Jedro

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS je zavezan tudi za plačilo nadomestila po 2. odstavku 72. člena Zden.

Nadomestilo predstavlja tisto korist, ki bi jo dosegel denacionalizacijski upravičenec, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma z njo upravljal, in ne korist, ki jo je dosegel zavezanec.

Davčnemu organu plačana akontacija dohodnine se lahko upošteva le kot delna izpolnitev obveznosti do upravičenca, sicer pa takšna davčna obveznost na višino nadomestila ne vpliva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v odločitvi o pravdnih stroških (III točka izreka) tako spremeni, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 4.247,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki znesek 58.116,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.7.2008 dalje do prenehanja obveznosti in sicer prvi, tretji, četrti, petemu, sedmi in osmi tožnici po 5.811,65 EUR, drugemu in šesti tožnici pa vsakemu po 11.623,30 EUR, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.7.2008 dalje do prenehanja obveznosti. Tožbeni zahtevek je zavrnilo v delu, ki glasi na plačilo zneska 8.440,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za zakonske zamudne obresti od zneska 66.556,83 EUR od 7.7. do 8.7.2008. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 6.037,98 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo v obsodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlaga v tem delu razveljavitev sodbe. Glede temelja svoje odškodninske odgovornosti navaja, da za čas od uveljavitve ZDen 7.12.1991 do 11.3.1993, ko je bila tožena stranka ustanovljena, ne more biti zavezana k plačilu nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen, ker v tem obdobju še ni obstajala. Niti v ZSKZ niti v ZDen tožena stranka ni opredeljena kot zavezanka za plačilo kakršnihkoli odškodninskih ali drugih obveznosti za premoženje v lasti Republike Slovenije v času od uveljavitve ZDen do ustanovitve tožene stranke. Glede višine tožbenega zahtevka pa ne sprejema stališča sodišča prve stopnje, da ni pomembno, koliko je tožena stranka lahko dejansko dosegla koristi v spornem obdobju, ampak, kolikšno korist bi dosegle tožeče stranke, če bi lahko sporne nepremičnine same uporabljale. Tožena stranka je pri gospodarjenju z državnimi kmetijskimi zemljišči in gozdovi omejena. Z gozdovi lahko gospodari le v okviru uredbe o koncesiji za izkoriščanje gozdov RS. Tožena stranka je ob upoštevanju omejitev in uredbe dokazno predložila izračun, da bi lahko odškodnina znašala za sporno obdobje največ 19.103,58 EUR bruto, sodišče pa jo je obremenilo za odškodnino v višjem znesku, kot znaša njen izračun. Takšna odločitev presega tako pravne kot moralne norme, stališče sodišča je nepravično in ni pošteno do tožene stranke, ki ne more biti odgovorna za plačilo odškodnine v višjem znesku, kot bi lahko znašala njena korist v spornem obdobju. Tožeče stranke bi se na takšen način na račun tožene stranke neupravičeno obogatile. Gre za napačno in preširoko razlago 72/II člena ZDen. Tožena stranka je opozorila, da je mogoče tožnikom prisoditi odškodnino le v bruto znesku, ker je sama dolžna pred izplačilom tovrstnih odškodnin fizičnim osebam obračunati in plačati akontacijo dohodnine, nato pa po odbitku davka izplačati tožnikom odškodnino v neto znesku. Za toženo stranko je nesprejemljivo, da je sodišče sodbo oprlo na izvedeniško mnenje A. K.. Izvedenec je mnenje izdelal na osnovi neuradnega cenika, česar tožena stranka ne more sprejeti in tudi sodišče tega ne bi smelo dopustiti. Zavrnitev dokaznega predloga tožene stranke za dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca K. z upoštevanjem uradnega cenika predstavlja kršitev določb pravdnega postopka in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče ni sledilo predlogu tožene stranke, ki je predlagala zaslišanje mag. S. R., univ. dipl. ing. gozd., ki je kompetentna oseba z zadostnimi pooblastili tožene stranke, je vodja gozdarskega sektorja tožene stranke in gozdarski strokovnjak. Zakonske zamudne obresti za tovrstne obveznosti je mogoče priznati najprej šele od izdaje prvostopne sodbe dalje, ne pa že od vložitve tožbe. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper pravdne stroške. Izpodbija prisojeno višino stroškov, ker je sodišče tožeči stranki napačno priznalo preveč točk za dve pripravljalni vlogi ter za odsotnost iz pisarne. Ob upoštevanju vseh okoliščin bi moralo sodišče upoštevati 79,61% uspeh tožeče stranke v pravdi.

3. Pritožba je delno utemeljena v odločitvi o pravdnih stroških, v ostalem pa ni utemeljena.

4. Tožena stranka v pritožbi zavrača kakršnokoli odškodninsko ali drugo obveznost plačila tožeči stranki zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja za obdobje od 7.12.1991 do 11.3.1993, torej za obdobje od uveljavitve Zakona o denacionalizaciji – ZDen do ustanovitve tožene stranke na podlagi Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ). Meni, da ne more biti zavezana k plačilu nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen v obdobju, ko še ni obstajala. Takšno stališče bi pomenilo, da bi morali tožniki, ki jim po drugem odstavku 72. člena ZDen pripada specialna odškodnina zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin, v času od uveljavitve ZDen do vrnitve v last in posest uveljavljati odškodnino od dveh zavezancev, kar pa po prepričanju pritožbenega sodišča ni v skladu z namenom zakonskih določb, ki urejajo tovrstne zahtevke. Tožena stranka v pritožbi ugotavlja, da je sama specifičen denacionalizacijski zavezanec za vrnitev le določenega nepremičnega premoženja, ki ni v njeni lasti, ampak ga ima v upravljanju. Zakaj gre za upravičenje posebne vrste in na kakšni podlagi je tožena stranka ne le zavezanec za vrnitev kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov prejšnjim lastnikom v skladu s predpisi o denacionalizaciji (20. člen ZSKZ), pač pa tudi zavezanec za plačilo morebitnih odškodnin po drugem odstavku 72. člena ZDen, je sodna praksa (1) že doslej podrobno utemeljila. Ker gre za posebne vrste zahtevek in odškodnino, do katere je tožeča stranka upravičena v celotnem obdobju od uveljavitve ZDen in ker določba 20. člena ZSKZ v povezavi s 27. členom ZDen pripeljejo do ugotovitve, da je tožena stranka zavezanec tudi za plačilo morebitnih odškodnin po drugem odstavku 72. člena ZDen, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženo stranko zavezalo za plačilo odškodnine za celotno zahtevano obdobje (2).

5. V zvezi z ugotovitvijo višine tožbenega zahtevka je v celoti pravilno in v skladu z obširno in ustaljeno sodno prakso stališče prvostopenjskega sodišča, da gre pri zahtevku po 72. členu ZDen za nadomestilo oziroma povračilo tiste izgubljene koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma z njo upravljal in ne koristi, ki jo je v tem času dosegel zavezanec, torej tožena stranka. Za presojo višine zahtevka je torej odločilna korist, ki bi jo tožniki lahko imeli pri izkoriščanju spornih gozdnih zemljišč, po odbitku stroškov, ki jih trpi lastnik gozda. Takšen izračun koristi ne pomeni napačne in preširoke razlage drugega odstavka 72. člena ZDen, niti ni nepravičen in nepošten do tožene stranke, kot trdi v pritožbi.

6. Tožena stranka v pritožbi nadalje izpodbija pravilnost izvedenskega mnenja izvedenca gozdarske stroke dipl. ing. A. K., češ da je pri izdelavi uporabil neuradni cenik GG Slovenj Gradca namesto uradnega cenika. Tudi v tem delu pritožba ni utemeljena. Odškodnina za nemožnost uporabe se ugotavlja glede na naravo nepremičnine. V konkretnem primeru gre za gozdna zemljišča, zato je bila naloga izvedenca, da oceni čisti donos prodanega lesa v obdobju od 7.12.1991 do 7.12.2004, ob upoštevanju količine posekanega lesa in cene glede na vrsto lesa, zmanjšan za stroške v zvezi s sečnjo, spravilom lesa ter druge stroške proizvodnje, gojitvenih del in drugih dajatev, ki bi jih morali tožniki plačati v primeru, če bi sami koristili gozdna zemljišča. Izvedenec je mnenje izdelal v skladu z odredbo sodišča ter na pripombe tožene stranke pisno in ustno pojasnil razloge za uporabo neuradnega cenika GG Slovenj Gradca za fizične osebe. Pojasnil je, da so v uradnem ceniku upoštevani manipulativni stroški in stroški prevoza, zato so cene asortimenta nekoliko nižje, vendar ti stroški niso predmet izračuna čistega donosa lesa na gozdno kamionski cesti in je zato izračun odškodnine, ki jo je tožena stranka pripravljena plačati tožeči stranki, znatno prenizek. Sodišče druge stopnje zato ocenjuje, da v pritožbi izraženi očitki ne zadostujejo za dvom v pravilnost in strokovnost izvedenskega mnenja. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in kršitvi določb pravdnega postopka, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za dopolnitev izvedenskega mnenja z upoštevanjem uradnega cenika ter z zaslišanjem vodje gozdarskega sektorja tožene stranke mag. S. R. Prvi dokazni predlog je nepotreben, saj je izvedenec jasno izpovedal, zakaj uradnega cenika pri cenitvi ni upošteval. Glede drugega dokaznega predloga z zaslišanjem priče velja enako, saj je tožena stranka predlagala zaslišanje svojega vodje gozdarskega sektorja le zato, da bi pojasnil dosedanje navedbe in trditve tožene stranke glede upravljanja z gozdovi v državni lasti (pripravljalna vloga z dne 7.4.2011) ter uporabo cenika GG Slovenj Gradca (pripravljalna vloga z dne 15.6.2011). Ker ne gre za dejstva, pomembna za odločitev oziroma ker je izvedenec pojasnil okoliščine glede uporabe cenikov, zaslišanje priče o tem ni več potrebno.

7. Pritožba vztraja tudi pri v postopku izraženi zahtevi, da sodišče prisodi nižjo odškodnino za nemožnost uporabe denacionaliziranega premoženja, ker mora tožena stranka pred izplačilom odškodnin fizičnim osebam obračunati in plačati akontacijo dohodnine. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi če so tožniki zavezani plačati dohodnino od prisojene odmene za neuporabo nepremičnin na podlagi 5. točke 27. člena Zakona o dohodnini – ZDOH-2, tožena stranka pa je kot zavezanec na podlagi prvega odstavka 124. člena istega zakona dolžna plačati akontacijo dohodnine, to ne pomeni, da mora sodišče prisoditi ustrezno nižjo nadomestilo za izpadlo korist. Zavezanec za plačilo dohodnine je tožeča stranka. Davčnemu organu plačana akontacija dohodnine bi se toženi stranki upoštevala le kot delna izpolnitev obveznosti do tožeče stranke.

8. Sodišče prve stopnje je tudi glede teka zakonskih zamudnih obresti pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno stališče, da zakonske zamudne obresti pred izdajo sodbe ne morejo teči, ker je višina terjatve znana šele po izdelavi izvedeniškega mnenja, ni pravilno. Sodba pravilno opozarja na določbi prvega odstavka 378. člena ter drugega odstavka 299. člena OZ. Tožena stranka je prišla v zamudo najkasneje z vložitvijo tožbe.

9. Pritožba delno utemeljeno graja sodbo le v odločitvi o pravdnih stroških. Ti so v nasprotju z določili 19. člena Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT previsoko odmerjeni za tretjo in četrto pripravljalno vlogo (razlika 550 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke in DDV znese 302,94 EUR) ter po 7. členu ZOdvT za odsotnost iz pisarne (za 80 točk, kar znese z DDV 44,06 EUR), skupaj 347,00 EUR. Delno ima prav pritožba, ko se ne strinja z oceno uspeha tožeče stranke v pravdi in posledično uporabo določbe tretjega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka je uspela s 87,3% svojega tožbenega zahtevka. Delna sodna poravnava, ki sta jo pravdni stranki sklenili na prvem naroku za glavno obravnavo, namreč ne vpliva na ta uspeh (prvi odstavek 159. člena ZPP), prav tako ni nobenega razloga za ločeno upoštevanje uspeha glede temelja in višine tožbenega zahtevka. Tako znašajo pravdni stroški tožeče stranke 5.691,00 EUR, pravdni stranki tožene stranke pa po odmeri pritožbenega sodišča 5.674,30 EUR, kar glede na uspeh in po pobotanju pravdnih stroškov pomeni, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 4.247,60 EUR pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP).

10. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela le v stroškovnem delu, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Npr. odločbe VSRS II Ips 685/2003, II Ips 1/2004 in VSL II Cp 1092/2004. (2) Podobno stališče v sodbi VSL I Cpg 333/2011.