Jedro

V upravnem sporu sodišče odloči o stroških postopka le na določno zahtevo stranke, v kateri mora stranka opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), ne glede na to, ali gre za spor polne jursdikcije ali za spor o zakonitosti akta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se II. točka izreka izpodbijane sodbe potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, odpravilo odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Sežana, št. 351-24/2013-11 0408 z dne 26. 3. 2013, ter zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek; v II. točki izreka izpodbijane sodbe pa je zavrnilo zahtevi tožeče in prizadete stranke za povračilo stroškov sodnega postopka.

2. V obrazložitvi izpodbijane II. točke izreka sodbe (v nadaljevanju sklep o stroških) je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožnica, ki je s tožbo uspela, sicer zahtevala povračilo stroškov, vendar ni navedla, kateri stroški so ji nastali in v kakšni višini. Ker ni predložila specificiranega stroškovnika, je sodišče njen stroškovni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za vračilo stroškov prizadete stranke, saj ta s predlogom, naj sodišče tožbo zavrne, ni uspela.

3. Zoper sklep o stroških (II. točka izreka sodbe) je vložila pritožbo tožnica. Sklicuje se na tretji odstavek 25. člena ZUS-1. Navaja, da je izpodbijana odločitev nepravilna, saj bi ji moralo sodišče prve stopnje, glede na to, da je tožbi ugodilo, na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 prisoditi pavšalni znesek stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu, povečan za DDV, ker je njen pooblaščenec zavezanec za DDV. Podrejeno pa v skladu s sedmim odstavkom 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 v 15-dnevnem roku priglaša stroške po specificiranem stroškovniku in zahteva njihovo povračilo od tožene stranke.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporno, ali bi moralo sodišče prve stopnje, ki je tožničini tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, tožnici prisoditi tudi povračilo pavšalnega zneska stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik), čeprav tožnica svoje zahteve za povračilo stroškov ni niti opredelila niti specificirala. Temu, da zahtevek za povračilo stroškov ni bil opredeljen in specificiran, tožnica v pritožbi niti ne oporeka.

6. ZUS-1 v prvem odstavku 22. člena določa, da se za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ker ZUS-1 procesnih vprašanj v zvezi s stroški upravnega spora ne ureja, se zato za ta vprašanja primerno uporabljajo določbe ZPP. To pomeni, da tudi v upravnem sporu sodišče odloči o stroških postopka le na določno zahtevo stranke (prvi odstavek 163. člena ZPP), v kateri mora stranka opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo (drugi odstavek 163. člena ZPP). Stranka mora zato v svoji zahtevi za vračilo stroškov navesti stroške, ki so ji nastali, to je opravilo in zneske oziroma točke (če gre za opravila po odvetniški tarifi), katerih plačilo zahteva. Taka je tudi ustaljena in enotna sodna praksa Vrhovnega sodišča.(1)

7. V obravnavani zadevi tožnica svojega tožbenega zahtevka, naj se ji povrnejo stroški postopka, ni opredelila v skladu z drugim odstavkom 163. člena ZPP, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki ji stroškov ni priznalo, pravilna.

8. Pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnici kljub temu, da stroškov ni specificirala, glede na svojo odločitev (ugoditev tožbi in odprava izpodbijanega akta ter vrnitev zadeve upravnemu organu v nov postopek) na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 priznati stroške v pavšalni višini, določeni v Pravilniku, na drugačno odločitev ne more vplivati. Kot je bilo že navedeno v 6. točki te obrazložitve, sodišče tudi stroške strank upravnega spora prizna le na podlagi specificiranega zahtevka stranke (prvi in drugi odstavek 163. člena ZPP). To velja tudi tedaj, ko sodišče prve stopnje odpravi izpodbijani akt ali le ugotovi njegovo nezakonitost, saj ob vložitvi tožbe ni jasno, ali bo opravljena glavna obravnava in tudi ne, kakšen bo strankin uspeh s tožbo.

9. Tožničin podrejeni pritožbeni zahtevek, naj se ji stroški postopka pred sodiščem prve stopnje priznajo na podlagi specificiranega stroškovnika v pritožbi, pa je glede na določbo sedmega odstavka 163. člena ZPP neutemeljen, saj ne gre za položaj iz navedene določbe. Ta namreč ureja poseben rok za predložitev stroškovnika, vendar le, če sodišče izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo.

10. Vrhovno sodišče je o pritožbi odločilo s sklepom, saj je II. točka izreka izpodbijane sodbe po svoji pravni naravi sklep.

11. Pritožbeni razlogi in razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdilo.

(1) Načelno pravno mnenje, občna seja VSS 24. 6. 1991, Poročilo VSS 1/91, str.11, kot tudi odločbe VS, npr.: I Up 1830/2006 in I Up 276/2013.