Jedro

S pravnomočno zavrnjenim tožbenim zahtevkom so tožniki zahtevali plačilo različno visokih zneskov odškodnine, katerih vsota sicer presega 40.000,00 EUR, vendar pa so terjatve posameznih tožnikov samostojne in nobena od njih ne presega navedenega revizijskega praga.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati prvi, tretji, četrti, peti, sedmi in osmi tožeči stranki po 5.811,65 EUR, drugi in šesti tožeči stranki pa vsaki po 11.623,30 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2008 dalje do prenehanja obveznosti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo.

3. Tožena stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve le-temu v novo sojenje, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Meni, da ni podlage za njeno zavezo, da mora tožnikom plačati odškodnino po določbi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ker ni podana njena pasivna legitimacija: v obdobju od 7. 12. 1991 do 11. 3. 1993 sploh še ni obstajala, pa tudi sicer ni bila zavezanka za denacionalizacijo po določbah ZDen, pač pa je to postala šele po določbah Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč, vendar tudi tedaj Republika Slovenija nanjo ni prenesla kmetijskih zemljišč in gozdov oziroma finančnih sredstev, iz katerih bi lahko tožena stranka plačala odškodnine za nazaj. Odškodnino po določbi drugega odstavka 72. člena ZDen mora plačati, kdor je v spornem obdobju s premoženjem upravljal in je bil zavezanec za vrnitev premoženja v naravi; izpolnjena morata biti oba kriterija, saj namen ZDen ni bil v povzročanju novih krivic. Materialno pravo je zmotno uporabljeno tudi v zvezi z višino odškodnine in zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki. Ta nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, lahko stranke vložijo revizijo, če je ta po zakonu dovoljena, torej pod pogojem, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ali če jo je Vrhovno sodišče dopustilo (tretji odstavek istega člena zakona). V konkretnem primeru so tožniki vložili neposredno revizijo, ne da bi pred tem predlagali njeno dopustitev.

7. V sodbah sodišč prve in druge stopnje je vrednost spornega predmeta, ki je kriterij za dopustitev in za dovoljenost revizije, označena z zneskom 66.556,83 EUR. A to ne pomeni, da je revizija dovoljena po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP. S pravnomočno zavrnjenim tožbenim zahtevkom so namreč tožniki zahtevali plačilo različno visokih zneskov odškodnine, katerih vsota sicer presega 40.000,00 EUR, vendar pa so terjatve posameznih tožnikov samostojne in nobena od njih ne presega navedenega revizijskega praga.

8. Revizija je zato nedovoljena in jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).