Jedro

Upravni organ je pravico MO..., da pri gradnji poseže tudi na zemljišče parc. št. 3634/2 k.o. ..., ugotovil na podlagi služnostne pogodbe z dne 23. 6. 1939, ki daje investitorki služnostno pravico nepreklicne uporabe tožničine nepremičnine v javne prometne namene, in na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 30. 4. 2009, ki daje MO... služnostno pravico hoje, dostopa, rekonstrukcije in vzdrževanja komunalne infrastrukture – vodovoda ter elektrovoda. Služnostne pravice so vpisane tudi v zemljiški knjigi, kar je organ ugotovil na podlagi vpogleda v elektronsko zemljiško knjigo.

Katera dela bodo opravljena na posameznem od zemljišč, na katera posega načrtovana gradnja, je razvidno iz PGD kot sestavnega dela gradbenega dovoljenja. V zvezi s tem je iz obrazložitve drugostopenjske odločbe razvidno, da se bodo dela na tožničinem zemljišču nanašala prav na tista, za katera ima investitorka služnost.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem dovolila Mestni občini ... (v nadaljevanju MO...), ki je v tem upravnem sporu prizadeta stranka, gradnjo povezovalne ceste N. - R. in mostu preko L. na tam naštetih zemljiščih, ležečih v k.o. ..., ... in ... ter pod pogoji, navedenimi v izreku gradbenega dovoljenja, pri čemer je bilo k projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) dano tudi kulturnovarstveno soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Ljubljana, št. 307/96-DP z dne 19. 10. 2008. Iz obrazložitve odločbe je med drugim razvidno, da je tožnica lastnica zemljišč parc. št. 3633/5 in 3634/2 k.o. ..., na katerih ima MO... na podlagi pogodbe z dne 23. 6. 1939 in na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnosti št. 35-796/2007/164 z dne 30. 4. 2009 služnostno pravico uporabe v javne prometne namene in služnostno pravico hoje, dostopa, rekonstrukcije in vzdrževanja komunalne infrastrukture vodovoda. Poleg tega ima na zemljišču parc. št. 3634/2 k.o. ... na podlagi iste pogodbe z dne 30. 4. 2009 še služnostno pravico dostopa, rekonstrukcije in vzdrževanja komunalne infrastrukture elektrovoda, na zemljišču parc. št. 3633/5 k.o. ... pa služnostno pravico dostopa, rekonstrukcije in vzdrževanja komunalne infrastrukture javne razsvetljave. Nadalje je razvidno, da je investitorka v postopku k vodilni mapi predložila dopolnitve 2, 3, 4 in 5. V zvezi z ugovorom, da se kulturnovarstveno soglasje ne nanaša na spremenjeni projekt in da soglasje ne izpolnjuje obličnosti po Zakonu o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1), ker ni navedenih nobenih parcel, pogojev, odlokov in raziskovalnih postopkov, ki jih nalaga zakon, in ker niso navedeni nobeni ukrepi za zaščito objekta cerkve Sv. Petra ter arheoloških raziskav, organ pojasnjuje, da se v vodilni mapi – dopolnitev 5 iz januarja 2010 nahaja kulturnovarstveno soglasje z dne 19. 10. 2008 k PGD iz oktobra 2008 št. 873/07. Projektni dokumentaciji so bile po tem datumu predložene dopolnitve 2, 3, 4 in 5 vodilne mape, ki pa nimajo vpliva z vidika posega v spomenik. Nanašajo se namreč na prikaz zemljiške parcele zaradi preštevilčenja parcelnih številk, na obseg območja za določitev strank, na obseg območja gradbišča in na pridobljena soglasja. Pri tem organ še pojasnjuje, da ni dolžan presojati obličnosti izdanega soglasja, saj je za to pristojno Ministrstvo za kulturo. Ugotavlja še, da ima investitorka na tožnikovem zemljišču parc. št. 3634/2 k.o. ... pravico rekonstruirati vodovodni priključek, pri čemer se sklicuje na služnostno pravico kot eno od stvarnih pravic na nepremičninah. V skladu s 1. točko 1. odstavka 56. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) se namreč kot dokazilo o pravici graditi šteje izpisek iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da ima investitor na nepremičnini lastninsko ali drugo stvarno oz. obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo oz. izvajanje del na takšni nepremičnini.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Ugotavlja, da tožnica v pritožbi uveljavlja enake ugovore kot v postopku na prvi stopnji. V zvezi s pravico graditi na podlagi vpogleda v elektronsko zemljiško knjigo tudi sam ugotavlja, da je tožnica lastnica parc. št. 3634/2 k.o. ..., vendar ima MO... na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 30. 4. 2009 v listu C1 vknjiženo služnostno pravico dostopa, rekonstrukcije in vzdrževanja vodovoda in elektrovoda. Dela na tem zemljišču pa se bodo nanašala prav na tista, za katera ima investitorka služnost. V zvezi z izdanim kulturnovarstvenim soglasjem poudarja, da se kasnejše spremembe v vodilni mapi ne nanašajo na pristojnosti Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, zato za vsako spremembo PGD ni treba pridobivati novih oz. dopolnilnih soglasij, če se te spremembe ne nanašajo na področje, za katerega mora biti soglasje izdano. Glede ugovorov, da kulturnovarstveno soglasje ne vsebuje obveznih določil za arheološke in druge raziskave na območju nekdanje bazilike , pritožbeni organ opozarja na določbo 43. člena Odloka o lokacijskem načrtu za območje Njegoševe ceste v Ljubljani (v nadaljevanju OLN), po kateri mora investitor pred pričetkom del obvestiti pristojno službo spomeniškega varstva zaradi arheološkega nadzora. V zaključku pojasnjuje, da bo moral o predlogu za izrek ničnosti odločiti organ prve stopnje z upravnim aktom.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in uveljavlja tudi ničnost izpodbijane odločbe. Navaja, da jo je upravni organ kot lastnico in posestnico zemljišče parc. št. 3634/2 k.o. ... zmotno uvrstil med stranske interveniente in protispisno odločil, da je navedeno zemljišče v lasti in posesti MO... Navedena parc. št. je izpuščena tudi v vodilni mapi, saj je investitorka vložila neprave mapne kopije. Kljub temu upravni organ ni zahteval vodilne mape s pristno listino, to je mapno kopijo. Meni, da zato niso izpolnjeni pogoji iz 62. člena in iz 6. točke 65. člena ZGO-1. Po njenem mnenju je absurdna tudi razlaga, da služnostna pogodba za obnovo vodovodnega priključka zadošča kot dokazilo za gradnjo mostu in povezovalne ceste. Nadalje vztraja pri tem, da vodilna mapa ni opremljena s kulturnovarstvenim soglasjem, saj je bil PGD spremenjen, vloženo soglasje pa se ne nanaša na vloženi projekt – soglasje je bilo dano k projektu št. 873/07 iz marca 2008 izdelovalca A. d.o.o.. V nadaljevanju navaja razloge, zaradi katerih meni, da izdano kulturnovarstveno soglasje ne izpolnjuje pogojev obličnosti po ZVKD-1 in da je to v pristojnosti upravnega organa Ministrstva za kulturo. Zaradi tega nameravana gradnja ni usklajena z določbami navedenega zakona in uredb EU o zaščiti kulturne dediščine na področju arheološke in stavbne dediščine ter spomenikov. Nadalje opozarja, da je investitorka začela z deli pred pridobljenim dokončnim gradbenim dovoljenjem in kljub opozorilu, da se na območju ob cerkvi nahaja arheološko najdišče s staroslovanskimi grobovi. S poseganjem v lastninsko pravico tožnice v nasprotju z njenimi pogoji in v sosednje zemljišče se spreminjajo fizikalne in kemijske lastnosti zemljine med gradnjo in po njej. Na predvidene težke posledice je opozorila tudi na glavni obravnavi, pri čemer je investitorka podala le izjave o tem, da bo skrbno gradila ob cerkvi in druge organe opozarjala na poškodbe. Ker ji v postopku ni bila dana možnost „aktivne legitimacije odločbe“, se ne strinja niti s stališčem drugostopenjskega organa glede zahteve za ugotovitev ničnosti prvostopenjske odločbe. Po njenem mnenju bi ji moral biti ta status priznan kot lastnici zemljišča parc. št. 3634/2 k.o. ... ne glede na kakršnekoli privolitve, saj te ne morejo pomeniti, da se strinja z vsemi napakami in da dovoljuje gradnjo mostu in ceste na način, ki bo povzročil nepopravljivo škodo. Tako soglasje torej ne more vključevati tistega, česar tožnica izrecno ne dovoljuje zaradi spomenika cerkve Sv. Petra in arheološke dediščine ob njej. Predlaga, da sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Prizadeta stranka MO... v odgovoru na tožbo uvodoma predlaga, da jo sodišče kot nepopolno zavrže, saj v tožbi ni navedeno tožnikovo ime in priimek ter prebivališče oz. ime in sedež. S tožbo pa se ne strinja niti po vsebini, saj ne drži, da za zemljišče parc. št. 3634/2 k.o. ... ni izkazala pravice graditi po 56. členu ZGO-1. S tožnico je namreč 30. 4. 2009 sklenila pogodbo o ustanovitvi služnosti dostopa, rekonstrukcije in vzdrževanja vodovoda ter o pravici dostopa, gradnje, rekonstrukcije in vzdrževanja komunalne infrastrukture elektrovoda. Neresnična je tudi trditev, da je v vodilni mapi izpuščena parc. št. 3634/2 k.o. ... Ta se nahaja v območju, kjer je predvidena ureditev pločnika in komunalnih vodov v skladu s služnostno pogodbo in ne gradnja mostu in povezovalne ceste. Navedeno zemljišče že sedaj služi za „javno rabo“, saj v naravi predstavlja pločnik in bo tudi v bodoče služilo enakemu namenu. Poleg tega je predviden tudi „hišni“ priključek vodovoda za potrebe župnije in obnova celotnega vodovoda in elektrovoda bodoče N. ceste. Nadalje pojasnjuje, da v soglasjih soglasodajalec ne navaja določil, ki jih mora projektant upoštevati, ampak so ta predmet projektnih pogojev oz. OLN. Poudarja, da je na dopolnjeno PGD dokumentacijo št. 873/07 iz oktobra 2008 ponovno pridobila pozitivno kulturnovarstveno soglasje z dne 19. 10. 2008, medtem ko se kasnejše spremembe PGD ne nanašajo na pristojnost Zavoda za varstvo kulturne dediščine, OE Ljubljana, zato ni bilo treba pridobivati novih soglasij za vsako spremembo projektne dokumentacije. V zaključku prizadeta stranka navaja, da načrtovana gradnja ne posega v spomenik kulturne dediščine – cerkev in da se je že po služnostni pogodbi zavezala, da bo dela izvrševala s posebno skrbnostjo dobrega gospodarja, v primeru nastale škode pa se je zavezala k njeni odpravi ob upoštevanju vseh kulturnovarstvenih pogojev. Pred pričetkom del je v skladu s 43. členom OLN obvestila tudi pristojno službo spomeniškega varstva zaradi arheološkega nadzora, s tožnico pa je v stalni zvezi glede morebitnega nastanka škode na cerkvi. V prisotnosti župnika je bil izveden tudi ogled objekta, evidentirano stanje pred gradnjo, opravljajo se meritve morebitnih poškodb med gradnjo, evidentirano pa bo tudi stanje objekta po zaključku del in podani predlogi za odpravo poškodb. Neutemeljen pa je tudi tožničin predlog za ugotovitev ničnostni zahtevka, saj je za nično mogoče izreči le upravno odločbo. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 1. odstavka 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji; v nadaljevanju ZUP) je stranka v upravnem postopku vsaka fizična in pravna oseba, na katere zahtevo je začet postopek. V obravnavani zadevi je taka stranka MO..., ki je vložila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. Tudi ZGO-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji) kot specialni predpis, ki ureja postopek izdaje gradbenega dovoljenja, v določbah 62. člena kot stranko tega postopka določa investitorja, torej MO..., pri čemer pa v 2. odstavku določa, da se imajo poleg investitorja na območjih, ki niso urejena z državnim prostorskim načrtom ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom, poleg investitorja pravico udeleževati postopka še v nadaljevanju naštete osebe, ki v postopku sodelujejo kot stranski udeleženci. Med drugim so po 1. točki 2. odstavka tega člena stranski udeleženci tudi lastniki nepremičnin, na katerih bo potekala gradnja. V tem primeru gre za lastnike zemljišč, ki sicer niso vložili zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, bo pa gradnja objekta posegala na njihova zemljišča, zaradi česar se imajo pravico udeleževati postopka zaradi varstva svojih pravnih koristi iz naslova lastninske pravice na teh nepremičninah. Tak obseg njihovih upravičenj v postopku izdaje gradbenega dovoljenja izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 43. člena ZUP, ki določa, da ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes; tega pa izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Na podlagi navedenega je upravni organ ravnal prav, ko je tožnico kot lastnico nepremičnin, na katera se bo poseglo zaradi načrtovane gradnje, povabil v postopek kot stransko udeleženko. Pri tem je v obrazložitvi izpodbijane odločbe (stran 12) njeno lastništvo na navedenih nepremičninah izrecno ugotovljeno, pred tem pa so našteta tudi zemljišča posega v k.o. ..., ... in ..., na katerih ima MO... lastninsko pravico - med njimi ni zemljišč v lasti tožnice parc. št. 3633/5 in 3634/2 k.o. ...

Neutemeljena je tudi trditev, da tožnici ni bila dana možnost aktivnega sodelovanja v postopku. Že iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je organ vabil stranke, da se o gradnji izrečejo na ustnih obravnavah 18. 11. 2009, 19. 11. 2009 in 7. 1. 2010 in da je za tožnico sodeloval pooblaščenec M. F. Iz nadaljevanja je tudi razvidno, da so bili v postopku glede zemljišča parc. št. 3634/2 k.o. ... uveljavljeni ugovori, in sicer da je projektant izpustil označbo oz. parc. št. 3634/2, da se kulturnovarstveno soglasje ne nanaša na spremenjeni projekt, da to soglasje ne izpolnjuje obličnosti po ZVKD, da lahko investitor gradi le tam, kjer ima lastninsko pravico ne pa tudi na omenjeni parceli, saj služnostne pravice ni mogoče enačiti s pravico graditi. Teh navedb tožnica v tožbi ne izpodbija, zato je treba njeno pavšalno navedbo v tem pogledu zavrniti. Pri tem sodišče dodaja, da tudi samo po vpogledu v upravne spise ugotavlja, da je iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 19. 11. 2009 razvidno, da so se za tožnico udeležili ustne obravnave poleg M. F. tudi S. K. in J. D. ter da sta prva dva podala svoje stališče v zvezi s predlogom za izdajo gradbenega dovoljenja.

Ker tožnica trditev, da ji ni bila dana možnost aktivne legitimacije v postopku, povezuje z zatrjevano ničnostjo prvostopenjske odločbe, je mogoče sklepati tudi to, da meni, da bi morala kot lastnica nepremičnin, na katere se nanaša načrtovana gradnja, tudi ona vložiti zahtevo za izdajo obravnavanega gradbenega dovoljenja. Po 4. točki 1. odstavka 279. člena ZUP se namreč za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke. Vendar pa sodišče ugotavlja, da je tudi to stališče neutemeljeno. Kot rečeno, zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja vloži investitor, v obravnavanem primeru torej MO..., zato ni mogoče trditi, da je bilo to izdano brez zahteve stranke. ZGO-1 namreč ne zahteva, da zahtevo za gradbeno dovoljenje vložijo skupaj vsi lastniki zemljišč, na katere posega načrtovana gradnja, mora pa v takem primeru vlagatelj zahteve izkazati, da ima na vseh zemljiščih pravico graditi, kar je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja po 6. točki 1. odstavka 66. člena ZGO-1. Neutemeljen je ugovor, da MO... ni izkazala pravice graditi na zemljišču parc. št. 3634/2 k.o. ... V skladu s 1. odstavkom 56. člena ZGO-1 investitor izkaže pravico, da sme graditi na zemljiščih načrtovane gradnje, z izpiskom iz zemljiške knjige, iz katerega izhaja, da ima na nepremičnini lastninsko ali kakšno drugo stvarno oz. obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo oz. izvajanje del na takšni nepremičnini. Navedeno pomeni, da je mogoče investitorju izdati gradbeno dovoljenje tudi za posege na zemljiščih, ki niso v njegovi lasti, če je na teh zemljiščih pridobil kakšno drugo stvarno pravico (npr. služnost) oz. obligacijsko pravico, katere vsebina je taka, da sme na njeni podlagi izvajati gradnjo oz. druga dela.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je upravni organ pravico MO..., da pri gradnji poseže tudi na zemljišče parc. št. 3634/2 k.o. ..., ugotovil na podlagi služnostne pogodbe z dne 23. 6. 1939, ki daje investitorki služnostno pravico nepreklicne uporabe tožničine nepremičnine v javne prometne namene, in na podlagi pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 30. 4. 2009, ki daje MO... služnostno pravico hoje, dostopa, rekonstrukcije in vzdrževanja komunalne infrastrukture – vodovoda ter elektrovoda. Služnostne pravice so vpisane tudi v zemljiški knjigi, kar je organ ugotovil na podlagi vpogleda v elektronsko zemljiško knjigo. Z navedenim so bili seznanjeni tudi pooblaščenci tožnice, saj je iz zapisnika o ustni obravnavi z dne 19. 11. 2009 razvidno, da jim je uradna oseba pojasnila, da ima MO... na tem zemljišču služnostno pravico nepreklicne uporabe v javne prometne namene ter pravice iz pogodbe o ustanovitvi služnosti z dne 30. 4. 2009. Sodišče ugotavlja, da v zadevi ni sporen obstoj navedenih služnostnih pravic, saj jim tožnica ne oporeka, kar pomeni, da ima investitorka MO... pravico, da izvaja posege v prostor na zemljišču parc. št. 3634/2 k.o. ... v obsegu, v katerem je ustanovljena posamezna od služnostnih pravic (npr. za rekonstrukcijo vodovoda). Pri tem je iz izreka izpodbijanega gradbenega dovoljenja res razvidno, da je izdano za gradnjo povezovalne ceste N. - R. in mostu preko L. tudi za zemljišče parc. št. 3634/2 k.o. ..., vendar je treba upoštevati izrek v celoti, torej tudi v delu 6. alineje 2. točke, ki določa, da se v sklopu izgradnje cestne povezave med N. in R. na obravnavanem območju izvede tudi rekonstrukcija komunalne infrastrukture. Poleg tega je že v 1. točki izreka navedeno, da se gradnja dovoljuje skladno s PGD, ki ga sestavljajo v nadaljevanju našteti deli, med drugim tudi vodilna mapa in njene dopolnitve št. 2, 3, 4 in 5 iz septembra in oktobra 2009 ter januarja 2010. Katera dela bodo opravljena na posameznem od zemljišč, na katera posega načrtovana gradnja, je torej razvidno iz PGD kot sestavnega dela gradbenega dovoljenja. V zvezi s tem je iz obrazložitve drugostopenjske odločbe razvidno, da se bodo dela na tožničinem zemljišču nanašala prav na tista, za katera ima investitorka služnost. Tožnica te ugotovitve v tožbi ne izpodbija, zato je sodišče nanjo vezano, saj v skladu z določbo 1. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) dejansko stanje preizkusi le v okviru tožbenih navedb. Glede na navedeno ne drži, da je investitorka na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja dobila pravico, da na podlagi - kot pravi tožnica - pogodbe o služnosti obnove lokalnega vodovodnega priključka na njeni parceli zgradi še most in povezovalno cesto, saj ne upošteva celotnega izreka niti vsebine PGD oz. del, ki jih ta predvideva na njeni parceli. Pri tem sodišče še poudarja, da je v zemljiško knjigo vpisana vsebina služnostnih pravic investitorke širša kot to trdi tožnica, saj se ne nanaša le na obnovo vodovodnega priključka.

Ker služnost v skladu z določbo 210. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02; SPZ) pomeni pravico uporabljati tujo stvar (v obravnavanem primeru zemljišče parc. št. 3634/2 k.o. ...) oziroma pravico zahtevati od njenega lastnika, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari (služeča stvar), ne more vsakokratni lastnik služeče nepremičnine (tožnica) pogojevati izvrševanje služnostne pravice s svojim dodatnim soglasjem. Če služnostni ušpravičenec ob tem povzroči škodo, zanjo odgovarja po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti.

Neutemeljena je tudi trditev, da v vodilni mapi PGD ni upoštevana parc. št. 3634/2 k.o. ..., saj je iz obrazložitve gradbenega dovoljenja razvidno, da je investitorka v dopolnitvi vodilne mape št. 3, izdelani v septembru 2009, navedeno zemljišče prikazala in označila v skladu s prikazom parcel geodetske uprave z dne 7. 9. 2009. Ker se tožnica ob zatrjevanju o nasprotnem do teh ugotovitev prvostopenjskega organa ni opredelila, je njeno stališče očitno neutemeljeno.

Prav tako je upravni organ prve stopnje v obrazložitvi pojasnil, da se v postopku predloženo kulturnovarstveno soglasje z dne 19. 10. 2008 nanaša na PGD št. 873/07 iz oktobra 2008. To ugotavlja tudi sodišče po vpogledu v dopolnitev vodilne mape št. 5, v kateri se to soglasje nahaja. Ne gre torej za soglasje k PGD iz marca 2008, kot to navaja tožnica. Poleg tega je prvostopenjski organ razložil, zakaj kasnejše dopolnitve vodilne mape nimajo vpliva v smislu posega v spomenik, in da zaradi tega ni bilo treba pridobivati novih kulturnovarstvenih soglasij, s čimer se sodišče v celoti strinja. Ker tožnica ne navaja razlogov, s katerimi bi izpodbila pravilnost takega stališča, preizkus trditve, da aktualna vodilna mapa ni opremljena z veljavnim kulturnovarstvenim soglasjem, ni mogoč.

Na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti njeni pomisleki o pravilnosti izdanega kulturnovarstvenega soglasja oz. o njegovi vsebini. Gre za odločbo, izdano v drugem upravnem postopku, katere presoja je lahko predmet odločanja v zvezi s pravnimi sredstvi, vloženimi zoper njo. Kot navaja že sama tožnica, gre v tem primeru za pristojnost na področju delovanja Ministrstva za kulturo, ki je v primeru izdaje kulturnovarstvenega soglasja pritožbeni organ (2. odstavek 16. člena ZUP). Organ, pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja, pa je dolžan preveriti le, ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja (3. točka 1. odstavka 66. člena ZGO-1). Ne glede na izdano kulturnovarstveno soglasje pa bo imela tožnica ob morebitnem nastanku škode na cerkvi, povzročene z gradnjo, možnost uveljavljati pravno varstvo v skladu s predpisi s področja odškodninskega prava.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. V zadevi je bila sporna razlaga določb ZGO-1 o tem, kdo je aktivno legitimiran za vložitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, kdo je stranski udeleženec v tem postopku, kako se izkazuje pravica graditi in kakšen je njen obseg, ter uporaba določb ZUP glede ničnosti odločbe, medtem ko dejansko stanje, na katerem med drugim temelji izpodbijano gradbeno dovoljenje in ki se nanaša na tožnico (obstoj in vsebina služnostnih pravic, obseg dovoljenih del na parc. št. 3634/2 k.o. ...), med strankama ni bilo sporno. Sodišče je zato odločitev sprejelo na seji (1. odstavek 59. člena ZUS-1).