Jedro

Sklicevanje sodišča na ustaljeno stališče upravno-sodne prakse je dovoljena pomoč pri razlaganju, saj stranki pove, da se sodišče z zadevno odločbo ne odmika od ustaljenega toka odločanja in da odločba ni samovoljna. Nepravilno je, če sodišče v takšnem primeru ne navede odločb, iz katerih je po njegovem mnenju sestavljena ustaljena sodna praksa. Mladoletnost sama po sebi ne zadošča za izpodbijanje domneve nelojalnosti osebe nemške nacionalne pripadnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.11.2005. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 2.4.2004, s katero je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da se A.A., roj. 5.9.1929 na Dunaju, Avstrija, po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28.8.1945 ni štel za jugoslovanskega državljana.

Sodišče prve stopnje navaja, da gre v obravnavani zadevi za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. A.A. je bil rojen 5.9.1929 na Dunaju, Avstrija. Glede na 3. odstavek 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen; Ur. l. RS, št. 27/91-I in naslednji) se državljanstvo ugotavlja po Zakonu o državljanstvu FLRJ (ZDrž; Ur. l. DFJ, št. 64/45 in Ur. l. FLRJ, št. 54/46 in 105/48). Po 2. odstavku 35. člena ZDrž, ki je bil uveljavljen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZDrž FLRJ (Ur. l. FLRJ, št. 105/48), se za jugoslovanskega državljana niso štele osebe nemške narodnosti, ki so živele v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti.

Iz obrazložitve sodbe upravnega sodišča sledi, da je bil A.A. dne 31.3.1946 preko Podrožce izseljen v Avstrijo. Oče B.A. in njegova žena D.A. sta bila člana Kulturbunda, zato je utemeljen zaključek toženca, da je bil oče A.A nemške narodnosti. Ker iz razlage veljavnih predpisov izhaja, da mladoletna oseba glede državljanstva sledi svojim staršem, je šteti, da je bil tudi A.A. nemške narodnosti. Tožnica je bila po pooblaščencu seznanjena, da obstaja pravna domneva o obstoju nelojalnosti A.A., vendar v upravnem postopku ni predložila dokazov, ki bi to domnevo izpodbili. Ustavno sodišče je že v odločbi z opr. št. U-I-23/93 v 45. točki obrazložitve zavzelo stališče, da retroaktivni učinek 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu ni protiustaven. Upravno sodišče zato nasprotnemu stališču tožnice ne sledi. Retroaktivni učinek 2. odstavka 35. člena ZDrž ne pomeni, da so morali biti vsi trije pogoji izpolnjeni že pred uveljavitvijo ZDrž, temveč je to odvisno od narave pogojev. Narodna pripadnost in nelojalno ravnanje sta morala biti že po naravi stvari podana med drugo svetovno vojno. Za tretjega, to je bivanje v tujini, pa zakon tega ne določa niti izrecno, niti posredno. Učinkoval je torej, če je bil podan najkasneje ob uveljavitvi novele ZDrž, to je 4.12.1948. Torej je treba šteti, da je podan ne glede na to, da je bil A.A. tedaj že mrtev in je v tujini živel že pred tem dnem.

Zoper sodbo upravnega sodišča je bila vložena pritožba. V njej tožnica meni, da je zmotno stališče upravnega sodišča da iz "interpretacije takrat veljavnih pravnih predpisov izhaja, da mladoletna oseba glede državljanstva sledi svojim staršem, zato je šteti, da je bil tudi A.A. nemške narodnosti". Po pritožničinem mnenju sta narodnost in državljanstvo dva različna pojma. A.A. naj bi 28.8.1945 pridobil državljanstvo FLRJ in ga obdržal do svoje smrti dne 17.12.1946. Izgubil ga ni. Tudi če bi sicer Vrhovno sodišče RS hotelo uporabiti novelo ZDrž (Ur. l. FLRJ, št. 105/48) retroaktivno, bi je v primeru A.A. ne moglo, ker je umrl 25.7.1946, torej še preden je novela začela veljati. Tudi sicer A.A. ni mogel ravnati nelojalno, saj je bil ob zaključku vojne star 16 let. Tožena stranka je zmotno zavzela stališče, da se za mladoletne osebe nelojalnost ne ugotavlja in je za A.A. ni ugotavljala. To nasprotuje mnenju, ki ga je Ustavno sodišče RS zavzelo v svojih odločbah glede ugotavljanja državljanstva mladoletnih otrok (npr. Up 2/02 in Up 525/04). Odločitev sodišča, ki je o nelojalnosti A.A. sklepalo na temelju domneve, je novota, ki je tožena stranka v napadeni odločbi ni niti zatrjevala. Zatrjuje tudi kršitev človekovih pravic, to je 2. in 15. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Ker je s 1.1.2007 začel veljati in se uporabljati ZUS-1, je bilo treba s tožničino pritožbo, ki je bila vložena v letu 2006, ravnati po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Skladno s to določbo se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnavajo kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1 in v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

V obravnavani upravni zadevi gre za ugotavljanje državljanstva (po 3. odstavku 63. člena ZDen) kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije in je zato treba upoštevati poleg predpisov, ki urejajo državljanstvo, tudi določbe ZDen.

Temeljno pravilo glede ugotavljanja državljanstva kot pogoja za pridobitev upravičenja do denacionalizacije je vsebovano v 1. odstavku 9. člena ZDen, ki določa, da so fizične osebe iz 3., 4. in 5. člena ZDen upravičenci, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9.5.1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo.

V 2. odstavku 35. člena ZDrž so določene tri ovire za ugotovitev jugoslovanskega državljanstva na dan 28.8.1945. Te tri ovire morajo biti podane kumulativno: življenje v tujini, nemška narodnost in nelojalno ravnanje med vojno ali pred vojno proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Osebe, ki so izpolnile naštete tri pogoje, se niso štele za državljane FLRJ od 28.8.1945 naprej.

Upravno sodišče je v obrazložitvi svoje sodbe (str. 4, prvi odstavek) najprej obširno obrazložilo, zakaj je pravilen sklep, da sta bila oče in mati A.A. nemške narodnosti in se je pri tem še posebej oprlo na članstvo v Kulturbundu. S tem je preizkusilo, ali je bilo pravilno sklepanje iz znanih dejstev na neznano, namreč na dejstvo o nemški narodnosti. Takšno sklepanje se opravi v okviru preizkusa dejanskega stanja (glej odločbi Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-232/00 in Up-140/02). Tega sklepanja revizijsko sodišče ne sme preizkusiti, saj zmotna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovnemu sodišču zato niti ni bilo potrebno odločiti, ali bi bila zatrjevana kršitev sploh lahko podana in ali ne gre zgolj, glede na kontekst, zgolj za očitno pisno pomoto. Revidentka poleg tega obstoja nemške narodnosti kot dejstva (in ki je posledica sklepanja upravnega sodišča iz državljanstva na narodnost) z ničimer ne napada.

Brez vsake podlage je revidentkino mnenje, da je upravno sodišče uporabilo 4. člen ZDrž. Očitno je namreč, da ga ni, saj je svojo sodbo oprlo predvsem na 35. člen ZDrž (glej str. 4 in 5 sodbe upravnega sodišča). Neutemeljena je tudi revidentkina graja, da je upravno sodišče oprlo svojo odločbo na "ustaljeno stališče upravno-sodne prakse", saj tega ni storilo. Se je pa sklicevalo nanjo. To je dovoljena pomoč pri razlogovanju, saj stranki pove, da se sodišče z zadevno odločbo ne odmika od ustaljenega toka odločanja in da odločba ni samovoljna. Nepravilno je le, če sodišče, kot je revidentka pravilno menila, ne navede odločb, iz katerih je po njegovem mnenju sestavljena ustaljena sodna praksa. To pa bi bila bistvena kršitev postopkovnih določb le, če bi to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. V danem primeru pa tega ni mogoče ugotoviti. Sodbo ima tudi še druge razloge in jo je zato mogoče preizkusiti, kolikor jo seveda revizijsko sodišče, glede na omejen obseg preizkusa v revizijskem postopku, sploh sme preizkusiti.

Ustavno sodišče je v svoji odločbi z opr. št. U-I-23/93 (zlasti v tč. 45) že zavzelo stališče glede skladnosti retroaktivnega učinka novele ZDrž in glede nasprotovanja splošnim pravnim načelom, ki so jih priznavali civilizirani narodi. Za retroaktiven učinek je menilo, da ni v nasprotju z veljavno Ustavo Republike Slovenije. Ureditev ZDrž (in ZDen) tudi ne nasprotuje splošnim pravnim načelom, ki so jih že tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v drugi svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima, in torej tudi ne Splošni deklaraciji o človekovih pravicah. Enako je stališče Vrhovnega sodišča RS.

Z drugim odstavkom 35. člena ZDrž je bila odrečena pridobitev jugoslovanskega državljanstva. Ta odrek je učinkoval od 28.8.1945 naprej, čeprav je bil uveden šele z novelo ZDrž iz leta 1948 (Ur. l. FLRJ, št. 105/48). Zato je potrebno drugi odstavek 35. člena ZDrž uporabiti tudi na osebe, ki so v času med 28.8.1945 in 4.12.1948 umrle. Glede na ureditev po noveli ZDrž je vseeno, ali je oseba nemške narodnosti pred 4.12.1948 imela jugoslovansko državljanstvo; v vsakem primeru je bila v pravnem položaju, kot da ga 28.8.1945 ni pridobila in po tem dnevu ne imela.

Novela sama ni določila presečnega dne za ugotavljanje, ali neka oseba živi v tujini. Za osebe, ki so v obdobju med 28.8.1945 in 4.12.1948 že bile preseljene v tujino in so tam živele ter umrle, je lahko merodajno le zadnje stanje, to je stanje ob smrti. Ker je ob smrti A.A. živel v Avstriji - tja je bil izseljen v začetku leta 1946 - je pravilna odločitev upravnega sodišča, da se tudi zanj uporabi novela ZDrž.

Drugače kot revidentka pa Vrhovno sodišče Republike Slovenije ne meni, da je starost tista okoliščina, ki sama po sebi zadošča za izpodbitje domneve nelojalnosti. Polnoletniki morajo, da izpodbijejo domnevo nelojalnosti, dokazati ravnanje, ki je bilo koristno za narode FLRJ. Takšno ravnanje mora biti praviloma aktivno. Za mladoletnika tudi velja domneva nelojalnosti, zato je prav, da se vsaj načeloma od njega zahteva isto za izpodbijanje domneve kot od polnoletnika. To pa je ravnanje v korist narodov FLRJ. Vendar to ni edini razmislek, ki je vplival na to odločitev, da starost sama po sebi ne zadošča za izpodbijanje domneve nelojalnosti.

ZDen je podelil denacionalizacijskim upravičencem denacionalizacijski zahtevek. Načeloma ga imajo le državljani Republike Slovenije, kot to izhaja iz 1. in 3. odstavka 9. člena ZDen. V času druge svetovne vojne polnoletne osebe nemške narodnosti zaradi tretjega odstavka 63. člena ZDen v povezavi z drugim odstavkom 35. člena ZDrž praviloma niso denacionalizacijski upravičenci. Takšna ureditev je, kot je Ustavno sodišče RS že izrazilo v odločbi z opr. št. U-I-23/93 v tč. 45 in 47, posledica vojnih razmer, storjenih zločinov in nacifikacije večine pripadnikov nemške manjšine v nekdanji Jugoslaviji. Če bi se zavzelo stališče, da za izpodbitje domneve nelojalnosti zadošča že mladoletnost vlagatelja denacionalizacijskega zahtevka v času druge svetovne vojne, bi se velikokrat dogodilo, da bi starši otroka, zaradi svoje nemške narodnosti (in zaradi domneve nelojalnosti) ne bili denacionalizacijski upravičenci, njihovi otroci pa bi glede na 12. člena ZDen to bili. Denacionalizacijski upravičenci bi bili izključno zaradi svoje mladoletnosti, saj so vse ostale okoliščine enake. Oboji so bili nemške narodnosti in so tudi v vsem ostalem delili enako usodo. To bi bilo protislovno, zato pa mladoletnik ne more ovreči domneve nelojalnosti zgolj z navedbo svoje starosti.

Če je bila oseba mladoletna, in je bila do konca druge svetovne vojne takšne starosti, da ni bila sposobna tvoriti svoje volje in ravnati po njej, potem si iz stvarnih razlogov ni mogoče predstavljati, da bi lahko izpodbila domnevo nelojalnosti s svojim ravnanjem. V takšnem primeru lahko izpodbije domnevo nelojalnosti tako, da se sklicuje, da je njej bližnja oseba ravnala tako lojalno, da to izpodbija domnevo nelojalnosti tudi v njen prid. V poštev pride ravnanje osebe, ki so skrbele za mladoletno osebo, praviloma torej starši. Zatrjuje lahko tudi kakšne druge okoliščine, ki izpodbijajo domnevo nelojalnosti, na primer, preganjanje po nacistični oblasti. Kot je že bilo obrazloženo, pa mladoletnost sama po sebi ne zadošča. A.A. je bil ob začetku druge svetovne vojne star približno 11 let in pol. Glede na starost od njega ni bilo mogoče pričakovati ravnanja, ki bi izkazovalo lojalnost. Prvostopenjski upravni organ je dne 25.11.2003 pozval tožečo stranko (in B.B.) da predložita dokaze, ki bodo izpodbili domnevo o nelojalnosti A.A. Tega nista storila, kar je vse ugotovila že prvostopenjska odločba. Kakšnih dejstev, ki bi kazala na lojalnost, pa tožeča stranka tudi kasneje ni zatrjevala. Glede na takšno dejansko stanje (ob-)velja domneva nelojalnosti. Le-ta temelji na tretjem odstavku 63. člena ZDen v povezavi z 2. odstavkom 35. člena ZDrž. Tako je pravilno odločilo že upravno sodišče. Domneva kot takšna ni nobena novota, saj ni dejstvo, temveč sestavni del materialnega prava. Zaradi tega tudi ni potrebno opraviti glavne obravnave. Upravno sodišče je tudi sicer zavzelo stališče glede lojalnosti A.A. To stališče je bilo, da tudi zanj velja domneva nelojalnosti. V reviziji je revidentka izrazila nestrinjanje s pravnim stališčem tožene stranke v upravni odločbi, ki je v tem, da naj bi domneva nelojalnosti za starše veljala tudi za otroke. Ker pa revizijsko sodišče preizkuša le pravilnost sodbe upravnega sodišča (1. odstavek 83. člena ZUS-1), se z očitano kršitvijo ni ukvarjalo.

Ker je A.A. ob svoji smrti dne 25.7.1946 živel v tujini, bil nemške narodnosti in ker ni niti dokazoval lojalnosti, je odločitev upravnega sodišča pravilna. Revizijsko sodišče je zato revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (92. člen ZUS-1).