Jedro

1. S tem, ko je obravnavana parcela pridobila status splošne rabe, je po oceni pritožbenega sodišča, po naravi stvari ugasnila tudi morebitna nevknjižena služnost poti, ki jo zatrjujeta toženca.

2. Dejstvo, da je morebitna nevknjižena stvarna pravica služnosti poti, ki jo na obravnavani parceli zatrjujeta toženca, s tem ko je parcela, pridobila status splošne rabe, ta njuna morebitna stvarna pravica prenehala oz. ugasnila, pomeni, da bi lahko začelo teči priposestvovanje služnosti na novo, od začetka od tedaj dalje, ko je obravnavana parcela izgubila status splošne rabe oz. javnega dobra.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičnini parc.št. 1 k.o. V., ki v naravi predstavlja pot oz. del dvorišča tožeče stranke, v skupni izmeri 53 m², zlasti s tem, da po navedeni parceli vozi z osebnimi avtomobili, traktorjem z nakladalko in drugimi prevoznimi sredstvi ter jo uporablja za pešpot, v 15 dneh pod izvršbo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 2.338,93 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta toženca po pooblaščencu in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagata, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, in ustrezno temu spremeni tudi odločbo o stroških, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. navajata, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in sicer v točki 34 obrazložitve. Sporna parcela ni bila javno dobro od leta 1980 do 2008, kot to ugotavlja sodišče, saj je pojem javnega dobra bil uveden šele s Stvarnopravnim zakonikom leta 2003. Pred tem se je uporabljal ZTLR. Glede na določbo 55. člena ZTLR, pa priposestvovanje stvarne služnosti na obravnavani parceli ni bilo izključeno, saj le-ta ni predstavljala družbenega sredstva v družbeni pravni osebi v smislu navedenega 55. člena ZTLR. Na obravnavani nepremičnini je bila vse od leta 1980 vpisana družbena lastnina v uporabi občine Nova Gorica v splošni rabi. In ker na obravnavani nepremičnini priposestvovanje služnosti nikoli ni bilo izključeno in glede na to, da med strankami ni sporno, da sta toženca najmanj od leta 1980 do 2008 pot neovirano uporabljala in tudi dejansko uporabljala v zatrjevanem obsegu, sta toženca služnostno pravico priposestvovala najkasneje leta 2000 (če pri tem sploh ne upoštevamo dejstva, da je bila služnostna pravica priposestvovana že prej, kot sta toženca v postopku obsežno obrazložila). Sodišče v 35. točki obrazložitve zapiše, da je dokazno breme o tem, da sta toženca stvarno služnost poti priposestovala na toženih, nato pa nikjer v obrazložitvi ni razlogov o tem, zakaj sodišče šteje ta ugovor tožencev za neutemeljen, podana je tako kršitev po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem se pa sodišče sploh ni opredelilo do izvedenih dokazov - do izpovedb tožencev in prič ter izjav prič (poimensko opredeljene v pritožbi). Sodba mora biti obrazložena, tako da je vsaki stranki jasno in lahko iz nje razbere, zakaj njene navedbe in dokazi niso bili upoštevani. Sodba tega ne vsebuje, kršeni sta pravici iz 22. in 25. člena Ustave RS. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo tudi v delu, kjer (brez sklicevanja na pravni predpis, ki naj bi bila podlaga za odločanje), ugotovi, da so bili tožniki dobroverni pridobitelji sporne parcele brez bremen, ker stvarna služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo, toženca pa se ne moreta sklicevati na priposestvovanje stvarne služnosti pridobljene pred letom 1980, ker v upravnem postopku nista zahtevala ustanovitve služnosti na sporni parceli. Takšno razlogovanje je zgrešeno. Pri priposestvovanju pride do izvenknjižne pridobitve stvarne pravice in vpis v zemljiško knjigo ni konstitutivne narave. Stvarna pravica obstaja tudi, če ni vpisana v zemljiško knjigo. Služnostna pravica nastane s potekom priposestvovalne dobe in njena ponovna ustanovitev nikakor ni potrebna in že priposestvovana služnost se lahko ukine le na način določen z zakonom. Toženca menita, da sta s tem, ko sta v postopku zatrjevala, da sta stvarno služnost priposestvovala že leta prej, zadostila dokaznemu bremenu, da sporna nepremičnine pravnemu predniku tožnikov ni bila vrnjena brez bremen. Vendar se sodišče do tega ugovora in predlaganih dokazov ni opredelilo. Sodišče ugotavlja, da naj bi bili tožniki dobroverni, vendar ne poda razlogov za to svoje stališče. Že iz izjav tožnikov (priznavajo uporabo poti od leta 1980 dalje), kot izjav in izpovedb številnih prič ter tožencev, da sta toženca in njuni pravni predniki sporno pot uporabljali vse od leta 1900, pa tudi izpovedbe župana, katero edino povzame, potrjuje dejstvo, da tožniki niso mogli biti dobroverni pridobitelji, saj sta toženca v postopku uveljavljala svoje pravice (čeravno ne v obliki zahteve za ustanovitev služnosti, kot sodišče zmotno meni, da bi bilo potrebno). Pravno odločilna je (ne)dobrovernost kasnejšega pridobitelja služečega zemljišča, ali je vedel ali bi lahko vedel, da je pridobljena nepremičnina obremenjena s kakšno pravico drugega. V zvezi s tem je odločilna presoja tako imenovane poizvedovalne dolžnosti novega pridobitelja. Tožniki tako nikakor niso mogli biti dobroverni, saj so vedeli, da toženci vozijo po sporni poti (to tudi sami priznavajo za določeno obdobje), tudi pred tem jim to dejstvo ni moglo ostati neznano, saj tožniki (in prej njihovi pravni predniki) že vse svoje življenje živijo v hiši, s katere se jasno vidi pot, katero uporabljata toženca pred njima pa njuni pravni predniki. To so potrdile zaslišane številne priče, katere sta predlagala toženca. Tožniki se ne morejo sklicevati na dejstvo, da služnost ni bila vpisana v zemljiški knjigi, saj jim obstoj služnosti ni mogel ostati neznan. Celo v upravnem postopku sta toženca opozarjala na svojo pridobljeno pravico in tako tožnikom to dejstvo ni moglo ostati neznano. Sodišče v 39. točki obrazložitve navede, da ne gre za zlorabo lastninske pravice s strani tožnikov, pri čemer pa gre za napačno ugotovljeno dejansko stanje. Toženca ponovno izpostavljata, da je nasprotovanje uporabe sporne poti tipičen primer zlorabe pravic. Dejstvo je, da sovaščani in tudi sami tožniki pot uporabljajo in prehod prepovedujejo izključno tožencema, čeprav je to njun edini dostop do njune hiše. Glede na vse podane navedbe in izvedene dokaze v postopku je jasno, da je edini namen tožnikov, da škodujejo tožencema. Zato gre s strani tožnikov za zlorabo pravic.

3. Na pritožbo so tožniki odgovorili. Prerekajo pritožbene navedbe in predlagajo potrditev izpodbijane sodbe ter priglašajo pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za pritožbo ni sporno, da je bila obravnavana nepremičnina – parcela št. 1 k.o. V. od leta 1980 do 2008 vpisana kot družbena lastnina v uporabi občine v splošni rabi. To pomeni, da je bila uporabe te nepremičnine pod enakimi pogoji namenjena vsem. Tak način uporabe pojmovno izključuje priposestvovanje kakršnekoli stvarne pravice s strani kogarkoli. Sicer pa glede na določbo drugega odstavka 3. člena Zakona o prometu z nepremičninami (ZEN, Uradni list SRS 19/76 in 42/86), ki je veljal v obdobju, ko je obravnavana nepremičnina pridobila status splošne rabe, in ki je določal, da nepremičnine v splošni rabi (po današnji terminologiji javno dobro) niso v prometu in upoštevaje, da je priposestvovanje možno le na stvari, ki je v javnem prometu (primerjaj odločbi VS RS II Ips 635/1995 z dne 5.11.1997, II Ips 488/1994 z dne 29.11.1996), je stališče sodišča prve stopnje, da toženca zatrjevane stvarne pravice služnosti poti na obravnavani nepremičnini v obdobju, ko je le ta imela status splošne rabe oz. javnega dobra, nista priposestvovala, pravilno. Zato je pritožbeno izpostavljanje, da obravnavana parcela ni predstavljala družbenega sredstva v družbeni pravni osebi v smislu 55. člena ZTLR, zaradi česar priposestvovanje stvarne služnosti ni bilo izključeno in se je priposestvovlana doba iztekla najkasneje leta 2000, brezpredmetno.

6. S tem, ko je obravnava parcela pridobila status splošne rabe, pa je po oceni pritožbenega sodišča, po naravi stvari ugasnila tudi morebitna nevknjižena služnost poti, ki jo zatrjujeta toženca. Kot je bilo že zgoraj navedeno, javno dobro pomeni, da je bila uporabe te nepremičnine pod enakimi pogoji namenjena vsem (torej tudi tožencema in njunim pravim prednikom) in tak status parcele pojmovno izključuje stvarno pravico služnosti poti na njej. Stvarne pravice služnosti poti, v kolikor bi le-ta obstajala, zaradi statusa obravnavane parcele kot splošne rabe toženca nista mogla več izvrševati in jo tako nista izvrševala od leta 1980 do leta 2008, ko je imela obravnavana parcela status splošne rabe oz. javnega dobra. Dejstvo, da je morebitna nevknjižena stvarna pravica služnosti poti, ki jo na obravnavani parceli zatrjujeta toženca, s tem ko je parcela, pridobila status splošne rabe, ta njuna morebitna stvarna pravica prenehala oz. ugasnila, pomeni, da bi lahko začela teči priposestvovanje služnosti na novo, od začetka od tedaj dalje, ko je obravnavana parcela izgubila status splošne rabe oz. javnega dobra. Tako so zaključki sodišča prve stopnje v 34. in 44. točki obrazložitve materialnopravno pravilni.

7. Zaradi takega materialnopravnega stališča se sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno opredeljevati do vseh izjav in izpovedb prič ter tožencev, kot to zmotno meni pritožba. Tako tudi ni podana zatrjevana kršitev iz 8. točke, niti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh dejstvih pomembnih za odločitev. Ni prišlo niti do kršitev v pritožbi navedenih ustavnih pravic.

8. Pravilni so tudi zaključki sodišča v 39. točki obrazložitve in jih pritožba s svojimi navedbami o zlorabi pravice, ne more omajati. Te navedbe so tudi sicer pavšalne in ne omogočajo odgovora pritožbenega sodišča. 9. Glede na vse povedano je ugotoviti, da pritožba toženke zoper sodbo sodišča prve stopnje ni utemeljena, zaradi česar je pritožbeno sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni z ničemer pripomogla k rešitvi pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da nosita vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka (165.čl. v zvezi s 155.čl. ZPP).