Jedro

Tožnik je bil v času nastanka invalidnosti prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje, zavarovan je bil za ožji obseg pravic. Kot tak zavarovanec ne bi pridobil pravic na podlagi invalidnosti le, če bi bil pretežni del zavarovalne dobe zavarovan za ožji obseg pravic.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III. in IV. izreka spremeni tako, da glasi: „III. Tožnik se s 3.3.2005 dalje razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela.

IV. O pravicah iz invalidskega zavarovanja bo odločil toženec v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe.“ V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 55,08 EUR, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 19.9.2005 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 21.3.2005, ugodilo in navedeni odločbi odpravilo (I. in II. točka izreka izpodbijane sodbe). Sodišče je nadalje razsodilo, da je tožnik od 3.3.2005 dalje invalid II. kategorije invalidnosti zaradi poškodbe izven dela in se mu prizna pravica do zaposlitve na drugem ustreznem delu, ki je fizično lahko, vsaj deloma sede, brez poklekanja, počepanja ter prenašanja bremen po stopnicah (III. točka izreka). Od 3.3.2005 dalje ima pravico do nadomestila za invalidnost v višini 60% invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala ob nastanku invalidnosti, ki mu jo je dolžna v roku 30 dni odmeriti in izplačati tožena stranka pod pogojem, da se tožnik v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe prijavi pri Zavodu za zaposlovanje (IV. točka izreka).

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pri tem navaja, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni z ničemer obrazložil, zakaj naj bi bila tožnikova delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50%. Obrazložitev je razvidna iz mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 8.11.2006, mnenje pa je pojasnil tudi zaslišani član invalidske komisije II. stopnje na glavni obravnavi. Po mnenju toženca pa ravno sodišče prve stopnje ni navedlo ustreznih razlogov, zakaj naj bi bila pri tožniku podana zmanjšana delovna zmožnost za več kot 50%. Sodišče prve stopnje se je pri tem v bistvu oprlo na ugotovitve izvedenskih organov toženca, iz katerih pa sledi, da je tožnik sposoben opravljati delo v svojem poklicu in to z omejitvami, kar pomeni, da gre pri tožniku za III. kategorijo invalidnosti. Pri tem toženec še dodaja, da Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPIZ-1) ne določa natančno, kaj pomeni 50% izgubljena delovna zmožnost. V tem primeru gre za takoimenovani pravni standard. Vsebina le-tega pa se „zapolni“ z uporabo takšnega določila v praksi s strani ustreznih strokovnjakov, ki pa sodelujejo predvsem v izvedenskih organih toženca. Tako je v praksi obveljalo strokovno stališče, da v primeru, ko je zavarovanec še naprej zmožen za delo v svojem poklicu, vendar na drugem delovnem mestu, je podano zmanjšanje delovne zmožnosti, ki je manjše od 50% in tako tudi III. kategorija invalidnosti. Ker je bil tožnik v relevantnem času zavarovan po 34. členu ZPIZ-1, ob upoštevanju 2. odstavka 66. člena ZPIZ-1 ni bilo podane osnove za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je odločilo v nasprotju z mnenjem izvedenskih organov toženca, ki se tičejo strokovnih vprašanj glede zmanjšanja delovne zmožnosti ter je samo podalo strokovno oceno glede tega vprašanja, kar po mnenju toženca pomeni bistveno kršitev določb postopka, saj v skladu z 243. členom Zakona o pravdnem postopku sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Podrejeno pa toženec še navaja, da v izreku sodbe ni v celoti odločeno o pravici tožnika, kajti iz izreka ne izhaja, v kakšnem delovnem času ima tožnik pravico opravljati delo v okviru razvrstitve v II. kategorijo invalidnosti. Nadalje toženec še navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati določbe zakona, kot se glasijo, če pa meni, da so le te diskriminatorne in da gre za neenakost in neutemeljeno razlikovanje, ki je v nasprotju z ustavnimi določili, potem bi sodišče lahko ravnalo v skladu s 156. členom Ustave Republike Slovenije. Tožnik je bil v času nastanka invalidnosti obvezno zavarovan in sicer na podlagi prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 34. člena ZPIZ-1. To pomeni, da če je že sodišče tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti, kar pa po mnenju toženca ni pravilno, bi moralo pri odločanju o priznanju pravic pravilno uporabiti 94. člen ZPIZ-1. V primeru, ko je bil tožnik ob nastanku invalidnosti obvezno zavarovan, nikakor ni zavarovanec v smislu 1. alineje 1. odstavka 94. člena ZPIZ-1. Pri odločanju bi tako bilo potrebno uporabiti 2. oziroma 3. alinejo 1. odstavka 94. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje pa ni niti ugotavljalo dejanskega stanja v tej smeri in sicer ali je delovno razmerje tožniku prenehalo neodvisno od njegove volje in v povezavi z navedenim tudi ni uporabilo 161. člena ZPIZ-1 glede začetka izplačevanja nadomestila. V 1. alineji 1. odstavka 94. člena ZPIZ-1 gre res za dva alternativna znaka, vendar sta oba negativna in sicer „ni bil zaposlen“ ter „ni bil obvezno zavarovan“. Navedeno določilo se torej uporabi samo v primeru, če zavarovanec ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen in tudi ne obvezno zavarovan. V danem primeru pa tožnik ne izpolnjuje drugega zakonskega znaka in sicer „ni bil obvezno zavarovan“. Z drugimi besedami to pomeni, da oseba ne bo zavarovanec po tem določilu tako v primeru, če bo zaposlen in tudi v primeru, če bo obvezno zavarovan (prav v tem je alternativna narava tega predpisa, ki pa si ga sodišče prve stopnje napačno razlaga). Toženec nadalje še opozarja na slovnično nedoslednost v točki IV izreka izpodbijane sodbe, kajti glede na zapisano besedilo bi bilo možno razumeti, da je toženec dolžan tožniku odmeriti in izplačati invalidsko pokojnino.

V odgovoru na pritožbo tožnik v celoti soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Obenem priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju: ZPP).

Glede na pritožbene navedbe v zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem in pa uporabo materialnega prava, je pritožbeno sodišče skladno s 30. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) opravilo glavno obravnavo, na kateri je zaslišalo tožnika kot stranko v postopku, ponovilo pa je tudi dokaz z zaslišanjem Ž.L., dr. med., specialista ortopeda, ki je sodeloval pri podaji dopolnilnega mnenja Invalidske komisije II. stopnje z dne 8.11.2006. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba toženca v delu, ki se nanaša na razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti utemeljena. Že med strankama v postopku je bilo nesporno, da je pri tožniku podana invalidnost, sporna pa je bila razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti. Toženec je v predsodnem postopku ugotovil, da je pri tožniku od 3.3.2005 dalje zaradi posledic poškodbe izven dela podana III. kategorija invalidnosti, ker je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50%. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je tožnik zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: da opravlja delo izmenično sede, stoje, brez hoje po neravnem terenu, brez dela na višini in brez dvigovanja bremen nad 10 kg teže. Sodišče prve stopnje pa je v nasprotju s tožencem presodilo, da je pri tožniku podana II. kategorija invalidnosti zaradi poškodbe izven dela, kajti pri njemu naj bi bila sposobnost za opravljanje svojega poklica zmanjšana za več kot 50%.

ZPIZ-1 v 2. odstavku 60. člena ureja kategorije invalidnosti. Tako se v II. kategorijo invalidnosti skladno z 2. alinejo 2. odstavka 60. člena uvrsti zavarovanec, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšan za 50% ali več. V III. kategorijo invalidnosti (3. alineja 2. odstavka 60. člena) pa se razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom.

Kot to sledi iz dokaznega postopka, je bil tožnik nazadnje zaposlen pri podjetju A.. Delovno razmerje naj bi mu po njegovi izpovedbi prenehalo zaradi stečaja delodajalca. Iz potrdila v dokumentaciji upravnega spisa št. ... z dne 5.4.2004 izhaja, da je bil tožnik nazadnje zaposlen pri A., kjer mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi dne 31.1.2000. Tožnik je nazadnje opravljal delo vzdrževalca energetskih naprav, kar očitno med strankama ni sporno, opis tega dela pa se nahaja tudi v dokumentaciji upravnega spisa. Kot je izpovedal na pritožbeni obravnavi, je po poklicu ključavničar (končal je šolo za kvalificiranega ključavničarja). Kasneje je opravil še dodatne tečaje, vendar je v bistvu opravljal ves čas delo kot vzdrževalec vodovodnih in toplovodnih sistemov, nekaj časa pa tudi delo hišnika. Glede definicije svojega poklica je v 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 določeno, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Po stališču pritožbenega sodišča, je toženec že v predsodnem postopku pravilno upošteval tožnikov svoj poklic ter glede na njegovo zdravstveno stanje (osteonekroza po predhodni poškodbi, kasne posledice po izpahu, izvinu in nategu na spodnjem udu in sindromu krpalnega kanala) ugotovil, da je pri tožniku podana zmanjšana zmožnost za svoj poklic za manj kot 50%, kar pomeni, da lahko še dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Potrebne so določene omejitve. Omenjene ugotovitve še posebej podrobno izhajajo iz dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje z dne 8.11.2006, ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje. Komisija je bila tudi ustrezno strokovno sestavljena glede na tožnikove zdravstvene težave, saj je poleg ostalih specialistov sodeloval tudi specialist ortoped, ki ga je dodatno zaslišalo tudi pritožbeno sodišče in ki je zaslišan na pritožbeni obravnavi izpovedal, da je pri tožniku zmožnost za svoj poklic zmanjšanja za manj kot 50%.

Gre za prepričljivo mnenje, ki ga je podal tudi ustrezen organ, kajti skladno s 1. odstavkom 261. člena podajajo izvedenska mnenja o invalidnosti izvedenski organi zavoda. Sodišče prve stopnje drugega izvedenskega mnenja ni pridobilo, temveč si je očitno napačno tolmačilo že podano mnenje invalidske komisije II. stopnje oziroma izpovedbo zaslišanega člana invalidske komisije II. stopnje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v točki III. izreka spremenilo tako, da je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti od 3.3.2005 dalje, zaradi poškodbe izven dela.

Ugodilo je tudi pritožbi v delu, ki se nanaša na priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Zaradi spremembe odločitve glede razvrstitve tožnika v ustrezno kategorijo invalidnosti je posledično nepravilna odločitev o pravicah iz invalidskega zavarovanja. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje tudi v tem delu (IV. točka izreka) spremenilo tako, da je odločilo, da bo toženec o pravicah iz invalidskega zavarovanja odločil s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Podlaga za tako odločitev je podana v 1. alineji 82. člena ZDSS-1, kjer je določeno, da če sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, lahko ne glede na določbo 2. odstavka 81. člena tega zakona izpodbijani upravni akt odpravi in naloži tožencu izdajo novega upravnega akta, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. V tem primeru mora toženec izdati nov upravni akt v roku, ki ga določi sodišče, vendar najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se nanašajo na postopek, prav tako pa ne sme odločiti v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo.

Po stališču pritožbenega sodišča odločitev toženca v predsodnem postopku, da se zavrne zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja materialnopravno ni bila zakonita. Pritožbeno sodišče zato soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je odpravilo dokončno odločbo in prvostopno odločbo toženca. Po stališču pritožbenega sodišča zgolj razlog, da je tožnik zavarovan po 34. členu ZPIZ-1 še ne pomeni, da s tem nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Res je v 2. odstavku 66. člena ZPIZ-1 določeno, da zavarovanci iz 20., 21., 23., 24. a, 26., 27., 28. in 34. člena tega zakona pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja le v primeru nastanka I. in II. kategorije invalidnosti. V primeru uporabe zgolj tega člena, torej v primeru tožnika, ki je zavarovan po 34. členu, kjer je urejena prostovoljna vključitev v zavarovanje, v primeru III. kategorije invalidnosti ne bi pridobil pravic iz invalidskega zavarovanja. Tako tolmačenje omenjenega člena pa bi bilo v bistvu v nasprotju s 34. členom ZPIZ-1, kjer je v 8. odstavku izrecno določeno, da zavarovanec oziroma upokojenec, ki je pretežni del skupnega obveznega zavarovanja do pridobitve pravice do pokojnine dosegel v zavarovanju za ožji obseg pravic, nima pravice do delne pokojnine, odmere pokojnine od najnižje pokojninske osnove, do odpravnine in oskrbnine, do varstvenega dodatka, do dodatka za pomoč in postrežbo, do invalidnine, do pravic za primer invalidnosti, razen do invalidske pokojnine in do dodatka za rekreacijo. Glede na navedeni člen torej zavarovanci, ki so zavarovani po 34. členu v primeru, ko gre za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja teh pravic ne pridobijo le v primeru, če so bili pretežni del zavarovalne dobe zavarovani za ožji obseg pravic. Kot to izhaja iz komentarja Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Bonex založba, Ljubljana 2004) je bilo omenjeno besedilo dodano z novelo ZPIZ-1c in velja od 1. januarja 2002. Sprejeto novo besedilo tako upokojencem kot zavarovancem na glede na zadnje zavarovanje zagotavlja enoten obseg pravic iz zavarovanja za ožji obseg pravic. Da je pri odločanju o pravicah iz invalidskega zavarovanja potrebno izhajati iz celotnega besedila 34. člena ZPIZ-1 izhaja tudi iz primerjave med ostalimi členi v tem zakonu in pa pridobitvijo pravic iz invalidskega zavarovanja. Tako v 2. odstavku 66. člena ni navedenega 29. člena (pasivno zavarovanje), kar pomeni, da oseba, ki v času nastanka invalidnosti ni bila zavarovana, bo pridobila pravice iz invalidskega zavarovanja tudi v primeru, če je pri njej podana III. kategorija invalidnosti, seveda ob izpolnjevanju ostalih zakonsko določenih pogojev, medtem ko oseba, ki je bila ob nastanku invalidnosti prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje, po stališču, kot ga je zavzel toženec, naj ne bi bila upravičena do teh pravic, pa čeprav celo plačuje prispevke (za ožji, ali pa celo za širši obseg pravic). Odločitev o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja je torej odvisna od ugotovitve, koliko časa je bil tožnik zavarovan za širši oziroma ožji obseg pravic ter nadalje od ugotovitve, ali so izpolnjeni ostali pogoji, določeni z zakonom za priznanje posamezne pravice iz invalidskega zavarovanja. Pri odločitvi bo moral toženec upoštevati tudi določbe ZPIZ-1, ki se nanašajo na pridobitev, uživanje in izgubo pravic (156. člen in 161. člen). Kljub pridobitvi pravic iz invalidskega zavarovanja morajo biti za njihovo uživanje izpolnjeni tudi ostali zakonsko določeni pogoji. Ker toženec do sedaj omenjenega ni ugotavljal, je pritožbeno sodišče odločitev o pravicah in invalidskega zavarovanja, skladno z že citiranim 82. členom ZDSS-1, naložilo tožencu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v točki III in IV spremenilo, kot to sledi iz izreka te sodbe. V preostalem je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede priglašenih stroškov tožnika za odgovor na pritožbo in pa stroškov pristopa na pritožbeno obravnavo ter urnine, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP odločilo, da odgovor na pritožbo ni bistveno vplival na rešitev zadeve, zato je v tem delu stroškovni zahtevek zavrnilo. Delno pa je ugodilo zahtevku za povrnitev stroškov pristopa na pritožbeno obravnavo in pa urnino. Upoštevalo je, da je toženec le deloma uspel s pritožbo (po oceni pritožbenega sodišča v višini 50%), zato je ob upoštevanju Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 in nasl., v nadaljevanju: OT) ter skladno s 165. členom ZPP in 1. odstavkom 154. člena ZPP priznalo tožniku stroške za pristop na glavno obravnavo v višini 150 točk in urnino v višini 50 točk ter ob upoštevanju 50% uspeha pritožbe in 20% DDV odmerilo stroške v znesku 55,08 EUR, ki jih je dolžan toženec plačati tožniku v 8 dneh.