Jedro

Višina odškodnine - skupaj 800.000,00 SIT.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo naložilo toženi stranki plačilo odškodnine v znesku 800.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2000 dalje do plačila, v roku 15 dni, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Za telesne bolečine je prisodilo odškodnino v znesku 250.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT, za skaženost 100.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 350.000,00 SIT. Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 159.929,00 SIT z zakonitimi obrestmi od 15.5.2000 dalje do plačila, v 15 dneh. S sklepom je tožečo stranko oprostilo plačila sodnih taks.

Tožeča stranka se proti tej sodbi pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je sodba pri odmeri odškodnine za telesne bolečine premalo upoštevala v izvedenskem mnenju opisane bolečine in nevšečnosti. Lahke telesne bolečine so po mnenju izvedenca trajale od 6.3.1996 do 23.3.1996, sodba pa navaja, da so trajale od 6.3.1996 do 3.3.1996. Ker so bolečine nekaj specifično individualnega, bi se morala poleg izvedenskega mnenja upoštevati še izpovedba tožnika, ki je povedal, da je imel zelo močne telesne bolečine 14 dni, srednje bolečine 10 dni in 14 dni lahke. Bolečine pa ima še danes, ko je minilo od poškodbe že več kot tri leta. Premalo pa so bile upoštevane tudi nevšečnosti oz. dolgotrajnost teh, operacije v prevodni anasteziji pa sodba ni označila kot hudo nevšečnost. Imobilizacija krna kazalca z opornico je predstavljala tudi začasno skaženost, ki jo je treba tudi upoštevati. Izpodbijana sodba je neutemeljeno v nasprotju z izvedenskim mnenjem in izpovedbo tožnika priznala primarni strah le do prihoda v bolnico. Nesreča je bila okoli 14. ure, prihod v Klinični center ob 14.24, pregled pa ob 15.21. uri. Operacija v prevodni anesteziji povzroči pri vsakem človeku strah. Amputacija dela kazalca, ki je zelo in vedno vidna, vsekakor predstavlja hudo skaženost, ki jo je tožnik slikovito in verodostojno opisal. Sodišče ni upoštevalo, da krn pozimi pomodri, kar skaženost še poveča. Izpodbijana sodba neutemeljeno ni priznala odškodnine zaradi težav, ki jih tožnik čuti ponoči, saj čuti mravljinčenje, zaradi česar mora vstati, kar traja približno eno uro, in dati roko pod vodo, nakar je bolje. To se pojavlja 15 x mesečno in ob spremembah vremena. Izvedenec teh navedb ne navaja kot neresničnih in težav ne izključuje. Poleg tega je sodišče pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti premalo upoštevalo, da je bil tožnik ob poškodbi star šele 53 let, da je levičar in da je ročni delavec. V danem primeru je bilo kršeno pravno pravilo, da je treba podobne primere obravnavati podobno. V sodni praksi je bila za čisto podobne primere priznana veliko višja odškodnina, npr. v zadevi II Ips 33/93 za identično poškodbo 16 povprečnih plač, kar znaša ob sedanji povprečni mesečni plači 1,940.000,00 SIT. Tožnik je dejansko potreboval tujo pomoč svoje hčerke (in ne žene kot je napačno napisano v zapisniku), ker si ni mogel zavezati čevlje, kravate in zapeti srajce. Nepravilno so bile priznane tudi obresti šele od izdaje sodbe dalje. Po novejši sodni praksi (sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 312/98 od 29.10.1999) tečejo zamudne obresti za imaterialno škodo po preteku 14 dni od dneva opomina. Tožnik je zahteval odškodnino z opominom z dne 5.6.1999. Nepravilna je odločitev o pravdnih stroških. Tožeči stranki bi morali biti priznani vsi stroški po odvetniški tarifi od uspelega zneska in vsi stroški izvedenca, kot je to priznavala že sodna praksa v zadnjih letih SFRJ, v danem primeru pa je bilo to stališče sprejeto le glede stroškov izvedenca.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da to, kar želi tožnik, ne predstavlja izravnalnega namena, temveč tožnik zahteva več kot je bil oškodovan, kar je nedopustno in v nasprotju z namenom odškodnin. Zato se tudi ne strinja glede višine v pritožbi zahtevanih zneskov. Kljub temu, da se zoper sodbo ni pritožila, pa sedaj navaja, da ni odgovorna za nastalo nesrečo, ampak je za nesrečo tožeča stranka sama odgovorna, saj je vedela, da dela s strojem, ki ni brezhiben in za katerega mu je bilo celo prepovedano delati z njim. Ker je tako vprašljiv tako temelj odškodninske odgovornosti kot tudi višina prisojene odškodnine, predlaga razveljavitev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Očitki pritožbe glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja po presoji sodišča druge stopnje niso utemeljeni, prav tako pritožbeno sodišče ni ugotovilo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Po presoji sodišča druge stopnje pa je sodišče prve stopnje pravično odmerilo tudi višino odškodnine za vse štiri oblike nepremoženjske škode, tako da uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava, ki se kaže v tožnikovem zatrjevanju, da je sodišče priznalo prenizko odškodnino, ni podan. Po določilu 1. odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki je pravna podlaga za vse oblike nepremoženjske škode, mora povzročitelj škode plačati oškodovancu pravično denarno odškodnino. Pravni standard "pravična denarna odškodnina" razčlenjuje 2. odstavek 200. člena ZOR, ki nalaga sodišču, da pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upošteva pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pri čemer mora paziti, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnin. Pri določanju odškodnin se tako upoštevajo okoliščine na strani oškodovanca kot tudi razmerje med posameznimi podobnimi škodami in odškodninami zanje.

Kot izhaja iz podatkov spisa, si je tožnik pri delu na rezkalnem stroju poškodoval levi kazalec. V zvezi s poškodbo je utrpel travmatsko amputacijo končnega členka kazalca leve roke, kar predstavlja lahko telesno poškodbo. Trajanje in intenzivnost telesnih bolečin (tožnik je trpel kumulativno 1 dan nepretrganih hudih telesnih bolečin, 14 dni zmernih telesnih bolečin, 17 dni lahkih telesnih bolečin, kasneje pa je trpel občasno ostro bolečino v krnu levega kazalca pri večjem pritisku na brazgotino, slednja pa se bo pojavljala tudi v bodoče) ter nevšečnosti med zdravljenjem (operacija v prevodni anesteziji, imobilizacija krna kazalca z opornico 19 dni, odstranjevanje šivov, kopanje in razgibavanje kazalca 11 dni, 2x izpostavljenost rentgenskemu sevanju, 4x pregledi v travmatološki ambulanti in 6x v ambulanti izbranega zdravnika, bolniški stalež 47 dni) tudi po mnenju sodišča druge stopnje ne utemeljuje višje odškodnine od 250.000,00 SIT. Odškodnina v višini 800.000,00 SIT, kot jo tožnik zahteva, ne bi bila utemeljena v primerjavi s podobnimi primeri v sodni praksi. Kar zadeva telesne bolečine, glede trajanja in intenzivnosti katerih se je sodišče oprlo na mnenje izvedenca, s katerim se je strinjal tudi tožnik (l. št. 39), so bile hude le en dan, med zdravljenjem pa tožnik ni trpel večjih zdravniških posegov in tudi ni bilo kakšnih posebnih zapletov. Res je prišlo v obrazložitvi sodbe do napake pri navajanju zadnjega dne obdobja trajanja lahkih telesnih bolečin, kar pa ne pomeni, da te niso bile pravilno upoštevane v ugotovljenem trajanju. Sodba namreč pravilno navaja, da so te bolečine trajale 17 dni, torej gre pri zapisu zadnjega dne njihovega trajanja za očitno pomotni zapis.

V zvezi z odškodnino za strah se v skladu z uveljavljeno sodno prakso priznava odškodnina za strah, ki je intenziven in je pustil v duševnosti prizadetega trajne posledice oz. je trajal brez posledic dalj časa. Sodišče druge stopnje se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede trajanja primarnega strahu. Sodba je prepričljivo pojasnila, zakaj mnenje izvedenca v tem delu ni sprejemljivo. Ker intenzivnost in trajanje primarnega strahu vendarle ni bila tolikšna kot v primerih, ko gre za izgubo roke ali noge oz. za ogroženost življenja, strah za izid zdravljenja - sekundarni strah - pa ne tako zelo intenziven (med zdravljenjem ni bilo komplikacij, zdravljenje je bilo, razen operativnega posega, ambulantno) niti dolgotrajen (trajal je le 9 dni), je denarna odškodnina v višini 100.000,00 SIT za to obliko nepremoženjske škode primerno odmerjena.

Zavrniti je potrebno pritožbeno izvajanje, da predstavlja amputacija dela kazalca hudo skaženost. Izvedenec je navzven vidne spremembe po poškodbi ocenil kot kozmetski defekt. Te spremembe tudi niso take, da bi pri ljudeh mogle zbujati odpor, niti tedaj, ko krn zaradi mraza pomodri, upoštevati pa je treba tudi, da obstoji možnost zakrivanja poškodovanega kazalca. Na podlagi dejstev o spremembi tožnikove zunanjosti in ob pravilni oceni tožnikove subjektivne prizadetosti zaradi sprememb na telesu (razlogi sodišča prve stopnje na strani 5 sodbe) je pravično zadoščenje iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti znesek 100.000,00 SIT.

Pritožba je neutemeljena tudi glede odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Res ima tožnik po končanem zdravljenju trajno anatomsko posledico - izgubo končnega členka kazalca leve roke, trajne funkcionalne posledice pa se kažejo v okrnjenem pincetnem prijemu kazalca s palcem levice in pojavu ostre bolečine pri udarcu ob trdi predmet ali močnem pritisku na brazgotino na krnu kazalca. Vendar pa te ugotovitve in vse ostale okoliščine, kot jih ugotavlja sodišče prve stopnje (težave pri popravilih v stanovanju, ki zahtevajo povečane napore), potrjujejo, da ni utemeljen tožnikov postavljen zahtevek iz tega naslova v višini 800.000,00 SIT. Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je tudi po presoji sodišča druge stopnje utemeljena le v višini 350.000,00 SIT. Kar zadeva pritožbena izvajanja glede neupoštevanja mravljinčenja, se sodišče druge stopnje strinja s sodiščem prve stopnje. Tožnika je izvedenec pregledal in če bi zatrjevane posledice ugotovil, bi jih po mnenju tega sodišča v svojem mnenju tudi navedel. Po ugotovitvah in glede na samo izpovedbo tožnika (l. št. 40), tožnik ni levičar, ampak je obojeročen.

Tako je bilo pri določitvi odškodnine za nematerialno škodo materialno pravo pravilno uporabljeno, dosojeni znesek v višini 800.000,00 SIT pa je tudi primeren sodni praksi v podobnih primerih nematerialnih škod. Pri tem tečejo zakonite zamudne obresti od tega zneska od dneva izdaje sodbe na prvi stopnji. Tako stališče sodna praksa še vedno sprejema. Sklep opr. št. II Ips 312/98, na katerega se sklicuje tožnik, ne pomeni spremembe sodne prakse v primeru, kakršen je obravnavani.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za povračilo premoženjske škode - za tujo pomoč v višini 30.000,00 SIT. Tudi po presoji sodišča druge stopnje škodne posledice niso bile takšne, da bi bila izkazana pravica do povračila teh stroškov. Že iz življenjskih izkušenj izhaja, da imobilizacija enega prsta nima za posledico popolne nemožnosti uporabe roke, ampak zgolj večje napore pri opravljanju teh aktivnosti.

Sodišče druge stopnje sprejema tudi odločitev o stroških postopka kot skladno z določili 154. in 155. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Tožnik zgolj pavšalno navaja, da je stališče 154. člena ZPP ob dobesedni uporabi pretogo in tudi ni pravično, ne izkaže pa, da bi mu bila odmera stroškov v škodo.

Sodišče druge stopnje je glede na vse navedeno neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).