Jedro

Pogodbeni dogovor o pogodbenih obresti in njihovi obrestni meri se, upoštevajoč drugačen pravni temelj nastanka obveznosti zamudnih obresti, ne more avtomatično raztezati na zamudne obresti oziroma ga ni mogoče interpretirati tako, da vsebuje tudi dogovor o obrestni meri zamudnih obresti, če je ta višja od tiste, predpisane z zakonom.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se v izpodbijanem delu razveljavita (glede zamudnih obresti, ki presegajo predpisano obrestno mero zamudnih obresti) in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo razsodilo, da morata toženca tožnici nerazdelno plačati 2.214.450 SIT z zamudnimi obrestmi po 5 % mesečni obrestni meri od 18.3.2004 do plačila in ji povrniti 125.619 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2004 do plačila. Ocenilo je, da so bile izpolnjene vse predpostavke za izdajo zamudne sodbe (318. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 36/04 - ur. p. b., ZPP).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navedlo je, da je tožnica od neplačanega zneska posojila uveljavljala plačilo zamudnih obresti od 18.3.2004 po 5 % mesečni obrestni meri, kar predstavlja 60 % letno. Obrestna mera zamudnih obresti je zakonsko določena v prvem odstavku 2. člena Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Uradni list RS, št. 56/03 - 1/07, ZPOMZO-1), v zvezi z drugim odstavkom 378. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 - 28/06, OZ). V osnovnem besedilu, veljavnem od 28.6.2003 do 31.12.2003, je znašala 17 % letno. Uporaba predpisane obrestne mere zamudnih obresti je izključena, če sta se upnik in dolžnik v skladu s 379. členom OZ dogovorila za drugačno obrestno mero. Iz posojilne pogodbe izhaja, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena 10 % obrestna mera za dobo dveh mesecev, kolikor je znašal tudi rok, v katerem bi morala toženca vrniti prejeto posojilo. Šlo je za dogovor o obrestih za uporabo denarja v času posojila, ne pa za dogovor o višini obrestne mere zamudnih obresti. Obresti za primer zamude s pogodbo niso bile dogovorjene, zato obrestni zahtevek tožeče stranke, kolikor presega predpisano obrestno mero zamudnih obresti, nima podlage v sklenjeni pogodbi. Sodišči prve in druge stopnje sta kršili materialno pravo, ker nista uporabili prvega odstavka 2. člena ZPOMZO-1. Postavitev obrestnega zahtevka po takšni obrestni meri pomeni nedovoljeno razpolaganje z zahtevkom v smislu 1. točke drugega odstavka 3. člena ZPP, saj nasprotuje pravilom o obrestni meri zamudnih obresti, ki so bila za obe stranki zavezujoča. Ker sta sodišči svojo odločitev oprli na nedovoljeno razpolaganje tožeče stranke (2. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), sta zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 6. in 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je podana tudi zato, ker je sodišče prve stopnje v nasprotju s 3. točko prvega odstavka 318. člena ZPP izdalo zamudno sodbo glede dela obrestnega zahtevka, ki nima podlage v dejstvih, navedenih v tožbi, pritožbeno sodišče pa je takšno odločitev potrdilo. Poleg tega ni uporabilo tretjega odstavka 318. člena ZPP, ki daje podlago za zavrnitev neutemeljenega dela obrestnega zahtevka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega dela njegove odločitve (bistvena kršitev pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila po določbi 375. v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Obresti so nadomestilo za uporabo denarja. Glede na pravni temelj nastanka obveznosti plačati obresti je treba razlikovati zamudne in pogodbene obresti. Pogodbene obresti (382. člen OZ) so obresti, za katere se dogovorita upnik in dolžnik, in ki tečejo od nastanka denarne obveznosti do njene zapadlosti (če se ne dogovorita za drugačno obdobje). Zamudne obresti (378. - 381. člen OZ) pa so obresti, ki so določene kot civilna sankcija za zamudo pri plačilu denarne obveznosti. Predpisana obrestna mera zamudnih obresti je vodilna obrestna mera, povečana za 8 % točk (prvi odstavek 2. člena ZPOMZO-1). Zakonita obrestna mera se uporablja samo, če se stranki o višini obrestne mere zamudnih obresti ne dogovorita drugače. V 379. členu OZ je jasno določeno, da se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da je obrestna mera zamudnih obresti nižja ali višja od obrestne mere zamudnih obresti, določene z zakonom.

Iz trditvenega gradiva v tožbi je mogoče povzeti, da je tožeča stranka toženi stranki 12.12.2003 za dobo dveh mesecev posodila 7.500 EUR, 15.12.2003 pa še 2.500 EUR; dogovorjena obrestna mera za oba zneska je bila določena v višini 10 % za dobo dveh mesecev; tožena stranka je posojeni znesek le delno vrnila. Tožeča stranka je torej navedla le okoliščine, ki omogočajo sklepanje, da so se pravdne stranke dogovorile za pogodbene obresti, njihovo obrestno mero in za dospelost obveznosti plačati pogodbene obresti. Niti omenila pa ni, da bi se v skladu s temeljnim načelom dispozitivnosti posojilno razmerje glede obveznosti plačila zamudnih obresti uredile drugače, kot je predpisano v prvem odstavku 2. člena ZPOMZO-1. Ena od posebnih procesnih predpostavk, ki morajo biti izpolnjene za izdajo zamudne sodbe, je sklepčnost tožbe (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Sklepčnost pomeni, da iz dejstev, ki jih je tožnik navedel v tožbi, glede na fikcijo priznanja njihove resničnosti izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje v zahtevku. V tožbi mora biti naveden sklop pravno relevantnih dejstev, ki zadošča za sklep o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Če je navedeno le eno od dejstev, ki je relevantno glede na abstraktno pravno normo, ki jo je treba uporabiti v zadevi, sklepčnosti ni. V konkretnem primeru tožeča stranka uveljavlja terjatev iz posojilne pogodbe. Njen zahtevek za plačilo pogodbenih zamudnih obresti bi bil, izhajajoč iz določbe 379. člena OZ, lahko utemeljen le pod pogojem, da bi poleg pravnega temelja nastanka obveznosti (zamuda) navedla še, da se je s toženo stranko dogovorila za višjo obrestno mero zamudnih obresti od tiste, ki je določena z zakonom (ZPOMZO-1). Ker tega ni storila, tožba v obrestnem delu, kolikor presega obrestno mero zamudnih obresti, predpisano z zakonom, ni sklepčna. Pogodbeni dogovor o pogodbenih obresti in njihovi obrestni meri se, upoštevajoč drugačen pravni temelj nastanka obveznosti zamudnih obresti, ne more avtomatično raztezati na zamudne obresti oziroma ga ni mogoče interpretirati tako, da vsebuje tudi dogovor o obrestni meri zamudnih obresti, če je ta višja od tiste, predpisane z zakonom. Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) je v drugem odstavku 277. člena določal, da tečejo v primeru, če je obrestna mera dogovorjenih obresti višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, te obresti tudi po dolžnikovi zamudi. Takšne določbe v OZ ni več. V skladu z načelom prostega urejanja obligacijskih razmerij (3. člen OZ) in dispozitivno naravo določbe prvega odstavka 2. člena ZPOMZO-1 bi se pogodbene stranke lahko dogovorile, da je obrestna mera zamudnih obresti enaka obrestni meri pogodbenih obresti (primerjaj s 379. členom OZ), vendar te možnosti niso izkoristile.

Odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti celotnega obrestnega tožbenega zahtevka je posledica zmotne materialnopravne presoje, da so v tožbi navedena vsa pravotvorna dejstva, napako pa je ponovilo tudi sodišče druge stopnje. Zmotna uporaba materialnega prava je povzročila kršitev pravil o izdaji zamudne sodbe. Ker je sodišče izdalo zamudno sodbo v nasprotju z določbo 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP, je zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 391. v zvezi s prvim odstavkom 379. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dodatni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.

Glede na delno razveljavitev odločitve sodišč o akcesorni terjatvi Vrhovno sodišče v stroškovno odločitev ni posegalo.