Jedro

Toženka je na dan sklenitve sodne poravnave vedela za novo operacijo, saj je bila v zvezi z njo že na razgovoru pri zdravniku in dogovorjena za datum posega. Logičen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je po pogovoru z zdravnikom vedela za neugodnosti, povezane s tem posegom, saj to sodi v okvir zdravnikove pojasnilne dolžnosti in je tako lahko v zvezi s predvideno operacijo tudi približno ocenila elemente posameznih oblik nepremoženjske škode, ki jo v tem postopku uveljavlja kot novo škodo. Pravilno je zato sklepanje, da se je poravnavala tudi glede odškodnine za škodo, ki je bila tedaj predvidljiva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka dolžna toženi plačati 600.000,00 SI z zamudnimi obrestmi in tožeči stranki naložilo, da drugi toženki povrne 47.860,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je stališče sodišča prve stopnje napačno. Tožeča stranka se je z drugo toženko poravnala samo glede škode, ki je bila znana v času sklenitve sodne poravnave. Tožeča stranka je v odškodninskem zahtevku z dne 3.4.1995, ki ga je naslovila na drugo toženko, zahtevala plačilo odškodnine v višini 1.600.000,00 SIT, poravnala pa se je na znesek 1.000.000,00 SIT. Tožnica ni vedela, kakšne bolečine bo trpela ob operaciji dne

29.11.1995 in kakšne bodo neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, kot tudi ne, kakšen strah bo trpela. Zato se ni mogla odpovedati zahtevku, ki ji ni bil znan. Odškodnina, ki je bila plačana na podlagi poravnave, se ji je zdela primerna glede do tedaj pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, strahu, posledic in skaženosti. Če bi vedela, da odškodnina

1.000.000,00 SIT zajema tudi škodo, ki jo bo utrpela z operacijo dne

29.11.1995, poravnave ne bi podpisala. Ocena sodišča prve stopnje, da se je tožnica odpovedala zahtevku v zvezi z operacijo dne

29.11.1995, je napačna in brez vsakršne podlage. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožba uveljavlja v vse pritožbene razloge, ne pojasni pa, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zato je pritožbeno sodišče obstoj tega razloga opravilo le v mejah, kot jih narekuje 2. odstavek 350. člena ZPP. Pri tem je ugotovilo, da v tem določilu naštete kršitve iz 2. odstavka 339. člena ZPP niso podane. Če pa morda na tako procesno kršitev meri trditev, da je brez podlage (brez razlogov) ocena sodišča prve stopnje, da se je tožnica odpovedala zahtevku v zvezi z operacijo dne 29.11.1995 (14. točka 2. odstavka

339. člena ZPP), ta trditev ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi sodbe zapisalo, na čem oziroma na katerih dokazih temelji njegova odločitev, razlogi sodbe pa so tudi jasni in logični. S trditvami, da se je tožnica z drugo toženko poravnala samo glede škode, ki ji je bila znana v času sklenitve sodne poravnave, tožeča stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in ponavlja svoje trditve, podane v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ponovno se sklicuje na to, da ni vedela kakšna škoda ji bo nastala z novo operacijo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je toženka na dan sklenitve sodne poravnave vedela za novo operacijo, saj je bila v zvezi z njo že na razgovoru pri zdravniku in dogovorjena za datum posega. Logičen je zato zaključek, da je po pogovoru z zdravnikom vedela za neugodnosti, povezane s tem posegom, saj to sodi v okvir zdravnikove pojasnilne dolžnosti in je tako lahko v zvezi s predvideno operacijo tudi približno ocenila elemente posameznih oblik nepremoženjske škode, ki jo v tem postopku uveljavlja kot novo škodo. Tožnica je bila tako na dan podpisa poravnave seznanjena o predvidljivi škodi v zvezi z novim posegom.

Pravilno je zato sklepanje sodišča prve stopnje, da se je s podpisom poravnave, s katero se je "odpovedala vsakršnim odškodninskim zahtevkom..., ki izhajajo iz omenjene nesreče", tako poravnavala tudi glede odškodnine za škodo, ki je bila tedaj predvidljiva. Kar pa se tiče pritožbenih trditev, da se je sama želela poravnati z znesek

1.600.000,00 SIT, pa ji je treba pojasniti, da je bistvo poravnave ravno to, da stranke z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti (1089. člen Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika) in da je tako popuščala tudi druga toženka (nenazadnje je iz poravnave razviden prvotno zapisani znesek v višini

850.000,00 SIT, ki ga je očitno prvotno predlagala druga toženka).

Glede na take ugotovitve, ki jih, kot že omenjeno, tožeča stranka izpodbija le s ponavljanjem trditev, podanih v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, saj tožeča stranka ni trdila, da bi škoda v zvezi z novo operacijo presegala tisto, ki jo je mogla pričakovati v času sklepanja poravnave. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.