Jedro

Pristojni organ (organ tožene stranke, v sodnem sporu pa tudi sodišče) pri odločanju o utemeljenosti zahteve zavarovanca za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti III. kategorije ugotavlja, poleg sicer določenih zakonskih pogojev za pridobitev navedenih pravic, tudi za kakšen obseg pravic je zavarovanec zavarovan pred nastankom invalidnosti.

Gola odločitev o statusu invalidnosti ne pomeni odločitve o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pomeni pa v konkretnem sporu sestavni del (podlago) odločitve o pravici iz invalidskega zavarovanja, saj o pravici iz invalidskega zavarovanja ni mogoče odločiti, ne da bi se prej ugotovilo, ali je podana invalidnost. Vsebinska opredelitev razvrstitve je določena v zakonu (drugi odstavek 60. člena ZPIZ-1), nanjo pa so vezani različni pravni učinki, saj je invalidnost pogoj za pridobitev določenih zakonskih pravic, pa ne le pravic s področja invalidskega zavarovanja, temveč tudi pravic na drugih področjih, kot npr. na področju delovnih razmerij, zdravstvenega zavarovanja idr.. To pa pomeni, da gre pri invalidnosti za pravno kategorijo in je ni mogoče razlagati le v pomenu dejanskega statusa.

Izrek

Postopek se nadaljuje.

Revizija se zavrne.

Tožnik krije sam svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi tožene stranke št. I – 4141537 z dne 19. 9. 2005 in št. 24 4141537 z dne 21. 3. 2005, ugotovilo, da je tožnik od 3. 3. 2005 dalje invalid II. kategorije zaradi poškodbe izven dela, mu priznalo pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu, ki je fizično lahko, vsaj deloma sede, brez poklekanja, počepanja ter prenašanja bremen po stopnicah ter od 3. 3. 2005 pravico do nadomestila v višini 60% invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti in jo je dolžna tožena stranka odmeriti in izplačati pod pogojem, da se tožnik v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe prijavi na Zavodu za zaposlovanje. Ugotovilo je, da je prišlo pri tožniku do sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, zaradi česar je njegova zmožnost za opravljanje svojega dela zmanjšana za več kot 50%. Kot „svoje delo“ je v smislu tretjega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS št. 106/99 in naslednji) štelo delo vzdrževalca in monterja vodovodnih in toplovodnih sistemov ter strojnika centralnega ogrevanja, ki ga je dejansko opravljal. 2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke. Odločitev sodišča prve stopnje o odpravi odločb tožene stranke, s katerima je bila tožnikova zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena, je pustilo v veljavi, v ostalem delu pa je sodbo sodišča prve stopnje po opravljeni obravnavi in zaslišanju tožnika ter priče dr. Ž. L., ki je sodeloval pri podaji dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje, spremenilo, in sicer tako, da je tožniku priznalo invalidnost III. kategorije ter naložilo toženi stranki, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe odloči o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja. Ugotovilo je, da je tožnikova zmožnost za opravljanje svojega dela zmanjšana za manj kot 50% in torej izpolnjuje pogoje za priznanje III. kategorije invalidnosti. Presodilo je, da tožnikovo zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1 še ne pomeni, da nima pravic iz invalidskega zavarovanja. V zvezi s tem je sprejelo dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik pretežni del zavarovanja, to je 30 let, obvezno zavarovan za vse primere. Pretežnost zavarovanja je uporabilo kot kriterij za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja.

3. Zoper pravnomočno sodbo je vložila pravočasno revizijo tožena stranka. Sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Strinja se, da je pri tožniku podana invalidnost III. kategorije (in ne I. ali II. kategorije), vendar pa meni, da bi moralo sodišče ob tej ugotovitvi in ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi tožene stranke v celoti ugoditi in tožbeni zahtevek zavrniti. Glede na drugi odstavek 66. člena ZPIZ-1 tožnik ne more pridobiti pravic iz invalidskega zavarovanja, ker je bil v relevantnem času zavarovan na podlagi 34. člena ZPIZ-1. Če je menilo, da je določba drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1 neustavna, bi moralo ravnati v skladu s 156. členom Ustave RS, ne pa ignorirati jasne zakonske določbe. Tukaj je neuporabno tudi načelo exceptio illegalis, ker gre za razmerje zakona do Ustave. Sodišče druge stopnje je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti, čeprav od te odločitve glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1 nima nobene pravne koristi, saj pravic iz invalidskega zavarovanja ne more pridobiti. Meni, da niso možni zahtevki o goli razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti, saj tu ne gre za nobeno pravico oziroma pravno korist, zato o takem zahtevku ni možno odločati v upravnem postopku in tudi ne razsoditi v postopku pred sodiščem. Ker je sodišče o tem kljub temu odločilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 63. in 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in naslednji). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pritožbi tožene stranke in s spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Vrhovno sodišče je s sklepom z dne 21. 12. 2010 postopek z revizijo prekinilo in pred Ustavnim sodiščem začelo postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1. Ustavno sodišče je o zahtevi Vrhovnega sodišča in Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani odločilo z odločbo U-I-287/10 z dne 3. 11. 2011, zato je Vrhovno sodišče sklenilo, da se postopek odločanja o reviziji nadaljuje.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa je v skladu s 371. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po tudi uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Sodišče je v tem postopku odpravilo odločbi tožene stranke I–4141537 z dne 19. 9. 2005 in št. 24 4141537 z dne 21. 3. 2005, s katerima je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zgolj zato, ker je bil ob nastopu zavarovalnega primera zavarovan na podlagi (sedme alineje) prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Med strankama sicer ni sporno, da je pri tožniku podana invalidnost III. kategorije. Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila z določbo drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1. 9. Ustavno sodišče je odločilo, da je ta določba v neskladju z Ustavo, in sicer s splošnim načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, kolikor se nanaša na osebe, ki so se prostovoljno vključile v obvezno zavarovanje na podlagi sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so ob nastanku invalidnosti zavarovane za vse primere. Položaj teh oseb je ne glede na višino osnove, od katere plačujejo prispevke, bistveno enak položaju zaposlenih oseb. Zato za njihovo neenako obravnavanje ni razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Neskladje z Ustavo je ugotovljeno tudi pri obravnavanju zavarovancev iz sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, ki so bili ob nastanku invalidnosti zavarovani za ožji obseg pravic, vendar pa so bili pred tem pretežni čas zavarovanja obvezno ali prostovoljno zavarovani za vse primere zavarovanja. Tem zavarovancem ZPIZ-1 onemogoča dostop do pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi enega samega kriterija, to je načina vključitve v zavarovanje ob nastanku invalidnosti, čeprav ureditev pokojninskega in invalidskega zavarovanja pozna in za uveljavljanje pravic določa tudi druge kriterije: npr. pretežnost zavarovanja, gostota zavarovanja. To pa po odločitvi Ustavnega sodišča pomeni poseg v pravice do socialne varnosti iz prvega odstavka 50. člena Ustave. Poseg je prekomeren, ker osebam, ki so se prostovoljno vključile v obvezno zavarovanje po sedmi alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 in izbrale zavarovanje za ožji obseg pravic, pred tem pa so bile pretežni čas zavarovanja obvezno ali prostovoljno zavarovane za vse primere zavarovanja, za primer invalidnosti III. kategorije ne daje nobene pravice iz invalidskega zavarovanja.

10. Ustavno sodišče pa ni zgolj ugotovilo neustavnosti navedene določbe ZPIZ-1, temveč je tudi določilo način izvršitve svoje odločbe v času do odprave ugotovljenega neskladja. To je storilo zato, da bi bile zavarovancem iz sedme alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 pravice za primer invalidnosti III. kategorije zagotovljene že v času do odprave ugotovljenega neskladja. Navedeno pomeni, da pristojni organ (organ tožene stranke, v sodnem sporu pa tudi sodišče) pri odločanju o utemeljenosti zahteve zavarovanca za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti III. kategorije ugotavlja, poleg sicer določenih zakonskih pogojev za pridobitev navedenih pravic, tudi za kakšen obseg pravic je zavarovanec zavarovan pred nastankom invalidnosti. V primeru, ko je bil zavarovanec zavarovan za vse primere zavarovanja, pridobi pravice na podlagi invalidnosti, če izpolnjuje zakonske pogoje za pridobitev teh pravic. Če je bil zavarovan za ožji obseg pravic, navedene pravice pridobi, ob izpolnjevanju drugih zakonsko določenih pogojev, le, če je bil pred nastankom invalidnosti pretežni del skupnega obveznega zavarovanja zavarovan za vse primere.

11. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sodišče druge stopnje sprejelo, je bil tožnik pretežni del zavarovanja, to je 30 let, obvezno zavarovan za vse primere. Zato je odločitev sodišča druge stopnje, ki je potrdilo prvostopenjsko odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke, pravilna. V času odločanja sodišča druge stopnje sicer neustavnost drugega odstavka 66. člena ZPIZ-1 še ni bila ugotovljena. Ugotovljena pa je ob odločanju Vrhovnega sodišča. Po 125. členu Ustave so sodniki pri odločanju vezani na ustavo in zakon, kar glede na hierarhijo pravnih aktov pomeni tudi, da so vezani na zakon, če je ta v skladu z ustavo. Kolikor je neustavnost že ugotovljena, neustavnih določb zakona sodišče ne sme uporabiti. V obravnavani zadevi je neustavnost ugotovljena, zato jo mora Vrhovno sodišče, ki je prav zaradi presoje ustavnosti sporne zakonske določbe v tem sporu postopek prekinilo, upoštevati, ko preizkuša pravilno uporabo materialnega prava, zlasti še, ker je Ustavno sodišče, ki sporne zakonske določbe ni razveljavilo, določilo način izvršitve svoje odločbe do odprave ugotovljenega neskladja.

12. Ker je sodišče druge stopnje potrdilo odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke in obstoj invalidnosti III. kategorije med strankama ni sporen, je imelo v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 v povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 tudi pooblastilo za odločitev, da naj tožena stranka izda nov upravni akt o pravicah, ki za tožnika izhajajo iz III. kategorije invalidnosti.

13. Revizijska navedba, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, ker je ob odpravi odločb tožene stranke tudi ugotovilo status tožnika – invalidnost III. kategorije, je neutemeljena. Z očitkom, da sodišče ni ravnalo v skladu s 63. in 81. členom ZDSS-1, ki da ju je treba uporabiti v povezavi z 2. členom ZUP, uveljavlja (relativno) bistveno kršitev, ki naj bi jo sodišče zagrešilo, ker je odločalo o zahtevku, glede katerega tožba ni dopustna (ugotovitev, da je tožnik invalid III. kategorije), ker zanjo ni izkazan pravni interes (pravna korist). Pritrditi je mogoče stališču, da gola odločitev o statusu invalidnosti ne pomeni odločitve o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (1). Pomeni pa v konkretnem sporu sestavni del (podlago) odločitve o pravici iz invalidskega zavarovanja, saj o pravici iz invalidskega zavarovanja ni mogoče odločiti, ne da bi se prej ugotovilo, ali je podana invalidnost. V spornem primeru sodišče ni odločalo zgolj o kategoriji tožnikove invalidnosti, ampak o tem, ali je upravičen do pravic iz invalidskega zavarovanja. Vse pravice iz invalidskega zavarovanja, ki jih našteva tudi revizija: pravica do poklicne rehabilitacije, pravica do nadomestila za invalidnost, pravica do premestitve in dela s krajšim delovnim časom itd. so neločljivo povezane s statusom invalidnosti in je od tega, kateri status je ugotovljen, odvisno tudi njihovo priznanje. Zakon namreč ne predpisuje enakih pravic za vse statuse (I., II. ali III. kategorija). Invalidnost se razvršča v kategorije glede na stopnjo preostale delovne zmožnosti. Vsebinska opredelitev razvrstitve je določena v zakonu (drugi odstavek 60. člena ZPIZ-1), nanjo pa so vezani različni pravni učinki, saj je invalidnost pogoj za pridobitev določenih zakonskih pravic, pa ne le pravic s področja invalidskega zavarovanja, temveč tudi pravic na drugih področjih, kot npr. na področju delovnih razmerij, zdravstvenega zavarovanja idr.. To pa pomeni, da gre pri invalidnosti za pravno kategorijo in je ni mogoče, kot napeljuje revizija, razlagati le v pomenu dejanskega statusa (češ, da gre za dejstvo, stanje, iz katerega ne izhaja kakšna pravica, obveznost ali pravna korist). Prav zato odločanje sodišča v socialnem sporu ni omejeno le na priznavanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ampak obsega tudi presojo, ali je kategorija invalidnosti glede na preostalo delovno zmožnost ugotovljena pravilno, v skladu z zakonom.

14. Če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, na podlagi drugega odstavka 81. člena ZDSS-1 s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi, lahko pa na podlagi prve alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 po odpravi upravnega akta naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta oziroma na podlagi druge alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1 po odpravi upravnega akta odloči o podlagi tožbenega zahtevka in naloži toženi stranki izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da se izpodbijani odločbi tožene stranke odpravita, odločilo pa je tudi o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti, ki je sestavni del (podlaga) odločitve o tožnikovi pravici iz invalidskega zavarovanja. Na podlagi sodbe sodišča druge stopnje bo tožena stranka izdala nov upravni akt o eni od pravic, ki zavarovancu pripadajo v primeru invalidnosti III. kategorije.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka (stroški z odgovorom na revizijo) temelji na prvem odstavku 155. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP.

Op. št. (1): Prim. sklep VS RS VIII Ips 70/2009 z dne 23. 5. 2011