe in sklepa (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je materialnopravno pravilno odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen in 2. točka 265. člena ZPP).

23.Toženca s pritožbo nista uspela, zato krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako tožnica z ničemer ni prispevala k odločitvi sodišča druge stopnje in krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo (165. člen v zvezi z 154. in 155. členom ZPP).

1tretji odstavek 275. člena ZFPPIPP: Izpodbojni zahtevek, katerega predmet je pravno dejanje, na podlagi katerega je bila opravljena vknjižba lastninske ali druge stvarne pravice v korist določene osebe, je treba uveljavljati z izbrisno tožbo v skladu s 1. točko drugega odstavka 243. člena ZZK-1, razen če izbris izpodbijanih vpisov ni dovoljen po tretjem odstavku 244. člena ZZK-1.

2drugi odstavek 270. člena ZFPPIPP: Če je upnik pred začetkom stečajnega postopka vložil tožbo, s katero uveljavlja zahtevke na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, lahko po začetku stečajnega postopka te zahtevke uveljavlja samo še za račun stečajnega dolžnika in za tako spremembo tožbe soglasje toženca ni potrebno.

3VS RS sklep II Ips 230/2018 z dne 3. 10. 2019.

4VS RS II Ips 1213/2008, II Ips 172/2016.

5Bojan Podgoršek, Notarska overitev zemljiškoknjižnega dovolila, Pravosodni bilten 3/2003, str. 55, VSRS II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012.

6drugi odstavek 256. člena OZ: Če je ta tretji dolžnikov zakonec ali je z njim v sorodstvu v ravni vrsti ali v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena ali v svaštvu v ravni vrsti oziroma v stranski vrsti do vštetega drugega kolena, se domneva, da mu je bilo znano, da dolžnik s takim razpolaganjem škoduje upnikom.

7prvi odstavek 256. člena OZ: Odplačno razpolaganje se lahko izpodbija, če je dolžnik ob razpolaganju vedel ali bi bil moral vedeti, da s tem škoduje svojim upnikom in če je bilo tretjemu, s katerim je bilo ali v čigar korist je bilo pravno dejanje storjeno, to znano ali bi mu moralo biti znano.

8VSRS sklep Cp 48/2019 z dne 28. 11. 2019, VSRS sklep II Ips 35/2020 z dne 19. 5. 2021.

9Ustavna odločba Up-57/14 5- točka obrazložitve.

10A. Galič, pravica do sodnega varstva v novejši praksi Evropskega sodišča za človvekove pravice, Pravosodni bilten 4/2013.