Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica od 64 v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih kršitev delovnih obveznosti, storila najmanj 20 hujših kršitev delovne obveznosti. Tožničine kršitve predstavljajo nedopustne posege v osebnost in dostojanstvo zaposlenih pri toženi stranki, del njenih kršitev pa je finančne narave. Zato je obstajal odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dana tožnici dne 1. 2. 2019 nezakonita in se odpravi; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo v roku 8 dni; da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje od vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, jo prijaviti v obvezna zavarovanja ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela obračunati bruto mesečno plačo v višini zadnje bruto mesečne plače v decembru 2018 s pripadajočimi povišanji iz aneksa št. 2 k pogodbi o zaposlitvi, od te plače odvesti davke in prispevke ter ji izplačati neto mesečno plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo do vsakega 13. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni (točka I izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka).

2. Zoper sodbo (razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se pravočasno pritožuje tožnica. Navaja, da za pripravo zagovora ni imela na razpolago treh dni kot določa ZDR-1, ampak le dva dneva. Navaja, da je bila zaradi šoka in posttravmatske motnje na bolniški in da bi morala, glede na to, da je bilo v vabilu na zagovor 64 točk obtožb, imeti daljši čas za pripravo. Iz izpovedi priče A.A. izhaja, da je bila odpoved podana prepozno, saj je najkasneje 10. 12. 2018 potekel 30-dnevni rok. Prepozna je tudi zato, ker je direktor dobil dve pismi z obtožbami že 13. in 14. 12. 2018, zato je zakoniti rok potekel že sredi januarja 2019. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da se odvetnica tožnice B.B., ki je v imenu tožnice podala prijavo mobinga, ni izkazala s pooblastilom, saj to velja le za sodišče in ne tudi za delodajalca. Sodišče tudi ni izvedlo dokaznega predloga z zaslišanjem odpuščenega raziskovalca dr. C.C., ki bi lahko potrdil večkratno in neetično delovanje delodajalca ter kršenje temeljnih človekovih pravic obeh raziskovalcev. V postopku na prvi stopnji sodišče ni odločilo skladno z zakonodajo in veljavnimi akti A., zato je možnost poprave te malomarnosti pri obravnavi pritožbe. Ponavljajoči vzorec odstranjevanja in onemogočanja raziskovalcev se pri toženi stranki dogaja že tri desetletja. Tožnica se je v svojem delovanju kot predstojnica vedno zavzemala za kolege in je postavila tim, ki je v visoko konkurenčni akademski sferi bolj izjema kot pravilo. Rezultati na inštitutu so bili izjemni, vzpostavljen je bil informacijski sistem za inštitutne zbirke, vsi ti uspehi pa so bili sodišču predstavljeni v drugačni luči. Tožnica je iz tujine prejela številna pisma podpore in vprašanja, kako ji naj pomagajo. Po nezakoniti odpovedi je dobila povabila na osrednje znanstvene institucije za umetnostno zgodovino po svetu. Vedno je delovala povezovalno in ves čas strokovno sodelovala s strokovnjaki v Sloveniji in po svetu. Zoper njo ni bila nikoli podana nobena kazenska ovadba, prav tako ni bila obravnavana v nobenem postopku. Ta sodba je bila izdana v nasprotju s slovensko zakonodajo, sodišče ni sledilo pravicam, ki jih državljanom Slovenije zagotavlja Ustava RS. Obrazložitev sodbe podaja neresnične, nelogične, nezakonite, dejstvom, praksi delodajalca, pravilnikom in zakonom nasprotne trditve. Senat se ni poslužil mnenj strokovnjakov in sodnih izvedencev s področja, ki ga ne more obvladati, zato je sledil zavajanju in manipuliranju delodajalca. Iz sodbe je jasno razvidno nerazumevanje delovanja institucije, projektnega in programskega financiranja, vodenja programske skupine in kaj ta skupina predstavlja v javnih raziskovalnih institucijah. Mobingiranje tožnice se je začelo leta 2010, ko je skupaj s predsednikom D. podprla civilno iniciativo za ohranitev kulturne dediščine na trgu E., kjer je župan v svojem volilnem programu obljubil podzemno garažno hišo. Direktor tožene stranke zase očitno meni, da predstavlja sistem in javni zavod D. v tako veliki meri, da mu ni treba delovati v skladu z veljavnimi akti. Tožnici se je očitalo finančne nepravilnosti, ki jih sploh ne bi mogla narediti, če pa je katera nastala, je zanjo odgovoren direktor s svojima dvema namestnicama in pomočnicama. Sodišče bi lahko naročilo revizijo in natančno pregledalo, kaj se je zgodilo s postavkami in ugotovilo, da uprava ni poročala nobeni instituciji o kakšnih nepravilnostih. Tožena stranka je celoten proces gradila na šikaniranju in zavajanju. Tožnica je bila diskreditirana na vseh nivojih svoje identitete. V nadaljevanju navaja, da je bila njena odstranitev organizirana in da so priprave potekale vsaj tri mesece in da so sodelavci lahko pripravljali njeno zamenjavo samo po navodilih in v sodelovanju z direktorjem. Tako v postopku izredne odpovedi kot tudi v sodnem postopku so ji bile kršene temeljne človekove pravice določene z Ustavo RS in sicer pravica do enakega varstva po 22. členu ter pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS. Navaja, da ni bil podan odpovedni razlog po 110. členu ZDR-1. Tožena stranka ni dokazala, da je tožnica storila kaznivo dejanje oziroma da je ravnala naklepno hudo malomarno, saj iz dokaznega postopka izhaja, da je tako ravnal direktor. Sodišče je javnosti onemogočalo spremljanje obravnav. Sodišče zadeve ni objektivno obravnavalo, saj je sodnica priče izbirala na način, da je tožba ostala za štirimi stenami delodajalca in sodišča. Sodišče bi moralo vabiti več ekspertov zdravstvene, finančne in raziskovalne stroke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot nekonkretizirano in pavšalno zavrže, saj se je ne da obravnavati. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna in zakonita. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V pritožbi tožnica zgolj pavšalno navaja, da so ji bile v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v sodnem postopku kršene temeljne človekove pravice določene z Ustavo RS in sicer pravica do enakega varstva in pravica do sodnega varstva. Ker iz pritožbe ne izhaja, s katerim ravnanjem tožene stranke v postopku izredne odpovedi in s katerim ravnanjem sodišča, naj bi bile te kršitve storjene, pritožbeno sodišče teh navedb ne more preveriti.

7. Neutemeljeno v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče vabiti več ekspertov znanstvene, finančne in raziskovalne stroke ter naročiti revizijo poslovanja tožene stranke. Sodišče v dokaznem postopku skladno z določbo 7. člena ZPP izvede dokaze, ki jih predlagajo stranke, s katerimi dokazujejo dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke. Sodišče pa sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v točkah 3, 4, 5 in 6 natančno pojasnilo, katere dokaze je izvedlo in razloge, zakaj ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje je zadevo obravnavalo objektivno, prav tako pa tudi ni javnosti onemogočalo spremljanja obravnave, saj jo je bilo moč spremljati preko video aplikacije, glede na to, da je moralo sodišče upoštevati pravila, ki so veljala zaradi razglašene epidemije Covid-19 v Republiki Sloveniji.

8. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje.

9. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 11. 2015 in aneksa z dne 23. 3. 2016 na delovnem mestu znanstveni svetnik v D. S pooblastilom direktorja z dne 1. 12. 2017, izdanim skladno z določbo 3. odstavka 7. člena Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji tožene stranke, je bila tožnica predstojnica inštituta F. tožene stranke do preklica dne 7. 1. 2019. Tožena stranka ji je dne 1. 2. 2019 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razlogov po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) zaradi 64 kršitev delovnih obveznosti, ker nadaljevanje delovnega razmerja ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo možno do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpeljan skladno z določbami ZDR-1. 11. Tožena stranka je tožnici omogočila zagovor pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in jo seznanila s pisno obdolžitvijo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da pisanje tožnici ni bilo vročeno, pa ni pomembno, saj so razlogi za to na strani tožnice, ki pisanja ni hotela sprejeti. Je pa tožena stranka tožnici preko službenega e-naslova poslala vabilo na zagovor s pisno obdolžitvijo. Kot izhaja iz tožničinih navedb, jo je tožena stranka dne 28. 1. 2019 na mobilni telefon obvestila o pošti na na elektronskem naslovu. Tako je tožena stranka tožnici 28. 1. 2019 omogočila seznanitev s pisno obdolžitvijo. Tožnica pa tudi ni dokazala, da bi za zastopanje v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pooblastila odvetnico B.B. in da se zagovora ni mogla udeležiti. Toženi stranki namreč ni posredovala nobenih dokazil, da se zagovora zaradi zdravstvenega stanja ne more udeležiti in ne dokazil, da ne more podati pisnega zagovora. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, da je bil rok za podajo zagovora zaradi števila očitkov prekratek. Sodišče prve stopnje je na te tožničine trditve obsežno odgovorilo v točki 31 obrazložitve sodbe.

12. Pravilno je tudi ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici podana pravočasno, kar je obrazložilo v točki 46 obrazložitve sodbe. Direktor tožene stranke je za tožničine kršitve izvedel najprej 3. 1. 2019, odpoved pa je bila podana 1. 2. 2019, kar je v zakonsko določenem 30-dnevnem roku (drugi odstavek 109. člena ZDR-1).

13. Zavrnilo je tožničine trditve, da ji tožena stranka ni smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev, ki jih je lahko storila le kot predstojnica inštituta. Tožnici so bila s 7. 1. 2019 sicer odvzeta predstojniška pooblastila, vendar pa je z očitanimi kršitvami kršila tudi določbo 13. člena pogodbe o zaposlitvi.

14. Ugotovilo je, da je tožnica od 64 v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitanih kršitev delovnih obveznosti, storila najmanj 20 hujših kršitev delovne obveznosti. Tožničine kršitve predstavljajo nedopustne posege v osebnost in dostojanstvo zaposlenih pri toženi stranki, del njenih kršitev pa je finančne narave. Pritožbeno sodišče se je v nadaljevanju opredelilo le do treh kršitev, ki jih je kot hude kršitve delovne obveznosti storila tožnica, saj te tri kršitve utemeljujejo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici.

15. V zvezi s kršitvami, ki posegajo v osebnost in dostojanstvo zaposlenih, je sodišče glede kršitve pod točko 3 izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pravilno ugotovilo, da je tožnica ravnala tako, kot ji je očitano in sicer je dne 22. 8. 2018 dr. G.G. naročila, da naj uredi vse potrebno glede njene osebne prtljage, ki jo je izgubila na letu z Easy Jet-om v H. (tujina), kamor je odšla delat v arhiv. Dr. G.G. je bila tožnici podrejena, pri toženi stranki pa je delala kot asistentka z doktoratom. S tožničino izgubljeno prtljago se je ukvarjala precej časa, ko pa je bila zadeva rešena, se ji tožnica niti ni zahvalila. Počutila se je zlorabljeno, saj je bila njena razpoložljivost samoumevna. Da je bil takšen način ravnanja tožnice s podrejenimi pogost, je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedi zaslišanih prič. S tem ravnanjem je tožnica nedovoljeno in nezakonito odredila naloge, ki so bistveno pod nivojem zahtevnosti in obsega delovnih nalog dr. G.G. Na podlagi izpovedi prič, je bilo ugotovljeno, da ni šlo zgolj za banalno ravnanje, saj je bilo urejanje njenih zasebnih oziroma polzasebnih nalog običajna in ustaljena praksa tožnice, kot je bila običajna in ustaljena praksa tudi uklanjanje podrejenih njenim zahtevam. Da je tožnica s tem huje kršila svoje delovne obveznosti in da je opisano kršitev storila naklepno, je sodišče obrazložilo v točki 57 obrazložitve.

16. Prav tako je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s točko 8 izredne odpovedi, da je tožnica dne 31. 8. 2018 dr. I.I. in J.J. naročila, da v službenem času odpeljeta njen osebni avtomobil na avtomehanični pregled v K., od koder sta se vrnila z osebnim vozilom J.J. Ob informaciji, da so naročili nadomestni del, ki ga bodo montirali naslednji teden, je tožnica izrazila ogorčenje, da ji nista priskrbela nadomestnega vozila. S tem je tožnica, kot izhaja iz točke 66 obrazložitve, naklepno kršila obveznosti iz delovnega razmerja, saj je od obeh sodelavcev zahtevala izvršitev njenih zasebnih opravkov, kar sta izvršila, saj si nista želela nakopati težav.

17. Tako že iz teh dveh primerov izhaja, da je tožničin odnos do podrejenih v nasprotju z določbo 46. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), po katerem mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati delavčevo zasebnost, prav tako pa je njeno ravnanje prepovedano nadlegovanje po določbi 7. člena ZDR-1 in tudi iz 15.a člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji). Tožnica je namreč kot predstojnica v okviru podeljenih pooblastil do podrejenih nastopala kot delodajalka in s pozicije moči. 18. V zvezi z očitanimi kršitvami finančne narave v točkah 49 do 55 ter v delu točke 56, 58 in 59, ki se nanašajo na tožničino ravnanje zadnjih 6 mesecev pred podajo izredne odpovedi, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so očitki pretežno resnični in utemeljeni, enako pa velja tudi za kršitve, ki so ji bile v izredni odpovedi očitane v točkah 60, 61, 62 in 63. 19. V točki 60 izredne odpovedi je tožena stranka tožnici očitala, da je dne 28. 12. 2018 potrdila nalog za izplačilo avtorskega honorarja L.L., čeprav takrat delo po pogodbi o avtorskem delu še ni bilo opravljeno in je toženo stranko oškodovala za denarni znesek v višini 4.250 EUR. Tožnica je dne 11. 12. 2018 s L.L., ki je bila zaposlena na Inštitutu, podpisala avtorsko pogodbo za kreiranje in ureditev zbirke dokumentov na projektu M., katerega vodja je bil dr. O.O. Rok za oddajo avtorskega dela je bil 28. 12. 2018, honorar pa je bil določen v višini 4.250,00 EUR. Sodišče prve stopnje je v točki 148 obrazložitve, ugotovilo, da je tožnica plačilo avtorskega honorarja L.L. odredila v času, ko ta dela po avtorski pogodbi še ni začela opravljati. Izplačilo je odredila iz napačnega stroškovnega mesta. Sredstva je porabila nenamensko. Delo v času izvršitve ni bilo opravljeno. Kot izhaja iz izpovedi priče P.P., je L.L. delala na njenem projektu R., vendar ni bila financirana iz njenega projekta. Dr. O.O. pa je zatrdil, da L.L. ni bila članica njegovega projekta, da pa je z njegovim soglasjem s sredstvi z njegovega projekta v letu 2018 razpolagala tožnica.

20. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožena stranka kršila določbo prvega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi, po kateri se je dolžna vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja ter glede na dejavnost delodajalca materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovalo poslovnim interesom delodajalca oziroma dejavnosti, ki jo delodajalec opravlja. Kršila pa je tudi določbe ZJU in sicer 10. člen, po katerem mora javni uslužbenec pri izvrševanju javnih nalog ravnati častno v skladu s pravili poklicne etike, 13. člen, po katerem javni uslužbenec odgovarja za kvalitetno, hitro in učinkovito izvrševanje zaupanih javnih nalog ter 14. člen, po katerem mora javni uslužbenec gospodarno in učinkovito uporabljati javna sredstva, s ciljem doseganja najboljših rezultatov ob enakih stroških oziroma enakih rezultatih ob najnižjih stroških. Vse ugotovljene kršitve je storila ali iz hude malomarnosti ali pa naklepoma, torej s hujšo obliko krivde. Na podlagi tega je obstajal odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 21. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo ali imajo kršitve tožnice tudi vse znake kakšnega kaznivega dejanja. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tudi skladno z določbo prve alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, po katerem lahko delodajalec delavcu izredno odpoved pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Glede na to, da je bil ugotovljen odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, sodišču ni bilo potrebno preverjati še obstoja odpovednega razloga po prvi alineji.

22. Pravilna je tudi ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank ni možno niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1), saj kot izhaja iz izpovedi direktorja tožene stranke in pravnice S.S. so način tožničinega komuniciranja s sodelavci, izrabljanje sodelavcev, njihov konstanten strah pred njo kot predstojnico in kršitve finančne narave dokončno porušili zaupanje do tožnice.

23. Sodišče prve stopnje se je v točkah od 171 do vključno 173 obrazložitve obsežno opredelilo tudi do tožničinih trditev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi konstrukt tožene stranke. Glede na ugotovljene kršitve delovnih obveznosti, ki so bile storjene s hujšo obliko krivde, je pravilno zavrnilo tožničine trditve, da ji je bila izredna odpoved podana zaradi neresničnih oziroma fiktivnih in prirejenih kršitev.

24. Pritožbeno sodišče je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP)

25. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na petem odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). Tožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, tožena stranka pa svoje stroške odgovora na pritožbo krije sama, saj gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.