Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

1. Reviziji tožeče stranke se delno ugodi in se sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita, tako da mora tožena stranka G... s.p., L., plačati tožniku A. V., znesek 900.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.05.2000 do plačila, vse v roku petnajst dni, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje v znesku 159.929 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.05.2000 do plačila, in pred sodiščem druge stopnje 3.213 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.05.2001 do plačila, vse v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe.

2. V preostalem se revizija zavrne.

3. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 5.240 SIT v petnajstih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za škodo, ki jo je pretrpel dne 05.02.1996, ko si je pri delu poškodoval kazalec leve roke. Ugotovilo je, da je tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo in tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 800.000 tolarjev s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Za presežnih 1.430.000 tolarjev je zavrnilo tožbeni zahtevek. Za nepremoženjsko škodo je prisodilo kot pravično odškodnino: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 250.000 tolarjev, za strah 100.000 tolarjev, za duševne bolečine zaradi skaženosti 100.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 350.000 tolarjev. Proti sodbi sodišča prve stopnje se je pritožil tožnik. Sodišče druge stopnje je v celoti zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je pravočasno vložil revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvi in drugi točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je prisojena odškodnina odločno prenizka in ni v skladu s sodno prakso v podobnih primerih. V obrazložitvi revizije v potrditev navaja judikata Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, pri katerih sta bili prisojeni odškodnini bistveni višji. Obenem pa še enkrat opozarja, da je kot levičar s poškodbo na levi roki še bolj prizadet. Sodišču druge stopnje očita pavšalno sklicevanje na sodno prakso brez konkretnega navajanja primerov in neustrezno ovrednotenje nastalih poškodb. Tako je zmotno uporabilo 200. in 203. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) ter v sodni praksi uveljavljene standarde. V nadaljevanju predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti ter mu prisodi stroške revizije.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Uvodoma je treba pojasniti, da po 371. členu ZPP sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji, pri čemer pazi po uradni dolžnosti samo na pravilno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka, ki v reviziji sicer omenja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, teh pravno ne opredeli in tudi opisno ne pojasni, v čem naj bi bila kršena postopkovna pravila. Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni.

Predmet revizijskega preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve je določitev višine denarne odškodnine za tožnikovo negmotno škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi skaženosti, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je utrpel oziroma jo trpi kot posledico poškodbe, povzročene v nesreči pri delu. Revizijsko sodišče mora pri konkretni odmeri za nepremoženjsko škodo upoštevati merila, določena v 200. členu ZOR, to je stopnjo telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje (prvi odstavek 200. člena ZOR); pomen prizadete dobrine; namen odškodnine; ter negativno merilo, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (zadnje tri alinee so zajete v drugem odstavku 200. člena ZOR). Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh nivojih, konkretnem in abstraktnem. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin zaradi skaženosti ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine odpravilo ali vsaj omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje, ki je bilo že navedeno. To omogoča sodna praksa, ki oblikuje navedeno razmerje oz. določa vsebino tega abstraktnega zakonskega merila. Le tako je mogoče omejiti arbitrarnost pri določanju višine odškodnine za negmotno škodo in hkrati zagotoviti spoštovanje načel nepristranosti, enakosti in predvidljivosti.

Revizijsko sodišče pri odmeri odškodnine upošteva merila, ki jih je na podlagi 200. in 203. člena ZOR izoblikovala sodna praksa in ki izhaja iz razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

Odmerjena in prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je v skladu z navedenimi merili in tako materialno pravo ni bilo uporabljeno v tožnikovo škodo. Kvalifikacija telesne poškodbe tožnika kot lahke, ki jo izpodbijana sodba povzema iz izvedenčevega mnenja dr. med. A. K., je eden od elementov objektivizacije odmere odškodnine za negmotno škodo. Vsekakor pa v obravnavani zadevi ni bil odločilni element za njeno odmero. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč pravilno upoštevali vse zgoraj navedene kriterije. Tako sta pri odmeri odškodnine za telesne bolečine v znesku 250.000 tolarjev upoštevali vse konkretne okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine in izhajajo iz ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnik je trpel nevšečnosti med zdravljenjem in kumulativno en dan nepretrganih hudih telesnih bolečin, 14 dni zmernih telesnih bolečin, 17 dni lahkih telesnih bolečin, kasneje pa je trpel občasno ostro bolečino v krnu levega kazalca pri večjem pritisku na brazgotino in še trpi.

Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili težave pri okrnjenem pincetnem prijemu kazalca s palcem levice in pojavu ostre bolečine pri udarcu ob trdi predmet ali močnem pritisku na brazgotino na krnu kazalca. Izvedenec ocenjuje, da so tožnikove življenjske delovne sposobnosti za težje fizično delo zmanjšane za 5 %. Upoštevaje vse te okoliščine in tožnikovo prizadetost zaradi navedenega, torej stopnjo in trajanje duševnih bolečin in nadalje tožnikovo starost v času nezgode ter primerljivost škode z drugimi podobnimi primeri in odškodninami zanje ter pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter negativno merilo, po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo, je prisojena odškodnina 350.000 tolarjev prenizka in so revizijske trditve delno utemeljene. Ob upoštevanju zgoraj navedenih meril je revizijsko sodišče ocenilo, da je primerna denarna odškodnina za vtoževano škodo 450.000 tolarjev. Tako odmerjena odškodnina je primerna težavam, s katerimi se mora tožnik soočiti, in njegovi prikrajšanosti v vsakdanjem življenju, sočasno pa je primerljiva z odškodninami za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, prisojenimi v podobnih primerih. S takim ravnanjem je sodišče poskrbelo, da odškodnina v posameznih primerih ne izstopa v primerjavi s podobnimi in da tudi ni v nasprotju z namenom odškodnine, ki naj pomeni denarno nadomestilo za pretrpljeno škodo, ki je sicer ni mogoče odpraviti.

Sodišči druge in prve stopnje sta ob upoštevanju metode za odmero odškodnine za primarni in sekundarni strah prisodili primerno odškodnino v znesku 100.000 tolarjev. Izpodbijana odločitev je pravilno upoštevala, da je bil primarni strah glede svoje intenzivnosti in trajanja kratkotrajen in ni bil tolikšen kot v primerih, ko gre za res hude poškodbe. Enako velja za sekundarni strah, ker med zdravljenjem ni bilo komplikacij, zdravljenje pa je potekalo ambulantno.

Enako velja tudi glede odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Sodišči prve in druge stopnje sta pri odmeri odškodnine za to obliko negmotne škode v znesku 100.000 tolarjev pravilno upoštevali tako objektivne okoliščine (vidnost in obseg spremenjene zunanjosti) kot tudi subjektivne (kompleksi in sramežljivost zaradi spremenjene zunanjosti).

Revizijsko sodišče je zaradi vsega navedenega delno ugodilo reviziji in temu ustrezno spremenilo izpodbijano sodbo (prvi odstavek 380. člena ZPP), preostali del revizije pa je po 378. členu ZPP zavrnilo, kot neutemeljen.

Zaradi zvišanja odškodnine za nepremoženjsko škodo je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških prvostopenjskega postopka, o stroških pritožbenega in revizijskega postopka (drugi odstavek 165. člena ter prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP). Ker je bilo tožeči stranki že priznanih 68% stroškov prvostopenjskega postopka, ji glede na previsoko odmerjen uspeh pred sodiščem prve stopnje, ko je bil upoštevan uspeh v zvezi s temeljem zahtevka, ki ni bil sporen, zaradi zvišanja odškodnine, ne pripada več, kot je določilo sodišče prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega in revizijskega postopka temelji na 7 % uspehu tožeče stranke. Od prijavljenih in priznanih 510 točk za pritožbo bi tožniku pripadalo 45.900 tolarjev, toda ob upoštevanju 7 % uspeha, mu gre le 3.213 tolarjev. Od prijavljenih in priznanih 800 točk za revizijo, bi tožniku pripadalo 72.000 tolarjev za storitve in 200 tolarjev za materialne stroške, toda ob upoštevanju 7 % uspeha, mu gre le 5.240 tolarjev.