Jedro

Tožnik (kupec avtomobila) bi moral svoj zahtevek uveljavljati nasproti komisionarju v roku enega leta, ker pa tega ni storil, je izgubil vse pravice, ki mu gredo iz naslova uveljavljanja stvarnih napak. Tožniku zahtevki do toženca po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti ne gredo.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: »Toženec V. Š., je dolžan tožeči stranki R. L. plačati znesek 959,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.4.2008 do plačila in znesek 1.893,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2009 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.«, v celoti zavrne.

2. Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje v znesku 1617,88 EUR in pritožbene stroške v znesku 665,40 EUR v 15 dneh od prejema odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženka dolžna plačati tožeči stranki 959,78 EUR in zamudne obresti, ki tečejo od 26.4.2008 dalje do plačila, ter zakonske zamudne obresti od zneska 1.893,00 EUR od 18.4.2009 dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo. Povrniti ji mora tudi pravdne stroške v znesku 1.123,63 EUR. V presežku, in sicer za znesek 3.020,92 EUR, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi zatrjuje, da toženec v konkretni pravdi sploh ni pasivno legitimiran. Tožnik je osebni avtomobil namreč kupil od komisionarja A. S., d.o.o., po načelu videno-kupljeno. Ob nakupu vozila mu je prodajalec (t.j. komisionar) zatrdil, da ima vozilo prevoženih 50.000 km. Po dveh okvarah motorja je tožnik od pooblaščenega serviserja izvedel, da število kilometrov na števcu ne ustreza dejanskemu številu prevoženih kilometrov in da je okvara, do katere je prišlo najprej, posledica iztrošenosti vozila. Tožnik vsled tega meni, da je bil ob nakupu vozila zaveden in je nevede kupil vozilo, ki ni imelo lastnosti, ki so bile dogovorjene. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da je stvarne napake mogoče uveljavljati le od prodajalca, ne pa tudi od tretjih oseb. Ker je tožnik avtomobil kupil od A. S., d.o.o., je le slednji materialno pasivno legitimiran za zahtevek, kakršnega uveljavlja tožnik, pri čemer dejstvo, da je šlo za komisijsko prodajo, nima nobenega vpliva na odgovornost, ki jo uveljavlja tožnik. Rok za uveljavljanje stvarnih napak je eno leto, tožnik pa je tožbo vložil natanko 3 leta od prvega škodnega dogodka (tj. prve okvare avtomobila), torej v okviru roka za odškodninsko odgovornost po splošnih načelih civilnega prava. Odgovornost za stvarne napake je posebna vrsta odškodninske odgovornosti, ki uporabo splošnih pravil o poslovni odškodninski odgovornosti izključuje, zato je odpravo škode zaradi napak na stvari mogoče zahtevati le z uporabo jamčevalnih zahtevkov (3. odst. 468. čl. OZ).

Nadalje tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da tožencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Četudi bi bilo res, da je do spremembe na števcu prikazanega števila kilometrov prišlo v času, ko je bil lastnik vozila toženec, slednji tožniku ni nikdar jamčil, da je število kilometrov na števcu enako številu dejansko prevoženih kilometrov. Takšno jamstvo bi dal tožniku lahko kvečjemu prodajalec, od katerega je avto kupil. Poleg tega tožena stranka navaja, da vzročna zveza kot ena izmed štirih predpostavk odškodninske odgovornosti po splošnih načelih v sodbi ni pojasnjena in obrazložena, saj iz sodbe ni razbrati, kako naj bi bilo dejstvo, da toženec komisionarju ni sporočil števila prevoženih kilometrov, v vzročni zvezi s škodo, ki je nastala. O vzročnosti med ravnanjem toženca in nastankom škode je mogoče govoriti le v okviru teorije sine qua non, ki pa je neživljenjska. Nadalje v dokaznem postopku ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, kaj je vzrok nastali škodi.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Materialnopravno podlago pri odločanju predstavlja Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

Prvostopenjsko sodišče je v sodbi presojalo, ali so podani elementi splošne odškodninske odgovornosti, torej 1. nastanek škode, 2. protipravnost, 3. vzročna zveza med ravnanjem oškodovalca in nastalo škodo, 4. odgovornost oškodovalca. Tožnik je tisti, ki mora zatrjevati in dokazati obstoj prvih treh prej navedenih predpostavk. Ker morajo biti za obstoj odškodninske odgovornosti navedeni elementi podani kumulativno, sodišču ni treba presojati preostalih elementov odškodninske odgovornosti, če katerikoli od njih ni podan.

Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je škoda, ki je nastala zaradi okvare dne 18.4.2006 in se nanaša na turbino motorja, posledica prevelike iztrošenosti motorja, ki je posledica večjega števila prevoženih kilometrov, kot jih je izkazoval števec. Prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da je protipravnost toženčevega ravnanja v tem, da je ob nakupu vozila vedel, da ima vozilo prevoženih več kot 100.000 km, vendar tega podatka, ki je za vzdrževanje vozila nujen, ni sporočil kupcu M. N. (od katerega je nato vozilo kupil tožnik).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru niso podani vsi elementi splošne odškodninske odgovornosti, saj ni podana vzročna zveza med ravnanjem oškodovalca in nastalo škodo oz. je bila le-ta pretrgana z dvema nadaljnjima prodajama vozila (najprej M. N. in nato tožniku). Informacije o vozilu so torej do tožnika prišle prek dveh posrednikov, zato toženec ne more odgovarjati za morebitne napačne informacije, ki so bile posredovane tožniku. Poleg tega pritožbeno sodišče zaključuje, da tožencu protipravno ravnanje ni dokazano. Ne le, da toženec tožniku ni nikdar zagotovil, koliko kilometrov ima vozilo prevoženih (saj tožnik vozila ni kupila od njega), pač pa niti ne obstaja predpis, ki bi prodajalcu nalagal, da kupcu sporoči resnično število prevoženih kilometrov. V takšnem primeru torej uporaba pravil o splošni odškodninski odgovornosti ne pride v poštev, pač pa bi tožnik lahko uveljavljal le jamčevalne zahtevke zaradi stvarnih napak. OZ v 458. čl. določa, da prodajalec odgovarja za stvarne napake, ki jih je stvar imela takrat, ko je nevarnost prešla na kupca, ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne. Tožnik je vozilo kupil prek komisijske prodaje. Zakon določa, da se s komisijsko pogodbo komisionar zavezuje, da bo za plačilo v svojem imenu na račun komitenta opravil enega ali več poslov, ki mu jih je zaupal komitent. Iz te določbe torej smiselno izhaja, da je zgolj komisionar tisti, ki je v (pogodbenem) razmerju s 3. osebo (v konkretnem primeru tožnikom), saj posle opravlja v svojem imenu. Tretji (tožnik) tako do komitenta (toženca) nima nikakršnih pravic. Med tožnikom in tožencem namreč ne obstaja nikakršno razmerje, pač pa pogodbeno razmerje (komisijska pogodba) obstaja med tožnikom-kupcem in komisionarjem-prodajalcem. Kupec, ki je o napaki pravočasno in pravilno obvestil prodajalca, lahko od prodajalca: 1. zahteva, da napako odpravi ali mu izroči drugo stvar brez napake, 2. zahteva znižanje kupnine, 3. odstopi od pogodbe; v vsakem primeru pa ima kupec pravico zahtevati povrnitev škode (468. čl. OZ).

Tožnik bi torej moral svoj zahtevek uveljavljati nasproti komisionarju v roku enega leta, ker pa tega ni storil, je izgubil vse pravice, ki mu gredo iz naslova uveljavljanja stvarnih napak. Ker tožniku, kot že rečeno, zahtevki do toženca po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti ne gredo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (355. in 358. čl. ZPP).

Tožena stranka je s pritožbo v celoti uspela, zato je pritožbeno sodišče po načelu uspeha (154. čl. ZPP) tožeči stranki naložilo, da mora toženki povrniti vse pravdne stroške na prvi in drugi stopnji. Le-ti so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah. Njihova odmera je razvidna iz stroškovnika, ki se nahaja v spisu. Tak izrek o stroških temelji na določbi 165. čl. ZPP v zvezi s 154. in 155/II ZPP.