Jedro

Ker smrt pokojnega očeta, po katerem tožnika uveljavljata pravico do družinske pokojnine, kot pripadnika tujih vojaških enot (Bosne in Hercegovine), ni ovira za priznanje pravice do družinske pokojnine po slovenskih predpisih, imata tožnika ob izpolnjevanju pogojev po ZPIZ-1 pravico do družinske pokojnine po pokojnem očetu, ki je imel lastnost zavarovanca po prejšnjih predpisih (in je dopolnil več kot pet let zavarovalne dobe).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo: „1. Odpravita se odločbi tožene stranke Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, št. ... z dne 14. 12. 2005 in odločba pod isto številko z dne 27. 1. 2005. 2. Tožnikoma Da.K. in D.K. se prizna pravica do družinske pokojnine po pokojnem M.K., umrlem zaradi posledic poškodbe izven dela, dne 29. 5. 1992, od 1. 4. 2004 dalje.

3. Tožena stranke je dolžna o višini družinske pokojnine odločiti s posebno odločbo, v roku 60 dni po pravnomočnosti te sodbe.

4. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki povrniti 180,17 EUR stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 8-dnevnega roka za izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

5. Tožbeni zahtevek se v delu, v katerem tožeča stranka zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka, ki tečejo od dneva izdaje sodbe do poteka 8-dnevnega roka za izpolnitev, zavrne.“ Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev v 1., 2., 3. in 4. točki izreka citirane sodbe iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožečih strank v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma, podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Meni, da je pravna podlaga za odločitev v konkretnem sporu podana v določbi 2. odstavka 250. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZ-1), po kateri se pravice za primer invalidnosti in smrti zaradi poškodbe pri delu uveljavljalo pri zavodu, če je bil zavarovanec v času poškodbe zavarovan pri tem zavodu. Takšen dejanski stan pa v konkretnem primeru ni izpolnjen. Iz odločbe tujega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 24. 12. 2003 je razvidno, da je bila otrokoma priznana pravica do družinske pokojnine od 10. 3. 2003 dalje, po pokojnem očetu M.K., ki je dne 29. 5. 1992 padel kot borec v Armiji BIH. Ker je družinska pokojnina izvedena pravica od pokojnine pokojnega, je bila otrokoma tudi družinska pokojnina priznana na podlagi posebnega predpisa, ki se nanaša na pokojnega, katerega vzrok smrti je bila izguba življenja ob izvrševanju borbenih nalog. To pa pomeni, da je bil pokojni v času smrti zavarovan v Bosni in Hercegovini po pravni ureditvi te države in sicer za riziko invalidnosti oziroma smrti za čas udeležbi v tuji vojski pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja tuje države. V času nastanka zavarovalnega primera niso bili izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 254. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami in dopolnitvami). Pokojni nazadnje ni bil zavarovan v Republiki Sloveniji in ker je bil nazadnje zavarovan za riziko invalidnosti oziroma za riziko smrti za čas udeležbe v tuji vojski pri nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja tuje države, otroka pokojnega tudi po določbi 254. člena veljavnega v času zavarovalnega primera, ne bi mogla pridobiti pravice do družinske pokojnine. Pritožba meni, da ni namen slovenskega zakonodajalca, da bi s splošnim zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pokrival vse primere zavarovanja, ne glede na okoliščine smrti, torej tudi riziko zavarovanja za primer smrti ali invalidnosti, do katere bi bi prišlo zaradi vojne v tuji državi. Glede uporabe oziroma izvajanja določbe 2. odstavka 250. člena ZPIZ-1 je v sorodni sporni zadevi zavzelo že Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo opr. št. Ps 2581/2004 in Ps 627/2004 in tudi Višje delovno in socialno sodišče v sodbah, opr. št. Psp 917/2005 in opr. št. Psp 477/2005. Prav tako je drugostopenjsko sodišče v navedenih primerih zavzelo še stališče, da pokojninska dajatev, odmerjena v najvišjem možnem odstotku, to je v višini 85 % pomeni, da je pri tem že upoštevana tudi pokojninska doba, dopolnjena v Republiki Sloveniji. Iz navedenih razlogov je sodišče v konkretnem primeru ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo določbo 3. odstavka 393. člena ZPIZ-1 v zvezi z določbo 1. alineje 1. odstavka 109. člena ZPIZ-1 in določbe 115. in 116. člena ZPIZ-1 ter posledično otrokoma nepravilno priznalo pravico do družinske pokojnine od 1. 4. 2004 dalje in ker odločitev sodišča v izpodbijanih delih ni pravilna, je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

Tožeča stranka je podala pravočasen odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, saj so pritožbeni razlogi toženke pravno zmotni in nimajo nikakršne pravne podlage ne v ZPIZ/92, kakor tudi ne v ZPIZ-1. Za odločitev je pravno pomembno, da umrli zavarovanec izpolnjuje pogoje, kakor tudi tožeča stranka za priznanje pravice do družinske pokojnine, ki jih določa ZPIZ, kar je podlaga za priznanje pravice, kar sodišče v izpodbijani sodbi argumentirano tudi utemeljuje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in po 2. odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Pritožnik v pritožbi ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju ter pravilno uporabljenem materialnem pravu. Sodba je utemeljena s pravilnimi dejanskimi ter pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno dodati le še naslednje.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Glede na datum vložitve zahteve za priznanje družinske pokojnine 29. 9. 2004 je potrebno uporabiti določbe v postopku za uveljavljanje in varstvo pravic ter o pridobitvi, uživanju in izgubi pravic, kot jih vsebuje ZPIZ-1. Po določbi 3. odstavka 393. člena ZPIZ-1 pravico do družinske pokojnine lahko pod pogoji, ki jih določa ta zakon, uveljavijo družinski člani, osebe, ki nimajo lastnost zavarovanca po tem zakonu, imele pa so lastnost zavarovanca po prejšnjih predpisih, če izpolnjujejo pogoje, ki jih določa ta zakon za družinske plane. Kakor ugotavlja sodišče prve stopnje, ZPIZ-1 ne določa posebnih pogojev za priznanje pravice v zvezi z okoliščinami smrti zavarovanca. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialne določbe, saj so v danem primeru podani tako splošni kot posebni pogoji za pridobitev pravice do družinske pokojnine, katere je sodišče prve stopnje natančno opredelilo in jih zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja ponovno.

Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na to, da je v danem primeru potrebno uporabiti določbe 2. odstavka 250. člena ZPIZ-1 in tako tožnika ne moreta uveljaviti pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Pravici do vdovske in družinske pokojnine sta samostojni pravici, ki se v skladu s 1. odstavkom 4. člena ZPIZ-1 zagotavljata z obveznim zavarovanjem. Po 1. odstavku 250. člena ZPIZ-1 lahko pravice iz obveznega zavarovanja uveljavi pri zavodu oseba, ki je bila zavarovana pri zavodu in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih sporazumov. Zmotno je stališče tožene stranke, da tožnika uveljavljata pravice za primer smrti zaradi poškodbe zavarovanca pri delu, kar je vsebina omenjenega 2. odstavka 250. člena ZPIZ-1. Tožnika pri toženki uveljavljata običajne pravice za primer zavarovančeve smrti, kot jih določa V. poglavje tretjega dela ZPIZ-1 o pridobitvi in odmeri pravic. Pokojni je z zavarovanjem pri toženi stranki dopolnil več kot pet let zavarovalne dobe in so s tem na njegovi strani izpolnjeni pogoji za priznanje pravice za primer zavarovančeve smrti po 1. alineji 1. odstavka 109. člena ZPIZ-1. Takšno določbo je glede pravice do družinske pokojnine vseboval tudi 71. člen prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), ki je prenehal veljati z 31. 12. 1999. Pravilnost odločitve, da smrt M.K., kot pripadnika vojaških enot v vojnih dogodkih v Bosni in Hercegovini ni ovira za priznanje pravice do vdovske oziroma družinske pokojnine po slovenskih predpisih, temelji na 3. odstavku 393. člena ZPIZ-1, ki določa, da pravico do družinske oziroma vdovske pokojnine, lahko pod pogoji, kot jih določa ZPIZ-1, uveljavijo družinski člani oseb, ki po uveljavitvi ZPIZ-1, niso imele lastnosti zavarovanca, imele pa so lastnost zavarovanca po prejšnjih predpisih. Tako po načelu varstva pričakovanih pravic iz 392. člena ZPIZ-1, kot po veljavni ureditvi v tem zakonu, so na strani pokojnega zavarovanca in v razmerju do njegovih družinskih članov, izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do družinske pokojnine.

Nepomembne za odločitev so pritožbene navedbe, da je tuji nosilec zavarovanja tožnikoma priznal pravico do družinske pokojnine v višini 85 % pokojninske osnove. Iz odločbe Sklada za pokojninsko in invalidsko zavarovanje BIH št. 1811-0204/031 z dne 24. 12. 2003, je razvidno, da je bil pokojni v obdobju od 6. 4. 1992 do 29. 5. 1992 zavarovan kot pripadnik Armije BIH v dvojnem trajanju in znaša njegova skupna pokojninska doba 3 mesece in 18 dni in je jasno razvidno, da tuji nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja za izpolnitev pogojev ali za odmero višine pogojev v nobenem primeru ni upošteval pokojninsko dobo pokojnega, dopolnjeno v zavarovanju pri toženi stranki v obsegu 5 let, 6 mesecev in 9 dni.

Toženec se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na drugačno sodno prakso pritožbenega sodišča (opr. št. Ps 917/2005 in opr. št. Psp 477/2005). V navedenih zadevah, ki se nanašata na uveljavljanje izbirne pravice po 177. členu ZPIZ-1, se je pritožbeno sodišče postavilo na stališče, da družinski člani pri tožencu na podlagi slovenske pokojninske dobe, ki je bila že upoštevana za priznanje in odmero pokojninske dajatve pri tujem nosilcu zavarovanja, ne morejo uveljaviti istovrstne pokojninske dajatve, vse dokler ni sklenjen ustrezen meddržavni sporazum. Za tak dejanski stan pa v danem primeru ne gre.

Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je štelo odgovor na pritožbo za nepotreben, saj ni v ničemer prispeval k pritožbeni rešitvi zadeve in odločilo, da tožeča stranka krije stroške odgovora na pritožbo sama.