Jedro

Zaradi izvzetja iz nacionalizacije, ki je bilo ovrednoteno z deležem 7/132, tožnica z nacionalizacijo, ki ji je odvzela 6/132 stavbe, ni bila oškodovana. Ker je bil torej njen nacionalizirani delež nadomeščen že v samem postopku nacionalizacije, podlaga za denacionalizacijo, za katero se zahteva, da je bil denacionalizacijski upravičenec na podlagi nacionalizacije oškodovan, ne obstaja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločil, da je zavezanka za vrnitev Mestna občina A. dolžna upravičenki B.B. z dnem pravnomočnosti te odločbe vrniti v last in posest idealni delež 11/132-tin celotne hiše, ki v naravi predstavlja poslovni prostor v pritličju na levi strani stavbe na naslovu …, v izmeri 88,18 m2; v 2. točki izreka, da je zavezanka za vrnitev Mestna občina A. dolžna upravičenki C.C. z dnem pravnomočnosti te odločbe vrniti v last in posest, pokojni Č.Č. pa v last, vsaki idealni delež do 6/132 celotne hiše, ki v naravi predstavlja poslovni prostor v pritličju na desni strani omenjene stavbe, v izmeri 100,50 m2; v 3. točki izreka, da je C.C. skrbnica za poseben primer za pokojno Č.Č.; v 4. točki, da bo vknjižbo lastninske pravice izvedlo Okrajno sodišče v A.; 5. točka izreka, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. V obrazložitvi je upravni organ navedel glede deleža tožnice (D.D.), 2. točka izreka prvostopne odločbe (delež 6/132 celotne stavbe, ki v naravi predstavlja poslovni prostor v pritličju na desni strani zadevne stavbe v izmeri 100,50 m2), da je bila Č.Č., kot izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska, leta 1928 v celoti lastnica hiše. Z nepremičnino je nato razpolagala v korist otrok oziroma tretjih, tako, da ji je ob nacionalizaciji ostalo še 36/132-tin deleža na celotni stavbi. Ob nacionalizaciji je bila D.D. solastnica hiše do 6/132, kar je v naravi predstavljalo del desnega lokala, skupaj s sestro C.C., kar sta obe pridobili na podlagi izročilne pogodbe iz leta 1953. Ob nacionalizaciji so bila iz nacionalizacije izločena v korist lastnikov in istočasnih uporabnikov vsa stanovanja, oba lokala v pritličju pa sta bila nacionalizirana. Občina je ob nacionalizaciji na predlog lastnikov izločila posamezne funkcionalne enote v korist trenutnih lastnikov zgradbe. Ker pa so bili deleži v zemljiški knjigi ob nacionalizaciji vpisani v idealnih deležih in ne po posameznih funkcionalnih enotah, je občina na predlog D.D. v njeno korist na račun idealnega deleža 6/132, ki je v naravi predstavljal del desnega lokala, tej izročila sredinsko stanovanjsko stanovanje v drugem nadstropju, ki je predstavljalo 7/132 (1/132 več, kot ji je pripadalo) do celote. Iz navedenega razloga se delež na desnem lokalu v pritličju ne more nacionalizirati v njeno korist, temveč v korist njene matere Č.Č. Po določilih Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) so upravičenci do denacionalizacij premoženja samo tisti, katerim je bilo premoženje podržavljeno. V danem primeru pa D.D. ni bilo podržavljeno ničesar, saj je ob nacionalizaciji pridobila celo 1/132 idealnega deleža več na hiši. Drugostopni organ je pritožbo tožnice in E.E. zavrnil. V obrazložitvi se je strinjal z razlogi prvostopnega organa.

Tožnica v tožbi navaja, da ugotovitev upravnega organa prve stopnje, da D.D. ni bil nacionaliziran njen delež 6/132 na spornem lokalu na desni strani temelji na zmoti. Iz odločbe o nacionalizaciji z dne 14. 12. 1959 sledi, da je bil ta delež nacionaliziran D.D. in da je zato upravičenka po ZDen samo tožnica. Tako je dokazana pravna podlaga za vrnitev nepremičnine v deležu, ki je zakonit, to je 6/132 lokala na desni strani stavbe. Odločba prvostopnega organa je zato nezakonita. Tožnica je na podlagi izročilne pogodbe pridobila lastninsko pravico na lokalu, vendar pa sta bila lokala v stavbi kasneje oba nacionalizirana. Tožnica je upravičenka na podlagi ZDen skupaj s C.C. Lokal je bil nacionaliziran tožnici D.D. in ne njeni materi Č.Č., češ da naj bi bila imenovana upravičenka z ozirom na okoliščino, da je tožnica pridobila lastninsko pravico na stanovanju v drugem nadstropju v deležu 7/132, saj bi bilo v nasprotnem primeru stanovanje nacionalizirano glede na lastniški delež Č.Č., kar je imenovani uspelo skupaj s pravnimi strokovnjaki na podlagi mahinacij in špekulacij. To dejstvo pa sedaj ne more iti na škodo D.D., saj bi imela delež po pokojni materi na lokalu 6/132 še z drugimi dediči, kar bi bilo krivično in nepošteno do nje. Prezreti pa tudi ne gre dejstva, da je vrednost na lokalu najmanj 20 % višja od vrednosti na stanovanjih. Nelogično in nespremenljivo je tudi stališče drugostopnega organa. Dejansko je bila D.D. neupravičeno oškodovana, že glede na to kakšna premoženja so dobili sorojenci. Njen delež je neprimerljiv z lastninskimi deleži, ki jih imajo brat in obe sestri. Organ meni, da mati Č.Č. v nobenem primeru ni mogla pridobiti lastninske pravice na lokalih, ter je zato po temeljih kršen ZDen. Prezreti tudi ni dejstva, da je Skupščina Občine A., Izvršni svet s sklepom opr. št. … z dne 16. 9. 1994 odločil, da je upravičenka na lokalu v pritličju desno D.D., skupaj s C.C. vsaka do ½. Sklep je pravnomočen, kar sta oba upravna organa ignorirala. Predlaga odpravo odločb obeh organov.

Stranki z interesom v tem postopku E.E. in Mestna občina A. na tožbo nista odgovorili.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve, in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev organa prve stopnje v 2. točki izreka, s katero je vrnil v last in posest idealni delež do 6/132-tin celotne hiše, ki v naravi predstavlja poslovni prostor v pritličju na desni strani stavbe na naslovu …, v izmeri 100,50 m2, denacionalizacijski upravičenki Č.Č. Tožnica zatrjuje, da bi navedeni delež oziroma poslovni prostor moral do ½ biti vrnjen njej.

Sodišče v celoti sledi odločitvi prvostopnega organa in njegovim razlogom. Ob podržavljenju je imela tožnica na hiši solastniški delež, kot je bil vpisan v zemljiško knjigo, ki naj bi glede na nevpisano razdelitev v naravi predstavljal ½ desnega lokala v pritličju. Zemljiškoknjižnemu stanju sta sledili odločba o nacionalizaciji z dne 11. 5. 1959 in 14. 12. 1959, ki obe omenjata na hiši zgolj solastniški delež. Ugovor tožnice, da naj bi iz odločbe z dne 14. 12. 1959 izhajalo podržavljenje lokala, torej ne drži. Glede na lastniško stanje iz obeh omenjenih odločb je bila izdana odločba … z dne 24. 5. 1960, na podlagi 36. in 39. člena Uredbe o postopku za izvedbo nacionalizacije najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 4/59), s katero je bilo D.D. na račun njenega solastniškega deleža, v 5. točki izreka dodeljeno stanovanje v 2. nadstropju hiše. Zaradi navedenega izvzetja iz nacionalizacije, ki je bilo ovrednoteno z deležem 7/132-tin, tožnica z nacionalizacijo, ki ji je odvzela 6/132-tin hiše, ni bila oškodovana in zato ni upravičena do denacionalizacije. Navedeno izvzetje se je izvršilo na podlagi njenega solastniškega deleža na hiši kot izhaja iz odločbe z dne 24. 5. 1960. Torej iz citiranih odločb o nacionalizaciji izhaja obseg podržavljenja D.D. in to je 6/132-tin stanovanjske hiše, kar pa ji je bilo nadomeščeno z odločbo o izvzetju iz podržavljenja z dne 24. 5. 1960. Sodišče v tem upravnem sporu presoja zgolj upravičenost D.D. do denacionalizacije in se ne spušča v pravilnost oziroma pravičnost razdelitve premoženja dedičem po pokojni Č.Č. in tudi ne, zakaj in v čigavo korist je bila odločba o izvzetju iz nacionalizacije izdana. Relevantno pravno dejstvo za postopek denacionalizacije je le, da je bil nacionaliziran delež D.D. nadomeščen v samem postopku nacionalizacije in zato podlaga za denacionalizacijo, za katero se zahteva, da je bil denacionalizacijski upravičenec na podlagi nacionalizacije (predpisa iz 3. člena ZDen) oškodovan, ne obstaja. Zgolj podrejeno, glede na ugovor tožnice, da ni prezreti dejstva, da je Skupščina Občine A., Izvršni svet s sklepom opr. št. … z dne 16. 9. 1994 s sklepom odločil, da je upravičenka na lokalu v pritličju desno D.D., ter da je sklep pravnomočen, še dodaja, da citirani sklep ni meritorni sklep, pač pa ima zgolj naravo poročila o pravnem in dejanskem stanju zadeve. Na podlagi tega sklepa je bila izdana odločba z dne 11. 10. 1994 z isto vsebino, ki pa jo je drugostopni organ z odločbo z dne 19. 7. 1995 v celoti odpravil in zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponoven postopek. Iz navedenega sklepa za tožnico torej ne izhajajo nobena materialna upravičenja.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb pravilen ter da sta odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.