Jedro

V skladu s 77. členom ZDavP-2 dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. V primeru odsotnosti listinskih dokazov se tako lahko dejstvo oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, lahko tudi s pričami, če je glede na okoliščine primera ta dokazni predlog ustrezen in primeren ter ustrezno substanciran.

Dokapitalizacijo, financirano s strani tožnika, je davčni organ zajel med uporabo sredstev tožnika, ker je nakazal sredstva s svojega TRR za dokapitalizacijo pravne osebe G. d.o.o. Na tekočem računu tožnika davčni organ tudi ni našel vračila sredstev iz naslova financiranja dokapitalizacije pravne osebe s strani tožnika. Vsa nakazila s strani navedene družbe so bila namreč iz naslova vračila posojila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora po petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2009 tožniku odmeril in naložil v plačilo davek v znesku 18.075,58 EUR po stopnji 27,73 % od osnove 65.184,21 EUR s pripadajočimi obrestmi, obračunanimi od poteka roka za plačilo do dneva izdaje odločbe v znesku 291,92 EUR.

V postopku je bilo na podlagi podatkov, pridobljenih iz davčnih in drugih uradno dostopnih evidenc ter bank ugotovljeno, da je tožnik kupil 14. 6. 2006 nepremičnino za znesek 41.729,26 EUR, 2. 10. 2006 nepremičnino v znesku 5.442,50 EUR, 18. 6. 2007 nepremičnino v skupnem znesku 60.000,00 EUR, 8. 1. 2008 nepremičnino v znesku 540,00 EUR. V lasti ali uporabi je imel osebni avto BMW 530 in v lasti je imel lastniške deleže v določenih gospodarskih družbah, zadrugah in drugih oblikah organiziranja pri A. d.o.o. z vložkom 7.886,70 EUR, B. k.d., C. d.o.o. V obdobju od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2009 pa je razpolagal tudi z zneskovno večjimi prilivi denarnih sredstev na transakcijske račune. Iz predloženih davčnih napovedi za sporno obdobje je razvidno, da napovedani bruto dohodki zavezanca v tem obdobju znašajo 67.046,70 EUR. Na podlagi navedenega je bilo ugotovljeno, da sredstva, s katerimi je razpolagal, precej presegajo napovedane dohodke, zaradi česar je prvostopenjski organ tožnika pozval k prijavi premoženja v skladu z določili 69. člena ZDavP-2. Tožnik je pojasnil, da je v preteklih letih utrpel več prometnih nesreč in na tej podlagi prejel več izplačanih odškodnin, in sicer od leta 1999 do 2009 v skupni višini 95.681,76 EUR. Nato je prvostopenjskemu organu natančno opisoval tok denarja, in sicer pridobljena denarna sredstva od različnih prodaj nepremičnin ter prejetih odškodnin do nakupa nepremičnin in vložkov v različna podjetja. Tožnik je podal tudi pregled sklenjenih pogodb in transakcij, povezanih z nakazili na transakcijske računa v spornem obdobju s krajšim povzetkom premoženjskega stanja v preteklih letih in podal dokazila, na podlagi katerih je pridobil dodatna denarna sredstva v navedenem obdobju in je posledično lahko prejemal nakazila in povečeval svoje premoženje s prejemanjem obresti. Marca 2008 je od svoje mame Č.Č. prejel v dar 30.000,00 EUR, ki jih je ta prejela iz naslova prodaje nepremičnine, ki je bila v lasti babice tožnika. Predložil je potrdilo oziroma posojilno pogodbo z dne 15. 1. 2005, ki izkazuje prejem 94.000,00 EUR od dedka D.D., posojilno pogodbo z dne 4. 10. 2006, ki izkazuje prejem posojila od g. E.E. v znesku 118.511,09 EUR, skupaj s kopijo bančnega izpiska F. št. 152, ki izkazuje vračilo posojila družbi C. d.o.o. fizični osebi E.E. posojilno pogodbo z dne 6. 11. 2006, ki izkazuje prejem denarnih sredstev od g. G.G. v višini 100.000,00 EUR v povezavi s posojilno pogodbo z dne 13. 11. 2006, ki izkazuje dano posojilo družbi G. d.o.o. v višini 90.000,00 SIT in nakazilom asignacijo št. 1/2 z dne 30. 9. 2010. Predložil je še potrdilo o odprtju sefa pri banki H. z izpisom datumov vstopa v sef, darilno pogodbo z dne 15. 11. 2006, notarsko overjeno o prejemu nepremičnin, ki jih je tožnik prejel od babice, pogodbo o prodaji nepremičnine z dne 26. 10. 2009, na podlagi katere je davčni zavezanec prejel od prodaje nepremičnine 3.000,00 EUR in pregled transakcij na odprtih računih pri banki I. d.d. in banki J. d.d. Davčni organ je tako ugotovil na podlagi vseh v postopku ugotovljenih dejstev in okoliščin, ki za inšpicirano obdobje izkazujejo razpolaganje tožnika s premoženjem ter sredstvi oziroma uporabo le-teh v privatne namene, s pomočjo uporabe metode neto vrednosti (kot ene izmed metod indirektnega ugotavljanja dohodkov) razkorak med vrednostjo spremembe neto premoženja davčnega zavezanca, ustvarjeno v obdobju od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2009 in napovedanimi dohodki v istem obdobju, ki nato predstavlja osnovo za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Prvostopenjski organ je tako ugotovil prirast premoženja tožnika v vrednosti 65.184,21 EUR. Temelj za določitev davčne osnove torej predstavlja nepojasnjen prirast premoženja, ki ga je tožnik ustvaril v inšpiciranem obdobju in ga v postopku ni dokazal. Davčni organ je od ugotovljenega zneska, ki je predstavljal razliko med obdavčenimi dohodki in porabo denarnih sredstev, ki je bila ugotovljena na podlagi podatkov gibanja denarja oziroma sprememb premoženja davčnega zavezanca, odmeril davek v skladu s petim odstavkom 68. člena ZDavP-2. Tožnik se z odločitvijo prvostopenjskega organa ni strinjal in je vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance zavrnilo. Drugostopenjski organ pritrjuje odločitvi in se sklicuje na obrazložitev prvostopenjskega organa.

Tožnik vlaga tožbo in odločbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka je kršila določbe ZDavP-2, ki jo zavezujejo k ugotovitvi vseh dejstev in okoliščin, ki imajo pomen za odmero odločbe, in sicer na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Tožnik je poleg predložene pisne dokumentacije predlagal zaslišanje priče Č.Č., vendar pa tožena stranka tega ni izvedla. Predlagana priča je mati tožnika in hčerka D.D., ki je tožniku posodil znesek v višini 94.000,00 EUR, v zvezi z omenjenim dejstvom pa je organ ni zaslišal. Prav tako toženec omenjene priče ni zaslišal v zvezi s transakcijo za lastnika družbe G. d.o.o. v višini 79.385,60 EUR, s katero je bila priča v celoti seznanjena, ter v zvezi z menjavo denarne valute za znesek, ki ga je prejel od K.K., kar bi tudi lahko potrdila predlagana priča. Nadalje tožena stranka ni zaslišala g. D.D. in K.K., ki bi potrdila zatrjevanja tožnika, prvega v zvezi s posojenim zneskom, drugega pa v zvezi z menjavo denarne valute. Tožena stranka bi morala upoštevati prvi odstavek 188. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in vzeti kot dokaz za ugotovitev ustno izjavo stranke. Napačen je zaključek tožene stranke, da davčni zavezanec za svoje trditve v davčnem postopku ni predložil nobenih drugih dokazov, ki bi izpričevali resničnost njegovih navedb. Tožniku ni bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Toženec je posojilo v višini 94.000,00 EUR najprej štel kot izvor sredstev zavezanca za davek, v razpredelnici na strani 47 pa omenjeno posojilo ni zavedeno med izvorom sredstev tožnika. Odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je poleg tega napačno zaključila, da posojila dedka D.D. ni mogoče šteti med izvor sredstev zavezanca za davek, saj je bil znesek dan pred začetno točko spornega obdobja. Tožena stranka bi morala posojeni znesek uvrstiti med izvor sredstev zavezanca za davek. Tožena stranka je tudi napačno ugotovila, da naj bi tožnik z zneskom 79.285,60 EUR dokapitaliziral pravno osebo G. d.o.o., saj je pri takšnem svojem zaključku popolnoma spregledala navedbe tožnika. Tožnik ni bil nikoli družbenik omenjene družbe, niti je ni nikoli dokapitaliziral ali kupil deleža v tej družbi. Je pa pojasnil, da je s predmetnim nakazilom zgolj vračal posojilo lastniku družbe, s katerim je nato lastnik družbe le-to dokapitaliziral. Iz transakcije z dne 20. 10. 2006 je razvidno, da je upravičenec za prejem spornega zneska fizična in ne pravna oseba, zato nikakor ni pravilen zaključek toženca, da je tožnik financiral dokapitalizacijo. Ta znesek bi bilo potrebno šteti med izvor sredstev tožnika. Nadalje je tožnik 1. 6. 2006 pri I. položil znesek v višini 3.240.000,00 SIT, za katerega je pojasnil, da ga je prejel od svojega prijatelja K.K., državljana Republike Hrvaške. Ker slednji tega zneska ni mogel konvertirati v evre, mu je tožnik pomagal tako, da je znesek položil na svoj transakcijski račun in takoj za tem s svojega transakcijega računa dvignil evre v ekvivalentnem znesku ter jih izročil K.K. Zato je nepravilna uvrstitev omenjenega zneska med izvor sredstev ter med uporabo sredstev. Končno pa tožnik še izpostavi, da so bili v spornem obdobju njegovi življenjski stroški višji od stroškov, ugotovljenih s strani naslovnega organa. Omenjeni stroški zajemajo vse aktivnosti, ki ustrezajo osnovnemu standardu določene osebe. Tožnik poudarja, da izvor sredstev tožnika v predmetnem obdobju ne znaša 2.229.385,05 EUR, kot je zaključil organ v svoji odločbi, ampak je potrebno znesek povečati za posojilo v višini 94.000,00 EUR in posojilo v višini 79.285,60 EUR ter s strani toženca neupoštevane življenjske stroške. Po mnenju tožnika tako izvor sredstev ne presega porabe sredstev tožnika, tako da ni podlage za obračun davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Tožena stranka je na tožbo odgovorila sklicujoč se na razlogovanje, ki ga je podala v odločbah prve in druge stopnje.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah petega odstavka 68. člena ZDavP-2, na katerih temelji odmera davka v konkretnem primeru, se v primeru, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe, davek odmeri od razlike med vrednostjo premoženja, sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Postopek se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden. Od tako ugotovoljene osnove se plača davek po povprečni stopnji dohodnine od enoletnih dohodkov zadnjega davčnega obdobja. Po določbah šestega odstavka istega člena se verjetna davčna osnova oziroma za ceno določena davčna osnova zniža, če zavezanec dokaže, da je nižja.

V postopku ocene se materialna resnica ugotavlja do stopnje verjetnosti. Zniža pa se ocenjena davčna osnova samo, če zavezanec dokaže, da je nižja, kar pomeni, da dokazno breme nosi zavezanec ter da je dokazni standard za presojo njegovih navedb in predloženih dokazov višji (prepričanje), kot sicer velja za oceno.

Do stopnje verjetnosti in s tem na ustrezen način se ugotavlja materialna resnica tudi v konkretnem primeru. Tožnik s svojimi navedbami in predloženimi dokazi, ki jih uveljavlja v tožbi, tudi po presoji sodišča, enako kot menita oba davčna organa, ne prepriča in s tem ne zadosti predpisanemu dokaznemu bremenu.

Sodišče ob tem doda, da že samo dejstvo, da gre za postopek ocene davčne osnove pove, da je dejansko davčno osnovo nemogoče pravilno in popolno ugotoviti in da je zaradi tega davčni organ pooblaščen določiti davčno osnovo z oceno. Postopek ocene davčne osnove torej pomeni odstop od temeljnega načela davčnega postopka kot posebnega upravnega postopka, to je načela materialne resnice kot temeljne podlage za odločanje v konkretnih zadevah. Takšna z oceno ugotovljena davčna osnova ni in ne more biti točna davčna osnova, temveč le njen približek, kar izhaja iz drugega odstavka 68. člena ZDavP-2. Slednje sicer ne pomeni, da davčni organi niso dolžni ravnati v skladu s splošnimi veljavnimi načeli in pravili dokazovanja, vendar je pri tem bistveno, da je dokazno breme glede na šesti odstavek 68. člena ZDavP-2 v tem primeru na strani tožnika kot davčnega zavezanca.

V skladu s 77. členom ZDavP-2 dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. V primeru odsotnosti listinskih dokazov se tako lahko dejstvo oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, lahko tudi s pričami, če je glede na okoliščine primera ta dokazni predlog ustrezen in primeren ter ustrezno substanciran (v obravnavanem primeru je bil dokaz z zaslišanjem prič ustrezno obrazloženo zavrnjen). Dokazovanje z listinami ni izključno, ima pa prednost že zaradi načela ekonomičnosti postopka, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev. V zvezi z ugovorom tožnika, da je poleg predložene pisne dokumentacije predlagal tudi zaslišanje priče Č.Č. ter D.D., ki je davčnemu zavezancu posodil znesek v višini 94.000,00 EUR, sodišče pritrjuje upravnemu organu, da tožniku verjame, da je prejel dano posojilo od D.D. 15. 1. 2005 (listinska dokumentacija). Pomembno pa je dejstvo, da znesek, ki je bil dan kot posojilo pred ničelno točko 1. 1. 2006, ne zapade avtomatično v postavko viri sredstev, ampak bi moral tožnik dokazati obstoj tega zneska gotovine oziroma razpolaganje z njim na dan 1. 1. 2006. Obstaja verjetnost, da je tožnik s tem zneskom financiral premoženje pred inšpiciranim obdobjem, zato le-to ni zajeto med porabo sredstev v obdobju inšpiciranja in je dokazno breme na strani tožnika, da bi dokazal, da je z gotovino razpolagal na dan 1. 1. 2006 in kasneje financiral porabo oziroma prirast premoženja v spornem obdobju.

Tožbeni ugovor v zvezi z zaslišanjem Č.Č. kot priče v zvezi s transakcijo za lastnika družbe G. d.o.o. v višini 79.285,60 EUR, je po presoji sodišča bil prav tako utemeljeno zavrnjen. Iz tožnikovega tekočega računa je bil promet v breme 20. 10. 2006, opis transakcije dokapitalizacija G. d.o.o. Tožnik je v zvezi s tem podal izjavo, da ni družbenik te družbe in da nikoli ni dokapitaliziral ali kupil deleža v tej družbi. Preko njegovega računa naj bi šla samo transakcija za lastnika družbe. Dokapitalizacijo, financirano s strani tožnika, je davčni organ zajel med uporabo sredstev tožnika, ker je nakazal sredstva s svojega TRR za dokapitalizacijo pravne osebe G. d.o.o. V tekočem računu tožnika davčni organ tudi ni našel vračila sredstev iz naslova financiranja dokapitalizacije pravne osebe s strani tožnika. Vsa nakazila s strani pravne osebe G. d.o.o. so bila namreč iz naslova vračila posojila. V upravnih spisih se nahajajo različne izjave tožnika, na primer v pripombah z dne 26. 10. 2011 je navedel, da je bil njegov račun samo uporabljen za lastnika družbe za namene dokapitalizacije, v pritožbi pa je povedal, da pomeni obravnavana transakcija vračilo posojila lastniku družbe. Tako različni izjavi seveda vzameta verodostojnost zatrjevanim dejstvom, poleg tega pa tožnik ni priložil nobene listinske dokumentacije, ki bi kakorkoli potrjevala njegove trditve.

Naslednji tožbeni ugovor je bil v zvezi s pologom in dvigom zneska 3.240.000,00 SIT, ki naj bi ga prejel od prijatelja K.K. iz Hrvaške z namenom konverzije hrvaških kun v evre. V izpodbijani odločbi je navedeno, da je davčni organ priliv denarja na TRR zajel v izvor sredstev, konverzijo pa kot porabo sredstev, torej transakcija v zvezi z navedenim zneskom ni vplivala na povečanje davčne osnove.

Glede zadnjega tožbenega ugovora v zvezi z dejstvom, da je imel tožnik v spornem obdobju precej višje življenjske stroške kot jih je ugotovil davčni organ, pa sodišče seveda pritrjuje drugostopenjskemu organu, da obstaja prepoved odločanja v tožnikovo škodo. Ugotovitev višjih življenjskih stroškov na strani tožnika bi namreč vplivala na povečanje davčne osnove in ne na njeno zmanjšanje, kot bi verjetno želel tožnik.

Glede zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka sodišče po pregledu izpodbijane odločbe in listin, ki so v spisih, ugotavlja, da niso podane, izpodbijana odločba ni nezmožna preizkusa, niti ni podana kršitev načela kontradiktornosti, kot se zatrjuje v tožbi. Odločeno je bilo namreč prav o vseh dokaznih predlogih tožnika. Drugačne tožbene navedbe so zato v nasprotju s podatki spisov. Iz odločbe je jasno razvidno, zakaj so bili predlogi za zaslišanje prič zavrnjeni ter zakaj se ne upošteva danega posojila s strani D.D. Ker je torej po povedanem sodišče spoznalo izpodbijano odločbo za pravilno in zakonito, tožbene navedbe pa za neutemeljene, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo izven glavne obravnave, ker za izvedbo predlaganih dokazov ali njihovo drugačno presojo od tiste, ki jo je opravil davčni organ, ni našlo podlage (drugi odstavek 51. člena ZUS-1).