Jedro

Zemljiškoknjižno dovolilo je razpolagalni pravni posel stvarnega prava, ki za svojo veljavnost potrebuje veljaven zavezovalni pravni posel. Ker med pravdnima strankama ni bil sklenjen posel, na podlagi katerega bi morala toženka na tožnico prenesti lastninsko pravico, toženka zemljiškoknjižnega dovolila ne more izstaviti in ji te obveznosti ni mogoče naložiti s sodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je nična darilna pogodba sklenjena dne 23. 3. 2006 med tožečo stranko kot darovalko in toženo stranko kot obdarjenko in razsodilo, da se pri 1/3 nepremičnine parc. št. 766/3 – X. (ID 000), 1/5 nepremičnine parc. št. 287/1 – Y. (ID 000) in 1/4 nepremičnine parc. št. 567 – Y. (ID 000), vse last tožene stranke, vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, in sicer tako, da se dovoli vknjižba lastninske pravice nazaj na ime tožeče stranke, pri navedenih deležnih tožene stranke, do celote. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 3.035,22 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Prvo sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog s postavitvijo novega izvedenca, saj je izvedenec v postopku ni upošteval dokazov, da je bila tožeča stranka v času podpisa darilne pogodbe v dobrem psihofizičnem stanju. Izvedenec tožnice ni pregledal v času, ki je relevanten za odločitev, ampak je imel pri pripravi izvedenskega mnenja na razpolago le zdravniško dokumentacijo. Za kritičen čas pa ni nobenega konkretnega podatka o demenci tožeče stranke, tako da se izvedenec in posledično sodišče sklicujeta na podatke, ki se nanašajo na obdobje pred in po sklenitvi darilne pogodbe. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da je bila tožeča stranka ob podpisu pogodbe dementna, oprlo tudi na izpovedbe prič, ki so zainteresirane za izid pravdnega postopka. Poleg tega te priče tožeče stranke niti niso videle dovolj pogosto, da bi lahko opisale njeno psihično stanju v spornem obdobju. Posledično bi sodišče prve stopnje moralo ob svoji dokazni oceni navesti, zakaj je izjave teh prič štelo za prepričljive in verodostojne. Večjo dokazno težo bi moralo prvo sodišče pripisati zapisom D.K., M.Ž. in B.L.N., ki so tožečo stranko najpogosteje videvale v kritičnem obdobju. Izvedenec in sodišče nista ugotavljala okoliščin, ki bi lahko potrdile, da tožeča stranka v času sklenitve pogodbe med intervali bolezni ni bila duševno zmedena. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka je postavila oblikovalni zahtevek namesto dajatvenega (izstavitev zemljiškoknjižne listine). Prav tako pa sodišče ni imelo nobene pravne podlage za samoiniciativno popravljanje tožbenega zahtevka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo potrdi ter toženi stranki naloži vračilo pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno in natančno obrazložilo razloge, zaradi katerih je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke, da se postavi novega izvedenca s področja nevropsihiatrije (2). Sodišče v skladu s tretjim odstavkom 254. člena ZPP postavi drugega izvedenca samo, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če je podan utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Ker navedeni razlogi niso bili podani, sodišče prve stopnje predlogu tožene stranke utemeljeno ni sledilo. Sodišče namreč ni dolžno slediti takšnemu dokaznemu predlogu, kadar stranka predlaga drugega izvedenca zgolj zato, ker se s podanim mnenjem ne strinja, ker zanjo ni ugodno. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tako D. K. in M. Ž. kot specialistki splošne medicine kot B. L. N. v nasprotju s postavljenim sodnim izvedencem nimajo potrebnega strokovnega znanja s področja demence, saj iz pojasnil izvedenca izhaja, da lahko celo psihiater spregleda demenco, če pri obravnavi bolnika izpusti relevantna vprašanja, ki lahko potrdijo sum demence pri bolniku.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da izvedenec tožeče stranke ni pregledal v kritičnem času in da zato za ta čas ni nobenega konkretnega podatka o demenci tožnice in da tožnica v času sklenitve darilne pogodbe ni bila duševno zmedena. Izvedenec je namreč na podlagi zdravniške dokumentacije pravilno ugotovil, da je bila demenca Alzheimerjevega tipa pri tožnici potrjena že 3. 8. 2005, kar je sedem mesecev pred sklenitvijo darilne pogodbe. Ugotovil je, da je bilo tožničino psihično stanje ob podpisu darilne pogodbe zanesljivo slabše, kot ob pregledu dne 3. 8. 2005, na zaslišanju pa je dodatno pojasnil, da se Alzheimerjeva demenca pri tožeči stranki poslabševala. Navedene ugotovitve potrjuje primerjava izvidov z dne 8. 6. 2005 in 3. 5. 2007, ko je tožnica opravila kratek preizkus spoznavnih sposobnosti (3), pri čemer je leta 2005 dosegla 18 od 30 točk, v letu 2007 pa 11 od 30 točk. Kot demenca pa se šteje stanje, ko je KPSS pod 20 od 30 možnih točk. Iz izvedenih dokazov tako izhaja, da je bila pri tožnici v času sklenitve darilne pogodbe potrjena demenca Alzheimerjevega tipa, zaradi česar je bila tožnica nerazsodna in ni mogla razumeti pomena in posledic sklenitve darilne pogodbe.

7. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do izpovedb prič, pri čemer iz dokazne ocene prepričljivo izhaja, zakaj je prvo sodišče izpovedbam posameznih prič sledilo oziroma jim ni sledilo. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izpovedbi prič J.M. in J.M., saj sta določen čas živela s tožnico in sta bila dnevno v stiku z njo in sta zato pri obnašanju tožnice opazila določene spremembe povezane z demenco, v njunih izpovedbah pa ni zasledilo vrzeli in protislovij. Ostale priče, katerim je prvo sodišče sledilo so bile s tožečo stranko v stiku v kritičnem času in so v njenem obnašanju prav tako opazile določene posebnosti, predvsem pa, da se tožeča stranka ni dobro zavedala dogajanja okoli sebe. Izpovedbam tožene stranke in priče J.O. sodišče prve stopnje ni sledilo, ker sta kot obdarjenka in njen zakonski partner zainteresirana za izid tega pravdnega postopka, njuna opažanja pa niso potrjena z izpovedbami verodostojnih prič, bila pa so tudi v nasprotju z zapisi o zdravstvenem stanju tožeče stranke iz zdravstvene dokumentacije in ugotovitvami izvedenca. D.K., M.Ž. in B.L.N. so tožnico v kritičnem obdobju videvale, vendar kot je bilo že pojasnjeno, je bila pri tožnici potrjena demenca Alzheimerjevega tipa že v času pred sklenitvijo darilne pogodbe, D.K. in B.L.N. pa sta ob zaslišanju pojasnili, da je bila tožnica v kontaktih malo zmedena in negotova in ni bila časovno orientirana, bila je pozabljiva in ni razumela pogovorov, kar so vse motnje, povezane z demenco. Celovita dokazna ocena prvega sodišča ob upoštevanju vsakega dokaza posebej in vseh dokazov kot celote je prepričljivo pokazala (4), da tožeča stranka v času sklepanja darilne pogodbe ni bila sposobna razumeti pomena in posledic sklenitve darilne pogodbe, zato je darilna pogodba nična.

8. Materialnopravno neveljavnost vpisov v zemljiško knjigo je mogoče sanirati le z izbrisno tožbo iz 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (5), s katero lahko tisti, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila zaradi te vknjižbe kršena, uveljavlja zahtevek, da sodišče ugotovi neveljavnost te vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov. V predmetni zadevi je treba šteti, da tožničin zahtevek, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov, vsebuje tudi zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe, čeprav tožbeni zahtevek tožnice zahtevka na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice tožene stranke ne vsebuje. Iz navedenega sledi, da v predmetni zadevi zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila ni primeren. Zemljiškoknjižno dovolilo je namreč razpolagalni pravni posel stvarnega prava, ki za svojo veljavnost potrebuje veljaven zavezovalni pravni posel. Ker med pravdnima strankama ni bil sklenjen posel, na podlagi katerega bi morala toženka na tožnico prenesti lastninsko pravico, toženka zemljiškoknjižnega dovolila ne more izstaviti in ji te obveznosti ni mogoče naložiti s sodbo.

9. Glede na to, da je bila tožba vložena 8. 4. 2010 in v predmetnem postopku ni bila sporna identiteta nepremičnin (6), v tožbenem zahtevku pa so bile opredeljene nepremičnine s parcelnimi številkami in katastrsko občino, ki sta v času vložitve tožbe predstavljali identifikacijski znak nepremičnin, je neutemeljena tudi pritožbena navedba, da prvo sodišče ni imelo pravne podlage, ko je nepremičninam dodalo identifikacijski znak v skladu z veljavnim ZZK-1 (ZZK-1C; Ur l. RS, št. 25/2011). Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da je do nove oznake identifikacijskega znaka nepremičnin prišlo po vložitvi tožbe. V predmetni zadevi je bilo tako vsebinsko odločeno o istih nepremičninah, na katere se je nanašal tožbeni zahtevek, in ki so bile ob vložitvi tožbe identificirane na način, kot je določal tedaj veljavni ZZK-1. 10. Pritožba toženke je neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker toženka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo tožnice pa ni bil potreben, pravdni stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1)V nadaljevanju ZPP.

(2) Podrobneje glej 16. in 25. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

(3) V nadaljevanju KPSS.

(4)V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na dejanske ugotovitve prvega sodišča iz sodbe.

(5) V nadaljevanju ZZK-1. (6)Pritožba ne zatrjuje, da bi bila sporna identiteta nepremičnin glede na oznake v tožbi in sodbi.