Jedro

Tožencu je uspelo izpodbiti domnevo o enakem deležu na skupnem premoženju že s tem, ko je dokazal ne le bistveno višje dohodke od tožnice, pač pa tudi svoj prispevek k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za otroka, ki sicer ni bil tolikšen kot tožničin, pa vendarle precejšen.

Bistveno višji dohodki enega od zakoncev se morajo ob izenačenem prispevku obeh zakoncev k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino odraziti v večjem solastniškem deležu. Pri ugotavljanju skupnega premoženja se pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteje kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih. Vendar pa gredo okoliščine obravnavane zadeve v prid trditvam toženca, da je bila pomoč sorodnikov in prijateljev namenjena njemu (izdatna in vsakodnevna pomoč očeta in strica pri gradnji ter občasna pomoč ostalih sorodnikov in prijateljev je bila brezplačna, medtem ko so tožničini bratje v glavnem dobili delo plačano).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje tožnice in toženca spada nepremičnina katastrska občina X, parcela 382/17 (ID 000), ki v naravi predstavlja zemljišče s stanovanjsko zgradbo, in znaša delež tožnice na tem premoženju 30/100, delež toženca pa 70/100 (1. točka izreka). Kar je zahtevala tožnica več, razliko do deleža 3411/10000 (pravilno: 4311/10000), je zavrnilo (2. točka izreka) ter naložilo toženi stranki, da je dolžna namesto tožeči stranki plačati njene stroške 725,11 EUR na račun prehodnih pologov prvostopenjskega sodišča, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Tožnica se zoper sodbo pritožuje sama in po pooblaščencu ter predlaga pritožbenemu sodišču, da jo spremeni ali pa razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno določilo deleže na skupnem premoženju že zato, ker je dvakrat upoštevalo vložek toženčevega posebnega premoženja - parcele s komunalno opremljenostjo. Glede prejete odškodnine, katere del naj bi toženec porabil tudi za preživljanje družine, je ta zaključek sodišča mimo trditvene podlage, saj je toženec navedel, da je prejete odškodnine uporabil izključno za dokončanje izgradnje in opremo prizidka. Toženec ni konkretno navedel, kaj naj bi kupil oziroma za kaj naj bi uporabil odškodnino. Napačno je sodišče zaključilo, da je bila pomoč toženčevega očeta in strica izdatna in vsakodnevna. Toženec bi moral konkretno navesti, pri katerih delih naj bi pomagal oče in pri katerih delih stric in ostali prijatelji, skladno s sodno prakso pa bi bilo treba njihove prispevke k skupni gradnji oceniti z izvedencem cenilcem. Sodišče je povsem nekritično sledilo toženčevim pričam in napačno ocenilo izpovedbe tožničinih prič. Glede pomoči matere toženec ni podal trditvene podlage, za kakšno pomoč gre. Sodišče je v premajhnem delu upoštevalo prispevek tožnice pri gospodinjskih delih, skrbi za otroka in njene pomoči pri kuhanju kosil in pogostitvah delavcev in prijateljev v času gradnje. Res je tožnica prejemala nižje dohodke kot toženec, vendar je izdatno skrbela za otroke, dom in gospodinjstvo, medtem ko je bil toženec zaradi službe veliko odsoten. Po mnenju tožnice sta zato deleža na skupnem premoženju enaka.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo najprej predlaga zavrženje pritožbe, ker ni bila plačana sodna taksa, sicer pa zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V ponovljenem postopku med pravdnima strankama ni več spora o obsegu skupnega premoženja (nepremičnina parc. št. 382/17, k.o. X, v naravi stanovanjska zgradba - prizidek z zemljiščem), ampak je spor med njima o višini deležev na tem premoženju. Tožnica zahteva višji delež od prisojenega 30/100 ter vztraja, da je njen delež na skupnem premoženju 4311/10000, toženčev pa 5689/10000. 6. Dejstva, na katera je prvostopenjsko sodišče oprlo odločitev o višini deležev na skupnem premoženju pravdnih strank, so pravilno ugotovljena in so sledeča: - pravdni stranki sta razvezana zakonca; - tekom trajanja njune zunajzakonske in zakonske zveze (od 1993 do 2010) sta zgradila prizidek k obstoječi stanovanjski hiši toženčevih staršev na parc. št. 382/17, k.o. X, in se vanj vselila leta 2007; - komunalno opremljeno parcelo so tožencu podarili njegovi starši, vrednost parcele znaša 13,77 % celotne vrednosti nepremičnine; - pri gradnji sta izdatno in vsakodnevno pomagala oče toženca in njegov stric A. A., oče (mizar) je izdelal okna in balkonska vrata; - tožencu so brezplačno pomagali še drugi sorodniki in prijatelji, medtem ko sta brata tožnice (zidarja) prek svojih delodajalcev svoje delo v glavnem dobila plačano; - toženec je 6.878,89 EUR odškodnine, ki jo je prejel od zavarovalnice, porabil deloma za gradnjo prizidka, deloma pa za preživljanje družine; - toženec je bil celotno obdobje skupnosti pravdnih strank zaposlen in je zaslužil 154.608,00 EUR, tožnica pa za občasno pogodbeno delo 33.212,00 EUR; - za hčerki pravdnih strank, rojeni 2001 in 2008, sta oba skrbela, prav tako za gospodinjstvo, pri čemer pa je bil glede tega prispevek tožnice večji kot toženčev; - gradbena dela in nadzor pri gradnji je opravljal toženec, tožnica pa je pripravljala malice za delavce, medtem ko je mati toženca pomagala pri varstvu otroka.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno navedlo pravno podlago, ki se upošteva pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju vsakega od zakoncev. Velja domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, ki pa je izpodbojna. Dokazno breme za utemeljitev drugačnega razmerja deležev je na tisti pravdni stranki, ki ga zatrjuje. Pri ugotavljanju, kolikšen je delež vsakega od zakoncev na skupnem premoženju, se upošteva dohodke in druge okoliščine, kot npr. pomoč drugemu zakoncu, prispevek pri varstvu in vzgoji otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanju pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (59. člen ZZZDR).

8. Vložek toženčevega posebnega premoženja v skupno premoženje, ki je v vrednosti komunalno opremljene parcele za gradnjo, vsekakor vpliva na velikost deležev na skupnem premoženju in je na tej podlagi toženčev prispevek višji. Tega mu priznava tudi tožnica in mu zato že sama priznava višji delež od polovičnega, namreč 56,89 % oziroma 5689/10000. V ostalem pa meni, da je njun prispevek k pridobitvi skupnega premoženja izenačen.

9. Pritožbeno sodišče pa nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, da je, glede na vse ugotovljene okoliščine primera, delež tožnice na skupnem premoženju 30/100, toženčev pa 70/100. Najprej je treba zavrniti pritožbeni očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče v korist toženca dvakrat upoštevalo vrednost komunalno opremljenega zemljišča. To vrednost je upoštevalo samo enkrat in v višini ter na način, kot je tožnica predlagala (od celote oz. 100% vrednosti prizidka je odštelo 13,77 % kot vrednost parcele). Nižji delež na skupnem premoženju gre tožnici zaradi ugotovljenih drugih okoliščin iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR, ki izkazujejo toženčev višji prispevek k skupnemu premoženju.

10. Po izračunu prvostopenjskega sodišča, ki mu pritožba v ničemer ne oporeka, je toženec v obdobju od 1993 do 2010 zaslužil 154.608,00 EUR, tožnica pa 33.212,00 EUR, kar pomeni, da je njen delež dohodkov le nekaj več od petine skupnega zaslužka. Po stališču sodne prakse1 se morajo bistveno višji dohodki enega od zakoncev, ob izenačenem prispevku obeh zakoncev k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino, odraziti v večjem solastniškem deležu. Le v primeru, če zakonec z višjimi dohodki ne bi prav ničesar oziroma zelo malo prispeval k skupnemu gospodinjstvu oziroma skrbi za družino, bi se lahko višji dohodki enega od zakoncev izenačili z bistveno večjim prispevkom drugega zakonca k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino. V obravnavani zadevi je tožencu uspelo izpodbiti domnevo o enakem deležu na skupnem premoženju že s tem, ko je dokazal ne le bistveno višje dohodke od tožnice, pač pa tudi svoj prispevek k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za otroka, ki sicer ni bil tolikšen kot tožničin, pa vendarle precejšen. Vse to je ugotovilo prvostopenjsko sodišče ne le na podlagi izpovedi toženca in njegovih sorodnikov, pač pa tudi same tožnice. Glede odškodnine, ki jo je toženec prejel od zavarovalnice in po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča porabil deloma za gradnjo prizidka, deloma pa za preživljanje družine, je napačno stališče pritožbe, da se zaradi pomanjkanja ustreznih trditev, za kaj se je denar uporabil, odškodnina ne bi smela upoštevati kot toženčev prispevek k skupnemu premoženju. Toženec je odškodnino nesporno prejeli in dovolj pojasnil, za kaj jo je porabil. Ali jo je potrošil izključno za gradnjo prizidka ali delno tudi za druge potrebe družine, pa ni odločilno pri presoji višine deležev na skupnem premoženju. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o pomoči toženčevih sorodnikov in prijateljev ter tožničinih sorodnikov. Drži, da se po stališču sodne prakse2 pri ugotavljanju skupnega premoženja pomoč oziroma darilo sorodnikov in prijateljev načeloma šteje kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih. Vendar pa okoliščine obravnavane zadeve gredo v prid trditvam toženca, da je bila pomoč sorodnikov in prijateljev namenjena njemu (izdatna in vsakodnevna pomoč pri gradnji očeta in strica ter občasna ostalih sorodnikov in prijateljev je bila brezplačna, medtem ko so tožničini bratje v glavnem dobili delo plačano). Dokazna ocena prvostopenjskega sodišča o tem je celovita in prepričljiva. Glede pomoči toženčeve matere pa tudi ni res, da toženec o tem ni podal nobene trditvene podlage. Že v odgovoru na tožbo je jasno navedel, da je pri varstvu in vzgoji otrok pomagala njegova mati, ki je živela v sosednji nepremičnini.

11. Ker je pri določitvi deležev na skupnem premoženju prvostopenjsko sodišče ustrezno ovrednotilo vse prispevke pravdnih strank, ki se upoštevajo na podlagi določbe drugega odstavka 59. člena ZZZDR, je pravilen zaključek sodbe o tem, da je tožničin delež na skupnem premoženju 30 %, toženčev pa 70 %. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ni ugotovljenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker ni uspela s pritožbo, tožnica sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožene stranke glede na vsebino pritožbe, v povezavi z razlogi sodbe, ni bil potreben strošek postopka, zato tudi toženec ni upravičen do povračila stroškov, nastalih z njegovo vložitvijo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 VSRS II Ips 427/2010, II Ips 41/2012. 2 VS RS II Ips 257/2012, II Ips 1087/2008, II Ips 1081/2007.