Jedro

Ker je bilo v socialnem sporu pravnomočno ugotovljeno, da je bil tožnik s spornem obdobju začasno nezmožen za delo, s tem, da ni prišel na delo, ni kršil pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo kot nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke št. KPS - 1556/2005 z dne 15. 12. 2005 (1. točka izreka) ter ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 19. 1. 2006, temveč še vedno traja, tožena stranka pa ga mora pozvati nazaj na delo, mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoča nadomestila plače, kot če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega izplačila dalje do plačila in plačati za tožnika vse davke in prispevke, v 8 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, pod izvršbo (2. točka izreka). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka plačati tožniku stroške v višini 877,31 EUR, v 8 dneh od prejema pisnega odpravka te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne dalje do plačila (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka. Navaja, da se je tožnik ves čas trajanja delovnega razmerja izmikal delu in izkoriščal bolniški stalež, pri čemer tožena stranka navaja časovna obdobja od leta 2001 do 2006, ko je morala tožniku obračunati in izplačati nadomestilo plače zaradi bolniške odsotnosti. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bil tožnik v času od 7. 11. 2005 do 12. 11. 2005 upravičeno odsoten z dela, pri tem pa je zavrnilo dokazne predloge toženke s postavitvijo izvedenca medicinske stroke in zaslišanjem prič A.S., tožniku neposredno nadrejenega delavca, B.H., psihologa, ki se je s tožnikom strokovno ukvarjal v času njegovega zdravljenja ter vpogledom v zdravstveni karton tožnika. Sklicevalo se je na sodbo socialnega sodišča prve stopnje, opr. št. Ps 1915/2005 in na izvedensko mnenje dr. Ž. z dne 3. 11. 2006, ki je bilo izdelano v navedenem postopku. Prezrlo je napotila iz sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 20. 9. 2007, s katerim je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Višje sodišče je izrecno poudarilo, da se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedeniško mnenje, ki ni bilo izvedeno v obravnavanem postopku. Opozarja, da imajo stranke po določbi 289. člena ZPP pravico izvedencu na obravnavi postavljati vprašanja ter sodelovati in se izjaviti o rezultatih dokazovanja. Ponovno poudarja, da je tožnik zamudil 30-dnevni rok iz 3. odstavka 204. člena ZDR za vložitev tožbe, zaradi česar bi jo moralo sodišče zavreči. Meni, da je od seznanitve tožnika z odpovedjo do vložitve tožbe minilo več kot 30 dni, zato je tožba prepozna. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni bila kršena kršena pravica tožene stranke do kontradiktornega obravnavanja iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišče stori s tem, ko stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ne da možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je namreč v novem sojenju upoštevalo napotke iz sklepa pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 300/2007 z dne 20. 9. 2007. Na glavni obravnavi dne 15. 2. 2008 je vpogledalo v spis Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 1915/2005 ter ugotovilo, da je v socialnem sporu pravnomočno razsojeno, da je bil tožnik v obdobju od 4. 11. 2005 do 5. 12. 2005 začasno nezmožen za delo s polnim, pa tudi s skrajšanim delovnim časom. Pred tem je z dopisoma z dne 29. 1. 2008 (list št. 55 in 56) pravočasno pozvalo obe stranki, da vpogledata v spis opr. št. Ps 1915/2005 v sodni pisarni sodišča. Sodišče prve stopnje je torej odločitev oprlo na dokaz, ki ga je izvedlo, strankama pa dalo možnost izjaviti se o dokazih ter sodelovati pri dokazovanju.

V zvezi z vprašanjem pravočasnosti tožbe je pritožbeno sodišče že v citiranem razveljavitvenem sklepu ugotovilo, da se tožnik dne 16. 12. 2005, ko je sprejel vročevalca D.R. v svojem stanovanju, ni seznanil z vsebino izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč se je z izredno odpovedjo seznanil, ko mu je le-ta bila vročena 18. 1. 2006, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje. Zato ni dejanske podlage za sklepanje, da je 30-dnevni rok za vložitev tožbe po 3. odstavku 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju ZDR) pričel teči 17. 12. 2008. Na drugačno odločitev ne more vplivati pritožbena navedba, da je tožnik 2. 12. 2005 od toženke zahteval sodelovanje sindikata v postopku izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Takšno zahtevo je namreč tožnik podal po prejemu pisne obdolžitve, pred izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato se pojmovno ni mogla nanašati na seznanitev z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki je bila izdana šele 15. 12. 2005. V tem delu torej pritožba ni utemeljena.

Po določbi 3. odst. 81. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih s tem zakonom. Dokazati mora, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (2. odst. 82. člena ZDR). Po določbi 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in če v skladu s 1. odstavkom 110. člena ZDR, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Po izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo v socialnem sporu pravnomočno ugotovljeno, da je bil tožnik v obdobju, ko mu tožena stranka očita kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, torej v času od 7. 11. 2005 do 12. 11. 2005, na katerega se nanaša izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 12. 2005 (priloga B9), začasno nezmožen za delo s polnim in tudi s skrajšanim delovnim časom. Odločitev je socialno sodišče oprlo na izvedensko mnenje prim. dr. D.Ž., spec. nevropsihiatra, ki je bilo izdelano v navedenem socialnem sporu zaradi ugotovitve nezmožnosti za delo za čas od 11. 8. 2005 do 21. 9. 2005 in od 5. 11. 2005 do 4. 12. 2005. Izvedenec je kot glavni vzrok za nezmožnost za delo ugotovil trajno anksiozno depresivno motnjo, trajno osebnostno spremenjenost s paranoidnimi elementi in somatizacijske motnje, na delazmožnost pa so vplivale tudi ortopedske težave po poškodbi, zaradi katere je bil tožnik že v letu 1999 ocenjen kot invalid III. kategorije ter hude težave z vidom - glavkom, vnetje očesne veznice ter tujki v orbitah. Ker je izvedensko mnenje natančno izdelano, pri čemer je bila upoštevana medicinska dokumentacija, sodni izvedenec pa je tožnika tudi dvakrat osebno pregledal, daje izvedensko mnenje tudi po oceni pritožbenega sodišča objektivizirano podlago za oceno tožnikove delazmožnosti, ki jo je lahko sodišče prve stopnje upoštevalo v individualnem delovnem sporu zaradi ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje prič A.S., B.H., ter vpogled v zdravstveni karton tožnika, saj ti ne bi mogli vplivati na drugačno odločitev. Tožena stranka razen povsem splošnega in nekonkretiziranega očitka na naroku dne 15. 2. 2008, da sicer ne dvomi, da ima tožnik resne zdravstvene težave, da pa je zaključek izvedenca ne prepriča, ker naj bi bil pavšalen, ni argumentirano nasprotovala ugotovitvam izvedenca dr. D.Ž., zato tudi ni bilo potrebno izvedenca zaslišati v individualnem delovnem sporu.

Ker je ugotovljeno, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo od 7. 11. 2005 do 12. 11. 2005, mu ni mogoče očitati kršenja pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja 2. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, ki naj bi jih storil tako, da bi bil neopravičeno odsoten z dela. Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika ter razveljavilo izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter tožniku priznalo pravice iz delovnega razmerja za čas, ko mu je delovno razmerje nezakonito prenehalo. Pri tem pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja, da je dokazano, da ima tožnik hude zdravstvene težave, zato mu ni mogoče očitati zlorabe bolniškega staleža in izmikanja delovnim obveznostim.

Zaradi vsega navedenega je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, po 2. odst. 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP, ter predvsem glede na določilo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004, ZDSS-1), po katerem krije delodajalec svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice, kar pa v obravnavani zadevi ni izkazano.