Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki pritrjuje toženi stranki, so bili razlogi za omejitev gibanja tožniku že ugotovljeni in obrazloženi v sklepu tožene stranke z dne 24.7.2007. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, kar izhaja iz sodnih spisov, da je tožnik zoper ta sklep vložil tožbo, ki jo je sodišče prve stopnje zavrnilo s sodbo (opr. št. U 1533/2007 z dne 3.8.2007), to sodbo pa je s svojo sodbo (opr. št. I Up 542/2007 z dne 20.8.2007) potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da obe sodbi v celoti pritrjujeta ugotovitvam tožene stranke, da dejansko obstaja sum, da tožnik zavaja in zlorablja azilni postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep z dne 22.10.2007, s katerim je tožena stranka tožniku podaljšala omejitev gibanja za en mesec do prenehanja razlogov oziroma do pravnomočno končanega postopka na prostore Oddelka za omejeno gibanje Azilnega doma, in sicer od dne 24.10.2007 od 12.05 ure do 24.11.2007 do 12.05 ure. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje citira določbi 3. alinee 1. odstavka 27. člena in 5. odstavka 27. člena ZAzil. Po slednji določbi se lahko omejitev gibanja podaljša za en mesec, če so razlogi za omejitev gibanja po treh mesecih še vedno podani.

Sodišče prve stopnje meni, da tožena stranka pravilno navaja, da so bili razlogi za omejitev gibanja tožniku že ugotovljeni in obrazloženi v sklepu tožene stranke z dne 24.7.2007. Zoper ta sklep je tožnik vložil tožbo, ki jo je sodišče prve stopnje zavrnilo s sodbo, opr. št. U 1533/2007 z dne 3.8.2007, to sodbo pa je pritožbeno sodišče s svojo sodbo, opr. št. I Up 542/2007 z dne 20.8.2007, potrdilo. Po mnenju sodišča prve stopnje obe sodbi v celoti pritrjujeta ugotovitvam tožene stranke, da dejansko obstaja sum, da tožnik zavaja in zlorablja azilni postopek.

Sodišče prve stopnje se strinja s presojo tožene stranke, da je narava razloga, zaradi katerega je bilo tožniku z navedenim upravnim aktom prvič omejeno gibanje, načeloma taka, da sama po sebi ne preneha. Tej presoji je sicer potrebno dodati, da je mogoče, da bi morebitna nova dejstva in dokazi, ki bi se pojavili med azilnim postopkom, lahko vplivali na obstoj suma o zlorabi ali zavajanju azilnega postopka. Vendar pa po mnenju sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi iz upravnih spisov, ki so priloženi sodnemu spisu, ni mogoče povzeti nobenih takih novih dejstev in okoliščin, predvsem pa takih novih dejstev in okoliščin v ničemer ne zatrjuje niti tožnik. Sodišče prve stopnje zato nima nobenih dvomov v presojo tožene stranke, da so prej ugotovljeni razlogi za omejitev gibanja še vedno podani, podaljšanje omejitve gibanja pa ima tudi zakonsko podlago v citirani določbi 5. odstavka 27. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje dodaja še, da trajanje azilnega postopka, ki ga navaja tožba, v ničemer ne more vplivati na presojo zakonitosti sklepa o omejitvi gibanja.

Sodišče prve stopnje še navaja, da je bil tožnik o razlogih, zaradi katerih mu je bilo omejeno gibanje, že zaslišan v upravnem sporu pod opr. št. U 1533/2007, in sicer na naroku pri sodišču prve stopnje dne 3.8.2007. Ker, kot je bilo že obrazloženo, predmet tega postopka niso nobena nova dejstva ali okoliščine, o katerih se tožnik na že opravljenem zaslišanju še ne bi mogel izjasniti, sodišče prve stopnje tega zaslišanja ni ponavljalo. Ker tudi niso bili ponujeni nobeni novi dokazi, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve sodišča prve stopnje, je sodišče prve stopnje o zadevi na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/2006) odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) tožnik zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Poudarja, da glede na njegove izjave ni podano tako neskladje, ki bi kazalo na zlorabo azilnega postopka. Tožena stranka in tudi sodišče prve stopnje mu ne bi smela za slabo šteti dejstva, da je v letu 2005 zapustil azilni dom, saj je imel za to določene razloge, ki jih je obrazložil. Ni res, da ni takoj zaprosil za azil, ko je prišel v Slovenijo v juliju 2007, saj policisti njegove prošnje niso hoteli upoštevati. Tudi ni sporno, da je vmes prišel v Slovenijo po nakup osebnega avtomobila, saj to ni prepovedano. Dejansko so ga začeli preganjati še pred njegovim pobegom iz Makedonije v juliju 2007, kar bi bilo potrebno upoštevati. Sodišče prve stopnje bi ga moralo zaslišati, kar pa ni storilo in je zato podana bistvena kršitev določb ZPP. Sicer pa tudi niso podani pogoji za podaljšanje njegove omejitve gibanja, saj njegov primer ni tako zapleten, da ne bi bilo možno končati azilnega postopka v roku treh mesecev. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 5. odstavka 27. člena ZAzil, ki ga sodišče prve stopnje pravilno citira, se lahko omejitev gibanja podaljša za en mesec, če so razlogi za omejitev gibanja po treh mesecih še vedno podani.

Po presoji pritožbenega sodišča, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki pritrjuje toženi stranki, so bili razlogi za omejitev gibanja tožniku že ugotovljeni in obrazloženi v sklepu tožene stranke z dne 24.7.2007. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, kar izhaja iz sodnih spisov, da je tožnik zoper ta sklep vložil tožbo, ki jo je sodišče prve stopnje zavrnilo s sodbo (opr. št. U 1533/2007 z dne 3.8.2007), to sodbo pa je s svojo sodbo (opr. št. I Up 542/2007 z dne 20.8.2007) potrdilo tudi pritožbeno sodišče. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da obe sodbi v celoti pritrjujeta ugotovitvam tožene stranke, da dejansko obstaja sum, da tožnik zavaja in zlorablja azilni postopek.

Tudi pritožbeno sodišče se strinja s presojo tožene stranke, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa, da je narava razloga, zaradi katerega je bilo tožniku z navedenim upravnim aktom (z dne 24.7.2007) prvič omejeno gibanje, načeloma taka, da sama po sebi ne preneha. Tudi pritožbeno sodišče tej presoji dodaja, da je mogoče, da bi morebitna nova dejstva in dokazi, ki bi se pojavljali med azilnim postopkom, lahko vplivali na obstoj suma o zlorabi ali zavajanju azilnega postopka, vendar pa v obravnavani zadevi, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, iz upravnih spisov, ki so priloženi sodnemu spisu, ni mogoče povzeti nobenih takih novih dejstev in okoliščin, predvsem pa takih novih dejstev in okoliščin v ničemer ne zatrjuje niti tožnik. Zato tudi pritožbeno sodišče nima nobenih dvomov v presojo tožene stranke, da so prej ugotovljeni razlogi za omejitev gibanja še vedno podani, podaljšanje omejitve gibanja pa ima tudi zakonsko podlago v citirani določbi 5. odstavka 27. člena ZAzil. Pritožbeno sodišče še dodaja, da trajanje azilnega postopka, ki ga navaja tožnik v tožbi in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, v ničemer ne more vplivati na presojo zakonitosti sklepa o omejitvi gibanja.

Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dalo pravilne razloge, zakaj je odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji (ker predmet tega postopka niso nobena nova dejstva ali okoliščine, o katerih se tožnik na že opravljenem zaslišanju - 3.8.2007 - še ne bi mogel izjasniti, zaradi česar ga sodišča prve stopnje ni ponavljalo in ker tudi niso bili ponujeni nobeni novi dokazi, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve sodišča prve stopnje). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno navedlo zakonsko podlago za odločanje brez glavne obravnave, to je določbo 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.