Jedro

Obveznost plačila prispevkov za socialno varnost za samostojnega podjetnika traja do izbrisa samostojnega podjetnika iz ustreznega registra. Začetek stečajnega postopka nad zavezancem bi lahko vplival na odmero neplačanih obveznih prispevkov za socialno varnost in obvezno članarino za obrtno zbornico le, če bi in kolikor bi take posledice določali zakoni, ki urejajo te prispevke oziroma članarino oziroma davčni postopek in zakon, ki ureja stečaj. Ker ti zakoni ne določajo, da bi uvedba stečajnega postopka vplivala na odmerni postopek, nanj nima vpliva, vpliva pa na izvršitev odmerne odločbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US) ugodilo tožnikovi tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 19.7.2004, ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčnega urada Murska Sobota z dne 11.3.2004. S to odločbo je prvostopni organ tožniku kot samostojnemu podjetniku v stečaju obračunal prispevke za socialno varnost in članarino za obrtno zbornico za mesec december 2003, ter mu naložil, da mora prispevke in članarino skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi plačati v 30 dneh od prejema odločbe, sicer bo sledila prisilna izterjava.

Sodišče prve stopnje je glede na podatke v spisih, da je prvostopni upravni organ sklep o začetku stečaja nad tožnikom, ki ga je izdalo Okrožno sodišče v Murski Soboti z dne 23.12.2003, prejel 29.12.2003, sklenilo, da ni bilo podlage za izdajo navedene odmerne odločbe, ker bi morala upravna organa upoštevati določbe Zakona o prisilni poravnani, stečaju in likvidaciji (ZPPSL), ki je v razmerju tudi do zakonov, ki urejajo plačilo prispevkov za socialno varnost, specialen predpis. Po tem zakonu pa posledice stečajnega postopka nastanejo že z nabitjem oklica na oglasno desko sodišča. Z dnem začetka stečajnega postopka dolžnik preneha s poslovanjem in opravljanjem dejavnosti, s tem dnem oziroma najpozneje v 15 dneh pa za delavce preneha zaposlitev. Te določbe so specialne tudi glede na določbe o tem, kdaj sicer preneha pravni subjekt. Zato bi bilo treba ugotoviti, kdaj se je stečajni postopek začel, stečajni upnik bi moral prijaviti terjatve stečajnemu senatu, če tega ni storil, nima pravnega interesa za nadaljevanje postopka, saj do poplačila svoje terjatve v stečajnem postopku ne bo prišel. Da bi upravna organa preverjala obstoj pravnega interesa, pa iz spisov ni razvidno. Ne zadošča trditev tožene stranke, da je bilo preverjeno, da je tožnik še vpisan v evidenco samostojnih podjetnikov. Kdaj je tožniku prenehala zaposlitev, iz spisov ni razvidno. Če mu je zaposlitev prenehala po začetku stečajnega postopka, se obveznosti lahko poravnajo kot strošek postopka v smislu 3. odstavka 160. člena ZPPSL. Tožnik je sam navedel, da ni več zavarovan in da ga je stečajni upravitelj napotil na zavod za zaposlovanje, kjer lahko uveljavlja pravice za primer brezposelnosti. Vendar dokazov o tem v spisu ni, ni jih predložil tožnik, pa tudi organ jih ni pridobil po uradni dolžnosti. Po 111. členu ZPPSL lahko upnik doseže plačilo svoje terjatve zoper stečajnega dolžnika le v stečajnem postopku. Zato je vprašljiva tudi izvršljivost izpodbijane odločbe, če terjatve v stečaju niso prijavljene, česar tožena stranka ni preverila. Glede na to so ugotovljena dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, materialno pravo je nepravilno uporabljeno, kršena pa so tudi pravila postopka.

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razlogov kršitve določb materialnega zakona in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Opozarja na to, da obravnavana odločitev odstopa od odločitve Upravnega sodišča RS, Oddelka v Mariboru, v sodbi št. U 38/2001-9 z dne 26.3.2003. Tožena stranka meni, da samostojni podjetnik posameznik z začetkom stečajnega postopka v skladu s 30. členom in 1. alineo 33. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Uradni list RS, št. 106/99 in 72/00) obdrži status zavarovanca, kar je bilo navedeno tudi v odločbi prvostopnega organa v tem primeru. Zavezanec za vlaganje prijav in odjav statusa zavarovanca pa je v skladu s 3. odstavkom 23. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Uradni list RS, št. 81/00 in nadaljnji) zavarovanec, torej s.p., sam, stečajni upravitelj pa je po določbi 31. člena ZMEPIZ pristojen vlagati prijave in odjave za zavarovanje delavcev, ki jim posledično zaradi začetka stečaja nad s.p. preneha delovno razmerje. Stečajni upravitelj po nobenem zakonu ni pristojen vlagati odjave zavarovanja za samozaposlenega, kar je tudi s.p. Do tega pa se prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Nadalje pojasnjuje, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/02) nima neposrednega vpliva na položaj samozaposlenih. Samozaposleni namreč sam s sabo ne more skleniti pogodbe o zaposlitvi v smislu 5. člena ZDR in delovno razmerje v smislu 4. člena ZDR v takem primeru ne more nastati. Za samostojne podjetnike posameznike torej ni možno uporabljati določb ZDR in določb 8. člena ZPPSL, ki se nanašajo na prenehanje delovnega razmerja kot posledico stečajnega postopka. Določbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 103. do 108. členu ZDR veljajo le za zaposlene delavce, ki imajo z delodajalcem (tudi s.p.) sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tožnik tožbi ni priložil dokazov o tem, da bi mu prenehalo delovno razmerje in da bi bil prijavljen pri zavodu za zaposlovanje, pa bi to v skladu s 15. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 35/98, 82/98, 91/98, 108/99, 97/01 in 16/04) moral. Zato zavrača tudi očitek prvostopnega sodišča, da ni po uradni dolžnosti pridobil dokazil o tem. Predlaga, da pritožbeno sodišče zadevo obravnava kot prednostno, ker gre za pomembno pravno stališče, od katerega je odvisna nadaljnja upravna praksa v podobnih primerih, da pa se v tem primeru prvostopna sodba spremeni tako, da se kot pravilna in zakonita potrdi odločba tožene stranke.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je bil zoper tožnika s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 23.12.2003, ki je bil toženi stranki vročen dne 29.12.2003, začet stečajni postopek; prav tako ni sporno, da je davčni organ ugotovil, da tožnik za mesec december 2003 ni plačal prispevkov za socialno varnost in članarine obrtni zbornici; ni niti sporno, da so te dajatve z zakonom določene obvezne dajatve tudi za samostojnega podjetnika, kar je tožnik bil, ki jih, kolikor jih zavezanec ne plača, v skladu z Zakonom o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Uradni list RS, št. 5/96, 18/96 - ZDavP, 34/96, 87/97, 3/98, 7/98 - odl. US, 106/99 - ZPIZ-1, 81/00, 97/01- ZSDP in 97/01), Obrtnim zakonom (ObrZ, Uradni list RS, št. 50/94, 36/00 - ZPDZC, 61/00, 42/02, 31/03- odl. US in 18/04) in ZDavP (1. in 112. člen) odmeri in izterja davčni organ kot druge obvezne dajatve (davke, carine, glej 1. člen ZDavP) po pravilih ZDavP. Sporno pa je, do kdaj je samostojni podjetnik, nad katerim je začet stečaj, še zavezanec za plačilo teh dajatev, in ali začetek stečajnega postopka vpliva oziroma koliko vpliva na odmerni postopek neplačanih obveznih dajatev.

Glede vprašanja, do kdaj je samostojni podjetnik posameznik zavezanec za plačilo prispevkov za socialno varnost, torej zavarovanec, in do kdaj je član obrtne zbornice ter s tem zavezanec za plačilo obvezne članarine za obrtno zbornico, pritožbeno sodišče meni, da ta njegova obveznost obstoji vse do njegovega izbrisa iz ustreznega registra (registra samostojnih podjetnikov oziroma registra pravnih oseb). Ta izbris pa se v primeru začetka stečajnega postopka izvede šele na podlagi sklepa, s katerim se stečajni postopek konča. Samostojni podjetnik posameznik kot nosilec dejavnosti namreč ni delavec v delovnem razmerju, zato zanj ne veljajo določbe ZDR (103. člen) in ZPPS (105. člen), ki se nanašajo na prenehanje delovnega razmerja delavcem ob začetku stečaja nad delodajalcem, in posledično na varstvo pravic za primer brezposelnosti. Samostojni podjetnik je namreč sam delodajalec, zato so zanj obveznosti plačila obveznih prispevkov za socialno varnost urejene v ZPIZ-1 (1. alinea 33. člena, 209. člen), Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Uradni list RS, št. 9/92, 13/93, 9/96, 29/98 in 6/99) in ZPSV (4., 6. in 16. člen); za obvezno članarino obrtni zbornici pa v 39. členu ObrZ. Vse te obveznosti pa so vezane na status samostojnega podjetnika posameznika, ki ga ta pridobi v vpisom in izgubi z izbrisom iz registra (bodisi samostojnih podjetnikov ali sodnega registra pravnih oseb).

Glede na navedene določbe zakonov tudi za obravnavani primer ni niti mogoče, da bi tožnik nehal biti zavarovanec (pokojninsko, zdravstveno ...) in s tem zavezanec za plačilo obveznih prispevkov na podlagi prenehanja delovnega razmerja, saj sam s seboj ni bil in ni mogel biti v delovnem razmerju ter mu zato to tudi ni moglo prenehati. Poleg tega je v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZMEPIZ zavezanec za vlaganje prijav in odjav zavarovanja zavarovanec, torej s.p., sam, stečajni upravitelj pa je po določbi 31. člena ZMEPIZ pristojen vlagati prijave in odjave za zavarovanje delavcev, ki jim posledično zaradi začetka stečaja nad s.p. preneha delovno razmerje. Stečajni upravitelj po nobenem zakonu ni pristojen vlagati odjave zavarovanja za samozaposlenega, kar je tudi s.p. Pač pa je tožnik prenehal biti samostojni podjetnik in s tem zavarovanec oziroma član, če je stečaj nad njim že končan, z izbrisom iz ustreznega registra.

Da bi bilo stanje, ki ga je v tožbi zatrjeval, namreč, da mu je prenehalo delovno razmerje in da je prijavljen na zavodu za zaposlovanje, resnično, pa ni izkazal z ničemer. Glede na določbe 15. člena ZDavP pa bi moral za svoje trditve sam predložiti dokaze.

Ni torej utemeljena tožbena navedba in tudi ne stališče prvostopnega sodišča, da bi ga moral davčni organ še posebej pozvati na predložitev dokazov oziroma da bi morala take dokaze tožena stranka oziroma prvostopni organ pridobiti po uradni dolžnosti. Po presoji pritožbenega sodišča je bil torej tožnik v mesecu decembru 2003, ko mu je bil izdan sklep o začetku stečajnega postopka, še vedno zavarovanec in s tem zavezanec za plačilo obveznih prispevkov za socialno varstvo in je bil kot član obrtne zbornice zavezanec za plačilo obvezne članarine tej zbornici.

Glede vpliva začetka stečajnega postopka na odmerni postopek prispevkov za socialno varnost in članarine obrtni zbornici za samostojnega podjetnika posameznika, ki je v stečajnem postopku, v upravno-sodni praksi ni primerov. Obstoja pa ustaljena upravno-sodna praksa na področju obračunavanja carin že od leta 1996 (sodbe VSRS, št. U 173/95 z dne 11.9.1996, 174/95-7 z dne 10.12.1997, I Up 40/2001 z dne 28.11.2001, I Up 494/99 z dne 18.7.2002, I Up 510/2000 z dne 17.1.2003, I Up 926/2003). V upravno-sodni praksi se je glede obračuna carinskih dajatev (glej 1. člen ZDavP) ustalilo pravno stališče, da bi začetek stečajnega postopka lahko imel vpliv na (že uvedeni) carinski postopek le, če bi take posledice določal materialni zakon (carinski, stečajni).

Glede na določbo 1. člena ZDavP so s pojmom "davki", enako kot davki in carine, mišljeni tudi obvezni prispevki za socialno varnost, saj jih v primeru, da jih zavezanec ne plača sam, v skladu s 15., 16. in 17. členom ZPSV ter 1. in 112. členom ZDavP odmeri in izterja davčni organ. Enako velja za obvezno članarino obrtni zbornici, saj sta obrtna zbornica in Davčna uprava RS sklenili pogodbo v skladu s 5. in 9. odstavkom 39. člena ObrZ, da te članarine odmerja, pobira in izterja davčni organ po pravilih ZDavP. Zato po presoji pritožbenega sodišča ni pravno utemeljenega razloga, da se ustaljeno pravno stališče Vrhovnega sodišča RS glede medsebojnega vplivanja odmere carine in začetka stečajnega postopka nad carinskim zavezancem ne bi uporabljalo tudi glede medsebojnega vplivanja odmere prispevkov za socialno varnost in članarine za obrtno zbornico ter začetka stečajnega postopka nad zavezancem za plačilo teh dajatev.

Pritožbeno sodišče torej meni, da bi začetek stečajnega postopka nad zavezancem lahko vplival na odmero neplačanih obveznih prispevkov za socialno varnost in obvezno članarino za obrtno zbornico le, če bi in kolikor bi take posledice določali zakoni, to so zakoni, ki urejajo obravnavane dajatve: ZPIZ-1, ZZVZZ, ZPSV, ObrZ, ZDavP oziroma ZUP ali ZPPSL, in sicer v besedilih, kot so veljala v času izdaje prvostopne odločbe, to je bilo 11.3.2004. Tedaj (in tudi sedaj) pa navedeni zakoni niso imeli določb o tem, da bi se moral odmerni postopek za obvezne dajatve v primeru stečaja zavezanca prekiniti oziroma da se ga ne bi smelo uvesti (uvede se po uradni dolžnosti, glej 112. člen ZDavP). V 153. členu ZUP je bila tedaj (in je še vedno) le določba, da se upravni postopek v primeru začetka stečaja nad stranko upravnega postopka prekine, dokler v upravni postopek kot zastopnik stranke ne vstopi stečajni upravitelj (4. točka 1. odstavka v zvezi s 3. točko 2. odstavka 153. člena ZUP). V 111. členu ZPPSL pa je določeno, da zoper stečajnega dolžnika po začetku stečajnega postopka ni mogoče izdati ukrepov zavarovanja in začeti prisilne izvršbe, ter da se začeti postopki izvršbe prekinejo. V 144. členu ZPPSL pa je med drugim določeno, da v primeru, če stečajni upravitelj prereka terjatev, stečajni senat napoti upnika, da začne v 15 dneh od dneva vročitve sklepa postopek pred sodiščem ali drugim organom za ugotovitev prerekane terjatve. Te določbe pa po presoji pritožbenega sodišča ne pomenijo, da se po začetku stečajnega postopka odmerni postopek, ki je postopek po uradni dolžnosti, ne sme uvesti oziroma nadaljevati in končati.

Ker je odmerni postopek upravni postopek po uradni dolžnosti, njegovo prekinitev oziroma prepoved uvedbe lahko določi le izrecna zakonska določba, te pa ni bilo v nobenem zakonu niti ob izdaji prvostopne odločbe niti je ni sedaj. Ker gre za postopek po uradni dolžnosti, organ tudi ne ugotavlja pravnega interesa za izdajo odmerne odločbe v primeru začetka stečajnega postopka, saj ne gre za postopek na zahtevo stranke. Davčni organ je po presoji pritožbenega sodišča dolžan uvesti in končati odmerni postopek tudi, če upravičenec do sredstev iz prispevka oziroma članarine te terjatve ni prijavil v stečajno maso, saj v nobenem zakonu ni določeno, da je v takem primeru davčni organ odvezan svoje dolžnosti, da začne in konča odmerni postopek po uradni dolžnosti, čim ugotovi, da so za to izpolnjeni predpisani pogoji. Ti pa so v primeru prispevkov za socialno varnost izpolnjeni tedaj, če zavezanec prispevka ne plača sam, in sicer do 15. dne v mesecu za pretekli mesec (3. odstavek 4. člena in 4. odstavek 6. člena ZPSV) in ne predloži davčnemu organu obračuna teh dajatev v skladu s 16. členom ZPSV in 109. do 112. členom ZDavP.

Začetek stečajnega postopka nad davčnim zavezancem ima nedvomno posledice na plačilo oziroma pobiranje oziroma prisilno izterjavo dolgovane davčne obveznosti, ne pa tudi na odmero te obveznosti. V 109. ZPPSL členu je namreč določeno, da z dnem začetka stečajnega postopka (nabitje oklica stečaja na oglasno desko sodišča, ki sovpada z izdajo sklepa o začetku stečaja, 101. člen ZPPSL) ugasnejo dolžnikovi računi in prenehajo pravice tistih, ki so bili pooblaščeni za razpolaganje z dolžnikovim premoženjem (1. odstavek); organizacija, ki za dolžnika izvaja plačilni promet, pa od prejema obvestila stečajnega upravitelja, da je začet stečaj nad dolžnikom, ne sme izvrševati nobenih plačil z dolžnikovih računov (4. odstavek). V 111. členu ZPPSL pa je med drugim določeno, da od dneva začetka stečajnega postopka ni mogoče dovoliti zoper dolžnika ukrepov zavarovanja, niti prisilne izvršbe za poplačano terjatev, glede katerih obstaja izvršilni naslov ali verodostojna listina (1. odstavek).

Navedene določbe ZPPSL tudi glede zapadlih obveznih dajatev pomenijo, da jih v času trajanja stečajnega postopka izven stečajnega postopka dolžnik ne more plačati niti prostovoljno (na primer: do 15. v mesecu za pretekli mesec), niti na podlagi odmerne odločbe (izdane zaradi neplačila v zakonskih rokih), pomenijo tudi, da se te obveznosti ne dajo prisilno izterjati na podlagi sklepa o prisilni izterjavi (izdanega zaradi neplačila v paricijskem roku, določenem v 107. ali drugih členih ZDavP ali drugem zakonu oziroma odmerni odločbi). To pa po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni, da odmerna odločba ni izvršljiva, saj se: 1. če je terjatev, ki je predmet odmerne odločbe, prijavljena stečajnemu senatu, poplača v stečajnem postopku, pač na način in v obsegu kot druge (neprivilegirane) terjatve; 2. če pa terjatev ni prijavljena v stečajnem postopku oziroma kolikor ni poplačana v stečajnem postopku, po končanem stečajnem postopku na podlagi določb ZDavP lahko odpiše iz razloga neizterljivosti (87. in 93. člen ZDavP), ali pa se prisilno izterja po končanem stečajnem postopku, če gre za primer, ko so za to izpolnjeni predpisani pogoji.

Podrobnejšo ureditev glede vpliva stečajnega postopka na davčni postopek vsebuje sedaj veljavni ZDavP-1 v 40. členu in 3. odstavku 43. člena. Tudi ZDavP-1 ne določa, da se po začetku stečaja zavezancu za plačilo obveznih dajatev ne izda odmerna odločba oziroma da se mora odmerni postopek prekiniti oziroma da se ne sme začeti. V 40. členu ZDavP-1 je namreč izrecno določeno, da davčni organ odpiše davek, ki ga v postopku stečaja ni bilo mogoče izterjati, zavezanec za davek pa je v stečajnem postopku prenehal. V 2. odstavku 40. člena ZDavP-1 pa je izrecno določeno, da se ne glede na določbo 1. odstavka tega člena davek ne odpiše, kadar je zavezanec za davek fizična oseba, ki opravlja dejavnost, ali kadar družbeniki zavezanca za davek tudi po prenehanju družbe odgovarjajo za obveznost družbe. V takem primeru se davek, ki ni bil poplačan v stečajnem postopku, preide na fizično osebo oziroma družbenike. Tudi te določbe novega ZDavP-1 kažejo na to, da tudi po prejšnjih predpisih, ki tako jasnih določb niso vsebovali, začetek stečajnega postopka ni vplival na začetek, vodenje oziroma dokončanje odmernega postopka.

Vrhovno sodišče RS v nasprotju s prvostopnim sodiščem tudi ugotavlja, da noben zakon ne daje pravne podlage za to, da bi se zaradi začetka stečajnega postopka nad zavezancem v odmerni odločbi ne navedli paricijski rok za plačilo odmerjene dajatve, opozorilo, da bo v nasprotnem primeru odmerjena terjatev prisilno izterjana, ter opozorilo, da pritožba ne zadrži izvršitve. Vse to so glede na določbe 16. člena ZDavP obvezne sestavine izreka odmerne odločbe, pri čemer je v 107. členu ZDavP določen splošni 30 dnevni rok za plačilo dajatve (posebni roki pa so lahko določeni pri posebnih vrstah obveznih dajatev); v 40. členu ZDavP je določeno, da se v primeru, če davčni zavezanec odmerjene dajatve ne plača v paricijskem roku, (po uradni dolžnosti) uvede prisilna izterjava te obveznosti; v 1. odstavku 20. člena ZDavP pa je določeno, da pritožba zoper odmerno odločbo ne zadrži njene izvršitve. Vendar pa, kot že navedeno v obrazložitvi te sodbe, tako sestavljena odločba ne pomeni, da jo lahko zavezanec, ki je v stečaju, med trajanjem stečajnega postopka izvrši sam ali da se lahko prisilno izvrši, ker to prepovedujejo določbe 109. in 111. člena ZPPSL. To pa ne pomeni, kot zmotno meni prvostopno sodišče, da je vprašljiva izvršitev take odmerne odločbe in da se zato zastavlja vprašanje ničnosti take odločbe. Zaradi začetka oziroma trajanja stečajnega postopka po presoji pritožbenega sodišča odmerna odločba ne postane ugotovitvena, temveč je še naprej dajatvena. Obveznost obračuna in plačila take dajatve je namreč določena z zakonom (ZPIZ-1, ZZVZZ, ZPSV, ObrZ).

Glede na navedeno je v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče, ki je izhajalo iz dejanskega stanja, ki sta ga po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka in pred njo prvostopni upravni organ pravilno in popolno ugotovila, napačno uporabilo materialno pravo in posledično napačno odločilo, ko je odpravilo odločbo tožene stranke na podlagi 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS. Pritožbeno sodišče namreč meni, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka navedla za svojo odločitev utemeljene razloge, na katere se sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Ker so s tem izpolnjeni pogoji iz 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo prvostopno sodbo tako, da je iz istih razlogov zavrnilo tožnikovo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.