Jedro

V smislu 111. člena ZPPSL po začetku stečajnega postopka lahko posamezni upnik doseže poplačilo svoje terjatve samo v stečajnem postopku na podlagi sklepa o glavni razdelitvi oziroma drugega ustreznega sklepa stečajnega senata. Zato od dneva začetka stečajnega postopka proti stečajnemu dolžniku ni mogoče dovoliti ukrepov zavarovanja, niti prisilne izvršbe za poplačilo terjatve. Vprašljiv je zato tisti del izreka odločbe prvostopenjskega organa, ki govori o tem, da je zavezanec dolžan poravnati sporno terjatev v tridesetih dneh na račun davčnega urada z obrestmi, saj bo v nasprotnem primeru uveden postopek prisilne izterjave ter nadaljnje določilo, da pritožba zoper odločbo, ne zadrži njene izvršitve. Tožena stranka glede na povedano ni preverila, ali je tako odločbo v smislu 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP sploh mogoče izvršiti, ali torej morda v dajatvenem delu ne gre za nično odločbo.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije, št. 499-22-17/2004 z dne 19. 7. 2004 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. 42806-483/2004-1-10-912/29 z dne 11. 3. 2004. Z njo je bilo ugotovljeno, da zavezanec - tožnik ni obračunal in plačal prispevkov za socialno varnost in drugih dajatev za mesec december 2003. Od zavarovalne osnove 151.985,00 SIT je zato prvostopenjski organ za omenjeni mesec ugotovil prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v znesku 37.008,00 SIT, prispevek za obvezno zdravstveno zavarovanje v znesku 20.442,00 SIT, prispevek za porodniško varstvo v znesku 304,00 SIT in prispevek za zaposlovanje v znesku 304,00 SIT. Članarina OZ Slovenije pa znaša 8.055,00 SIT. Davčni organ prve stopnje v izreku svoje odločbe še ugotavlja, da mora zavezanec iz naslova neporavnanih prispevkov in drugih dajatev za mesec december 2003, skupaj s pripadajočimi obrestmi zneske poravnati v roku 30 dni od prejema odločbe. V kolikor slednjega ne bo storil, bo davčni organ uvedel postopek prisilne izterjave.

Tožena stranka v svoji odločbi poudarja, da se strinja z odločitvijo davčnega organa, da je bilo v danem primeru potrebno izdati izpodbijano odločbo. Pritožnik je imel namreč po podatkih davčnega organa za navedeno obdobje še vedno status zavarovanca in je bil tako zavezanec za obračun in plačilo prispevkov za socialno varnost po 2. členu Zakona o prispevkih za socialno varnost. Mesečno bi moral dostaviti davčnemu organu obračun prispevkov. Ker slednjega ni storil, čeprav je bil to dolžan storiti, so mu bile z izpodbijano odločbo utemeljeno ugotovljene neplačane obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost in članarina Obrtni zbornici. Tožena stranka še navaja, da po določbi 2. odstavka 171. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 do 52/99 - v nadaljevanju ZPPSL) dolžnik preneha z dnem vpisa sklepa o zaključku stečajnega postopka v sodni register. Na podlagi tega sklepa se po uradni dolžnosti odredi izbris iz registra samostojnih podjetnikov. To je po mnenju tožene stranke bistvenega pomena za vprašanje statusa zavezanca za obveznosti iz naslova prispevkov, razen če zavezanec pred tem sam ne prijavi prenehanja poslovanja in zavarovanja. Citira še Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99) glede trajanja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92), ki določa, da so osebe, ki so na območju Republike Slovenije samostojno opravljale poklicno ali gospodarsko dejavnost, kot edini ali glavni poklic, vključene v obvezno zdravstveno zavarovanje. Sklicuje se še na 1. odstavek 6. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št. 79/94), kjer je določeno, da lastnost zavarovane osebe v obveznem zdravstvenem zavarovanju pridobi oseba z dnem, ko so pri njej izpolnjeni pogoji za vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje po Zakonu in Pravilih in jo izgubi z dnem, ko za takšno prijavo ne izpolnjuje pogojev. Navaja še, da pritožbi tožnika ni mogoče ugoditi iz razloga, ker ni izkazal, da je dejansko prijavil prenehanje poslovanja oziroma odjavil zavarovanje pri pristojnih zavodih oziroma ni izkazal, da je zavarovan na drugi podlagi oziroma, da mu prispevke dejansko plačuje Zavod za zaposlovanje. Pojasnjuje mu še, da v danem primeru ne gre za postopek izterjave prispevkov za socialno varnost, temveč za ugotovitev statusa zavezanca in višine obveznosti, zato je vsakršen ugovor v zvezi z izvršitvijo odločbe preuranjen.

Tožeča stranka v svoji tožbi navaja, da tožena ne upošteva dejstva, da ima uvedba stečaja posledice glede delovnega razmerja in, da velja to tudi za samostojnega podjetnika kot posameznika, nad katerim je uveden stečaj. Citira 103. člen Zakona od delovnih razmerjih, po katerem samostojni podjetnik izgubi status samozaposlenega že po samem zakonu, v smislu 2. odstavka 105. člena ZPPSL, pa so vsa pooblastila podjetnika posameznika v stečaju prešla na stečajnega upravitelja. Davčni urad bi moral dejstvo, da je uveden stečaj nad tožečo stranko, upoštevati po uradni dolžnosti, saj je bil o uvedbi stečajnega postopka obveščen s strani Okrožnega sodišča v B in je v ta namen tudi prejel sklep o začetku stečaja. Na podlagi tega sklepa bi davčni urad v svojih evidencah moral to zabeležiti in seveda upoštevati, da od uvedbe stečaja dalje samostojni podjetnik ni več davčni zavezanec iz naslova prispevkov za socialno varnost in drugih dajatev.

ZPPSL samo izjemoma določa, da se lahko nadaljuje proizvoda in opravljajo drugi tekoči posli stečajnega dolžnika. To pomeni, da se avtomatično ne nadaljuje status samozaposlenega, ki ga je imel do uvedbe stečaja stečajni dolžnik kot samostojni podjetnik. Tudi v takšnem primeru davčni organ ne more obračunavati prispevkov za socialno varnost in drugih dajatev na način, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru in, ko je davčni organ med drugim zaračunal tudi članarino za Obrtno zbornico Slovenije. S prenehanjem delovnega razmerja oziroma izgubo statusa samozaposlenega, tožnik ni več zavezanec za plačilo prispevkov. Sklicevanje tožene stranke na določilo Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja ter Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju oziroma Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, tako glede na vse navedeno, ni utemeljeno.

Glede na navedeno tožeča stranka predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz njene odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Kot izhaja iz podatkov v spisu in kar med strankama očitno tudi ni sporno, je prvostopenjski organ sklep o začetku stečaja tožnika z dne 23. 12. 2003, opr. št. St 42/2003, prejel 29. 12. 2003. Iz nadaljnjih podatkov v spisu pa ne izhaja, da bi upravni organ pri svojem nadaljnjem ukrepanju upošteval relevantna določila ZPPSL, kar bi v danem primeru nedvomno moral storiti. Stečajni postopek je namreč posebna oblika izvršilnega postopka (t.i. generalna izvršba), ki se opravi nad celotnim premoženjem dolžnika z namenom enakomernega in sočasnega poplačila vseh upnikov. V smislu 11. člena ZPPSL stečajni postopek opravlja stvarno pristojno sodišče, na katerega območju ima dolžnik svoj sedež. V smislu 1. odstavka 4. člena istega zakona, pa je dolžnik po tem zakonu tudi samostojni podjetnik posameznik. Glede na navedeno je v danem primeru Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji v razmerju do vseh drugih predpisov, specialni predpis. Upravni organ pa iz omenjenega zakona citira le 171. člen, ki v danem primeru sploh ni relevanten, saj je njegov namen le zagotoviti varnost v pravnem prometu, pravne posledice začetka stečajnega postopka pa nastanejo že z dnem, ko je oklic o začetku nabit na sodno desko (8. člen omenjenega zakona). Z dnem začetka stečajnega postopka dolžnik namreč preneha s poslovanjem in opravljanjem dejavnosti, s tem dnem oziroma najkasneje z iztekom nadaljnjih 15 dni pa delavcem preneha zaposlitev (103. člen Zakona o delavnih razmerjih). V tem je tudi bistvena razlika med prenehanjem po redni poti (ko pravni subjekt preneha s poslovanjem praviloma ob izbrisu iz registra) in prenehanjem kot posledico stečaja.

Glede na navedeno bi moral upravni organ najprej ugotoviti, kdaj se je stečajni postopek nad tožnikom začel. V kolikor bi nato ugotovil, da ima terjatev do stečajnega dolžnika, do dneva začetka stečajnega postopka, bi moral na podlagi 1. odstavka 137. člena ZPPSL v roku dveh mesecev od dneva, ko je bil oklic o začetku stečajnega postopka objavljen v Uradnem listu RS, prijaviti svojo terjatev stečajnemu senatu. S prijavo terjatve v stečajnem postopku namreč uveljavljajo upniki zahtevo po varstvu pravice doseči poplačilo te terjatve v stečajnem postopku v skladu s pravili o poplačilu upnikov v tem postopku. Rok za prijavo terjatev v stečajnem postopku je prekluzivne narave in ga ni mogoče podaljšati. V kolikor upnik svoje terjatve ni pravočasno prijavil stečajnemu senatu, nima interesa za vodenje nadaljnjega postopka. Do poplačila svoje terjatve namreč ne bo mogel priti. Iz podatkov v spisu pa ni razvidno, ali je upravni organ imel pravni interes za vodenje tega postopka, to je, da je pravočasno prijavil svojo terjatev, da je bila ta na naroku za preizkus terjatev (141. člen ZPPSL) preizkušena, zaradi prerekane terjatve pa upnik napoten, da začne oziroma nadaljuje z ustreznim postopkom. Trditev upravnega organa, da je v svoji davčni evidenci preveril, ali ima tožnik še status zaposlenega, je nezadostna. V skladu s 103. členom Zakona o delovnih razmerjih lahko stečajni upravitelj odpove s 15-dnevnim odpovednim rokom zaposlitev, če je delo postalo nepotrebno. Kdaj je tožniku dejansko prenehala zaposlitev, v tem postopku ni bilo ugotovljeno. Kolikor se je to zgodilo po dnevu začetka stečajnega postopka, se lahko za ta čas obveznosti poravnavajo kot strošek postopka v smislu 3. odstavka 160. člena ZPPSL. Tožnik je v upravnem postopku navedel, da samostojni podjetnik AA ni več zavarovan, ter da ga je stečajni upravitelj napotil na Zavod za zaposlovanje, kjer ima možnost v skladu s predpisi o zavarovanju za primer brezposelnosti uveljavljati svoje pravice. V smislu 2. odstavka 140. člena ZUP bi moral upravni organ od tožnika zahtevati, naj v zvezi s svojimi trditvami predloži dokaze, v kolikor jih ne bi mogel hitreje in lažje priskrbeti upravni organ. Kot izhaja iz podatkov v spisu, se tožena stranka slednjega določila zakona ni držala.

V smislu 111. člena ZPPSL po začetku stečajnega postopka lahko posamezni upnik doseže poplačilo svoje terjatve samo v stečajnem postopku na podlagi sklepa o glavni razdelitvi oziroma drugega ustreznega sklepa stečajnega senata. Zato od dneva začetka stečajnega postopka proti stečajnemu dolžniku ni mogoče dovoliti ukrepov zavarovanja, niti prisilne izvršbe za poplačilo terjatve. Vprašljiv je zato tisti del izreka odločbe prvostopenjskega organa, ki govori o tem, da je zavezanec dolžan poravnati sporno terjatev v tridesetih dneh na račun davčnega urada z obrestmi, saj bo v nasprotnem primeru uveden postopek prisilne izterjave ter nadaljnje določilo, da pritožba zoper odločbo, ne zadrži njene izvršitve. Tožena stranka glede na povedano ni preverila, ali je tako odločbo v smislu 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP sploh mogoče izvršiti, ali torej morda v dajatvenem delu ne gre za nično odločbo.

Iz vsega povedanega izhaja, da prvostopenjski organ pri prispevkih tožnika za socialno varnost in drugih dajatev za mesec december 2003 ni upošteval relevantnih določil ZPPSL. Ugotovljena dejstva so zato v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, materialno pravo nepravilno uporabljeno in kršena pravila postopka.

Glede na navedeno, je po presoji sodišča odločba organa prve stopnje nezakonita, nezakonitosti pa ni odpravila že tožena stranka. Zato je nezakonita tudi njena odločba.

Glede na navedeno, je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ter zadevo na podlagi istega člena vrača toženi stranki v ponoven postopek.

V ponovljenem postopku naj tožena stranka v smislu zgoraj nakazanega ugotovi, ali je prvostopenjski organ sploh lahko izdal sporno odločbo oziroma odločbo v takšni (dajatveni) obliki.