Jedro

Presoja zakonitosti izpodbijanega akta je vedno omejena na navedbe v tožbi. To, da sodišče pri presoji tožbenega predloga ni vezano na tožbene razloge, ne pomeni, da sodišče prevzame oziroma nadomesti trditveno podlago. Tožbenega predloga namreč ne opredeljuje le formalni predlog, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja.

Ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja kandidatov, ki ga opravijo člani komisije, ne more biti predmet upravnega spora zoper odločbo o imenovanju notarja. To samo zase pa še ne pomeni,da predmet upravnega spora ne bi moglo biti katero drugo vprašanje, povezano z ocenjevanjem. Pogoj je, da je urejeno s predpisom, podobno torej kot v primeru predpisanih kriterijev in meril ocenjevanja, ko se preverja njihovo (nearbitrarno) upoštevanje v izbirnem postopku, ne pa tudi rezultat njihove uporabe.

Materialno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča po zapisniškem beleženju vrednotenja posameznih vprašanj. Namen zapisnika o ustnem razgovoru je zagotoviti dokazilo glede pravilnosti izvedbe ustnega razgovora, kar omogoča kontrolo sodišča nad spoštovanjem drugega odstavka 5. člena Pravilnika, da komisija kandidatu postavi vprašanja, ki morajo biti za vse kandidate enaka, kandidatu pa zatrjevanje nasprotnega.

ZN in Pravilnik namreč ne nalagata komisiji, naj pri vsakem vprašanju določi najvišje možno število točk in točkuje vsak odgovor posebej (sodišče zato tudi ne preverja pravilnosti seštevka točk), niti da naj sprejme podrobnejšo metodologijo ocenjevanja s tako vsebino in jo predstavi kandidatom pred začetkom razgovorov (kar je zavrnilo že prvostopenjsko sodišče), njeno uporabo pa dokumentira v zapisniku ali v drugače poimenovani listini, ki jo sestavi za namen prikaza vsebine in načina izvedbe izbirnega postopka.

Zapisnik o opravljenem ustnem razgovoru komisije s kandidatom ni zapisnik o upravnem dejanju, ampak je zapisnik o dejanju strokovnega organa. Pri delu komisije ne gre za neko procesno dejanje v običajnem upravnem postopku, ampak gre za strokovno delo – ocenitev strokovnega znanja in veščin ter izkušenj kandidatov. Zapisnik o opravljenem ustnem razgovoru je torej le dokazilo glede pravilnosti izvedbe ustnega razgovora in kot tak dokazuje, da so bili vsi kandidati deležni enake obravnave pri ocenjevanju strokovne usposobljenosti.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, oddelka v Mariboru, II U 11/2023-15 z dne 16. 2. 2023 razveljavi ter zadeva vrne istemu sodišču v ponovni postopek.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi, odpravilo odločbo Ministrstva za pravosodje, št. 704-19/2022-2030-64 z dne 21. 12. 2022, s katero je toženka za notarja na prosto notarsko mesto s sedežem v Ljubljani imenovala A. A. (stranko z interesom v tem upravnem sporu), in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (I. točka izreka). Odločilo je še, da mora toženka povrniti tožnici (neizbrani kandidatki) stroške postopka (II. točka), medtem ko stranka z interesom sama nosi svoje stroške (III. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje kot ključen razlog za odpravo navedene odločbe navaja, da postopek izbire kandidata ni bil voden tako, da bi bilo mogoče preveriti vsebinsko pravilnost njegove izvedbe. Iz zapisnikov o ustnih razgovorih s kandidati namreč ni razvidno vrednotenje posameznih vprašanj in način izračuna skupnega števila točk, zapisniki pa v uvodu tudi nimajo zapisa o tem, katere osebe so bile navzoče pri ustnem razgovoru, ter kdaj je bil zapisnik sploh pisan. Zaradi teh pomanjkljivosti ni mogoče preveriti, ali so zapisniki o ustnih razgovorih s kandidati sploh verodostojni in ali se je strokovno znanje kandidatov na ustnem razgovoru ugotavljalo v zakonitem in v vsebinsko pravilno izvedenem izbirnem postopku. Poleg tega odločba ni ustrezno obrazložena in brez vpogleda v dokumentacijo spisa ni mogoče preveriti, ali je komisija pri vrednotenju veščin izbranega kandidata sploh uporabila merilo vodstvenih sposobnosti in koliko točk je za to prejel. Obenem je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo tožničino stališče o neobjektivnosti merila vodstvenih sposobnosti kandidatov iz Pravilnika o merilih in načinu preverjanja strokovne usposobljenosti kandidatov za notarja1 (v nadaljevanju Pravilnik) in ugovor glede sestave komisije, saj lahko minister vanjo imenuje vsako osebo, ki izpolnjuje pogoje iz tretjega odstavka 10.a člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN).

3. Obe neuspeli stranki sta zoper navedeno sodbo vložili pritožbi. Stranka z interesom predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbe, toženka pa razveljavitev izpodbijane sodbe in prav tako zavrnitev tožbe, podrejeno pa obe razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Stranka z interesom (v nadaljevanju prvi pritožnik) navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvami ustavno varovanih pravic (22. člen Ustave), saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegove pripravljalne vloge z dne 23. 2. 2023, pač pa je svojo odločitev oprlo na navedbe tožnice iz pripravljalne vloge z dne 6. 2. 2023, ne da bi mu pri tem omogočilo, da se o navedbah iz te vloge pravočasno izjavi. Oporeka ugotovitvi, da odločba ministrstva ni ustrezno obrazložena in poudarja, da je sodišče prve stopnje s to presojo prekoračilo tožbeni zahtevek, saj v tožbi navedb v tej smeri sploh ni bilo. Izpodbijana sodba zato po njegovem mnenju predstavlja sodbo presenečenja. Sodišču prve stopnje tudi očita, da se ni opredelilo o njegovih navedb glede nepravilno oziroma nepopolno opredeljene tožene stranke v tožbi. Izpostavlja nasprotje v razlogih sodbe glede zahtevanega točkovanja posameznih vprašanj v zapisnikih o ustnih razgovorih. Ker ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja s strani članov komisije ni in ne more biti predmet spora v upravnem sporu zoper odločbo o imenovanju notarja, je napačna presoja, da bi moralo biti iz zapisnika o ustnem razgovoru razvidno podrobno vrednotenje vsakega posameznega vprašanja. Odločitev, kako, če sploh, bo razčlenila pravila ocenjevanja v posameznem izbirnem postopku, je v avtonomni presoji komisije. V zvezi z ugotovljenimi formalnimi pomanjkljivostmi zapisnikov o opravljenih ustnih razgovorih še poudarja, da ni nujno, da vsebujejo vse sestavine po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker se ta v predmetni zadevi uporablja smiselno, in tudi sicer so zapisniki vsebovali vse sestavine, na podlagi katerih je mogoče preveriti njihovo verodostojnost. V odgovoru na pritožbo toženke izpostavlja še, da toženka izpostavlja utemeljene razloge, zakaj so zaključki sodišča prve stopnje napačni, in da je sodišče prve stopnje popolnoma zanemarilo dejstvo, da poleg zapisnika o opravljenih ustnih razgovorih obstajata še dva zapisnika komisije, ki sta skupaj z zapisnikom o opravljenih ustnih razgovorih priložena mnenju komisije.

5. Toženka (v nadaljevanju druga pritožnica) v pritožbi nasprotuje stališču, da bi moral zapisnik o opravljenih ustnih razgovorih vsebovati število možnih točk in tudi skupno število točk, ki jih je kandidat prejel. Sodišče je namreč spregledalo, da strokovna komisija poleg zapisnikov o opravljenih ustnih razgovorih pripravi še zapisnik o poteku/izvedbi izbirnega postopka in zapisnik o ovrednotenju strokovnega znanja, izkušenj in veščin kandidatov, v katerem zapiše med drugim tudi skupno število točk (glede na vse možne točke), ki jih je prejel posamezni kandidat na ustnem razgovoru. Pojasnjuje, zakaj je iz zapisnikov o opravljenih ustnih razgovorih razvidna velika razlika v številu vprašanj, ki so jih kandidatom zastavile članice komisije. V zvezi z ocenjevanjem zastavljenih vprašanj zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, saj Pravilnik v nobeni od svojih določb ne opredeljuje načina vrednotenja kandidatovega strokovnega znanja pri ustnem razgovoru. Oporeka ugotovitvam sodišča, da so bili zapisniki o opravljenih ustnih razgovorih formalno pomanjkljivi, in pojasnjuje, da ti zapisniki vsebujejo le splošne sestavine in torej niso ključni zapisniki v predmetnem izbirnem postopku. Priznava, da zapisnikar ni podpisal zapisnikov, a jim zato ni mogoče očitati neverodostojnosti, niti to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izbirnega postopka. Zatrjuje tudi nasprotje v razlogih sodbe, saj je navedeno, da v zapisnikih o opravljenih ustnih razgovorih ni treba navajati odgovorov kandidatov na zastavljena vprašanja, na drugi strani pa, da bi morale biti v zapisnikih navedene točke za vsako od zastavljenih vprašanj. Meni še, da je njena odločba zadostila standardu obrazloženosti, zahteva po dopolnitvi obrazložitve odločbe s številom točk, ki jih je izbrani kandidat dosegel pri posameznem merilu, pa je prekomerna.

6. Tožnica v odgovoru na pritožbi navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje sicer pravilna, so pa zmotni in materialnopravno nepravilni nekateri zaključki, na katerih temelji. Tako se ne strinja s stališči: da za sodno presojo ni potrebno, da bi zapisniki vsebovali odgovore kandidatov na vprašanja; da niso bili podani razlogi za izločitev članice komisije, ki je notarka; da je v avtonomni presoji komisije odločitev, kako podrobno in če sploh bo razčlenila pravila ocenjevanja v posameznem izbirnem postopku; in da ugovori glede vrednotenja veščin po vsebini ne morejo biti predmet sodne presoje. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi izpodbijano sodbo, podrejeno, naj sodbo razveljavi in zadevo z navodili vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

**O predlogu za združitev zadev**

7. Tožnica je v odgovoru predlagala združitev pritožbenih zadev v upravnih sporih II U 11/2023, II U 12/2023 in II U 13/2023, v katerih je vložila tožbe kot neizbrana kandidatka za tri razpisana notarska mesta (dve v Ljubljani, eno v Domžalah). Vrhovno sodišče, ki v tej zadevi odloča o pritožbi v zvezi s sodbo II U 11/2023, zadev ni združilo, saj so pritožniki v vseh treh primerih izbrani in imenovani kandidati, ki so različni in imajo druge pooblaščence, zato niti pritožbe niso nujno identične.

**K I. točki izreka**

8. Pritožba prvega pritožnika je utemeljena, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločbe na podlagi kršitve pravil postopka (zaradi nepopolno obrazložene odločbe2), ki je tožnica ni uveljavljala, in zaradi nasprotja v razlogih sodbe glede okoliščine, na katero je sodišče oprlo odločitev, pritožbi obeh pritožnikov pa, ker ugotovljene pomanjkljivosti v zapisnikih tričlanske komisije o ustnih razgovorih s kandidati3 ne pomenijo kršitve postopka izbire in imenovanja na prosto notarsko mesto.

_O identifikaciji tožene stranke_

9. Vrhovno sodišče uvodoma zavrača pritožbeni očitek, da je opredelitev druge pritožnice v tožbi napačna, ker poleg naziva ni naveden tudi njen celoten naslov in matična številka. Teh identifikacijskih podatkov, ki jih za opredelitev pravnih oseb v tožbi določata 180. in 180.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ZUS-1, ki v tem delu pomeni lex specialis, ne zahteva. V 30. členu ZUS-1 je namreč določeno, da je v tožbi v zvezi z identifikacijo toženca, ki je bodisi državni organ, bodisi organ lokalnih skupnosti ali nosilec javnih pooblastil, treba navesti le njegov naziv. Opredelitev druge pritožnice kot Republike Slovenije, ki jo zastopa Ministrstvo za pravosodje, torej ni napačna. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da prvi pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da izpodbijana sodba razlogov v zvezi s tem očitkom nima, vendar pa navedeno ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe v zvezi z dejansko pasivno legitimacijo tožene stranke v tem upravnem sporu.

_**O prekoračitvi tožbe**_

10. Uveljavljeno je stališče Vrhovnega sodišča, da je sodno varstvo v upravnem sporu namenjeno varstvu tožnikovega pravnega položaja (koncept subjektivnega varstva). Zaradi tega se upoštevajo le nezakonitosti, ki so ali bi lahko bile pomembne za tožnikov pravni položaj, ki se z ugoditvijo tožbi izboljša. To v obravnavani zadevi, v kateri je tožnica zatrjevala kršitve, ki naj bi bile storjene v postopku izbire in imenovanja notarja v fazi, ki jo opravi komisija s preverjanjem strokovne usposobljenosti kandidatov (torej v izbirnem postopku iz tretjega in četrtega odstavka 10. a člena ZN), vzpostavlja relevantnost kršitev, ki so ali bi lahko vplivale na to, da tožnica kot kandidatka za notarsko mesto v Ljubljani ni bila ocenjena najmanj enako, kot sta bila kandidata B. B. in z enakim številom točk ocenjeni kandidat D. D. (med njima je ministrica opravila izbiro), saj bi s tem tudi sama postala kandidatka za izbiro in imenovanje.

11. Upravni spor na podlagi tožbe neizbranega kandidata na razpisu za notarsko mesto torej ni namenjen kontroli objektivne zakonitosti postopka izbire in imenovanja notarja, ki bi jo lahko opravilo upravno sodišče po uradni dolžnosti na podlagi vložene tožbe ter preko (mimo) v njej zatrjevanih nezakonitosti in njihovega vpliva na pravni položaj neizbranega kandidata. Takega splošnega pooblastila v ZUS-1 nima in je glede obsega sodne presoje že ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča, da se mora presoja nezakonitosti upravnega akta omejiti na navedbe v tožbi. Sodišče namreč na podlagi izrecne določbe prvega odstavka 40. člena ZUS-1 presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge. Tožbene razloge, iz katerih se upravni akt sme izpodbijati, določa ZUS-1 v 27. členu (nepravilna uporaba materialnega prava, kršitev pravil postopka in nepravilna, nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter ničnost upravnega akta). To pomeni, da sodišče pri presoji tožbenega predloga ni vezano na tožbene razloge, kot jih opredeljuje ZUS-1 v 27. členu, ne pa tudi, da v celoti prevzame oziroma nadomesti trditveno podlago. Tožnik je tisti, ki s tožbenimi navedbami postavlja okvir sodne presoje odločitve o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), to je obseg želenega sodnega varstva in s tem tožbeni predlog. Tožbeni predlog pa ni tožbeni zahtevek v smislu prvega odstavka 180. člena ZPP, o katerem odloča sodišče v sporu polne jurisdikcije oziroma pri odločanju o adhezijskem zahtevku. Iz tega izhaja, da tožbenega predloga ne opredeljuje le formalni predlog, kateri upravni akt oziroma njegov del naj se odpravi, temveč ga opredeljujejo tudi tožbene navedbe o tem, kateri vsebinski del izpodbijanega akta je sporen, torej o čem naj sodišče presoja.4

12. Prvi pritožnik zato utemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo spuščati v presojo ustreznosti in zadostnosti obrazložitve izpodbijane odločbe. Kot je razvidno iz tožbe, tožnica v njej ni podala nobenih navedb o pomanjkljivi obrazložitvi odločbe, ki jo izpodbija, in na tej podlagi ni zatrjevala kršitve postopka izbire in imenovanja notarja (tega tudi v odgovoru na pritožbo ne trdi), ampak je pri utemeljevanju kršitev izhajala iz dokumentacije, s katero se je seznanila z vpogledom v spis zadeve št. 704-19/2022, oblikovanim za razpis na prosti notarski mesti v Ljubljani. To pomeni, da je sodišče v tem delu opravilo presojo zakonitosti odločbe preko okvirov, opredeljenih s pravočasnimi navedbami v tožbi, torej po uradni dolžnosti. Za to pa v ZUS-1, ki za postopek po predhodnem preizkusu tožbe določa, da pazi sodišče po uradni dolžnosti le na ničnost upravnega akta (drugi odstavek 37. člena), ni imelo podlage, s čimer je storilo kršitev določb postopka upravnega spora, ki je vplivala na odločitev o tožbi.

13. Po navedenem se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo – ker so za odločitev v zadevi nebistvene – do navedb druge pritožnice, da je njena odločba zadostila zahtevanemu standardu obrazloženosti, tako tudi ne, ali je sledila stališču Vrhovnega sodišča iz sodbe I Up 215/2021 z dne 15. 12. 2021, da mora iz obrazložitve biti razvidno najmanj, katera vnaprej določena merila je komisija uporabila v posamičnem primeru. Dodaja le, da je neutemeljeno njeno razumevanje, da mora biti obrazložitev odločbe o imenovanju razčlenjena do te mere, da je popisan celoten izbirni postopek vključno s točkami vseh kandidatov po posameznem merilu.

14. Na ugotovitev storjene kršitve o prekoračitvi tožbe ne more vplivati, da je sodišče prve stopnje svoj očitek o neobrazloženosti odločbe utemeljilo še z okoliščino, da iz odločbe ni razvidno, ali je toženka pri imenovanem kandidatu (prvemu pritožniku) v okviru veščin ocenjevala tudi njegove vodstvene sposobnosti in koliko točk mu je dodelila.5 Tožnica namreč ni trdila, da ker s temi okoliščinami ni seznanjena, je to ovira za vložitev učinkovitega pravnega sredstva (tožbe), ampak je nasprotovala temu, da so se notarskim pomočnikom v okviru vrednotenja vodstvenih sposobnosti priznale točke na račun nadomeščanja v času notarjeve odsotnosti. Pri tem se je tudi sklicevala na prijavo C. C. in za slednjega izrecno navedla, da je dobil 3 točke. Da ocenjevanje vodstvenih sposobnosti niti pri izbranem kandidatu (prvemu pritožniku) za sodišče ni moglo biti vprašljivo, je razvidno iz njegovega odgovora v 51. točki obrazložitve. V njem izpostavlja prvega pritožnika z navedbami, da je vsebinska pravilnost vrednotenja veščin in v tem okviru vodstvenih spodobnosti izbranega kandidata del ocene strokovne komisije. Ob tem Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača tožničine navedbe iz odgovora na pritožbi, da v drugi alineji 7. člena Pravilnika uporabljeni element števila zaposlenih za vrednotenje vodstvenih sposobnosti ni objektiven. Te navedbe so pavšalne, zato z njimi ni mogoče utemeljiti nezakonitosti merila, ki za prag upoštevnosti kandidatovih vodstvenih sposobnosti določa objektivno ugotovljivo okoliščino števila zaposlenih, katerih delo je kandidat vodil, usklajeval itd. Poleg tega celotno merilo iz navedene določbe Pravilnika na vse kandidate brez razlik naslavlja enako zahtevo za pridobitev točk, tako da mu ni mogoče očitati niti, da je diskriminatoren. Prav tako ne gre za vprašanje zakonitosti uporabljenega merila, če so po oceni komisije kandidati, ki so nadomeščali notarja, s tem izkazali vodstvene sposobnosti.

_**O sodni presoji preverjanja strokovne usposobljenost kandidatov**_

15. Ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja kandidatov, ki ga opravijo člani komisije, ne more biti predmet upravnega spora zoper odločbo o imenovanju notarja.6 Pristojnosti za vsebinsko kontrolo pravilnosti vrednotenja kriterijev in s tem pravilnosti ocene doseženih rezultatov strokovne usposobljenosti, ki jo je sprejela komisija, nima niti minister. Kot je Vrhovno sodišče že navedlo, lahko ta kot funkcionar, odgovoren za imenovanje, preveri le zakonitost izbirnega postopka in odredi vse, kar je potrebno, da se odpravijo pomanjkljivosti, v njegovi pristojnosti pa je tudi izbira, da med enako strokovno usposobljenimi (torej enako ocenjenimi) kandidati izbere tistega, ki ga prepriča v to, da mu podeli svoje zaupanje v najboljše opravljanje tega poklica.7 Razlogov za svojo izbirno odločitev (med enako strokovnimi kandidati) pa mu v odločbi ni treba posebej pojasnjevati.8

16. Ker se navedene omejitve nanašajo le na primer izpodbijanja ocene kot izraza osebnega vrednotenja ocenjevalca kandidatove strokovnosti na podlagi meril ocenjevanja, to samo zase še ne pomeni, da predmet upravnega spora ne bi moglo biti katero drugo vprašanje, povezano z ocenjevanjem. Pogoj je, da je urejeno s predpisom, podobno torej kot v primeru predpisanih kriterijev in meril ocenjevanja, ko se preverja njihovo (nearbitrarno) upoštevanje v izbirnem postopku, ne pa tudi rezultat njihove uporabe.

17. Po navedenem je v okviru presoje zakonitosti izdane odločbe izključeno preverjanje „pravilnosti“ uporabe predpisanih meril tudi v smislu uporabljenega standarda strogosti ocenjevanja danih ustnih odgovorov na postavljena vprašanja, saj je ta strogost odvisna od standarda ocenjevalcev glede zahtev pričakovane kvalitete znanja kandidatov. Ker gre za imanentno strokovno vprašanje na področju vrednotenja znanja, navedeno ne more biti predmet pravne (in s tem ne sodne) obravnave.

**_O podrobnejši metodologiji ocenjevanja in vsebini zapisnika o ustnem razgovoru s kandidatom_**

18. Druga pritožnica zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z zahtevo prvostopenjskega sodišča po zapisniškem beleženju vrednotenja posameznih vprašanj. Navaja, da Pravilnik v nobeni od svojih določb ne opredeljuje načina vrednotenja in da v 5. členu določa le, da lahko kandidat na ustnem razgovoru doseže največ 90 točk. Člani komisije zato niso razčlenili in opravili točkovanja po posameznih vprašanjih, ampak so dali le skupno število točk, pri čemer je vsak član prispeval največ 30 točk. 19. Navedeni pritožbeni očitek je utemeljen. ZN in Pravilnik namreč ne nalagata komisiji, naj pri vsakem vprašanju določi najvišje možno število točk in točkuje vsak odgovor posebej (sodišče zato tudi ne preverja pravilnosti seštevka točk), niti da naj sprejme podrobnejšo metodologijo ocenjevanja s tako vsebino in jo predstavi kandidatom pred začetkom razgovorov (kar je zavrnilo že prvostopenjsko sodišče), njeno uporabo pa dokumentira v zapisniku ali v drugače poimenovani listini, ki jo sestavi za namen prikaza vsebine in načina izvedbe izbirnega postopka. Tako je treba pritrditi tožničinim navedbam v odgovoru, da je namen zapisnika o ustnem razgovoru zagotoviti dokazilo glede pravilnosti izvedbe ustnega razgovora, kar pa v obravnavani zadevi niti ni sporno, saj so v zapisnikih navedena vprašanja, ki so bila postavljena kandidatom. To omogoča kontrolo sodišča nad spoštovanjem drugega odstavka 5. člena Pravilnika, da komisija kandidatu postavi vprašanja, ki morajo biti za vse kandidate enaka, kandidatu pa zatrjevanje nasprotnega.9 Več od tega Pravilnik ne zahteva, primernost take ureditve pa ni vprašanje zakonitosti izvedenega izbirnega postopka. Na to ne more vplivati tožničina primerjava v odgovoru s postopkom imenovanja sodnikov, ker da sta obe funkciji izenačeni na ravni Ustave in je obojim zagotovljena pravica, da kandidirajo na prosto mesto pod enakimi pogoji, zakonodajalec pa je za sodnike predpisal zvočno snemanje razgovora in pisanje odgovorov kandidata v zapisnik. V okviru tožničinega zavzemanja za enako ureditev postopkov imenovanja sodnikov in notarjev namreč okoliščina, da sta položaja sodstva in notariata ustavnopravna materija, še ne pomeni, da sta položaja obeh izenačena. Že to, da notarji niso državni organi niti zaposleni v državnih organih (uradniki skladno z Zakonom o javnih uslužbencih, ZJU), hkrati pa tudi ne funkcionarji, ki bi izvrševali oblastvena pooblastila na podlagi demokratično pridobljenega oziroma podeljenega mandata,10 sodišča in sodniki pa so v navedenem položaju, ne terja izenačitve v ureditvi postopka imenovanja.

20. Ali se bo točkoval vsak odgovor posebej in bo zaradi tega treba določiti tudi najvišje število točk, ki ga je možno prejeti za posamičen odgovor, je torej, kot pojasnjeno, stvar načina ocenjevanja. Čim pa komisija ni dolžna posebej izdelati in kandidatom vnaprej predstaviti podrobnejše metodologije ocenjevanja, kar navaja sodišče prve stopnje v 40. točki obrazložitve, je s tem v nasprotju zahteva, navedena v 43. točki, da mora v zapisniku navesti število prejetih točk pri posameznem vprašanju. Prvi pritožnik zato utemeljeno opozarja na nasprotje v razlogih sodbe, ki se nanaša na okoliščino dolžnega točkovanja po posameznem vprašanju in s tem povezano manjkajočo vsebino zapisnika. Ker je sodišče nanjo oprlo svojo odločitev, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka upravnega spora iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

21. Pravilno je tudi stališče druge pritožnice, da ugotovljene formalne pomanjkljivosti zapisnikov o ustnih razgovorih niso vplivale na pravilnost in zakonitost izbirnega postopka. Taka ugotovitev iz izpodbijane sodbe namreč ne izhaja, pri čemer Vrhovno sodišče dodaja, da je pisanje zapisnika z upoštevanjem določb ZUP po navedenem zakonu dolžnost uradne osebe, ki vodi postopek (75. člen ZUP), kar člani strokovne komisije niso. Pri delu komisije pa ne gre za neko procesno dejanje v običajnem upravnem postopku, ampak za strokovno delo - ocenitev strokovnega znanja in veščin ter izkušenj kandidatov. Zato zapisnik o opravljenem ustnem razgovoru komisije s kandidatom ni zapisnik o upravnem dejanju iz 75. člena ZUP, ampak je zapisnik o dejanju strokovnega organa.

**_Odločitev_**

22. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zaradi ugotovljenih kršitev pravil postopka upravnega spora, ki so vplivale na odločitev, pritožbama ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (77. člen ZUS-1). V njem bo moralo sodišče prve stopnje stranke seznaniti z vsem procesnim gradivom in ponovno odločiti o tožbi v okviru tožbenih in morebitnih drugih tožničinih pravočasnih navedb, upoštevajoč stališča iz tega sklepa, dejanska vprašanja oziroma okoliščine, če jih bo štelo za relevantne (npr. o tem, kdaj so se pisali zapisniki, kar omenja v 46. točki razveljavljene sodbe), pa razčistiti na glavni obravnavi (in ne na seji, na kateri je v obravnavani zadevi med drugim ugotavljalo tudi vsebino zapisnikov o ustnih razgovorih) po predhodno izpeljanem materialnem procesnem vodstvu, če bi se to izkazalo za potrebno.

23. Glede tožničinih navedb v odgovoru na pritožbi, da je konkretne okoliščine za izločitev notarke iz sestave komisije navajala v pripravljalnih vlogah z dne 28. 2. 2023 in 6. 3. 2023, sodišče prve stopnje pa da teh navedb ni upoštevalo, Vrhovno sodišče pojasnjuje še, da tožnica s temi navedbami ne izpodbija pritožbenih navedb, zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ni opredelilo. Pripominja pa, da se bo do teh navedb moralo opredeliti sodišče prve stopnje, vključno z vprašanjem dopustnosti naknadnega navajanja tega tožbenega razloga.

**K II. točki izreka**

24. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

1 Ur. l. RS, št. 20/2022. 2 Iz odločbe ni razvidno, katera merila iz Pravilnika je komisija uporabila, koliko točk je izbrani kandidat prejel po posameznih merilih in kateri razlogi so ministrico vodili k odločitvi o izbiri kandidata. 3 Po ugotovitvah sodišča zapisniki ne vsebujejo število možnih in prejetih točk pri vsakem od zastavljenih vprašanj, še zlasti, ker lahko vsi člani komisije postavljajo vprašanja in podelijo enako število točk, v konkretni zadevi pa iz zapisnikov izhaja velika razlika v številu vprašanj med posameznimi članicami komisije; zapisniki ne vsebujejo navedb oseb, ki so sodelovale na razgovoru, časa opravljanja dejanja, podpisa zapisnikarja, zato se sodišču pojavlja dvom v njihovo verodostojnost. 4 Glej npr. sklep X Ips 298/2016 z dne 20. 9. 2017, sodbi X Ips 19/2015 in X Ips 317/2015 z dne 18. 10. 2017. 5 V skladu s četrtim odstavkom 10. a člena ZN se pri preverjanju strokovne usposobljenosti kot kriteriji upoštevajo kandidatovo strokovno znanje, njegove izkušnje in veščine. Pravilnik pa v 7. členu določa, da se kandidatove veščine preverijo na podlagi prijavi priložene dokumentacije, ki izkazuje: - izobraževanje kandidata s področja notariata in druga izobraževanja, koristna za opravljanje notariata, pri čemer se kandidatu za vsako izobraževanje podeli 0,2 točke, če je izobraževanje trajalo en dan ali več dni, pa za vsak dan 0,5 točke, vendar skupno največ 10 točk:- vodstvene sposobnosti, pri čemer se kandidatu za vsako dopolnjeno leto vodenja, usklajevanja ali izvajanja del kot vodje najmanj petim osebam vključno z njim podeli 0,5 točke, skupno največ 5 točk. 6 Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 215/2021 z dne 15. 12. 2021, I Up 168/2019 z dne 9. 10. 2019, I Up 40/2019 z dne 18. 4. 2019, I Up 155/2013 z dne 29. 5. 2013, I Up 1354/2006 z dne 10. 10. 2006. 7 Sodba I Up 179/2018 z dne 24. 10. 2018, 15. točka obrazložitve. 8 V tem smislu Vrhovno sodišče v sodbi I Up 168/2019, 11. točka obrazložitve, in I Up 215/2021 z dne 15. 12. 2021, 6. točka obrazložitve. 9 Tožnica npr. ni navajala, da na ustnem razgovoru za notarsko mesto v Ljubljani ni prejela vprašanj, navedenih v zapisniku, saj je v tožbi (str. 5) to zatrjevala le za eno vprašanje na ustnem razgovoru za notarsko mesto v Domžalah. To pa nasprotuje tudi njeni trditvi o enakem dejanskem stanju kot podlagi za predlagano združitev zadev. 10 Sodba I Up 179/2018, 8. točka obrazložitve.