Jedro

Če je stranka pritožbo zoper izpodbijani upravni akt vložila prepozno, mora sodišče tožbo v upravnem sporu zavreči ne glede na to, da je drugostopenjski upravni organ o pritožbi vsebinsko odločil.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je inšpektor Občinskega inšpektorata Mestne občine Novo mesto tožeči stranki pod grožnjo izvršbe naložil, da mora v roku 5 dni po prejemu odločbe odstraniti vseh 119 obvestilnih mest za oglaševanje z drogov javne razsvetljave v Mestni občini Novo mesto, ki so bila ugotovljena pri inšpekcijskem pregledu dne 4. 4. 2011. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je inšpekcijski organ začel po uradni dolžnosti na podlagi določb Odloka o plakatiranju in obveščanju na območju Mestne občine Novo mesto (Uradni list RS, št. 3/2010, v nadaljevanju: Odlok) postopek v zvezi z obvestilnimi mesti – obešankami za oglaševanje na drogovih javne razsvetljave, potem ko je bil seznanjen, da je tožeči stranki potekla koncesijska pogodba. Pri inšpekcijskem pregledu je bilo ugotovljeno, da je na 119 drogovih javne razsvetljave nameščeno prav toliko obešank tožeče stranke, ki ji je bila podeljena koncesija za opravljanje izbirne gospodarske javne službe plakatiranja in obveščanja. Koncesijska pogodba je bila sklenjena dne 26. 2. 2009 na podlagi prvega odstavka 5. člena Odloka. Pogodba je bila sklenjena za dobo dveh let, tako da je koncesijsko razmerje prenehalo z dnem 27. 2. 2011, ko je potekel dveletni rok iz pogodbe, ni pa bila podaljšana z aneksom, kot to sicer omogoča 7. člen Odloka, po katerem se pogodba podaljša z aneksom vsako leto za eno leto, če koncesionar izpolnjuje do koncedenta obveznosti iz Odloka. V osmem odstavku 23. člena Odloka je določeno, da je koncesionar dolžan v roku 30 dni po poteku koncesijske pogodbe odstraniti obvestilna mesta za oglaševanje. Tožeča stranka je bila v inšpekcijskem postopku pozvana, da se izjavi o ugotovitvah iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, pa tega ni storila. Zato bi morala obvestilna mesta odstraniti najkasneje do 27. 3. 2011, česar pa prav tako ni storila in zato se ji skladno z določbami ZIN nalaga odstranitev obvestilnih mest z inšpekcijsko odločbo.

Župan Mestne občine kot drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V razlogih pritrjuje odločitvi in razlogom prve stopnje. Ugotavlja, da je organ prve stopnje pravilno vodil postopek ter da je bila tožeči stranki dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so bile ugotovljene pri inšpekcijskem pregledu. Na podlagi ugotovljenih dejstev je bil narejen pravilen zaključek, da je koncesijska pogodba potekla in da koncesionar svoje obveznosti iz 23. člena Odloka ni izpolnil. V zvezi s pritožbenim ugovorom, po katerem je bilo koncesijsko razmerje podaljšano za nadaljnje leto že na podlagi osnovne pogodbe, pa drugostopni organ poudari, da je koncesijsko razmerje glede na določbe Odloka in pogodbe nedvomno poteklo in da aneks h koncesijski pogodbi ni bil sklenjen. Ker se zahteva pisna oblika za osnovno pogodbo, velja enaka zahteva tudi za vse dodatke k pogodbi, to pa pomeni, da je brez sklenjenega aneksa pogodba prenehala veljati.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja in zatrjuje, da za izdano odločbo ni ne dejanske in ne pravne podlage, saj koncesijsko razmerje, ki izhaja iz sklenjene koncesijske pogodbe za opravljanje izbirne gospodarske javne službe plakatiranja in obveščanja na območju Mestne občine Novo mesto, še vedno obstaja. Glede na vsebino sklenjene pogodbe in dejstvo, da je tožeča stranka kot koncesionar vseskozi izpolnjevala obveznosti do tožene stranke kot koncedenta, je bilo podaljšano samodejno in je kot takšno veljavno in zavezujoče, medtem ko izpodbijana odločitev pomeni kršitev pogodbenih obveznosti s strani tožene stranke. Zato predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na navedbe, ki jih je dala v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe in po katerih je bila pritožba zoper izpodbijano odločbo vložena prepozno. Zato na prvem mestu predlaga, da sodišče tožbo kot nedopustno zavrže, podrejeno pa, da tožbo kot neutemeljeno zavrne ter se pri tem sklicuje na vsebino izpodbijane odločbe ter na navedbe, ki jih je dala v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe.

Družba A. d.o.o. kot stranka z interesom priglaša udeležbo v postopku ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožbo je moralo sodišče zavreči. Po določbi prvega odstavka 6. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, v nadaljevanju: ZUS-1) upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali pa ga je vložila prepozno. Stranka torej v upravnem sporu ne more neposredno uveljavljati sodnega varstva zoper upravni akt, ki ga izpodbija s tožbo, ampak mora najprej izčrpati pravno sredstvo v upravnem postopku pred organom, ki ni sodišče. Če stranka tega ne stori ali pa če je to storila prepozno, nastopi pravna posledica, ki jo določa 36. člena ZUS-1 in ki je v tem, da se vložena tožba s sklepom zavrže. V konkretnem primeru iz listin, ki so v upravnih spisih, sledi, da je tožeča stranka sicer vložila pritožbo zoper izpodbijano odločbo in tudi, da je pristojni organ o pritožbi odločil. Vendar obenem iz spisov sledi tudi, da je bila pritožba vložena prepozno, kot to pravilno in utemeljeno v podatkih spisov navaja tožena stranka že v odgovoru na zahtevo za začasno odredbo in nato v odgovoru na tožbo. Z ozirom na datum poskušane osebne vročitve (18. 4.), ki je razviden iz obvestila pošte, ki se nahaja v spisih, ter potek 15-dnevnega roka za prevzem pošiljke (3. 5.) oziroma začetek teka roka za pritožbo (4. 5.) je petnajstdnevni pritožbeni rok iztekel dne 18. 5. 2011. Pritožba je bila, kot je razvidno iz pisemske ovojnice, ki je pripeta k pritožbi, oddana priporočeno na pošti dne 19. 5. 2011 in s tem po poteku roka za pritožbo.

Sodišče zato tožbe ni obravnavalo po vsebini, temveč jo je moralo iz razloga po 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, na katerega pazi po uradni dolžnosti ves čas postopka, kot nesposobno za obravnavanje s sklepom zavreči. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.