Jedro

Za uspešen pobot mora biti terjatev (med drugim) iztožljiva in likvidna (nesporna, določna), kar pa v konkretnem primeru ni bilo izpolnjeno, saj je dolžnik terjatvam nasprotoval. Pobot nelikvidne terjatve je sicer mogoč, vendar v takem primeru upnik prevzame breme posledic neobstoja obveznosti.

Če cesionar uveljavlja izpolnitev prenesene terjatve, zadosti trditvenemu bremenu z zatrjevanjem, da jo je s cesijo pridobil od cedenta. Tako zatrjevanje implicitno vsebuje tudi trditev, da je prenesena terjatev obstajala v času, ko je bila tožba vložena. Če toženec ugovarja obstoju prenesene terjatve, mora tožnik dokazati njen obstoj.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 3.262,28 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano zavrnilo tožbeni zahtevek in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno njeno razveljavitev ter priglasila pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala, predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki izvira iz pogodbe o odstopu terjatve (cesijske pogodbe) z dne 25.10.2011, s katero je tožeča stranka od odstopnika I. d.d. odkupila terjatev do tožene stranke v višini 215.125,54 EUR. Odstopljena terjatev izvira iz naslova pogodbe o odstopu terjatev z dne 30.12.2010 (v nadaljevanju: pogodba z dne 30.12.2010), ki jo je s toženo stranko sklenil odstopnik terjatve I. d.d. S to pogodbo je odstopnik toženi stranki odstopil svoje terjatve do družbe S. d.d. v višini 215.125,54 EUR, tožena stranka kot prevzemnik pa se je zavezala, da bo za to plačala prej navedeni znesek po potrditvi medsebojne kompenzacije s strani S. d.d. 6. Nosilni razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, se nanašajo na ugotovitev, da je tožena stranka pogodbo z dne 30.12.2010 sklenila izključno z namenom, da prevzete terjatve pobota s svojimi obveznostmi do S. d.d., vendar pobot prevzetih terjatev ni bil možen. Terjatve med odstopnico I. d.d. in S. d.d. so bile namreč sporne ter predmet sodnih postopkov, zato je S. d.d. kompenzacijo izrecno zavrnil. S tem, ko terjatev ni bilo mogoče pobotati, je po zaključku sodišča prve stopnje odpadla causa pogodbe, toženi stranki pa ni mogoče očitati, da je kršila svoje pogodbene obveznosti, saj je storila vse, kar se je pogodbeno zavezala. Kakršnekoli dodatne ali drugačne obveznosti za toženo stranko niso bile dogovorjene, nasprotno, tožena stranka je vsakršne rizike izrecno izključila. Ker terjatve niso bile odstopljene, je tožena stranka svoje obveznosti do S. d.d. le-temu poravnala in posledično terjatev, ki so bile predmet pogodbe z dne 30.12.2010, ni priglasila v stečajnem postopku.

7. Pritožba ugotovitve sodišča prve stopnje izpodbija z navedbami, da je S. d.d. s posredovanjem izpisa odprtih postavk priznal terjatve odstopnika I. d.d., tožena stranka pa je bila tudi seznanjena s stanjem obveznosti in terjatev. Meni, da bi tožena stranka po zavrnitvi kompenzacije s strani S. d.d. morala izvesti enostranski pobot, ker pa tega ni storila, je kršila pogodbo. Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v 2. členu pogodbe z dne 30.12.2010 izrecno določeno, da tožena stranka nakaže znesek družbi I. d.d. (šele) po potrditvi medsebojne kompenzacije s strani S. d.d. (da slednji komenzacije ni potrdil, ni bilo sporno), niti tega, da je bil pogodbeno izključen vsakršen riziko tožene stranke, ki je ravno zaradi tega vztrajala pri pogodbenem določilu, da se plačilo izvede šele po potrditvi medsebojne kompenzacije.

8. Da je bil namen sklenitve pogodbe z dne 30.12.2010 izključno pobot, je sodišče prve stopnje obširno obrazložilo v več točkah obrazložitve; okoliščine, ki naj bi bile v času podpisa pogodbe dobro znane tudi toženi stranki in jih pritožba ponovno izpostavlja, pa tudi po zaključku višjega sodišča dodatno utemeljujejo trditve tožene stranke, zakaj je pristala le na takšno vsebino pogodbe, po kateri odstopnik I. d.d. jamči za obstoj in izterljivost odstopljenih terjatev, tožena stranka pa na plačilo šele po potrjeni kompenzaciji in brez prevzemanja kakršnihkoli rizikov. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da causa pogodbe (39. člen OZ) ni odpadla, ker naj bi bilo odstopljene terjatve mogoče pobotati (tudi ob upiranju S. d.d.), in sicer z enostranskim pobotom, saj že sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja (in tudi tega pritožba ne izpodbija), da tožena stranka v zvezi z navedbami S. d.d. o domnevni nelikvidnosti odstopljenih terjatev ni bila dolžna dodatno ugotavljati ničesar in tudi ne storiti več, kot se je zavezala (to pa je plačilo šele po potrjeni kompenzaciji). Ne glede na v IOP priznanih terjatvah, le-te niso bile nesporne (nasprotno: tudi te terjatve so predmet sodnih postopkov), zaradi česar tožena stranka ni bila dolžna niti vztrajati pri pobotu niti ga enostransko izvršiti. Ker je S. d.d. potrditev kompenzacije zavrnil, tožena stranka ni bila zavezana storiti ničesar več ali drugače. 9. Da tožena stranka ni mogla izvesti enostranskega pobota (prim. 311. člen OZ in naprej), je sodišče prve stopnje pojasnilo v 36. točki obrazložitve. Pravilno je ugotovilo, da mora biti za uspešen pobot terjatev (med drugim) iztožljiva in likvidna (nesporna, določna), kar pa v konkretnem primeru ni bilo izpolnjeno, saj je dolžnik terjatvam nasprotoval. Pobot nelikvidne terjatve je sicer mogoč, vendar v takem primeru upnik prevzame breme posledic neobstoja obveznosti. Takega bremena tožena stranka ni prevzela - nasprotno, s pogodbo ga je izrecno izključila, česar pritožba ne izpodbija.

10. Če cesionar uveljavlja izpolnitev prenesene terjatve, zadosti trditvenemu bremenu z zatrjevanjem, da jo je s cesijo pridobil od cedenta. Tako zatrjevanje implicitno vsebuje tudi trditev, da je prenesena terjatev obstajala v času, ko je bila tožba vložena. Če toženec ugovarja obstoju prenesene terjatve, mora tožnik dokazati njen obstoj (prim. III Ips 46/2010). Tega tožeča stranka ni storila. Ne gre za to, da bi morala dokazovati negativna dejstva, to je, da obveznosti do S. d.d. niso obstajale, prav tako ne, kakšno je bilo razmerje (oziroma njegova vsebina) med odstopnikom terjatve družbo I. d.d. in njegovim dolžnikom S. d.d. Da bi uspela s tožbenim zahtevkom, bi tožeča stranka morala dokazati, da bi tožena stranka odstopljene terjatve lahko oziroma morala pobotati s svojimi obveznostmi do S. d.d., zaradi česar bi bila tožeča stranka upravičena zahtevati plačilo vtoževanega zneska. Ne drži niti pritožbena navedba, da bi morala tožena stranka morebitne ugovore dolžnika preveriti pri odstopniku terjatve, saj toženka take obveznosti ni prevzela - nasprotno: vsakršne rizike je s pogodbo izrecno izključila. Tudi ne gre za to, da bi tožena stranka samostojno sprejemala odločitve glede veljavnosti pogodbe in njenega izvrševanja, pač pa za vprašanje, ali je do prenosa terjatev po pogodbi z dne 30.12.2010 sploh prišlo oziroma, ali je bil izpolnjen pogoj (prim. drugi odstavek 59. člena OZ), pod katerim se je toženka zavezala plačati za odstopljene terjatve, ali pa ta pogoj ni izpolnjen in do začetka učinkovanja pravnega posla ni prišlo, zaradi česar tožena stranka ni bila dolžna odstopniku terjatve plačati ničesar. Ker tožeča stranka ni dokazala obstoja prenesene terjatve, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, pri čemer višje sodišče izpodbijani sodbi sledi tudi v delu, v katerem je (obširno) pojasnjeno, zakaj dokaza z zaslišanjem prič in poizvedbe v stečajnem postopku nad S. d.d. nista bila potrebna (prim. točko 6 do 8 obrazložitve izpodbijane sodbe). V tem delu se višje sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe.

11. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri čemer je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško tarifo.