Jedro

Pritožnik je spregledal, da človekove pravice in temeljne svoboščine niso absolutne pravice, temveč so omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava (četrti odstavek 15. člena Ustave Republike Slovenije). Drugi odstavek 15. člena Ustave RS tudi določa, da je mogoče z zakonom predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Tudi v Republiki Sloveniji se sme hišna preiskava opraviti brez odločbe sodišča. Peti odstavek 26. člena Ustave RS, ki ga je pritožnik spregledal, določa, da sme uradna oseba pod pogoji, ki jih določa zakon, brez odločbe sodišča stopiti v tuje stanovanje ali v tuje prostore in izjemoma brez navzočnosti prič opraviti preiskavo, če je to neogibno potrebno, da lahko neposredno prime storilca kaznivega dejanja ali da se zavarujejo ljudje in premoženje. Tako je v 352. členu Zakona o kazenskem postopku Republike Italije (Codice di procedura penale) predpisano, da sme sodna policija opraviti hišno preiskavo in osebno preiskavo brez odredbe pristojnega pravosodnega organa, ko gre za kaznivo dejanje storjeno in flagranti, torej, ko je storilec zaloten pri izvrševanju kaznivega dejanja, v 352. členu pa je podrobno predpisano postopanje sodne policije v takem primeru, med drugim mora policija zapisnik o preiskavi nemudoma oziroma brez odlašanja, v roku 48 ur, poslati državnemu tožilcu v potrditev. Pri taki hišni preiskavi ima sodna policija tudi pravico zaseči predmete pomembne za kazenski postopek in tak zapisnik mora policija tudi nemudoma oziroma v zgoraj navedenem roku poslati državnemu tožilcu v potrditev. Predpisana je tudi sodna kontrola teh dejanj na podlagi ugovora (pravnega sredstva) zoper zaseg predmetov pri taki hišni preiskavi (richiesta di riesame) o katerem odloča sodišče v sestavi treh profesionalnih sodnikov (124. člen ZKP Republike Italije). Nadalje je v 103. členu Odloka predsednika republike 309/90, ko gre za kazniva dejanja proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami (za katerega je v tem predpisu določeno, da je njegov cilj ureditve varstvo človekovega zdravja, torej zavarovanje ljudi), predpisana pristojnost sodne policije, da opravi preiskavo brez odredbe pravosodnega organa, če so zato izpolnjeni pogoji določeni v tem členu.

Izrek

Pritožbe se kot neutemeljene zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi U.V., M.B. in K.K. so dolžni plačati sodno takso kot strošek nastal s tem pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtožene U.V., M.B., P.D. in K.K. spoznalo za krive, da so storili vsak eno kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Obtoženemu U.V. je na podlagi prvega odstavka 186. člena KZ-1 izreklo kazen dveh let zapora, obtoženemu M.B. eno leto in devet mesecev zapora, obtoženima P.D. in K.K. je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojni obsodbi, v katerih je obtoženemu P.D. določilo zaporno kazen enega leta in dveh mesecev, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, obtoženemu K.K. pa je v okviru pogojne obsodbe določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 56. člena KZ-1 je obtožencem v izrečeni oziroma določeni zaporni kazni vštelo čas pridržanja, hišnega pripora in pripora. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je odvzelo zaseženo drogo. Na podlagi 73. člena KZ-1 je odvzelo zasežen laboratorij – opremo za hidroponsko gojenje. Na podlagi 74. in 75. člena KZ-1 je odvzelo premoženjsko korist tako, da je dolžan obtoženi U.V. plačati 755,00 EUR, obtoženi M.B. pa 258,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da so obtoženci dolžni plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom.

Proti taki sodbi so vložili pritožbe: zagovornik obtoženega U.V., zagovornik obtoženega M.B. in zagovornik obtoženega K.K. Zagovornik obtoženega U.V. navaja, da vlaga pritožbo iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve 15. in 29. člena Ustave RS ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in obtoženca oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Zagovornik obtoženega M.B. navaja, da vlaga pritožbo iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakonika, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obtoženega K.K. navaja, da vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbe niso utemeljene.

Uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka: K pritožbi zagovornika obtoženega U.V., odvetnika B.G.: Pritožnik navaja, da vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ker med pripravo za glavno obravnavo sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe drugega odstavka 18. člena ZKP, v zvezi z določbo 15. člena Ustave RS, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejansko uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj, ko utemeljuje pritožbeni razlog trdi, da se izpodbijana sodba opira na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, na dokaze, na katere se po določbah tega zakona sodba ne more opirati ter na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takih nedovoljenih dokazov.

V obravnavani zadevi gre za vprašanje veljavnosti procesnih dejanj oz. dokazov: - pridobljenih v Republiki Italiji neodvisno, brez sodelovanja Republike Slovenije (dokazi pridobljeni za potrebe kazenskega postopka Republike Italije zoper P.B. in druge, zaradi kaznivega dejanja prometa s prepovedanimi drogami po 73. členu Odloka predsednika republike 309/90, ki ima zakonsko moč); - pridobljenih v Republiki Sloveniji, za katere pritožnik trdi, da so posledica nezakonitega delovanja slovenske policije – tajnega opazovanja obtoženca po 149 a čl. ZKP brez odredbe sodišča. Zagovornik je na predobravnavnem naroku podal predlog za izločitev dokazov, katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo s sklepom opr. št. I K 1 z dne 2.8.2012 (listovna št. 1668 do 1669), ta sklep pa je bil, na podlagi vloženih pritožb, potrjen s sklepom Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Kp 61420/2011 z dne 12.9.2012 (listovna št. 1735 do 1738). Pritožnik se z odločitvijo kot izhaja iz prej navedenih sklepov in razlogi le-teh ne strinja ter v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja zgoraj navedeni pritožbeni razlog.

Predlog za izločitev dokazov kot tudi pritožbena navedba v tej smeri oziroma očitek, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, mora biti konkretiziran in obrazložen, navedeni morajo biti razlogi, zakaj so dokazi (in nadaljnji dokazi) nedovoljeni. Načeloma je sicer res, da je dokazno breme za ugotovitev zakonitosti obremenilnih dokazov zoper obtožence v kazenskem postopku na strani državnih organov, vendar to ne pomeni, da mora sodišče v vsakem primeru za vsak dokaz preizkušati, ali so ga državni organi pridobili v skladu z zakonom in ustavo. Sodišče preizkuša dovoljenost dokazov, če obramba opozori na okoliščine, zaradi katerih bi bil dokaz lahko nedovoljen, ali sodišče samo ugotovi take okoliščine (tako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 90/2004 z dne 4.5.2005 ter sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 10480/2012 z dne 13.9.2012).

Čeprav je pritožba pritožnika obsežna, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pri utemeljitvi zgoraj navedenega pritožbenega razloga v pretežnem delu pavšalna in nekonkretizirana, še posebej pritožnik ne navaja, kateri dokazi so tisti nedovoljeni dokazi na katerih temelji izpodbijana sodba. Iz pritožbenih navedb je sicer mogoče razbrati, da so po stališču pritožnika nedovoljeni dokazi vsi tisti, na katere je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo glede kaznivega dejanja opisanega v točki 1 izreka izpodbijane sodbe. Gre za dokaze pridobljene pri hišni preiskavi pri P.B., s prisluhi obtoženčeve telefonske številke in pregledom mobilnega telefona B. Po navedbah pritožnika tudi izvršitvena dejanja pod točko 4., 5., 7. in 11 izreka izpodbijane sodbe temeljijo na nedovoljenih dokazih oziroma takih, ki izvirajo iz nedovoljenih dokazov, pri tem izpostavlja, da gre za „listine italijanskih varnostnih organov, ki kažejo na to, da je slovenska policija v juliju 2011 tajno opazovala obtoženca in mu prisluškovala brez kakršnekoli odredbe sodišča“.

Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Dokazi pridobljeni v Republiki Italiji so bili pridobljeni za potrebe kazenskega postopka te države, v skladu z njenimi predpisi in Ustavo Republike Italije. Pritožnik niti ne trdi (razen glede „prisluškovanja telefonski številki, ki je pripadala mobilnemu telefonu obtoženca“), da bi bili dokazi pridobljeni v nasprotju z zakonom in Ustavo Republike Italije, trdi pa, da so bili dokazi pridobljeni v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, ki pa Republiko Italijo ne more obvezovati. Pri presoji vprašanja ali so dokazi, ki so bili pridobljeni v drugi državi zakonito in v skladu z njeno ustavo nedovoljeni dokazi zgolj zaradi drugačne pravne ureditve in drugačnih pristojnosti sodišča, državnega tožilstva in policije oziroma drugačnih postopkovnih pravil, ki imajo za cilj varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, je treba izhajati iz bistva ekskluzije dokazov po 83. členu ZKP, ki je kot sankcija za nezakonito pridobivanje dokazov v prvi vrsti zasnovana kot preventivno sredstvo za boj proti zlorabi pooblastil organov pregona (predvsem policije, kot je zapisalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi I Ips 46/2011 z dne 6.10.2011). V isti sodni odločbi je tudi zapisano, da nekritična uporaba ekskluzijskega pravila vodi v nezaupanje v pravo in institucije, ki ga izvajajo. Poleg tega pritožnik uveljavlja kršitev pravic tretje osebe (ne samega obtoženca, razen glede prisluškovanja na obtoženčevem mobilnem telefonu), državljana R Italije v postopku zoper njega, ki je tekel v R Italiji zakonito, to je v skladu z Zakonom o kazenskem postopku Republike Italije in Ustavo Republike Italije, ko kršitev v postopku ta oseba ni uveljavljala, ne more jih uveljavljati niti v postopku v Republiki Sloveniji, saj 5. člen Ustave Republike Slovenije določa, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine. Da obtoženec človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih izpostavlja pritožnik in jih ureja Ustava Republike Slovenije, ne more uveljavljati, če njemu niso bile kršene oz. se nanašajo na kršitve pravic tretjih, izhaja iz 23. člena Ustave, ki določa, da „vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče“. Povsem logično je, da tretja oseba, državljan tuje države ne more uveljavljati kršitve pravic po Ustavi Republike Slovenije glede dokazov, ki so bili pridobljeni v postopku, ki se je vodil v drugi državi, v skladu z njenim pravnim redom in ob spoštovanju temeljnih pravic in upoštevanju načel, ki jih priznava 6. člen Pogodbe o evropski uniji in jih izraža Listina o temeljnih pravicah Evropske unije oziroma Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščin. V obravnavani zadevi gre namreč (pretežno) za dokaze, ki so bili pridobljeni v državi, ki je, tako kot Slovenija, članica Evropske unije. Med državami članicami Evropske unije velja načelo vzajemnega priznanja sodnih odločb kot tudi načelo vzajemnega priznanja dokazov, pridobljenih v državi članici brez sodelovanja druge države članice. To načelo je vsebovano v različnih listinah, Pogodbi o Evropski uniji, Lizbonski pogodbi, ki je bila podpisana 13.12.2007, Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, Zeleni knjigi o zbiranju dokazov v kazenskih zadevah v državah članicah in njihovi predaji ter o zagotavljanju njihove dopustnosti, in številnih drugih aktih, ki so jih sprejeli organi Evropske unije, med drugim v Okvirnem sklepu Sveta 2008/978/PNZ z dne 18.12.2008 o evropskem dokaznem nalogu za namene pridobitve predmetov, dokumentov in podatkov za uporabo v kazenskem postopku. V vseh teh aktih je poudarjeno, da evropsko pravosodno območje in pravilno delovanje enotnega trga temeljita na načelu vzajemnega priznavanja ter da sodnega varstva ne smejo ovirati neutemeljene razlike v pravosodnih sistemih držav članic tako, da „storilcem kaznivih dejanj ne sme biti omogočeno, da se izognejo pregonu in zaporni kazni s prečkanjem meja in izkoriščanjem razlik med nacionalnimi pravnimi sistemi“ (Sporočilo komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko – socialnemu odboru in Odboru regij z dne 20.4.2010). Načelo vzajemnega priznavanja temelji na visoki stopnji zaupanja med državami članicami Evropske unije. To sicer ne pomeni, da je potrebno vsak dokaz pridobljen v tujini, sprejeti brez pridržka, ampak je potrebno vsak poseg v človekovo pravico presojati s stališča sorazmernosti oziroma presojati, ali določen poseg v človekovo pravico ustreza dokaznim standardom, ki so za posamezen ukrep predpisani (tako dr. Katja Stubbs Šugman v članku Vrednotenje dokazov iz tujine v kazenskem postopku, objavljenim v reviji Odvetnik št. 60/2013).

Ne glede na zgoraj navedeno, pritožbeno sodišče ocenjuje, da dokazi, ki izvirajo iz kazenskega postopka v Republiki Italiji zoper P.B. in ostale niso v nasprotju s Ustavo Republike Slovenije.

Pritožnik trdi, da je bila pri P.B. opravljena hišna preiskava brez odredbe sodišča ter brez navzočnosti dveh prič, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 36. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da ne sme nihče brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati ter da se preiskava sme opraviti samo v navzočnosti dveh prič.

Pritožnik je spregledal, da človekove pravice in temeljne svoboščine niso absolutne pravice, temveč so omejene s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava (četrti odstavek 15. člena Ustave Republike Slovenije). Drugi odstavek 15. člena Ustave Republike Slovenije tudi določa, da je mogoče z zakonom predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. Tudi v Republiki Sloveniji se sme hišna preiskava opraviti brez odločbe sodišča. Peti odstavek 26. člena Ustave Republike Slovenije, ki ga je pritožnik spregledal, določa, da sme uradna oseba pod pogoji, ki jih določa zakon, brez odločbe sodišča stopiti v tuje stanovanje ali v tuje prostore in izjemoma brez navzočnosti prič opraviti preiskavo, če je to neogibno potrebno, da lahko neposredno prime storilca kaznivega dejanja ali da se zavarujejo ljudje in premoženje. Tako je v 352. členu Zakonu o kazenskem postopku Republike Italije (Codice di procedura penale) predpisano, da sme sodna policija opravi hišno preiskavo in osebno preiskavo brez odredbe pristojnega pravosodnega organa, ko gre za kaznivo dejanje storjeno in flagranti, torej, ko je storilec zaloten pri izvrševanju kaznivega dejanja, v 352. členu pa je podrobno predpisano postopanje sodne policije v takem primeru, med drugim mora policija zapisnik o preiskavi nemudoma oziroma brez odlašanja, v roku 48 ur, poslati državnemu tožilcu v potrditev. Pri taki hišni preiskavi ima sodna policija tudi pravico zaseči predmete pomembne za kazenski postopek in tak zapisnik mora policija tudi nemudoma oziroma v zgoraj navedenem roku poslati državnemu tožilcu v potrditev. Predpisana je tudi sodna kontrola teh dejanj na podlagi ugovora (pravnega sredstva) zoper zaseg predmetov pri taki hišni preiskavi (richiesta di riesame) o katerem odloča sodišče v sestavi treh profesionalnih sodnikov (124. člen ZKP Republike Italije). Nadalje je v 103. členu Odloka predsednika republike 309/90, ko gre za kazniva dejanja proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami (za katerega je v tem predpisu določeno, da je njegov cilj ureditve varstvo človekovega zdravja, torej zavarovanje ljudi), predpisana pristojnost sodne policije, da opravi preiskavo brez odredbe pravosodnega organa, če so zato izpolnjeni pogoji določeni v tem členu.

Zgoraj navedena ureditev po oceni pritožbenega sodišča ne nasprotuje pogojem iz petega odstavka 36. člena Ustave Republike Slovenije, saj je upoštevano načelo sorazmernosti, torej sorazmernost med pravico do nedotakljivosti stanovanja in pravico do človekovega zdravja. V obravnavani zadevi ni sporno, nasprotno pritožnik ne zatrjuje, da so bila pri hišni preiskavi opravljeni pri P.B. upoštevana zgoraj navedena določila ZKP Republike Italije in Odloka predsednika republike 309/90. Tako postopanje nenazadnje izrecno potrjuje zapisnik o osebni in hišni preiskavi z dne 9.6.2011 in sočasnem zasegu v skladu s 103. členom zgoraj navedenega odloka (listovna št. 1234 do 1238), obvestilo o odvzemu prostosti in flagranti na listovni št. 1228, zapisnik o odvzemu prostosti P.B. na listovni št. 1242 z dne 9.6.2011 ter odobritev preiskovalnega sodnika R.M. o odvzemu prostosti, ki je zoper P.B. tudi odredil pripor (sklep preiskovalnega sodnika o odreditvi pripora – listovna št. 1282). Obenem je iz prej navedenih aktov razvidno, da je bil P.B. kot osumljenec opozorjen na temeljne pravice, ki mu gredo v kazenskem postopku (pravico do zagovornika idr.), hišna preiskava je bila opravljena v njegovi navzočnosti oziroma navzočnosti njegovega brata, obveščen je bil njegov odvetnik, v zapisniku o preiskavi je izrecno navedeno, da so bile vse preiskave izvedene s spoštovanjem do stvari, oseb in zasebnosti ter da ni nastala nikakršna škoda. Tak zapisnik je P.B. tudi podpisal in ga v predpisanem postopku ni izpodbijal. Pritožnik se v pritožbi sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 19969/2012, pri čemer izpostavlja iz prej navedene odločbe, da je potrebno preiskovalna dejanja v tujini naprej ocenjevati v luči tuje ustave in zakonodaje, nato pa je potrebno še preveriti ali so ta dejanja vsebinsko skladna s standardi Ustave Republike Slovenije. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da je bila preiskava pri P.B. v R Italiji opravljena vsebinsko skladno s standardi Ustave Republike Slovenije. Pritožnik se nadalje sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Up 402/12 z dne 21.5.2012, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v obravnavani zadevi za drugačno pravo in dejansko vprašanje. V zadevi, ki jo je obravnavalo Ustavno sodišče RS v odločbi Up 402/12 je šlo za postopek izročitve obdolženega tujca na prošnjo Republike Belorusije, v kateri je bil odrejen pripor po sklepu državnega tožilstva. Republika Belorusija ni članica Sveta Evrope, niti Evropske unije, je (le) članica Organizacije združenih narodov, Republika Slovenija in Republika Belorusija tudi nimata sklenjene nobene dvostranske pogodbe o izročitvi, pravna podlaga za izročitev sta bili konvenciji združenih narodov proti mednarodnem organiziranem kriminalu in proti korupciji. Izhajajoč iz 8. točke 44. člena Konvencije združenih narodov proti korupciji, kot tudi v 7. točki 16. člena Konvencije združenih narodov proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu, kjer je določeno, da za izročitev veljajo pogoji predvideni z notranjim pravom zaprošene države pogodbenice, je bilo potrebno prošnjo Republike Belorusije presojati po pravu Republike Slovenije kot zaprošene države. Glede na navedeno je sodišče Republike Slovenije zavezovala Ustava Republike Slovenije ter določbe ZKP R Slovenije, ki se nanašajo na postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev, zato pri odločanju sodišče ni smelo upoštevati aktov, ki so bili sprejeti v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije in v nasprotju z ZKP. V obravnavani kazenski zadevi pa gre za drugačno pravno in dejansko situacijo, ko se presojajo dokazi, ki jih je Republika Italija pridobila skladno z njeno zakonodajo in ustavo, Republika Italija je članica Evropske unije in Sveta Evrope in je potrebno izhajati iz načela medsebojnega priznanja (principle of mutual recognitiom), to je načela, da se odločba, ki je bila sprejeta v eni od držav pogodbenic, prizna oziroma izvrši tudi v vseh drugih državah pogodbenicah, čeprav takšna odločba v državi, ki jo priznava (izvršuje), ni predvidena ali ni skladna z njenim pravom. Pritožbeno sodišče je tudi sicer (kot je bilo že obrazloženo) ugotovilo, da dokazi niso bili pridobljeni v nasprotju z Ustavo R Slovenije.

Pritožnik trdi, da so „italijanski varnostni organi na mobilnem telefonu, ki je v lasti obtoženca, izvajali prisluhe ter s tem pridobili dokaze, katere je prvostopno sodišče prav tako uporabilo za odločanje o tem, ali je obtoženec storilec očitanega mu kaznivega dejanja“. Navaja, da so se „navedeni prisluhi izvajali na podlagi odredbe državne tožilke o prestrezanju pogovor in komunikacij z dne 8.4.2011 in ne na podlagi odredbe sodišča ter da v tej odredbi niso bili podani razlogi, zakaj je tak poseg nujno potreben“. Po oceni pritožnika gre za poseg v komunikacijsko zasebnost, pri tem izpostavlja drugi odstavek 37. člena Ustave ter odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-25/95 iz leta 1997 ter št. U-I-25/95 z dne 27.11.1997. Navedbe pritožnika nimajo podlage v spisovnem gradivu. Pritožnik niti ne pove, kateri so tisti dokazi, ki naj bi bili pridobljeni z izvajanjem takega neustavnega ukrepa italijanskih varnostnih organov, zato teh navedb niti ni mogoče preizkusiti. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožnik sklicuje na odredbo o prestrezanju pogovorov in komunikacij, ki jo je res izdalo državno tožilstvo in je v njem naveden datum 8. april 2011 (listovna št. 30 Pp spisa 1 in listovna št. 782 spisa), vendar je pritožnik spregledal, da gre (le) za odredbo na podlagi tretjega odstavka 267. člena Zakona o kazenskem postopku Republike Italije, v kateri državni tožilec navede način in čas prisluškovanja, ki ne sme presegati 15 dni, za samo odločitev, da se ta ukrep prisluškovanja lahko izvaja (torej vsebinsko odločitev), pa mora imeti državni tožilec pooblastilo preiskovalnega sodnika, ki je dano z obrazloženo odločbo, ki vključuje načelo sorazmernosti in nujnosti, na katero opozarja pritožnik (267. člen Zakona o kazenskem postopku Republike Italije). Iz obravnavane odredbe o prestrezanju pogovorov in komunikacij, ki jo je izdalo državno tožilstvo v Trstu izhaja, da je preiskovalni sodnik sodišča v Trstu dott. R.M. dal tako odobritev oziroma pooblastilo dne 5.7.2011. Pritožnik torej nima prav, da je bilo poseženo v komunikacijsko zasebnost obtoženca brez odločbe sodišča. Pritožbeno sodišče ob tem še ugotavlja, da je v prej navedeni odredbi državnega tožilstva očitna pisna napaka v datumu „8. april 2011“ in gre očitno za datum „8. julij 2011“, kar dokazujejo tudi izsledki prisluškovanja na mobilnem telefonu obtoženca, ki se vsi začnejo od 12.7.2011 dalje in na te je (med drugim) tudi sodišče prve stopnje, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, oprlo svojo odločbo (stran 7 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker pritožnik izhaja iz napačne trditve, da v obravnavani zadevi ni bilo odločbe preiskovalnega sodnika za prestrezanje telefonskih pogovorov na telefonski številki mobilnega telefona obtoženca, je posledično napačen tudi njegov zaključek, da bi morala biti odredba državne tožilke obrazložena, oz. da bi moral iz nje izhajati razlog in utemeljitev, ki je narekoval poseg v človekovo pravico. Odredba državnega tožilca je le izvedbene narave, vsebinska pravna podlaga je v odločbi preiskovalnega sodnika, ta pogoj pa je v obravnavani zadevi izpolnjen.

Pritožnik nadalje trdi, da so italijanski varnostni organi brez privolitve P.B. pregledali vsebino zaseženega mobilnega telefona znamke Samsung ter na podlagi takega pregleda spomina mobilnega telefona prišli do mobilne številke obtoženca. Po oceni pritožnika gre za nezakoniti dokaz, pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up 106/05 in na prvi odstavek 37. člena Ustave Republike Slovenije.

Pritožbena navedba ni utemeljena. Kot izhaja iz zapisnika o osebni in hišni preiskavi in sočasnem zasegu, opravljenem v stanovanju P.B. dne 9.6.2011, je bil pri hišni preiskavi zasežen tudi mobilni telefon znamke Samsung, opremljen s slovensko SIM kartico (listovna št. 1234 do 1235). Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je državno tožilstvo navedeno preiskavo in zaseg predmetov odobrilo (listovna št. 1269 do 1274), proti takemu zasegu je imel obdolženec, kateremu predmeti so bili zaseženi, pravico vložiti ugovor (pravno sredstvo), o katerem odloči sodišče, kot je bilo že zgoraj navedeno. Spisovni podatki ne potrjujejo trditve pritožnika, da je bil navedeni mobilni telefon pregledan brez privolitve P.B., nasprotno, kot je že obrazložilo Višje sodišče v Kopru v sklepu opr. št. I Kp 61420/2011 z dne 12.9.2012 (listovna št. 1735 do 1738), iz izvedenih dokazov izhaja, da je B. tako privolitev tudi dal. K temu je še dodati, da se zoper zaseg ni pritožil, v zapisniku o preiskavi in zasegu je izrecno navedeno, da sta bila preiskava in zaseg izvedena s spoštovanjem do stvari, oseb in zasebnosti, ter da ni nastala nikakršna škoda, tak zapisnik je P.B. tudi podpisal, nenazadnje njegova privolitev izhaja tudi iz njegovega zaslišanja z dne 13.6.2011, 27.6.2011, 6.7.2011 in 11.6.2012, še posebej je na zaslišanju 27.6.2011 izpovedoval o telefonski številki obtoženca, ki jo je imel shranjeno v zaseženem telefonu. Ker P.B. ni nikoli zatrjeval, da ni privolil v zaseg in pregled mobilnega telefona, kot to protispisno trdi pritožnik, že zaradi tega kršitev pravice iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in drugega odstavka 37. člena Ustave Republike Slovenije ne more biti podana. Poleg tega, kot je bilo že zgoraj obrazloženo, pritožbeno sodišče ocenjuje, da določba 37. člena Ustave Republike Slovenije ne more zavezovati tujih sodnih organov, temveč zavezuje le sodne organe Republike Slovenije, še posebej v obravnavanem primeru, ko naj bi šlo potrditvah pritožnika za poseg v pravico tretje osebe v postopku pred sodiščem v Republiki Italiji, torej ne za poseg v obtoženčevo pravico do zasebnosti.

Pritožnik trdi, da je v obravnavani zadevi slovenska policija nezakonito izvajala tajno opazovanje obtoženca po 149.a členu ZKP in sicer najmanj dne 12.7.2011 in 13.7.2011, kar naj bi izkazovale listine italijanskih varnostnih organov (dopis z dne 16.7.2011, poročilo – listovna št. 1601).

Pritožnik nima prav. Kot je bilo že obrazloženo v sklepu Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Kp 61420/2011 z dne 12.9.2012, je ravno iz podatkov, ki jih citira pritožnik očitno, da je šlo za čezmejno policijsko sodelovanju po Sporazumu med Vlado Republike Slovenije in Vlado italijanske republike o čezmejnem policijskem sodelovanju, torej za zaprošen suport naših policistov italijanskim po omenjenem sporazumu. „Smešnost razlage iz uradnega zaznamka (ustnega dovoljenja tajnega opazovanja) z dne 13.9.2011“ kot trdi pritožnik, je posledica njegovega zmotnega izhodišča, da je slovenska policija izvajala tajno opazovanje M. dne 13.7.2011, brez ustrezne zakonske podlage, kar pa ne ne drži, saj gre za dopis z dne 13.9.2011 (listovna št. 221) in ne z dne 13.7.2011. Da je temu tako, izhaja tudi iz nadaljnjega poteka dogodkov (izvršitveno dejanje navedeno v točki 3 izreka izpodbijane sodbe), ko je bil istega dne (13.9.2011) S.M. zaseženo mamilo oziroma zaseženo mamilo, ki ga je prej navedena oseba odvrgla skozi okno iz zasebnega avtomobila O.P. (listovna št. 223). Tako ni dvoma, da gre za dejavnost slovenske in italijanske policije dne 13.9.2011, to je v času, ko so bili prikriti preiskovalni ukrepi s strani sodišča v R Sloveniji že izdani. Pritožnik torej nima prav, ko zaključuje, da so se zoper obtoženca prikriti preiskovalni ukrepi izvajali že najmanj dne 12.7.2011 in 13.7.2011. Nenazadnje to potrjuje tudi dopisa italijanskih varnostnih organov z dne 31.8.2011 (listovna št. 790) iz katerega izhaja, da so italijanski varnostni organi šele 31.08.2011 zaprosili slovensko policijo, da „uvede ukrep prestrezanja telefonskih klicev zoper V.U. ....“.

Pritožnik uveljavlja tudi kršitve obtoženčeve pravice do obrambe, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo določenim dokaznim predlogom. Pritožnik sicer pravilno citira določbe Ustave Republike Slovenije, Evropske konvencije o človekovih pravica ter odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije (opr. št. Up 34/03, Up 13/94 in Up 518/03), vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje očitane kršitve ni zagrešilo.

Ustavnosodna praksa se je že izrekla, da mora sodišče pri odločanju o dokaznem predlogu upoštevati naslednja merila: 1. glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; 2. sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga ta stranki; 3. predlagani dokaz mora biti materialno pravno relevanten; 4. stranki morata pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in 5. v dvomu je vsak dokazni predlog obrambe šteti v korist obtoženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da ne more biti uspešen (sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 211/2006 z dne 15.2.2007 in I Ips 10480/2012 in drugih).

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je zavrnilo dokazni predlog za „zaslišanje italijanskih policistov naštetih na listovni št. 1605“, kot se je glasil dokazni predlog. V zvezi s tem dokaznim predlogom so bili podani še sledeči dokazni predlogi, ki jih pritožnik tudi citira v pritožbi, to je, oprava poizvedb o tem: kdo je dne 12.7.2011 na K. pri F. izvajal tajno opazovanje F.T. in obtoženca ter kdo je tajno opazovanje opravljal dne 13.7.2011, pridobitev poročila ter dostava podatkov o tem, na kakšni podlagi so se ti ukrepi izvajali, kdo od slovenskih policistov in na kakšen način je dne 13.9.2011 pridobil ustno dovoljenje od državnega tožilca J.L. ter kdo sta bila koordinatorja izvajanja posebnih ukrepov tako na strani slovenske kot na strani italijanske policije. Kot trdi pritožnik v pritožbi je s pridobitvijo predlaganih dokazov (ter pridobitvijo celotnega kazenskega spisa v Republiki Italiji) obramba skušala dokazati, da so slovenski policisti prikrite preiskovalne ukrepe izvajali nezakonito, brez odredbe ter da so informacije, ki so jih slovenski policisti z izvedbo teh ukrepov pridobili, italijanski policisti uporabili za izvedbo svojih ukrepov, na podlagi katerih so bili pridobljeni za obtoženca obremenilni dokazi.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je te dokazne predloge zavrnilo ter je v izpodbijani sodbi o tem podalo prepričljive razloge, ki jih pritožnik ne more izpodbiti zato, ker izhaja iz napačnega izhodišča, da so se prikriti preiskovalni ukrepi zoper obtoženca v Republiki Sloveniji začeli izvajati že v juliju 2011, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno.

Sodišče prve stopnje je tudi ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje A.Z., ki naj bi na zaslišanju dne 28.6.2011 (listovna št. 1375) povedal, da je B. po njegovem vedenju mamilo dostavljal P., ki je bil z B. samo takrat, ko je potem B. razpolagal z drogo, zaradi česar gre sklepati, da je bil P. njegov dobavitelj.

Pritožnik nepravilno povzema zapisnik o zaslišanju A.Z. (listovna št. 1375 do 1376), saj iz zapisnika ne izhaja, da je ta oseba povedala, da je B. mamilo dostavljal P. oz. le P. Iz zapisnika izhaja (listovna št. 376), da A.Z. ni vedel povedati, kdo je dobavitelj B., sam je le sklepal, da gre za nekega P., ki naj bi bil „naokoli z B. samo takrat, ko je potem B. razpolagal z drogo“. Povsem nepomembno je, ali je tudi oseba z imenom P. bila udeležena pri obravnavanem kaznivem dejanju oziroma ali je tudi dostavljala mamilo B., pomembno je dejstvo, ki ga je zanesljivo ugotovilo sodišče prve stopnje, da je obtoženec v času od 1. januarja 2010 do 10. junija 2011 prodal P.B. in F.T. mamilo kot izhaja iz točke 1 izreka izpodbijane sodbe. Tudi če bi se izkazalo, da je bil dobavitelj mamila B. tudi oseba z imenom P., zaključkov sodišča prve stopnje ne bi spremenilo.

Tudi dokazni predlog s soočenjem obtoženca in T. z B. je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo in o tem v izpodbijani sodbi podalo prepričljive razloge. Okoliščina, da je T. kot priča pred preiskovalnim sodnikom dne 16.2.2012 povedal, da „mu V. nikoli ni ponujal konoplje, niti kokaina; da ni slišal, da bi ponujal komu drugemu, niti B.; ter da nima pojma, zakaj bi B. obremenil prav V.“, kot izpostavlja pritožnik v pritožbi, ni razlog, ki bi terjal predlagano soočenje, saj sodišče prve stopnje do zaključkov ni prišlo le na podlagi izpovedbe priče P.B. ampak tudi na podlagi drugih izvedenih dokazov kar je podrobno in prepričljivo obrazloženo v izpodbijani sodbi. Pritožnik tudi nima prav, ko trdi, da je obtoženec ni imel možnosti, da se sooči z obremenilno pričo. P.B., ki seveda v obravnavani zadevi je obremenilna priča, je bil zaslišan pred pristojnim sodiščem v Trstu dne 11.6.2012, na katerem je bil prisoten tudi obtoženčev zagovornik, kot izhaja iz navedenega zapisnika. Dejstvo, da je zapisnik o navedenem zaslišanju obramba prejela 4.9.2012, kot trdi v pritožbi, ne more spremeniti dejstva, da sta imela obtoženec in njegov zagovornik pravico prisostvovati na zaslišanju dne 11.6.2012 in je obtoženčev zagovornik tudi prisostvoval zaslišanju. Iz zapisnika o zaslišanju je razvidno, da je bila prisotna tudi sodna prevajalka ter da je obtoženčev zagovornik tudi aktivno sodeloval na zaslišanju s postavljanjem vprašanj priči. Tako se izkaže, da obtoženčeva pravica do obrambe ni bila kršena in sodišče prve stopnje, kot navaja pritožnik ni „očitno pozabilo na določilo 17. člena ZKP“.

Sodišče prve stopnje je tudi ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog, da se zasliši F.T. in odvetnik A.R. iz Trsta oziroma podrejeno M.B. iz Gorice. Z zaslišanjem navedenih bi potrditvah pritožnika razjasnili „ali je dolg v višini 35.000,00 EUR, ki naj bi ga B. imel do obtoženca, sploh obstajal, oziroma, ali sploh drži trditev B., da mu je odvetnik o zatrjevanem dolgu karkoli povedal“. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da gre za nerelevanten dokazni predlog oziroma dokazni predlog, ki ne bi dokazoval relevantnega dejstva. Vsa pravno relevantna dejstva kot je sodišče prve stopnje obrazložilo v izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, razloge o tem je prepričljivo obrazložilo in pritožbeno sodišče nima pomislekov v tako oceno. Da dolg ni zgolj izmišljotina B., kot trdi pritožnik, je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo, ko je ocenjevalo njegovo izpovedbo, v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi.

Sodišče prve stopnje je tudi ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče S.M. Da je obtoženec obravnavanega dne izročil kokain S.M. je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi drugih izvedenih dokazov, ki brez dvoma terjajo zaključek, da je obtoženec to storil. Tudi, če bi S.M. povedal, da mu obtoženec mamila ni izročil, zaključkov sodišča prve stopnje ne bi moglo omajati, saj je sodišče razpolagalo z drugimi dokazi, ki zanesljivo dokazujejo, da je bil ravno obtoženec tisti, ki je mamilo izročil. K pritožbi zagovornika obtoženega M.B., odvetnika D.Z.: Pritožnik navaja, da vlaga pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, dejansko pa uveljavlja le absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ostalih pritožbenih razlogov ne obrazloži. Tudi glede pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za pavšalne trditve, ki niso konkretizirane, zato pritožbeni preizkus niti ni mogoč. Pritožnik trdi, da „cela zadeva temelji na seznamu telefonskih številk, ki jih je imel v svojem GSM aparatur shranjene P.B., kateremu so varnosti organi Republike Italije (IVO) mobilni telefon zasegli, opravili pregled telefona in na podlagi tega pregleda pridobili (med drugim tudi) telefonsko številko S.-a (očitno: U.) V.. V.-ja so sicer kasneje identificirali varnostni organi Republike Slovenije, katerim so IVO sporočili ugotovljene podatke. Na podlagi tega dejstva je stekel tudi celoten postopek izvajanja prikritih policijskih ukrepov, ki je posledično privedel tudi do obtoženega M.B.“. Po mnenju pritožnika je bila „osnovna kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin storjena že v trenutku, ko so IVO preiskali telefonski aparat P.B., saj za to niso imeli privolitve imetnika telefonskega aparata, niti potrebne odredbe sodne veje oblasti“.

Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, mora pritožbena navedba v smeri očitka, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, biti konkretizirana in obrazložena. Navedeni morajo biti razlogi, zakaj nadaljnji dokazi (in kateri so ti dokazi) so nedovoljeni. Pritožnik v pritožbi ni izkazal vzročno – posledične odvisnosti med zatrjevanim nezakonitim dokazom in ostalimi dokazi. Pritožnik trdi, da je izvirni nezakoniti dokaz pregled mobilnega telefona P.B., v katerem se je nahajala telefonska številka U.V., vendar ne izkaže in navede okoliščin, da je bil ta domnevno nezakoniti dokaz ključen za razjasnitev okoliščin kaznivega dejanja kot se očita obtožencu, kar pomeni, da ni izkazano (sodišče prve stopnje takih okoliščin ni ugotovilo), da je podana relevantna oziroma odločilna vzročna zveza med očitano nezakonitostjo in v nadaljevanju pridobljenimi podatki in dokazi za dejanje za katera je bil obtoženec spoznan za krivega (kriteriji po sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 8901/2010 z dne 23.1.2013). Glede pregledanega zaseženega telefona P.B. je pritožbeno sodišče že zgoraj obrazložilo, da ne gre za nezakonit dokaz, zato pritožnika napotuje na gornjo obrazložitev.

Uveljavljeni pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja: K pritožbi zagovornika obtoženega U.V., odvetnika B.G.: V nasprotju s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje kaznivega dejanja kot je opisano v točki 1., 3., 4., 5., 7. in 11. izreka izpodbijane sodbe. V kazenskem postopku velja načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP), upoštevati pa je treba metodološki napotek iz drugega odstavka 355. člena ZKP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje temeljito, verodostojno in natančno analiziralo tako zagovor obtoženca ter druge izvedene dokaze, še posebej natančno je analiziralo izpovedbo priče P.B. ter vsebino poslušanih telefonskih pogovorov, nato je, sledeč prej navedenemu napotku, opravilo skrbno presojo vseh izvedenih dokazov ter je sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke, ki jih utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam, stališčem in zaključkom sodišča prve stopnje, saj so ti popolni in vsestransko pretehtani, izpostavlja le sledeče: Analiza izpovedbe zaslišane priče P.B., ki jo je opravil pritožnik v pritožbi in njegov zaključek, da je priča „nadvse prikladno obtoženca, kot grešnega kozla, „vključil“ v svojo „pravljico“ o trgovanju z drogo, ko je dne 27.6.2011 zaslišan izjavil, da je dobava droge potekala preko nekega fanta z nadimkom Vi. in z imenom U., ki živi na Š.“, ne prepriča, prepričljivejši so razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ter zaključek, da je izpovedba priče B. verodostojna, da priča ni obremenjeval obtoženca „kar po čez, temveč natančno je pojasnil, od kot je prejel drogo in na kakšen način je prihajalo do pogajanj in telefonskih stikov in nato dejansko do izročitve in plačila droge. Ne drži trditev pritožnika, da je priča vključil obtoženca v svojo „pravljico“ kot grešnega kozla, saj je npr. izrecno navedel, da „gob in ekstazija ni prejel od obtoženca“. Poleg tega je pojasnil, zakaj ob prvem zaslišanju še ni povedal, da gre za obtoženca. Ko je sodišče prve stopnje preverjalo izpovedbe te priče, je tudi pravilno ugotovilo, da je njegova izpoved skladna s podatki, kot izhajajo iz njegovega telefona, saj se je v telefonu nahajala telefonska številka obtoženca, njegova izpoved je bila tudi skladna z zapisnikom o hišni preiskavi ter zapisnikom o zasegu drog kot je obrazložilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Nadalje je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da P.V. ni bil oseba, ki bi B.-ju prodajala drogo tako kot je opisano v točki 1 izreka izpodbijane sodbe. Okoliščina, da B. ob prvem zaslišanju 13.6.2011 ni podal konkretnih informacij v zvezi s trgovanjem z drogo, še ne terja zaključka, da je pri kasnejših zaslišanjih obtoženca po krivem obdolžil, kot trdi pritožnik. Tudi okoliščina, da je pričin partner T. zanikal vpletenost v trgovanje z drogo nima take teže kot jo temu daje pritožnik, saj izvedeni dokazi kažejo drugače. Pritožnik nima prav, da je priča le pavšalno navajal okoliščine v zvezi z dobavo droge ter da si je B. vpletenost pritožnika enostavno izmislil, nasprotno je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da je izpoved te priče verodostojna. V kolikor priča glede posameznih okoliščin ni želel natančneje pojasnjevati, saj je zoper njega tekel kazenski postopek v Republiki Italiji, ne terja zaključka, ki ga ponuja pritožnik, da kot priča ni bil odkrit glede obravnavanega dejanja. Samo dejstvo, da je B. imel v telefonu vpisano telefonsko številko obtoženca res še ne dokazuje ničesar, vendar pritožnik spregleda, da sodišče prve stopnje zaključkov ni sprejelo le na podlagi tega dejstva, ampak na podlagi presoje vseh izvedenih dokazov, vključno na podlagi obtoženčevega zagovora, ki mu v tem delu ni sledilo. Glede zaključka sodišča prve stopnje, da je dobavljena droga bila v vrednosti 35.000,00 EUR pritožnik izpostavlja, da se glede na „premoženjske zmožnosti obtoženca scenarij, kot ga je opisal B., pokaže kot skrajno nevzdržen oziroma nelogičen“. Po trditvah pritožnika takšnega zneska obtoženec svojim dobaviteljem ne bi mogel poravnati, dobavitelji pa mu brez dvoma ne bi „na lepe oči“ dajali konoplje. Pritožnikova ocena ne prepriča, saj že iz zagovora obtoženca izhaja, da njegove premoženjske zmožnosti niso bile tako slabe, kot zatrjuje pritožnik. Sam obtoženec je povedal, da je B.-ju in T.-ju „ko sta oba imela G.“, posodil kakšnih 10.000,00 EUR, nato sta mu denar vrnila, nato ga je spet posodil, pač po potrebi“. Očitno torej je, da so bile njegove premoženjske razmere dobre, saj sicer denarja ne bi posojal. Glede količine prodane droge tako pritožbeno sodišče nima pomislekov v zaključke sodišča prve stopnje. Izpostavljanje dejstva, da naj bi potrditvah iz izpodbijane sodbe obtoženec B.-ju in T.-ju „celo do šestkrat po 1,5 kg konoplje izročil brez plačila, to je v vrednosti najmanj 6.000,00 EUR, kar je več kot šest mesečnih plač obtoženca, ostalih dohodkov pa obtoženec nima“, nima podlage v obtoženčevem zagovoru, kot že zgoraj navedeno. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva, ki se nanašajo na izvršitveno dejanje iz 1. točke izreka izpodbijane sodbe pravilno in popolno ugotovilo, zato je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje F.T. in odvetnika A.R. iz T. oziroma M.B. iz G. kot je bilo že zgoraj obrazloženo. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da okoliščina ali je bil dolg že poplačan, v obravnavani zadevi ni relevantna.

Glede očitka, kot izhaja iz točke 3 izreka izpodbijane sodbe pritožnik trdi, da o tem ni nobenih dokazov, vendar iz izpodbijane sodbe izhaja nasprotno. Na osmi strani izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo prepričljive razloge in izpostavilo dokaze, ki terjajo zaključek, da je obtoženec storil tudi obravnavano izvršitveno dejanje. Okoliščina, da italijanski organi niso opravili preiskave bioloških sledi na zavitku, ki ga je skozi okno odvrgel M., oziroma trditev, da odsotnost obtoženčevih sledi na zavitku dokazuje, da zavitka z obtožencem ni mogoče povezati, ni utemeljena. Do zaključka, da je obtoženec S.M.-ju prodal kokain kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe dokazujejo telefonski pogovori (listovna št. 1598, 1599 in 600), kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, na podlagi ugotovitev italijanskih policistov in slovenskih policistov, ki so 13.9.2011 skušali zaustaviti M., ki je pospešil ter poskušal pobegniti, medtem pa je skozi levo okno vozila nekaj odvrgel. Ko so se policisti vrnili na kraj, kjer je M. iz vozila nekaj odvrgel, so našli približno 13 g kokaina, kar je bilo zaseženo, da gre res za kokain pa dokazuje test (listovna št. 1606) kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, zato pritožnik tudi nima prav, ko trdi, da analiza vsebine zavitka sploh ni bila opravljena. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje S.M. kot priče, saj je sodišče prve stopnje pravno odločilna dejstva ugotovilo že na podlagi drugih izvedenih dokazov.

Glede nakupa dvakrat po 10 g konoplje od M.B. v času od 1. do 28. septembra 2011 ter 28. septembra 2011 9,22 g konoplje, pritožnik trdi, da se utemeljitev prvostopnega sodišča pokaže kot nelogična zato, ker je sodišče prve stopnje zagovoru obtoženca glede očitka iz točke 4 izreka izpodbijane sodbe verjelo v celoti, čeprav se izkaže, da mu je verjelo le v delu, ki pritožnika obremenjuje. Ta pritožbena navedba ni utemeljena. Iz izpodbijane sodbe izhajajo drugačne ugotovitve. Pritožnik je spregledal, da se nakup konoplje od soobtoženega Bu., glede katerega je sodišče prve stopnje verjelo obtoženčevemu zagovoru, da mamila ni kupil z namenom nadaljnje prodaje, nanaša na obtožbene očitke o tem nakupu v letu 2010 in pred 9.6.2011, ko temu očitku sodišče prve stopnje ni verjelo, saj je sodišče prve stopnje zaključilo, da iz drugih dokazov ne izhaja, da bi se obtoženec v času, ko sta bila B. in T. na prostosti in sta preprodajala droge, sploh ukvarjal s tako majhnimi posli, kot so prodaja 10 g konoplje. Drugačna pa je zadeva glede očitka kot je naslovljen na obtoženca v točki 4 izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na kasnejše obdobje po tem, ko sta bila P.B. in F.T. v Republiki Italiji prijeta in jima obtoženec ni mogel več dobavljati droge. Gre torej za obdobje od 1. do 28. septembra 2011, ko je sodišče sledilo očitku, da je obtoženec kupil v vseh treh primerih konopljo zaradi nadaljnje prodaje. Razloge za zaključke v tem delu je sodišče prve stopnje navedlo na deseti strani izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ne dvomi. Razlogi so prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Izpostavljanje pritožnika, da bi nakup več kot 10 g konoplje, to je 1 do 2 kg, v kolikor bi jo resnično kupoval z namenom nadaljnje prodaje, imelo za obtoženca velike prednosti, ne more izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, saj je pritožnik spregledal, da je potrebno za prodajo velikih količin droge imeti tudi kupca. To sta bila očitno od 1. januarja 2010 do 9. junija 2011 P.B. in F.T., ker pa sta bila oba 9. junija 2011 prijeta, kar pomeni, da dobava večjih količin droge ni bila več možna, se zaključek sodišča prve stopnje ne izkaže za tako nelogičnega kot ga skuša prikazati pritožnik.

Pritožnik tudi ne more uspeti, ko izpodbija dejansko stanje glede izvršitvenih dejanj opisanih v točki 5, 7. in 11 izpodbijane sodbe. Okoliščina, da sta priči K.M. in A.D. zanikali, da sta konopljo kupili pri obtožencu, še ne terja zaključka, da obtoženec obravnavanega dejanja ni storil. Sodišče prve stopnje je na 10. in 11. strani izpodbijane sodbe prepričljivo navedlo razloge, ki so pri sodišču prve stopnje ustvarili prepričanje, da je obtoženec obravnavana izvršitvena dejanja storil in da ni šlo le za „druženje s prijatelji, ko pri tem „še kakšnega pokadijo“. Sodišče prve stopnje je prepričljivo izpodbilo tako ponujeno razlago, navedlo je dokaze, ki govorijo za nasprotne zaključke in k temu ni kaj dodati. Pritožnik navaja, da v izpodbijani sodbi „zaman išče odgovor na vprašanje“ kako je lahko obtoženec izvajal tako prodajo na drobno “ter na vprašanje, zakaj naj bi obtoženec prešel iz veleprodaje, ki daje visoke zaslužke, na prodajo na drobno ter zakaj obtoženec, če je imel dostop tudi do hašiša in kokaina, teh drog na drobno ni prodajal“, vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pritožnik išče odgovore na vprašanje, ki za obravnavano zadevo niso relevantna, je pa sodišče prve stopnje jasno izrazilo stališče, da je imel obtoženec v času od 1. januarja 2010 do 10. junija 2011 zagotovljenega kupca za večje količine droge, medtem ko je očitno, da za kasnejše obdobje takih oziroma takega kupca ni imel, zato je odgovor na zastavljeno vprašanje mogoče najti pri tej okoliščini. Ker pa odgovori na v pritožbi zastavljena vprašanja ne predstavljajo odločilnih dejstev, tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke drugega odstavka 371. člena ZKP, ne more biti podana, kot trdi pritožnik.

K pritožbi zagovornika obtoženega K.K., odvetnika G.G.: Čeprav tudi ta pritožnik uveljavlja vse pritožbene razloge, dejansko obrazloži le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožnikom, ki trdi, da dokazni postopek ni mogel pripeljati do prepričanja o obtoženčevi krivdi, ocenjuje, da je sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene, pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo določbe kazenskega zakonika. Sodišče prve stopnje je z vso gotovostjo ugotovilo dejstva in okoliščine pomembne za presojo, pri tem pa ni zagrešilo napak, ki se nanašajo na pravila izkušenj in logičnega sklepanja. Da bi pritožnik uspel vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, bi moral z enako metodo kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje (dokazno oceno v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP), pritožbenemu sodišču predstaviti dokazno oceno, zaključki in argumenti pa bi morali biti prepričljivejši od tistih v izpodbijani sodbi. Dokazna ocena pritožnika kot izhaja v pritožbi pa ni taka. Poleg tega, da le izpostavlja določena posamična dejstva, glede katerih za vsakega posebej zaključuje, da ne more predstavljati podlage „dokaznemu standardu gotovosti oziroma prepričanosti, ki je potrebno za izdajo obsodilne sodbe“, ne opravi presoje vseh dokazov skupaj ter spregleda, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi druge dokaze oziroma jih vključilo v dokazno oceno vseh dokazov skupaj, kar je podrobno obrazloženo na strani 11 do 18 izpodbijane sodbe. Pritožnik izpostavlja le telefonski pogovor št. 318, spregleda pa, da je sodišče prve stopnje analiziralo še številne druge pogovore kot to izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jim je tudi glede obtoženega K. dalo pravi pomen, ko jih je vključilo v dokazno oceno drugih izvedenih dokazov. Okoliščina, da „pri hišni preiskavi na naslovu D. 1 ni bilo zaseženega nič takšnega, kar bi obtoženca povezovalo s kaznivim dejanjem“, še ne pomeni, da obtoženec obravnavanega kaznivega dejanja ni storil, kot trdi pritožnik. Tudi okoliščina, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obtoženci niso posebej delali načrta, kaj in kako bodo počeli ne izključuje obtoženčevega naklepa, kot trdi pritožnik. Nadaljnja okoliščina, ki jo izpostavlja pritožnik, da se „obtoženčevo finančno stanje v tem spornem obdobju ni nič spremenilo“, ne terja zaključka, da obtoženec tega kaznivega dejanja ni storil, saj se obtožencu v točki 8 izreka izpodbijane sodbe očita storitev kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje s prepovedano drogo, droga pa je bila zasežena, kar pomeni, da ni bila prodana, zato se premoženjsko stanje obtoženca še ni moglo spremeniti. Ravno dejstvo, da je imel obtoženec v najemu hišo kjer je bil kasneje najden laboratorij in sadike konoplje, v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, ki jih je sodišče ocenilo tako, da razumen človek v tako dokazno oceno ne more dvomiti, potrjuje, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo 3. členu ZKP, na kar opozarja pritožnik. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam, stališčem in zaključkom sodišča prve stopnje in ker so ti popolni in vsestransko pretehtani ter razumni, jim ni kaj dodati.

Glede odločbe o kazenski sankciji, odvzemu premoženjske koristi in odvzemu predmetov Ob preizkusu pritožb po uradni dolžnosti v skladu s 386. členom ZKP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so izrečene kazenske sankcije, torej izrečeni zaporni kazni obtoženemu U.V. in obtoženemu M.B., izrečena pogojna obsodba obtoženemu K.K., določena kazen in preizkusna doba v okviru te pogojne obsodbe, primerne in posledica pravilnega vrednotenja obteževalnih in olajševalnih okoliščin, zato v odločbo o kazenski sankciji ni poseglo.

Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na odvzem premoženjske koristi ter odvzem predmetov tako kot izhaja iz izpodbijane sodbe.

Uradni preizkus po 383. členu ZKP, odločitev pritožbenega sodišča in stroški pritožbenega postopka: Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti.

Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Ker obtoženci s pritožbo svojih zagovornikov niso uspeli, so v skladu z 98. členom, v zvezi z 95. členom ZKP, dolžni plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.