Jedro

Glede na ugotovljeno dejansko stanje vrednost podržavljenih podjetij z navedenim zmanjšanjem ni ugotovljena v nasprotju z določbami 5. odstavka 44. člena ZDen, saj se je vrednost premoženja, kot izhaja iz listin v predloženih spisih, ugotavljala na podlagi aktov o podržavljenju.

Izrek

1. Revizija se zavrne. 2. Revidenti sami nosijo stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07-sklep US), zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 24.10.2006, v zvezi z odločbo Ministrstva za gospodarstvo RS z dne 14.3.2007. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje upravičencu A.A. za podržavljena podjetja B-B. d.z.o.z., (v nadaljevanju podjetje „B-B“), M.M. d.z.o.z., (v nadaljevanju podjetje „M.M.“) in trgovski obrat C., C.C., manufaktura na debelo, (v nadaljevanju „C.“), določil odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe d.d. (SOD) v skupni vrednosti 1.909.895,80 ZDA dolarjev, zahtevo za višjo odškodnino v vrednosti 363.478,88 ZDA dolarjev pa v izpodbijani 2. točki izreka zavrnil. Tožena stranka je pritožbo zoper odločbo upravnega organa prve stopnje zavrnila.

Sodišče prve stopnje se strinja z odločitvijo tožene stranke in v obrazložitvi izpodbijane sodbe sledi utemeljitvi upravnega akta (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Ugotavlja, da je izpodbijana odločitev utemeljena v listinah o podržavljenju in kot premoženje podržavljenih podjetij upošteva premoženje podjetij, kot je bilo ugotovljeno ob podržavljenju in ki je bilo kot takšno podržavljeno. Sporne denarne naložbe na tekočih računih in na vloženih knjižicah so bile last pok. A.A. (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 2.2.1950, kasneje G ..., v kateri je v I. odstavku izreka ugotovljeno, da so denarne naložbe na tekočih računih in na vloženih knjižicah bile dejansko last pok. A.A.). Sodišče se po navedenem v celoti strinja z razlogi tožene stranke in se nanje sklicuje. Strinja se s presojo, da ob povsem jasnem izreku sodbe za odločitev niso relevantni njeni razlogi in tudi ne izvedeniška mnenja, izdelana v postopku pred izdajo sodbe. Drugačnega stanja tudi ne dokazuje odločba Okrajnega sodišča Ljubljana-mesto z dne 14.5.1951. Dobroimetje, ki se je po navedeni odločbi v last FLRJ preneslo kot premoženje podjetja „M.M.“ v lasti A.A., se namreč upravičencu vrača v sklopu premoženja podržavljenega podjetja, kar dodatno potrjuje ugotovitev, da je upravni organ v postopku denacionalizacije podržavljenih podjetij izhajal iz listin, ki so bile podlaga za podržavljenje. Ker odločitev po presoji sodišča temelji na dejanskem stanju, ugotovljenem skladno z listinami o podržavljenju, tudi ni utemeljen ugovor napačne uporabe 8. člena ZDen. Sodišče prve stopnje se strinja z izpodbijano odločitvijo tudi v delu, ki se nanaša na povečanje pasive (in s tem zmanjšanja neto aktive) podržavljenih podjetij „B.-B.“ in „M.M.“ za višino obveznosti do trgovskega obrata „C.“. Nesporno med strankama je, da del aktive trgovskega obrata „C.“, ki je bila pri njenem vrednotenju upoštevana v celoti, predstavlja terjatev do obeh navedenih družb. Po presoji sodišča vrednost podržavljenih družb z navedenim zmanjšanjem ni ugotovljena v nasprotju z določbami 5. odstavka 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), saj se vrednost premoženja, skladno z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo, Uradni list RS, št. 23/93, 42/93, 65/93 in 26/00), čeprav le posredno, ugotavlja na podlagi odločbe Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23.4.1946, torej aktov o podržavljenju podjetja (oziroma trgovskega obrata) upnika. Ob nesporni ugotovitvi terjatev, ki povečujejo vrednost (neto) aktive podržavljenega trgovskega obrata „C.“, tudi ni slediti stališču, da vsebine navedene bilančne postavke ni mogoče ugotoviti. Tudi ni sprejemljivo stališče, da bi (v času podržavljenja podjetij) ugotovljenih vrednostih, v postopku denacionalizacije ne bilo dopustno korigirati, če je drugačna vrednost podržavljenega premoženja ugotovljena z verodostojno dokumentacijo, kot je to v obravnavanem primeru. Za odločitev niti ni bistveno, ali se (ker gre za istega upravičenca napaka pri vrednotenju podjetij v času podržavljenja pojavlja na aktivni strani podjetja upnika ali ostaja kot njena protipostavka na pasivni strani podjetij dolžnic neutemeljeno neevidentirana. Ne gre za medsebojno poračunavanje bilančnih vrednosti posameznih podjetij, temveč za korekcijo neto aktive kot posledico ugotovljene neskladnosti bilančnih postavk, ki bi se ob pravilnem evidentiranju na aktivni in pasivni strani morale ujemati. Zavezanec je v postopku na navedeno neskladnost opozoril, ker ta izhaja iz listin o podržavljenju več podjetij istemu upravičencu. Da bi na enak način organ ne ravnal tudi v drugih primerih ugotovljenih neskladnosti v popisih in cenitvah premoženja ob podržavljenju, ni izkazano, s tem pa ostaja neizkazana tudi utemeljenost ugovora neenakega obravnavanja.

Revidenti v reviziji zoper izpodbijano sodbo uveljavljajo revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno ponovijo tožbene navedbe ter z obširno argumentacijo, ki so jo uveljavljali že v tožbi, vztrajajo pri trditvi, da dobroimetje na hranilnih vlogah predstavlja poslovne vloge oz. račune zaplenjenih podjetij. Ne strinjajo se z ugotovitvijo, da gre pri navedenih finančnih sredstvih za vloge (denarne depozite oz. terjatve) fizične osebe. Po njihovem mnenju ni pravilno stališče sodišča, da razlogi, ki so odločilni za zaplembo navedenih dobroimetij in izhajajo iz obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 2.2.1950 in z dne 9.6.1950, niso pravno relevantni pri odločanju o denacionalizaciji in da je odločilen izrek sodbe. Navajajo, da je šlo za poslovne vloge zaplenjenega podjetja, ne glede na to, da iz izreka sodbe izhaja, da gre za „dejansko last“ pok. A.A. Smiselno ponovijo tudi tožbene navedbe, da je neutemeljeno zmanjšanje neto aktive oziroma povečanje pasive podjetij „M.M.“ in „B.-B.“ in da ti družbi ob zaplembi nista imeli neporavnanih obveznosti do „C.“ ter da je vrednost neto aktive navedenih družb nepravilno zmanjšana za dolgove. Predlagajo, da Vrhovno sodišče RS reviziji ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrne v ponovno odločanje ter predlaga, da se toženi stranki naložijo stroški revizije tožencev, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. K 1. točki izreka: Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, ki se lahko vloži zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ker revidenti v obravnavani zadevi uveljavljajo le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče pri odločanju o pravilnosti uporabe materialnega prava vezano na tista relevantna dejstva, ki so predstavljala podlago odločanja prvostopnega sodišča. V obravnavani zadevi gre za vračanje premoženja podržavljenih podjetij oziroma trgovskega obrata. Pri spornem vprašanju v zvezi z dobroimetji na hranilnih knjižicah in računih je bilo glede na relevantne ugotovitve v upravnem postopku, da ta sredstva ne predstavljajo dela premoženja zaplenjenih podjetij oziroma trgovskega obrata, temveč da gre za hranilne vloge (denarne depozite oz. terjatve) fizične osebe, pravilno presojeno, da ta sredstva ne morejo biti predmet denacionalizacije v obravnavanem primeru.

Revizijsko sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje tudi v zvezi z odločitvijo, ki se nanaša na povečanje pasive (in s tem zmanjšanjem neto aktive) podržavljenih podjetij „B.-B.“ in „M.M.“ za višino obveznosti do trgovskega obrata „C.“.Strinja se tudi z razlogi izpodbijane sodbe. Revizijsko sodišče je vezano na ugotovljeno dejansko stanje. Glede na ugotovljeno dejansko stanje pa vrednost podržavljenih podjetij z navedenim zmanjšanjem ni ugotovljena v nasprotju z določbami 5. odstavka 44. člena ZDen, saj se je vrednost premoženja, kot izhaja iz listin v predloženih spisih, ugotavljala na podlagi aktov o podržavljenju.

Na drugačno odločitev revizijskega sodišča ne morejo vplivati ugovori, ki so jih revidenti uveljavljali že kot tožbene ugovore in jih je sodišče prve stopnje pravilno presodilo.

Glede na navedeno revizijsko sodišče kot neutemeljen zavrača uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1 .

K 2. točki izreka: Ker je Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo zavrnilo, revidenti v skladu s 1. odstavkom 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07), ki se na podlagi in 1. odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, sami trpijo svoje stroške postopka.