Jedro

Začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je mogoče izdati le v primerih upravnih aktov, ki se izvršujejo v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji), ki se nanašajo na izvršbo. Na ta način pa je mogoče izvršiti le tiste upravne akte, v katerih se zavezancu nalaga določena obveznost, torej da nekaj stori, opusti ali utrpi. Gradbeno dovoljenje ni tak akt, saj ustanavlja pravico graditi pod v njem določenimi pogoji, ne nalaga pa obveznosti, ki bi jih bilo mogoče prisilno izvršiti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero je tožeča stranka predlagala, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta (odločba tožene stranke z dne 9. 2. 2010 v zvezi z odločbo prve stopnje z dne 10. 5. 2010), s katero je tožena stranka pritožbo zoper prvostopno odločbo zavrnila, in sicer tako, da se odloži izvršljivost izpodbijanega akta. S prvostopenjsko odločbo je tožena stranka investitorju A.A., izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo objekta komunalne infrastrukture – povezovalne ceste in mostu čez C. na tam navedenih zemljiščih.

2. V razlogih izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da gradbeno dovoljenje ni akt, ki se izvršuje. Zato odložitvena začasna odredba ni mogoča. Sklicuje se na sodno prakso (sklep Vrhovnega sodišča).

3. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje v neskladju z določbami Zakona o upravnem sporu, saj se tako dela razlika med različnimi upravnimi akti. Prizadeta stranka nima enakopravnega sodnega varstva. V obravnavanem primeru gre za poseg v nepremičnino, ki je spomenik državnega pomena (najstarejše slovansko grobišče v Y... in cerkev Z... z neprecenljivimi freskami). Zato je potrebno upoštevati tudi javno korist. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi zahtevi, podrejeno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno presojo.

4. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tudi v upravnem sporu je možno zahtevati in izdati začasno odredbo. Namenjena je začasnemu varstvu tožeče stranke. Glede na vrsto spora velja načelo dispozitivnosti in je sodišče vezano na vrsto in vsebino zahteve za izdajo začasne odredbe, ki jo vloži tožeča stranka. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče presoja pogoje za njeno izdajo. Če ti niso izpolnjeni, zahtevo zavrne. Trditveno in dokazno breme je na tožeči stranki.

7. Tožeča stranka je glede na podatke sodnega spisa izrecna (tako po vsebini kot z navedbo materialne podlage) zahtevala odložitev izvršitve izpodbijanega upravnega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Na tej pravni podlagi lahko sodišče na zahtevo tožeče stranke odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8. Kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje, je začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ki je v obravnavanem primeru izrecno zahtevana tako po vsebini kot z navedbo materialne podlage, mogoče izdati le v primerih upravnih aktov, ki se izvršujejo v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji), ki se nanašajo na izvršbo. Na ta način pa je mogoče izvršiti le tiste upravne akte, v katerih se zavezancu nalaga določena obveznost, torej da nekaj stori, opusti ali utrpi. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da gradbeno dovoljenje ni tak akt, saj ustanavlja pravico graditi pod v njem določenimi pogoji, ne nalaga pa obveznosti, ki bi jih bilo mogoče prisilno izvršiti. Takšna je tudi uveljavljena sodna praksa (sklep I Up 730/2002 z dne 13. 12. 2007, ki ga je izdalo Vrhovno sodišče v upravnem sporu z enakim dejanskim in pravnim stanjem; enako stališče v sklepu I Up 265/2009 z dne 16. 7. 2009). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

9. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. ZUS-1 v 32. členu poleg navedene začasne odredbe, ki jo je zahtevala tožeča stranka, ureja v tretjem odstavku iste zakonske določbe tudi tako imenovano ureditveno začasno odredbo, ki pa jo glede na ustaljeno sodno prakso možno zahtevati, kadar je v upravnem sporu izpodbijana odločba, ki se ne izvršuje po ZUP. Zato ni utemeljen pritožbeni ugovor, da tožeča stranka nima možnosti enakega sodnega varstva. V dispoziciji stranke je, ali bo predlagala takšno obliko začasne odredbe. V obravnavanem primeru takšna odredba ni bila zahtevana.

10. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje (do stopnje verjetnosti) je bilo zato v obravnavanem primeru materialno pravo pravilno uporabljeno in sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka v upravnem sporu, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

11. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena in šestim odstavkom 32. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.