Jedro

Ker je izvršitev stranske denarne kazni že zastarala, spreminjanje v kazen zapora ni bilo več mogoče.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sodbi razveljavita.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenemu P. R. spremenilo, s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 41559/2010 z dne 18. 3. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 41559/2010 z dne 8. 9. 2011, izrečeno mu denarno kazen v višini 250 dnevnih zneskov (oziroma 8.676,50 EUR) v kazen sto petindvajset dni zapora in denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov (oziroma 3.470,00 EUR) v kazen petdeset dni zapora, torej skupno v sto petinsedemdeset dni zapora.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo zagovornica obsojenega, ki pa jo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti „zaradi kršitve kazenskega zakona, ki je vplivala na zakonitost sodne odločbe.“ Kršitev naj bi bila storjena s tem, ker je bila z izpodbijano sodbo stranska denarna kazen spremenjena v kazen zapora, čeprav je izvršitev denarne kazni že zastarala zaradi poteka dveletnega roka določenega v prvem odstavku 93. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) veljavnega v času storitve obsojencu očitanih kaznivih dejanj. Predlagala je, da se izpodbijano sodbo spremeni ali pa v celoti ali delno razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve ali druge stopnje.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki je menila, da je ta neutemeljena in predlagala njeno zavrnitev.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu in njegovi zagovornici, ki pa se o njem nista izjavila.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in sicer zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. V obravnavanem primeru gre za take vrste drugo odločbo – sodbo, pri kateri je odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti pomembna za zagotovitev pravne varnosti.

7. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi utemeljeno uveljavlja kršitev določb kazenskega zakona, ki naj bi bila storjena s tem, da sta bili z izpodbijano sodbo denarni kazni določeni v zneskih 8.676,50 EUR in 3.470,60 EUR, spremenjeni v sto petindvajset in petdeset dni zapora oziroma v skupno sto petinsedemdeset dni zapora, čeprav naj bi izvršitev teh denarnih kazni določenih kot stranskih v pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Kopru I K 41559/2010 z dne 18. 3. 2011 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 41559/2010 z dne 8. 9. 2011, že zastarala. Pritrditi je namreč treba stališču vložnice zahteve, da bi moralo sodišče v izpodbijani sodbi upoštevati določbe prvega odstavka 93. člena KZ-1, ki je veljal v času storitve obsojencu očitanih kaznivih dejanj in v času s pravnomočno sodbo izrečenimi denarnimi kaznimi, ter določal, da izvršitev stranske denarne kazni zastara, ko pretečeta dve leti od pravnomočnosti sodbe, s katero je bila ta kazen izrečena. Pravnomočnost slednje sodbe je namreč nastopila 28. 10. 2011 (in ne 2. 11. 2011, kot je napačno navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje), skladno z določbo prvega odstavka 129. člena ZKP, ko je sodišče prve stopnje prejelo spis s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 41559/2010 z dne 8. 9. 2011 (list. št. 1912), in je zato dvoletni rok za izvršitev stranske denarne kazni pretekel 28. 10. 2013. Odločitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi o spremembi izrečene denarne v kazen zapora je bila na prvi stopnji sicer sprejeta še v okviru navedenega roka (9. 10. 2013), vendar pa je bilo o pritožbi zoper to sodbo (pravnomočno) odločeno po preteku navedenega roka (sodba Višjega sodišča v Kopru II Kp 41559/2010 z dne 30. 12. 2013), torej, ko je izvršitev stranske denarne kazni že zastarala in njeno spreminjanje v kazen zapora ni bila več mogoča. 8. Glede na navedeno, ko je bila s spremembo odločbe o stranski denarni kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu (kršitev po 5. točki 372. člena ZKP), saj je tako odločitev sprejelo kljub temu, da je izvršitev te kazni že zastarala, je bilo zahtevi za varstvo zakonitosti ugodeno, izpodbijani sodbi Višjega in Okrožnega sodišča pa razveljavljeni.