Jedro

Poslovna sposobnost je sposobnost osebe, da sama z lastnimi dejanji in lastno voljo pridobiva pravice in prevzema dolžnosti v pravnoposlovnih razmerjih (npr. pri sklepanju pogodb). Odločilno je torej, da je bila tožnica ob sklepanju konkretnega pravnega posla sposobna razumeti njegove pravne posledice, upoštevajoč njegovo zahtevnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki revizijske stroške v višini 1.436,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je darilna pogodba, sklenjena 23. 3. 2006 med tožnico kot darovalko in toženko kot obdarjenko, nična ter da se pri deležih do 1/3 nepremičnine parc. št. 766/3 k. o. ..., 1/5 nepremičnine parc. št. 287/1 k. o. ... in 1/4 nepremičnine parc. št. 567 k. o. ..., vse last toženke, vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, in sicer tako, da se pri navedenih deležnih toženke dovoli vknjižba lastninske pravice nazaj na ime tožnice. Toženki je naložilo še povrnitev tožničinih pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi je navedlo, da sodišče ni dolžno slediti predlogu za imenovanje drugega izvedenca zgolj zato, ker se stranka s podanim mnenjem ne strinja, ker zanjo ni ugodno. Celovita dokazna ocena prvega sodišča (ki se je opredelilo do izvedenčeve ocene tožničinih sposobnosti v pravnoodločilnem času, izpovedb toženke in zaslišanih prič) je pokazala, da tožnica v času sklepanja darilne pogodbe ni bila sposobna razumeti njenega pomena in posledic. Navaja še, da zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v danem primeru ni primeren ter da tožbeni zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov vsebuje tudi zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe. Z dostavkom identifikacijskih znakov nepremičnin sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane kršitve pravil postopka.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodbi obeh nižjih sodišč nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da so ti nejasni in protislovni. Sodišču očita, da je zanemarilo listinske dokaze in ni pojasnilo, zakaj niso verodostojne priče, ki jih je predlagala toženka, sledilo pa je neverodostojnim pričam, ki jih je predlagala tožeča stran in ki so zainteresirane za izid postopka. Sodišče se ni opredelilo do sorodstvenega razmerja med tožnico in skrbnikom ter dejstva, da gre za zainteresiranega skrbnika, ki je dosegel odvzem poslovne sposobnosti. Prav tako se ni opredelilo do izpovedb in pisnih dokumentov zdravnic, socialne delavke, sostanovalk v domu, tožničine sestre in notarja, to je prič, ki so v kritičnem časovnem obdobju dnevno prihajale v stik s tožnico in so lahko poznale njeno obnašanje in razumevanje. Izvedenec je imel na vpogled le zdravstveno dokumentacijo, ki jo je uporabil zelo selektivno, tožnico pa pregledal v času, ki za odločitev ni relevanten. Sedanja tožba izraža skrbnikovo voljo, ne pa tožničino. Ker zaradi premoženjskih interesov skrbnika obstaja očitna kolizija interesov, je podana kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vztraja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njen predlog za izvedbo dokaza z novim izvedencem, ki bi lahko ovrgel ugotovitve izvedenca dr. R. Sodišče bi moralo zaslišati nevrologa dr. P., ki bi lahko povedal, ali ji je pri izvedbi testa KPSS, na katerem bazira izvedenec, (lahko) zastavil vsa potrebna vprašanja. Pritožbeno sodišče in izvedenec se nista opredelila do tožničine procesne in posledično poslovne sposobnosti v postopku po tožbi za razveljavitev dela darilne pogodbe zaradi zmotne v nagibu, ki jo je po pooblaščencu vložila 21. 8. 2006, niti do vseh toženkinih pripomb iz vlog z dne 5. 11. 2012 in 9. 1. 2013. Primeroma našteva: čitljivost podpisa na darilni pogodbi; pomen tožničinih dejanj za sprejem v Dom konec leta 2005; izjava domske sostanovalke z dne 4. 8. 2006; tožničino obnašanje v času bivanja v Domu od decembra 2005 do avgusta 2006; tožničina izjava o odhodu iz Doma in izjava, ki jo je oktobra 2006 podala pri Centru za socialno delo. Navaja, da ni nobenega dokaza za to, da tožnica v kritičnem obdobju ni bila sposobna razumeti pomena svojega ravnanja. Izvedencu še očita, da ni upošteval vseh okoliščin konkretnega primera ter da je pri njegovem delu prisotno protislovje, ki ga sodišče druge stopnje ni prepoznalo. Navaja, da ničnosti ne gre povezovati s tožničino opravilno sposobnostjo in z izbrisnim zahtevkom. Ugotovitvi ničnosti sledi dajatveni zahtevek, ne pa zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, kot mu je sodišče v nekoliko popravljeni verziji sledilo. S stališčem, da je v postavljenem zahtevku vsebovan tudi zahtevek za neveljavnost vknjižbe, je prekoračen tožbeni zahtevek. Sodišče prve stopnje pa ni imelo podlage za to, da v tožbenem zahtevku samo popravlja podatke o nepremičninah.

4. Tožnica v odgovoru na revizijo ugovarja njeno dovoljenost. Ker zahtevka temeljita na delno različnih dejanskih in različnih pravnih podlagah, ne pride v poštev določba petega odstavka 367. člena ZPP. Podrejeno predlaga vsebinsko zavrnitev revizije. Navaja, da zmotne ugotovitve dejanskega stanja v reviziji ni dopustno izpodbijati, da je izpodbijana sodba tudi sicer vsebinsko pravilna, da zastopanje tožnice po skrbniku temelji na veljavnih pravnomočnih odločbah, da vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja pomeni vrnitev prejetega iz nične pogodbe in da je v reviziji mogoče uveljavljati le prekoračitev tožbenega zahtevka, ki ga je zagrešilo sodišče druge stopnje. Zahteva povračilo revizijskih stroškov.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijske navedbe, s katerimi toženka utemeljuje svoje očitke o protislovju v razlogih in protispisnosti, so v resnici očitki o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ki ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP). Gre zlasti za očitke o zmotni presoji verodostojnosti prič, ki jih toženka gradi na razmerju prič do pravdnih strank ter v tem okviru glede tožničinega skrbnika in njegove žene (A. in B. M.) še na zatrjevani zainteresiranosti za izid pravde. Ti očitki, ki jih revizija (vsaj) deloma naslavlja na obe sodišči, po svoji vsebini ne presežejo kritike dokazne ocene. Čeprav se sodišče prve stopnje (in posredno sodišče druge stopnje, ki se sklicuje na njegovo dokazno oceno) izrecno opredeli le do položaja skrbnika, pa iz sodbe kot celote izhaja, da ni prezrlo niti sorodstvenega razmerja med navedenima pričama in tožnico. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče ni navedlo, zakaj je sledilo za toženko neugodnim pričam, ne pa tudi toženkini izpovedi in izpovedi prič, ki so izpovedovale v njeno korist. Na ta očitek, ki je sodišče druge stopnje odgovorilo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Naravo (v reviziji nedopustne) graje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa imajo tudi vse navedbe o (nezadostnem) upoštevanju izpovedb in izjav splošnih zdravnic in domske socialne delavke ter izpovedbe notarja.

7. Revizijski očitek o neutemeljeni zavrnitvi dokaznega predloga po postavitvi novega izvedenca ni utemeljen. Predpostavka za postavitev novega izvedenca je ocena sodišča, da je mnenje izvedenca protislovno, pomanjkljivo oziroma nepravilno, in se te pomanjkljivosti (nepravilnosti) ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (tretji odstavek 254. člena ZPP). Če bi sodišče spregledalo določbe ZPP o možnosti postavitve novega izvedenca, bi se pa hkrati strinjalo, da je mnenje izvedenca pomanjkljivo oziroma nepravilno, bi lahko šlo za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Če pa sodišče ne postavi novega izvedenca, ker meni, da je mnenje popolno in pravilno, gre lahko samo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja,(1) ki ne more biti predmet revizijskega preizkusa. V obravnavanem primeru je sodišče postavljenemu izvedencu dr. R. na toženkin predlog dvakrat naložilo dopolnitev izvedeniškega mnenja in ga nato tudi zaslišalo. Na podlagi mnenja z obema dopolnitvama in izvedenčeve izpovedbe je ocenilo, da je izvedenec odgovoril na vsa relevantna vprašanja o tožničinem zdravstvenem stanju ter sposobnosti za razsojanje pred in po sklenitvi pogodbe. V mnenju tudi ni našlo nejasnosti in pomanjkljivosti, takšno pa je v izpodbijani sodbi tudi stališče pritožbenega sodišča. Toženka zato revizijske graje ne more uspešno utemeljiti s svojo analizo izvedeniškega mnenja ter posameznih izvidov nevrologa dr. P., psihologa dr. K. in izjav tožničine osebne zdravnice, domske zdravnice, socialne delavke ter drugih prič. Enako velja za toženkine trditve o pomenu ravnanj tožnice pred in po sklenitvi sporne pogodbe, kot so npr. izgled tožničinega podpisa na sporni pogodbi, podpis izjav za sprejem in odhod iz doma za ostarele, njena tožba zaradi spremembe darilne pogodbe.

8. Ker je po določbi prvega odstavka 367. člena ZPP revizijo mogoče vložiti samo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, so neupoštevni tudi vsi očitki, ki so naperjeni zoper sodbo sodišča prve stopnje, kot npr. očitek, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za samoiniciativno popravljanje tožbenega zahtevka z dopisom identifikacijskih znakov. Na isti podlagi so neupoštevni tudi očitki, ki jih stranka ni uveljavljala že s pritožbo, pa hkrati ne spadajo med kršitve, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Tak je očitek o neizvedbi dokaza z zaslišanjem nevrologa dr. P., saj ga toženka v pritožbi ni uveljavljala. Tudi očitka o nepravilnem zastopanju zaradi kolizije interesov tožnice in njenega skrbnika toženka ni uveljavljala v pritožbi. Sodišče je sicer ne glede na veljavnost pravnomočnih odločb o postavitvi skrbnika dolžno v vsakem postopku presojati, ali je glede na vsebino in naravo konkretnega postopka podana kolizija interesov poslovno nesposobne osebe in njenega skrbnika. S trditvami o skrbnikovem premoženjskem interesu (ki je tožničin sin in toženkin brat) pa toženka kolizije interesov ni izkazala, saj je neposreden rezultat obravnavane tožbe (kot to ugotavlja že sodišče prve stopnje) povečanje premoženja tožnice, ne pa skrbnika.

9. Toženka ima prav, da ničnosti konkretnega pravnega posla ni mogoče avtomatično povezovati s formalno opravilno sposobnostjo pogodbene stranke. Ta tožnici v času sklenitve sporne pogodbe formalno še ni bila odvzeta. Za sklenitev veljavne pogodbe mora imeti pogodbenik poslovno sposobnost, ki se zahteva za sklenitev te pogodbe (primerjaj 41. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Poslovna sposobnost je sposobnost osebe, da sama z lastnimi dejanji in lastno voljo pridobiva pravice in prevzema dolžnosti v pravnoposlovnih razmerjih (npr. pri sklepanju pogodb). Odločilno je torej, ali je bila tožnica ob sklepanju konkretnega pravnega posla sposobna razumeti njegove pravne posledice, upoštevajoč njegovo zahtevnost.(2) V konkretnem primeru je rezultat dokaznega postopka, na katerega je revizijsko sodišče vezano, pokazal ravno to, da tožnica v času sklepanja darilne pogodbe ni bila sposobna razumeti njenega pomena in posledic. Ob taki ugotovitvi je sklep o tem, da pogodba ni nastala, pravilen.

10. Posledica ugotovitve, da pogodba sploh ni nastala, je zahtevek za vrnitev danega. Da se v primeru ničnosti pravnega posla vrnitev nepremičnine doseže z izbrisno tožbo, se je Vrhovno sodišče že izreklo(3). Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, zakaj dajatveni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila v danem primeru vsebinsko ni ustrezen. Zemljiškoknjižno dovolilo je namreč potrebno za pravnoposlovni prenos lastninske pravice. V tem primeru pa pravna podlaga prenosa lastninske pravice ni pravni posel, saj ta sploh ni nastal, temveč neveljavnost vknjižbe, do katere je prišlo prav na podlagi nenastalega (ničnega) pravnega posla, ugotovitev ničnosti pa je v tem primeru tudi predmet sodbenega izreka. Zato toženka neutemeljeno navaja, da je sodišče druge stopnje s stališčem, da v tem primeru vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanje vsebuje tudi ugotovitev materialnopravne neveljavnosti zemljiškoknjižnega vpisa, prekoračilo tožbeni zahtevek.

11. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

12. Odločitev o zavrnitvi revizije vključuje zavrnitev predloga za povrnitev toženkinih revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tožničine revizijske stroške, ki jih mora povrniti toženka, je revizijsko sodišče upoštevaje priglašene stroške v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) odmerilo na 1.436,67 EUR.

Op. št. (1): Prim. sodne odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 993/2008 z dne 5. 3. 2009, II Ips 176/2011 z dne 13. 9. 2012 in II Ips 106/2015 z dne 24. 9. 2015, ki se v zvezi s tem sklicuje na J. Zobec, Pravdni postopek: zakon s komentarjem (2. knjiga), GV Založba, Ljubljana 2006, str. 501. Op. št. (2). Npr. sodbi II Ips 405/2009 z dne 7. 7. 2011 in II Ips 297/2009 z dne 13. 12. 2012. Op. št. (3): Npr. sodba II Ips 259/2013 z dne 21. 5. 2015.