Jedro

Postopek parcelacije ne more imeti za posledico, da lastnik parcele, ki se deli, postane lastnik zemljišča, katerega lastnik ni bil že pred parcelacijo. Geodetska odmera oziroma parcelacija, katere namen je bil v konkretnem primeru razdelitev (med drugim) parcele na več parcel, namreč na lastništvo zemljišč ne vpliva, saj ne predstavlja pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini (39. člen SPZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Drugi toženec je dolžan tožnicam nerazdelno v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 730,71 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje (I) dovolilo spremembo tožbe z dne 26. 11. 2018, (II) ugotovilo, da so tožnice solastnice tistega dela parcele št. 1/10, k. o. ..., ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki ga je izdelala izvedenka geodetske stroke A. A., označen s parc. št. 1/11, parc. št. 1/12 in parc. št. 1/13, vse k. o. ...1, in sicer parc. št. 1/11 in parc. št. 1/12 prva tožnica do 26/48, druga tožnica do 9/48 ter tretja tožnica do 13/48, in parc. št. 1/13 prva tožnica do 348/480, druga tožnica do 54/480 ter tretja tožnica do 78/480, in (III) tožencema naložilo, naj tožnicam nerazdelno v 15 dneh povrnejo pravdne stroške v višini 3.930,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje drugi toženec2 iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnice so prvenstveno zatrjevale, da so pridobile lastninsko pravico s priposestvovanjem, vendar pa je bila njihova trditvena podlaga glede te podlage pomanjkljiva in tožba nesklepčna. Bistveno za odločitev v tem sporu je, da je bila parcela št. 1/1, iz katere je nastala sedanja parcela št. 1/10, ves čas v lasti tožencev in da ni bila nikoli last tožnic oziroma njihovih pravnih prednikov. Toženca sta nepremičnino pridobila v last na podlagi sklepa o dedovanju in ne na podlagi parcelacije. Namen geodetskih meritev na parceli št. 1/1 ni bil nikakršna sprememba lastništva, ampak zgolj ugotovitev dejanskega stanja in obsega ter površine zemljišča na terenu, kot je vknjiženo v zemljiško knjigo. Meritve so se zaključile s pravnomočnimi sklepi, pri čemer so se tožnice z meritvami strinjale in brez nadaljnjega podpisale zapisnik, pozneje pa so si očitno premislile in neuspešno sprožile upravni spor. Sodišče je zaključilo, da so tožnice sporne nepremičnine pridobile na podlagi dedovanja, čeprav iz sklepa o dedovanju po pokojnem B. B. ne izhaja, da so tožnice podedovale parcelo št. 1/1. Sodišče je neutemeljeno štelo, da je na spornem območju obstajala samo ena cesta oziroma pot. Vedno sta namreč obstajali zgornja pešpot ali kolovozna pot mimo vhodnih vrat sporne hiše in bistveno nižje urejena ter še danes obstoječa cesta. Toženec se z izvedenskimi mnenji ni strinjal. Sporna stanovanjska hiša je sicer vedno stala na istem mestu, vendar pa predmetno zemljišče v sklepu o dedovanju po pokojnem B. B. ni bilo zajeto. Ker tožnice niso podedovale parcele št. 1/1, pri tožnicah ni izkazan ustrezen pridobitni način glede te nepremičnine, je pa izkazan pri tožencih, saj sta navedeno nepremičnino podedovala. Iz sodbe je mogoče ugotoviti, da tožnice pridobivajo lastninsko pravico na sporni nepremičnini na podlagi geodetskih izmer, ki pa ne predstavljajo pridobitnega načina za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Celotno območje parcele št. 1/1 je bilo v izključni lasti tožencev, ki sta navedeno zemljišče vzdrževala in kosila. Zemljišča, za katero je rezervirana števila 1/11, tožnice niso imele v posesti več let. 3. Tožnice so na pritožbo odgovorile in predlagale njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo drugemu tožencu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje, da so tožnice solastnice tistega dele parcele št. 1/10, ki je v priloženem elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, ki ga je izdelala izvedenka geodetske stroke A. A., označen s parc. št. 1/11, parc. št. 1/12 in parc. št. 1/13, temelji na ugotovitvah: - da so ob dedovanju tožnic po pokojnem očetu B. B., ki je umrl 15. 6. 1999, sklep o dedovanju pa je bil izdan 23. 3. 2005 (zadeva D 385/1999) na sedanji parceli št. 1/10, ležali: del parcele 2/2 v velikosti 99 m2, del parcele 2/3 velikosti 67 m2 in del parcele 2/4 v velikosti 145 m2, pri čemer je hiša X. 5 tedaj (tako ob trenutku smrti B. B. kot tudi ob izdaji sklepa o dedovanju) stala na parceli št. 2/3; - da so bili navedeni deli parcel št. 2/2, 2/3 in 2/4 ob dedovanju v zadevi D 385/1999 last pravnega prednika tožnic B. B.; - da so tožnice po pokojnem očetu podedovale navedeno zemljišče, ki danes oziroma po parcelaciji parcele št. 1/1 leži na parceli št. 1/10, izvedenka pa je zanj rezervirala parcelne številke 1/11, 1/12 in 1/13, ter - da toženca nista uspela dokazati, da sta na tem zemljišču pridobila lastninsko pravico.

6. Navedene ugotovitve in odločitev sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, njihovo pritožbeno grajo pa zavrača kot neutemeljeno.

7. Drugi toženec v pritožbi sicer pravilno navaja, da sta s sedaj že pokojnim prvim tožencem pridobila solastninsko pravico na parceli št. 1/1 na podlagi dedovanja po ženi prvega toženca oziroma materi drugega toženca, ki je umrla 14. 9. 2003 (sklep o dedovanju z dne 18. 2. 2004 - priloga B3), vendar pa to glede na zgoraj povzete pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje o legi parcel št. 2/2, 2/3 in 2/4 oziroma njihovih delov v času dedovanja tožnic po pokojnem očetu, ki temeljijo zlasti na jasnih in prepričljivih izvedenskih mnenjih izvedencev geodetske stroke D. D. in A. A., ne pomeni, da sta toženca solastnika tudi dela parcele št. 1/10, za katerega je izvedenka rezervirala parcelne št. 1/11, 1/12 in 1/13, pa čeprav je v kasnejšem postopku parcelacije parcela št. 1/10 nastala iz parcele št. 1/1. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, postopek parcelacije ne more imeti za posledico, da lastnik parcele, ki se deli, postane lastnik zemljišča, katerega lastnik ni bil že pred parcelacijo. Geodetska odmera oziroma parcelacija, katere namen je bil v konkretnem primeru razdelitev (med drugim) parcele št. 1/1 na več parcel, namreč na lastništvo zemljišč ne vpliva, saj ne predstavlja pravnega temelja za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini (39. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Za odločitev v tem sporu je zato odločilno, da so tožnice na podlagi dedovanja po pokojnem očetu postale solastnice parcel št. 2/2, 2/3 in 2/4 ter da parcela št. 1/1, ki sta jo toženca podedovala in se je nato razdelila v postopku parcelacije, v času dedovanja tožnic ni zaobsegala zemljišča, ki je danes del parcele št. 1/103, tedaj pa je bilo del parcel št. 2/2, 2/3 in 2/4. Navedena dejstva namreč ob pravilni nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženca nista dokazala, da sta (po dedovanju tožnic) pridobila lastninsko pravico na spornem zemljišču,4 utemeljujejo sklep, da so tožnice solastnice dela parcele št. 1/10, za katerega je izvedenka rezervirala parcelne št. 1/11, 1/12 in 1/13. Solastninsko pravico na spornem zemljišču so tožnice pridobile na podlagi dedovanja po pokojnem očetu in ne, kot neutemeljeno navaja drugi toženec, na podlagi geodetskih izmer izvedenke A. A., ki zgolj upoštevajo zadnje (pravo) lastniško stanje.

8. Pri tem ne more biti uspešno pritožbeno opozarjanje, da so tožnice podpisale zapisnik mejne obravnave (priloga A6)5, saj se v tistem postopku, kot prvo, sploh ni urejala meja med njihovimi, za to pravdo relevantnimi, parcelami št. 2/2, 2/3 in 2/4 ter parcelo št. 1/1, last tožencev. Poleg tega iz skice predvidene izmere, ki je bila priložena vabilu na ureditev meje (priloga A5a), tudi ni izhajalo, da bi bilo karkoli napačno vrisano v zvezi z njihovimi parcelami, saj so bile le-te vrisane nad oziroma zahodno od ceste (javno dobro) parc. št. 1493, pri čemer je bilo po ugotovitvah izpodbijane sodbe, ki temeljijo na izpovedbah prič in mnenjih izvedencev geodetov, tudi v naravi stanje takšno, da je bilo zemljišče nad cesto X. - Y., na katerem stoji tudi hiša X. 5, v lasti tožnic oziroma B., zemljišče pod cesto pa v lasti C. (tožencev). Drugi toženec sicer v pritožbi v zvezi z obstojem cest/e trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je ob hiši X. 5 obstajala le ena cesta/pot, ker naj bi obstajala tudi zgornja pešpot ali kolovozna pot, kar pa ni utemeljeno. Iz izvedenskega mnenja D. D. jasno in prepričljivo izhaja, da cesta, ki je bila v priloženi mapni kopiji vrisana na zahodni strani, nikoli ni obstajala ter da je ves čas obstajala le ena cesta, ki se je nahajala vzhodno od hiše X. 5, ki je v trenutku dedovanja tožnic stala na parceli št. 2/3. Enako izhaja tudi iz ugotovitev oziroma skic izvedenke A. A. Drugi toženec tudi opozarja, da se z izvedenskima mnenjema ni strinjal, s čimer prav tako ne more uspeti. Toženca sta sicer dala pripombe na izvedensko mnenje D. D., vendar je slednji njune pripombe v pisnih dopolnitvah prepričljivo ovrgel (tudi pripombe glede obstoja oziroma lege cest/e ob hiši X. 5), mnenju izvedenke A. A. pa toženca niti nista nasprotovala.

9. Nadalje ne more biti uspešno pritožbeno opozarjanje, da sta imela toženca v izključni posesti celotno območje parcele št. 1/1 oziroma tudi iz nje nastalo parcelo št. 1/10. Zgolj dejstvo, da ima nekdo v posesti določeno zemljišče, namreč še ne predstavlja podlage za pridobitev lastninske pravice na njem. Poleg tega toženca v pritožbi tudi nista navedla, iz katerih dokazov izhaja, da je bilo območje parcele št. 1/10 v izključni posesti tožencev. Ker neizvrševanje posesti na nepremičnini s strani lastnika nima za posledico izgube njegove lastninske pravice, je nadalje brezpredmetna pritožbena navedba, da tožnice niso imele več let v posesti zemljišča, za katerega je izvedenka rezervirala številko 1/11. 10. Odveč so tudi pritožbene navedbe, da je bila trditvena podlaga tožnic o pridobitvi lastninske pravice na podlagi priposestvovanja pomanjkljiva. Kot je razvidno iz predhodne obrazložitve, sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ni ugodilo na navedeni pravni podlagi.

11. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Drugi toženec, ki v pritožbenem postopku ni uspel, je v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP dolžan tožnicam nerazdelno povrniti njihove stroške odgovora na pritožbo, ki jim jih je pritožbeno sodišče na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in ob upoštevanju stroškovnika odmerilo v znesku 730,71 EUR (gre za nagrado za pritožbo v višini 587,20 EUR in materialne stroške v višini 11,74 EUR6, oboje zvišano za 22 % DDV). Priznane stroške jim mora plačati v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 V nadaljevanju obrazložitve te sodbe bodo nepremičnine označene zgolj s parcelnimi številkami, saj se vse nahajajo v isti katastrski občini. 2 Na prvi strani pritožbe je sicer navedeno, da gre za pritožbo tožene stranke, vendar pa je na koncu pritožbe kot njen vlagatelj naveden zgolj drugi toženec. 3 Iz dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca D. D. z dne 19. 6. 2017 izhaja, da se je parcela št. 1/1 spremenila (šele) leta 2011 v postopku ..., ko je med drugim nastala nova parcela št. 1/10, ter da se do tedaj površina parcele št. 1/1 nikoli ni spremenila zaradi poteka ceste, pri čemer iz obeh izvedenskih mnenj izvedenec geodetov izhaja, da je bila prava cesta napačno vrisana in označena, in sicer v korist nepremičnine tožencev. 4 Kot je bilo že pojasnjeno, postopek parcelacije parcele št. 1/1, z lastništvom katere sta toženca utemeljevala lastništvo parcele št. 1/10, ni vplival na spremembo lastništva spornega zemljišča, drugega (veljavnega) pravnega temelja za pridobitev solastninske pravice na spornem zemljišču pa toženca nista navedla. 5 Niso pa podpisale zapisnika parcelacije parc. št. 1493 in 1/1 (priloga A7). 6 V skladu s tar. št. 6002 ZOdvT bi bile tožnice upravičene do materialnih stroškov v višini 20,00 EUR, vendar so priglasile (le) 2 % materialne stroške.