Jedro

Toženka ni imela podlage za ugotovitev, da iz sodne poravnave izhaja tožničino strinjanje z nameravano gradnjo. Iz besedila te poravnave namreč izhaja, da je njen sestavni del tudi skica lege objekta na parceli. Kot pravilno navaja tožnica, bi toženka zato lahko o tožničinem soglasju sklepala le na podlagi primerjave skice, priložene sodni poravnavi, s skico nameravane gradnje, kar pa iz obrazložitve izpodbijane in tudi drugostopenjske odločbe ne izhaja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Sežana št. 351-24/2013-11 0408 z dne 26. 3. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahtevi tožeče in prizadete stranke za povračilo stroškov tega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo dovolila investitorjema A.A. in B.A. gradnjo nezahtevnega objekta – garaže na parc. št. 1076/1 k.o. ..., pod tam navedenimi pogoji. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je pravica graditi izkazana z lastninsko pravico, vpisano v zemljiški knjigi, in da je bil status stranske udeleženke v postopku med ostalimi priznan tudi tožnici, ki je k obravnavani gradnji podala soglasje v pravnomočni sodni poravnavi P 160/09 z dne 25. 10. 2012. Drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvi med drugim navaja, da sta investitorja v času odločanja prvostopenjskega organa izkazala pravico graditi s predloženim zemljiškoknjižnim izpiskom. Drugačna ureditev lastništva predmetnega zemljišča po izdaji gradbenega dovoljenja ne bo mogla vplivati na odločitev, saj je ta vezana na pravno in dejansko stanje v času odločanja prvostopenjskega organa. Zavrnil je tudi pritožbeni ugovor, ki se nanaša na služnostno pravico tožnice na zemljišču nameravane gradnje, ker meni, da z gradnjo v to pravico ne bo poseženo, niti investitorjema take pravice ne daje izdano gradbeno dovoljenje.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je toženka zmotno ugotovila dejansko stanje glede izkazanosti pravice graditi. Do navedenega zemljiškoknjižnega vpisa je namreč prišlo na podlagi pomotoma izdanega prepisa neveljavne sodne poravnave, na katerega je sodišče nezakonito odtisnilo potrdilo o pravnomočnosti, zaradi česar je tožnica pri Okrožnem sodišču v Kopru že vložila izredno pravno sredstvo – tožbo za razveljavitev sodne poravnave. Tožnica je torej dejansko še vedno lastnica sporne parcele, na podlagi navedene tožbe pa bo prišlo tudi do izbrisa nezakonito vpisane lastninske pravice.

Poleg tega bi prvostopenjski organ moral tožnici omogočiti neposredno udeležbo v postopku, da bi se lahko izjavila o relevantnih dejstvih in okoliščinah. Skica, na katero naj bi tožnica v sodni poravnavi dala soglasje za gradnjo, se namreč razlikuje od skice, ki sta jo investitorja priložila k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. Ta razlog je tožnica uveljavljala že v pritožbi zoper gradbeno dovoljenje, vendar se pritožbeni organ o njem ni izjasnil. Tožnica ima po navedeni sodni poravnavi na parceli nameravane gradnje služnostno pravico odvajanja fekalnih voda, kar je nadaljnji razlog, da bi ji prvostopenjski organ moral dati možnost, da se izjasni o legi nameravane gradnje. Drugostopenjski organ je ta njen ugovor zavrnil, čeprav ne ve, kje se nahaja greznica in kje potekajo fekalne cevi glede na lego objekta po gradbenem dovoljenju.

Tožnica uveljavlja tudi kršitev materialnega prava, saj se po prvi alineji 1. točke drugega odstavka 4. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost objekti za lastne potrebe lahko gradijo le na zemljiških parcelah, ki pripadajo k stavbi, h kateri se gradijo, kar v obravnavani zadevi ne drži. Iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zavrne zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, v vsakem primeru pa naj toženki naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Investitorja nameravane gradnje kot prizadeti stranki v odgovoru na tožbo navajata razloge, iz katerih menita, da je bila prej navedena poravnava veljavna, zaradi česar sta lastnika parcele nameravane gradnje. Menita tudi, da zaradi veljavnosti poravnave tožnici ni bilo treba dati možnosti sodelovanja v postopku, saj sta bila lega objekta in potek služnosti dogovorjena in zapisana v sodni poravnavi. Sodišču predlagata, naj tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Med strankami ni sporno da gre pri objektu, za gradnjo katerega je bilo izdano izpodbijano gradbeno dovoljenje, za nezahteven objekt. Posebnosti postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta oziroma značilnosti, po katerih se ta postopek razlikuje od siceršnjega postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja, Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ureja v členih od 74. a in do 74. č.

Po 4. alineji prvega odstavka 74. c člena je eden izmed pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahteven objekt, da ima investitor pravico graditi. Gre torej za okoliščino, ki je pomembna za odločitev v zadevi.

Po prvem odstavku 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je treba pred izdajo odločbe stranki dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Gre za eno od temeljnih načel upravnega postopka, njegova kršitev pa se v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Izpodbijana odločba je bila izdana brez zaslišanja strank oziroma stranskih udeležencev (ki imajo v postopku enake pravice in dolžnosti kot stranka; tretji odstavek 43. člena ZUP), zgolj na podlagi dejstev in dokazov, ki sta jih navedli oziroma predložili prizadeti stranki v svoji zahtevi, in na podlagi podatkov iz uradnih evidenc. Sodišče pripominja, da je tožnica to kršitev uveljavljala že v pritožbi, vendar se toženka v drugostopenjski odločbi do te navedbe ni opredelila.

Kot je bilo že navedeno, se izdaja odločbe brez zaslišanja strank vedno šteje za bistveno kršitev določb upravnega postopka. Sodišče pripominja še, da toženka tudi sicer ni imela podlage za ugotovitev, da iz prej navedene sodne poravnave izhaja tožničino strinjanje z nameravano gradnjo. Iz besedila te poravnave namreč izhaja, da je njen sestavni del tudi skica lege objekta na parceli. Kot pravilno navaja tožnica, bi toženka zato lahko o tožničinem soglasju sklepala le na podlagi primerjave skice, priložene sodni poravnavi, s skico nameravane gradnje, kar pa iz obrazložitve izpodbijane in tudi drugostopenjske odločbe ne izhaja.

Iz navedenih razlogov je sodišče v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek.

V izogib nepotrebnega zavlačevanja ponovnega postopka sodišče dodaja še, da v obravnavani zadevi nima nobenih pomislekov v način ugotavljanja pravice graditi. Toženka je to pravico ugotavljala na podlagi zemljiškoknjižnega vpisa, ki po eni strani pomeni pravnomočno odločitev pristojnega organa (tretji odstavek 147. člena ZUP), po drugi strani pa je izpisek iz zemljiške knjige dokazilo, ki ga za ugotavljanje pravice graditi predpisuje prva alineja prvega odstavka 56. člena ZGO-1).

Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Tožnica je v obravnavani zadevi sicer zahtevala povračilo stroškov, vendar pri tem ni navedla, da bi ji v upravnem sporu sploh nastali kakšni stroški oziroma kakšni stroški so ji nastali (ni predložila stroškovnika oziroma specifikacije stroškov), zato je sodišče njen zahtevek zavrnilo. Pri tem pripominja, da bo plačano sodno takso vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

Povračilo sodnih stroškov je zahtevala tudi prizadeta stranka, vendar pa njena pravica do takega povračila ne izhaja ne iz 25. člena ZUS-1, ki ureja povračilo stroškov v upravnem sporu, ne iz določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki s tem zakonom niso urejena. ZUS-1 namreč pravice prizadete stranke do povračila stroškov ne ureja, ZPP pa to pravico veže na uspeh v postopku (prvi odstavek 154. člena). Prizadeta stranka je sodišču predlagala zavrnitev tožbe, kar pomeni, da s svojim predlogom ni uspela, zato je sodišče njeno zahtevo za povračilo stroškov zavrnilo.