Jedro

Predlagatelji bi morali dokazati (z izpiskom iz registra agrarnih skupnosti), da so bili do izteka roka za vložitev zahteve iz drugega odstavka 9. člena ZPVAS vpisani kot člani v registru agrarnih skupnosti. Ker tega niso dokazali, niso upravičeni do zahtevane odškodnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelji krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za plačilo odškodnine.

2. Zoper sklep se po svojih pooblaščenkah pravočasno pritožujejo predlagatelji. Uveljavljajo vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglašajo stroške pritožbenega postopka. Navajajo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določila 279. b člena ZPP o vzorčnem postopku in jim s tem kršilo pravico do izjave v postopku. Predlagatelji so se namreč šele z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa seznanili s stališčem sodišča prve stopnje, da naj bi bila nepravdna zadeva opr. št. N 45/2006 vzorčna zadeva za tiste predlagatelje, pri katerih je sodišče glede aktivne legitimacije ugotovilo enako dejansko stanje. Poudarjajo, da niso izpolnjene predpostavke za vzorčni postopek. Sodišče prve stopnje namreč nikoli ni izdalo sklepa o izvedbi vzorčnega postopka, niti sklepov o prekinitvi ostalih postopkov. Zato je napačno sklicevanje sodišča prve stopnje na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi II Cp 491/2011. Le-ta je zavezujoča samo za stranke nepravdne zadeve opr. št. N 45/2006, saj predlagatelji niso imeli pravice do izjave v zadevi opr. št. N 45/2006. Menijo, da bi moralo sodišče prve stopnje, ne glede na odločitev pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. N 45/2006, zavzeti stališče do navedb o dejstvih in uporabi prava. Predlagatelji se namreč ne strinjajo s stališči pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. N 45/2006 in so jim izrecno nasprotovali že v vlogi z dne 21. 11. 2011. Tako menijo, da se rok iz drugega odstavka 9. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS) nanaša le na rok za vložitev zahtevka za vrnitev premoženja in da torej ni določen kot rok za včlanitev v novo vzpostavljeno agrarno skupnost oziroma kot rok za vpis člana v register agrarnih skupnosti. Navajajo, da so predlagatelji kot posamezniki že davno pred uveljavitvijo ZPVAS vložili zahtevek za vračanje premoženjskih pravic, in sicer so ga vložili že takoj po uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), torej pravočasno. Menijo, da retroaktivna uporaba ZPVAS ne pride v poštev. Nadalje menijo, da je pogojevanje utemeljenosti denacionalizacijskega zahtevka za določitev odškodnine s predložitvijo formalnega dokaza – izpiska iz registra agrarnih skupnosti v neskladju z Ustavo. Tako strogi pogoji ne veljajo za ostale denacionalizacijske upravičence (po določilih ZDen). Nadalje navajajo, da vpis v register agrarnih skupnosti za pridobitev članstva v agrarni skupnosti nima konstitutivnega značaja. Agrarna skupnost je namreč konsenzualna pogodba civilnega prava, vpis člana v register agrarnih skupnosti pa je zgolj deklaratorne narave. Opozarjajo, da se v tej zadevi odloča o zahtevku iz 10. člena ZPVAS, ki ne vsebuje pogoja predložitve članskega imenika kot predpostavke utemeljenosti zahtevka. Navajajo še, da je sodišče pri odločanju o zahtevku za določitev odškodnine vezano na pravnomočno upravno odločbo o temelju zahtevka za denacionalizacijo.

3. Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa napačno poudarja, da je nepravdna zadeva sodišča prve stopnje opr. št. N 45/2006, kjer je bilo sporno identično pravno vprašanje (aktivne legitimacije) kot v obravnavani zadevi, vzorčna zadeva k obravnavani nepravdni zadevi in da je sodišče prve stopnje zato vezano na sklep pritožbenega sodišča opr. št. II Cp 491/2011, ki je bil izdan v nepravdni zadevi opr. št. N 45/2006. V obravnavani zadevi namreč ni bil izpeljan postopek po določilih 279. b člena ZPP (v zvezi s 37. členom ZNP), ki urejajo vzorčni postopek. Vendar pa takšno sklicevanje sodišča prve stopnje na zadevo opr. št. N 45/2006 in v njej izdani sklep pritožbenega sodišča opr. št. II Cp 491/2011 v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Sodišče prve stopnje je namreč v obravnavani nepravdni zadevi po pravnomočnem zaključku nepravdne zadeve opr. št. N 45/2006 razpisalo narok in omogočilo predlagateljem, da se izjavijo o zadevi (tudi upoštevaje odločitev pritožbenega sodišča opr. št. II Cp 491/2011), kar so predlagatelji s pripravljalno vlogo z dne 21. 11. 2011 tudi storili. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu do navedb predlagateljev v tej vlogi opredelilo (15. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo (ne le z golim sklicevanjem na omenjeni sklep pritožbenega sodišča). Predlagateljem tako tudi ni bila kršena pravica do izjave v postopku (sodišče prve stopnje torej ni zagrešilo v pritožbi očitane kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

6. Predlagatelji zahtevajo odškodnino po 10. členu ZPVAS, ki določa, da člani agrarnih skupnosti, ki zaradi pravne ali stvarne nemožnosti za vrnitev premoženja ne morejo uveljaviti istovrstnih pravic, kakršne so imeli pred odvzemom teh pravic in zato menijo, da so oškodovani, lahko uveljavljajo odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih.

7. V skladu s prvim odstavkom 8. člena ZPVAS se premoženjske pravice, ki so bile odvzete članom agrarne skupnosti oziroma njihovim pravnim prednikom po predpisih iz 1. člena tega zakona, vrnejo na zahtevo članov agrarnih skupnosti, organiziranih po tem zakonu. Šteje se, da je agrarna skupnost ponovno organizirana, ko je vpisana v register agrarnih skupnosti, ki je javna evidenca o agrarnih skupnostih in o njihovem članstvu (prvi odstavek 6. člena ZPVAS). Predlog za vpis v register mora med drugim vsebovati tudi overjen članski imenik (drugi odstavek 7. člena ZPVAS). Na pomembnost vpisa v register agrarnih skupnosti kaže tudi to, da brez odločbe o vpisu v register ni mogoče vpisati premoženjskih pravic agrarne skupnosti in njenih članov v zemljiško knjigo (peti odstavek 7. člena ZPVAS). Potrdilo o vpisu v register agrarnih skupnosti in overjen članski imenik z dokazili, da člani izpolnjujejo pogoje po tem zakonu, pa morata biti (med drugim) priložena tudi zahtevku za vrnitev premoženja članom agrarnih skupnosti (tretji odstavek 9. člena ZPVAS), ki ga je bilo potrebno vložiti do 30. 6. 2001 (drugi odstavek 9. člena ZPVAS). Navedeno pomeni, da so vračilo podržavljenega premoženja lahko zahtevali le člani tistih agrarnih skupnosti, ki so bile vzpostavljene in organizirane po določbah ZPVAS do dne 30. 6. 2001, torej do datuma, do katerega je bilo mogoče vložiti zahtevo za vrnitev premoženja (tako tudi Upravno sodišče v sodbah U 1524/2006, III U 12/2011, U 1522/2002).

8. Tudi postopek uveljavljanja odškodnine po 10. členu ZPVAS je denacionalizacijski postopek, saj gre za plačilo odškodnine kot obliko denacionalizacije s strani zavezanca upravičencem, če premoženja niso dobili vrnjenega v naravi (po 9. členu ZPVAS). ZPVAS je namreč vsebinsko denacionalizacijski predpis (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 553/2001). Pri odločanju o določitvi odškodnine po 10. členu ZPVAS tako ne gre za klasični odškodninski spor, v katerem bi sodišče ugotavljalo vse elemente odškodninske odgovornosti. Pri odškodnini po 10. členu ZPVAS gre za obliko denacionalizacije, kadar vrnitev premoženja kot primarna oblika denacionalizacije ni mogoča (prim. sklep VSL II Cp 2607/2009). Določila 10. člena ZPVAS tako ni mogoče vzeti iz konteksta celotnega ZPVAS (kot ga poizkuša pritožba) in ga je torej potrebno razlagati predvsem v okviru določb III. poglavja ZPVAS, ki ureja vračanje premoženjskih pravic (8. do 12. člen ZPVAS). Zato se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi morali predlagatelji dokazati (z izpiskom iz registra agrarnih skupnosti), da so bili do izteka roka za vložitev zahteve iz drugega odstavka 9. člena ZPVAS vpisani kot člani v registru agrarnih skupnosti. Ker tega niso dokazali, niso upravičeni do zahtevane odškodnine po 10. členu ZPVAS (prim. sklep VSL II Cp 491/2011).

9. Pritožba meni, da je rok iz drugega odstavka 9. člena ZPVAS predpisan zgolj kot rok za vložitev zahtevka za vrnitev premoženja in ne kot rok za vpis člana v register agrarnih skupnosti. Kot že obrazloženo, je moral biti zahtevku, ki ga je bilo potrebno vložiti do 30. 6. 2001, priložen tudi overjen članski imenik z dokazili o izpolnjevanju pogojev članstva (tretji odstavek 9. člena ZPVAS). Navedeno pomeni, da bi morali biti predlagatelji, če bi želeli uspešno uveljavljati vračilo premoženjskih pravic, do tega dne vpisani kot člani v register agrarnih skupnosti. Seveda lahko član v agrarno skupnost vstopi tudi kasneje, a v tem primeru ne more uveljavljati zahtevkov za vračilo premoženjskih pravic po ZPVAS.

10. Pritožba nadalje meni, da je takšno pogojevanje utemeljenosti zahtevka za denacionalizacijo, torej s predložitvijo izpiska iz registra agrarnih skupnosti, neustavno. Pritožbeno sodišče ne najde razloga, zakaj bi bilo takšno pogojevanje zahteve za vračilo premoženja po ZPVAS neustavno. Jasno je namreč, da ne more biti vsak upravičen do vračila premoženjskih pravic, ki so bile odvzete bivšim agrarnim skupnostim, pač pa so do tega upravičeni le člani agrarnih skupnosti, organiziranih po ZASP, ki so jim bile (oziroma njihovim pravnim prednikom) odvzete premoženjske pravice po predpisih iz 1. člena ZASP (prvi odstavek 8. člena ZASP), kar pa je seveda potrebno izkazati, in sicer s prilogami, ki jih določa ZASP v tretjem odstavku 9. člena. Nenazadnje tudi ZDen, na katerega se v zvezi z načelom enakosti pred zakonom sklicuje pritožba, določa rok, do katerega je bilo potrebno vložiti zahtevo za denacionalizacijo (64. člen ZDen), in priloge, ki jih je bilo potrebno priložiti tej zahtevi (62. člen Zden).

11. Nadalje pritožba zmotno meni, da za utemeljenost odškodninskega zahtevka po 10. členu ZPVAS predlagateljem ni potrebno dokazovati, da so vpisani v register agrarnih skupnosti, temveč da zadošča, da je predlagatelj z doseženim konsenzom postal član agrarne skupnosti, ker naj bi bil vpis člana v register le deklaratornega pomena. Res je sicer, da za ponovno vzpostavitev agrarne skupnosti zadošča sklenjen sporazum o ponovni vzpostavitvi in sprejem pisnih pravil (prvi odstavek 5. člena ZPVAS). Vendar pa se premoženjske pravice, kot že obrazloženo, vračajo izključno članom agrarnih skupnosti, organiziranih (in ne le vzpostavljenih) po tem zakonu, kar pomeni, da mora biti agrarna skupnost (skupaj z njenimi člani) vpisana v register, kar izrecno izhaja iz določil prvega odstavka 8. člena, prvega odstavka 6. člena in 7. člena ZPVAS.

12. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da so predlagatelji zahtevke vložili še po določilih ZDen in zato uporaba določil ZPVAS ne pride v poštev. ZPVAS v prehodni določbi 13. člena jasno določa, da se postopki, uvedeni na podlagi ZDen o zahtevah za vračanje premoženjskih pravic iz 1. člena ZPVAS, nadaljujejo po določbah ZPVAS, če o zahtevku še ni bilo odločeno na prvi stopnji. Tako je v obravnavani zadevi že upravni organ, kot to izhaja iz odločbe UE Novo mesto z dne 4. 4. 2003 (priloga A1), odločal v skladu z določili ZPVAS.

13. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bilo z navedeno upravno odločbo o temelju zahtevka predlagateljev že odločeno in da bi zato moralo biti sodišče pri odločanju o zahtevku za določitev odškodnine na to odločbo vezano. O odškodninskem zahtevku po 10. členu ZPVAS odloča sodišče. To izhaja tudi iz navedene upravne odločbe, v kateri je upravni organ, ker podržavljenih nepremičnin v naravi ni bilo mogoče vrniti, zaradi morebitnega uveljavljanja odškodninskega zahtevka (zgolj) napotil člane gmajnske skupnosti Š. na pristojno sodišče (in torej ni odločal o nikakršnem temelju odškodninskega zahtevka).

14. Glede na navedeno in ker pri preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

15. Predlagatelji krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 35. člena ZNP).