Jedro

Vprašanje povrnitve morebitnih vlaganj za adaptacijo se obravnava ločeno od vprašanja višine uporabnine, saj ni izkazana pravna podlaga, po kateri bi tožena stranka lahko dosegla znižanje višine uporabnine zaradi zatrjevanega vložka v adaptacijo nepremičnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 2., 3. in 5. točki izreka potrdi.

Pritožnica nosi sama svoje pritožbene stroške in je tožeči stranki dolžna povrniti 2.043,74 EUR stroškov pritožbenega in revizijskega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in izpodbijano sodbo odločilo, da se dovoli sprememba tožbe z dne 1.7.2003 (1. točka izreka) ter da je dolžna tožena stranka izprazniti poslovne prostore na J. 6, V. in jih proste stvari in ljudi izročiti v last in posest tožeči stranki v roku 15 dni (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še plačilo zneska 7.551.740,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.8.2001 dalje in 1.078.820,00 SIT mesečno od 1.9.2001 do 5.10.2004 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov od prvega v mesecu za vsak tekoči mesec (3. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo (4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 707.461,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje (5. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da je izpodbijala njen ugodilni in stroškovni del, torej 2., 3. in 5. točko izreka izpodbijane sodbe. Uveljavljala je pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Pri tem je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na ugotovitev, da je tožeča stranka imetnik pravice uporabe na nepremičninah, ki jih uporablja tožena stranka, in je kot taka tudi vpisana v zemljiško knjigo. Tožena stranka uporablja nepremičnine brez ustreznega pravnega naslova.

6. Pritožnica vztraja pri ugovoru aktivne legitimacije tožeče stranke in navaja, da je še vedno v teku denacionalizacijski postopek. Po presoji pritožbenega sodišča navedeni ugovor na odločitev sodišča ne more uspešno vplivati, saj je bila tožeča stranka kot imetnica pravice uporabe in kot denacionalizacijska zavezanka dolžna skrbeti za sporne nepremičnine v času do zaključka denacionalizacijskega postopka. To pomeni, da je tožeča stranka tudi upravičena zahtevati njihovo izpraznitev in plačilo uporabnine od tistega, ki v tem času uporablja nepremičnine brez pravnega naslova in brez plačila (III Ips 98/2007).

7. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe v zvezi s prodajo nepremičnine družbi A. d.d. C. saj, kot to ugotavlja tudi tožena stranka v pritožbi, družba A. d.d. obligacijskopravnega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine za prenos lastninske pravice ni mogla uveljavljati zaradi prepovedi prometa iz 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDEN).

8. Z naslednjim sklopom pritožbenih navedb je pritožnica izpodbijala višino prisojene uporabnine za obdobje od marca 2001 do oktobra 2004. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sklicevalo na najemnino, določeno v najemni pogodbi z dne 1.2.1999 za dobo najema desetih let. Po presoji sodišča prve stopnje je v tej najemni pogodbi dogovorjena mesečna najemnina (v tolarski protivrednosti 9.500,00 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije) primerna osnova za določitev višine uporabnine, saj je tožena stranka na takšno nadomestilo za uporabo poslovnih prostorov pristala s podpisom te listine.

9. Zahtevek za plačilo uporabnine temelji na določbi 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, in sicer gre za obveznost nadomestiti vrednost koristi, ki jo je imela stranka, ki je uporabljala tujo stvar v svojo korist. Po uveljavljenem stališču sodne prakse je uporabnina enaka znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar (primerjaj II Ips 395/2003, II Ips 533/2001, II Ips 280/2004). Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno izhodišče sodišča prve stopnje, da temu ustreza tudi konkretno dogovorjena najemnina za uporabljeno stvar po najemni pogodbi.

10. Pritožba navaja, da je bila tožena stranka tista, ki je po odločbi o dovolitvi priglašenih del z dne 21.2.1995 zagotovila sredstva za adaptacijo navedenega prostora. Zato meni, da bi bila tožeča stranka upravičena kvečjemu do uporabnine, ki ne bi bila določena na stanje po adaptaciji, temveč na stanje poslovnih prostorov pred adaptacijo.

11. Navedeno pritožbeno materialnopravno izhodišče je zmotno že zato, ker je za določitev višine uporabnine odločilno stanje nepremičnine v času uporabe. Za to pa je sodišče prve stopnje štelo, da je takšno, kot je bilo upoštevano v najemni pogodbi z dne 1.2.1999. 12. Sicer pa treba tudi ugotoviti, da se vprašanje povrnitve morebitnih vlaganj za adaptacijo obravnava ločeno od vprašanja višine uporabnine, saj ni izkazana pravna podlaga, po kateri bi tožena stranka lahko dosegla znižanje višine uporabnine zaradi zatrjevanega vložka v adaptacijo nepremičnine. Tako tudi pritožnica v pritožbi dodaja, da bo od dejanskega lastnika zahtevala povračilo vlaganj v adaptacijo objekta.

13. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala sami višini zahtevane uporabnine, temveč se je njena navedba glede adaptacije nanašala na vprašanje aktivne legitimacije tožeče stranke za vložitev tožbe v tem sporu.

14. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljena pritožbena razloga nista podana. Ker tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (1. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (2., 3. in 5. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZP).

15. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP) in je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo in za revizijo.

16. Tožeči stranki pritožbeno sodišče priznalo 1000 točk za odgovor na pritožbo, 20 točk poročila stranki ter 2 % manipulativnih stroškov, povečano za 20 % DDV, kar znaša ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR po odvetniški tarifi 572,94 EUR ter stroške sodne takse za odgovor na pritožbo v znesku 157,56 EUR, torej za pritožbeni postopek 730,50 EUR, nadalje pa 1200 točk za revizijo, 20 točk poročila stranki in 20 točk administrativnih stroškov, skupaj 1240 točk kar znaša 569,16 EUR, 20% DDV in sodno takso ta revizijo 630,25 EUR, torej za revizijski postopek 1.313,24 EUR, kar vse skupaj znaša 2.043,74 EUR.

17. Navedeni znesek je dolžna povrniti tožeči stranki tožena stranka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče tožeči stranki ni priznalo stroška konference s stranko, saj je ta že zajet v stroških odgovora na pritožbo, kot tudi ne poročila stranki nad 20 točk, saj za prisojo več ni podlage v Odvetniški tarifi (4. točka tar. št. 39 OT).