Jedro

Zavarovalnica je na podlagi pogodbe o nezgodnem zavarovanju in izvedeniškega mnenja sama določila zavarovalnino. Če je sama ocenila zavarovalno vsoto in jo nato izplačala, je ne more zahtevati nazaj. V 211. členu ZOR, ki določa pravila vračanja v primeru neupravičene pridobitve, je namreč določeno, da tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati vračila, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

Tožena stranka je strokovnjakinja na področju zavarovalništva in če je bila v dvomu glede zavarovalne vsote, ki jo je izplačala, bi si morala pridržati pravico zahtevati nazaj izplačani denar ali vsaj del izplačanega zneska.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in popravnim sklepom razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici 86.830 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in ki tečejo od 1.2.1995 dalje do plačila, ter ji povrniti 54.675 tolarjev pravdnih stroškov, z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in ki tečejo od 28.5.1997 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje in v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka ali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da gre v konkretnem primeru za spor iz zavarovalne pogodbe po kolektivnem nezgodnem zavarovanju in ne za spor o plačilu odškodnine. Zavarovanje iz nezgodnega zavarovanja v obliki dnevne odškodnine ni odškodninska terjatev za škodo, nastalo z okvaro zdravja ali s povzročitvijo smrti, ki jo ima v mislih 4. točka prvega odstavka 341. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Njena pravna narava je drugačna in pravice zavarovalnih upravičencev so določene v splošnih pogojih za nezgodno zavarovanje oseb NE-93. Zato je sporni znesek 86.830 tolarjev zavarovalnina za dnevno odškodnino in ne odškodnina v smislu 341. člena ZOR ter jo je po določilu 363. člena ZOR mogoče pobotati. Tudi 216. člena ZOR sodišči nista pravilno uporabili in argumentacija pritožbenega sodišča, češ da ta člen ni uvrščen v drugi oddelek, ki določa odškodnine, marveč v tretji oddelek - neupravičene pridobitve, je prešibka. Namen 216. člena je v tem, da oškodovancu ni treba vrniti denarja, ki ga je prejel kot tolažbo za osebno škodo. Dnevna odškodnina pa je odmena za izgubo premoženjske koristi. Poleg tega v dokaznem postopku ni bila ugotovljena dobra vera tožnice.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V zvezi s pobotom je pritrditi toženi stranki, da je po določilu 336. člen ZOR mogoče pobotati terjatev, ki jo ima dolžnik nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. To pomeni, da je mogoče z enostransko izjavo volje pobotati terjatvi, ki sta: - vzajemni, se pravi da gre za terjatvi, glede katerih sta obe stranki med seboj upnika in dolžnika; - istovrstni oziroma istorodni (ker je pravni temelj, iz katerega izhajata terjatvi, lahko različen); - dospeli v trenutku, ko so se stekli pogoji zanj; in - iztožljivi, se pravi da ne gre za naturalni terjatvi.

Terjatev, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot, izhaja iz plačane zavarovalnine, to je v pogodbi določene vsote iz zavarovanja za primer invalidnosti, ker je v letu 1992 nastal zavarovalni primer, ko si je tožnica kot zavarovanka tožene stranke poškodovala levo ramo. Sodišči sta v zvezi z ugovorom tožene stranke, da je tožničino terjatev pobotala, ugotovili, da je tožena stranka tožnico tri mesece po poškodbi napotila k izvedencu dr. J. A., ker brez izvedenčevega mnenja ne izplačuje odškodnine. Šele po tem je ugotovila, da je nastal zavarovalni primer in je v roku, ki je določen v drugem odstavku 919. člena ZOR, v zvezi s prvim odstavkom tega člena, izplačala v zavarovalni pogodbi določeno vsoto. Plačala je torej znesek, ki ga je na podlagi izvedeniškega mnenja sama določila. Če je sama ocenila zavarovalno vsoto in jo je nato izplačala, je ne more zahtevati nazaj. V 211. členu ZOR, ki določa pravila vračanja v primeru neupravičene pridobitve je namreč določeno, da tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati vračila, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Tožena stranka je strokovnjakinja na področju zavarovalništva in če je bila v dvomu glede zavarovalne vsote, ki jo je izplačala, bi si morala pridržati pravico zahtevati nazaj izplačani denar ali vsaj del izplačanega zneska, toda tožena stranka v pravdi ni zatrjevala in dokazovala pridržka, niti sile. Zato ni dokazala svoje pravice, zahtevati vračilo dela izplačanega zneska, za katerega sedaj trdi, da je bil previsok. Ker torej tožena stranka ni dokazala obstoja terjatve, s katero naj bi pobotala tožničino terjatev do izplačila zavarovalnine zaradi dogodka v letu 1994, ni podana vzajemnost terjatev in pobotanje ni mogoče. Vprašanje, ali bi bilo mogoče pobotanje terjatev, ki izvirata iz zavarovalnine, na odločitev sodišča ne more vplivati. Pritrditi je sicer revidentki, da ne gre za primer, ko je pobot izključen po 4. točki 341. člena ZOR, ki določa, da ni mogoče pobotati odškodninske terjatve za škodo, storjeno z okvaro zdravja ali s povzročitvijo smrti. Terjatvi pravdnih strank res ne izvirata iz načel o odškodninskih terjatvah po splošnih določilih o povrnitvi škode, kjer se ugotavlja protipravno škodno dejanje, škoda, vzročna zveza med prvim in drugo ter za odgovornost tožene stranke. Pravna podlaga za obveznost tožene zavarovalnice je določena v zavarovalni pogodbi in nima s predpostavkami za nastanek odškodninske obveznosti nič skupnega, saj tožničina zahtevka iz leta 1992 in 1994 izhajata iz zavarovalne pogodbe o nezgodnem zavarovanju, s katero se je tožnica zavezala, da bo zavarovalnici plačala določeno premijo, tožena stranka pa se je zavezala, da ji bo izplačala dogovorjeno vsoto, če bo nastopil zavarovalni primer. Zavarovalni primer je sicer res tožničina osebna škoda, ki se kaže v porušenem zdravju, toda pravna podlaga je druga. Nezgodno zavarovanje nima odškodninske narave, zato se tudi znesek zavarovalnine ne ravna po nastali škodi (ne predstavlja tolažbe za nastalo škodo), marveč obsega plačilo vsote, ki je določena v pogodbi. Povedano izključuje tudi direktno uporabo 216. člena ZOR.

Vse to pa za odločitev v pravdni zadevi nima pomena, kajti sodišči prve in druge stopnje, ki sta delno res zmotno uporabili materialno pravo, sta vendarle pravilno odločili, da tožena stranka ni mogla pobotati vtoževane terjatve in da še vedno dolguje vtoževano terjatev v znesku 86.830 tolarjev. Revidentka uveljavlja tudi revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, a jih posebej ne navaja in ne obrazloži, sodišče pa tudi ni našlo kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti. Glede na to je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo.