Jedro

V sporu o obsegu zapuščine morajo sodelovati vsi dediči, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, ne glede na njihove morebitne izjave priznanja pred pravdo. Ker tožnik s tožbo ni zajel vseh dedičev, ni zajel vseh (so)dedičev, je njegov zahtevek neutemeljen.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se pritožbi ugodi ter se sodba prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tudi zahtevek, da v zapuščino po pok. P. H. ne spadajo parcele št. 894/2, 895 in 921/3 vse k. o. ...

Tožnik mora prvemu tožencu v 15 dneh povrniti 1.441,83 EUR stroškov postopka - v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v zapuščino po pokojni P. H. ne spadajo parc. št. 894/2, 895 in 921/3 vse k.o. ... ter da je lastnik teh nepremičnin tožnik. Toženca je zavezalo, da morata podati ustrezno pisno izjavo, s katero tožniku dovoljujeta vknjižbo lastninske pravice (na podlagi darilne pogodbe, sklenjene med zapustnico in tožnikom dne 30.5.1995).

Pritožbeno sodišče je pritožbi prvega toženca delno ugodilo in sodbo prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevek za ugotovitev tožnikove lastninske pravice na omenjenih parcelah zavrnilo, prav tako tudi zahtevek, da morata toženca tožniku dovoliti vknjižbo lastninske pravice. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu (glede ugotovitve, da v zapuščino ne spadajo parc. št. 894/2, 895 in 921/3) potrdilo sodbo prve stopnje. Tožnika je zavezalo, da mora prvemu tožencu povrniti 131.160 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.12.2005. Po mnenju pritožbenega sodišča bi moral tožnik s tožbo zajeti vse dediče (tudi Z. H. in P. G.). Ker ni tako ravnal, zahtevka za ugotovitev lastninske pravice in za dovolitev vknjižbe nista utemeljena (v tem delu je tožba nesklepčna). To pa ne velja glede zahtevka za ugotovitev, da sporne nepremičnine ne spadajo v zapuščino, saj so pri tem zahtevku nujni sosporniki samo tisti dediči, ki ne priznavajo njegove utemeljenosti.

Zoper to sodbo je prvi toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču očita, da pritožbeno sodišče ni navedlo pravnega predpisa, na katerega je oprlo sodbo, torej za stališče, da sporne parcele ne spadajo v zapuščino, ter da za prehod premoženja zadošča že dejanska izročitev nepremičnin (se pravi izročitev v posest), ne pa vpis v zemljiško knjigo. Po mnenju revidenta tožnik ni postal lastnik, saj darilna pogodba ni zemljiškoknjižno realizirana. Za pridobitev lastninske pravice je namreč poleg pravnega naslova potreben še pridobitni način - vpis v zemljiško knjigo.

Revizija je utemeljena.

Ob zapustnikovi smrti nastane glede podedovanega premoženja (dediščine) med sodediči skupnost, ki (vsaj praviloma) traja vse dotlej, dokler sodediči dediščine ne razdelijo med seboj - do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno (prim. prvi odstavek 145. čl. Zakona o dedovanju - U. l. SRS - U. l. SRS 15/76 in nasl.). Subjekt dediščine so torej vsi dediči kot enota - vsem dedičem skupaj gredo pravice in obveznosti, ki sestavljajo dediščino. Vsak od njih sicer lahko pod določenimi pogoji razpolaga s svojim dednim deležem. Vendar pa ne more razpolagati s posameznimi zapuščinskimi stvarmi, in tudi ne z deležem na teh stvareh - preprosto zato, ker na teh stvareh sploh nima deleža. Ima namreč "samo" delež v skupnosti dedičev.

Ko je tako, je spor o tem, ali določene stvari (pravilneje, lastninska pravica na določenih stvareh) spadajo v zapuščino, zaradi narave takega razmerja mogoče rešiti samo na enak način za vse udeležence tega razmerja, torej enako za vse sodediče. Obseg zapuščine ne more biti različen za posamezne sodediče - neka pravica je lahko del zapuščine samo, če je to za vse od sodedičev. To velja tako v primerih, ko je spor med sodediči (na eni strani) in tretjim/i (na drugi strani), kot če gre za spor med samimi sodediči. V teh sporih so torej dediči vselej enotni sosporniki (196. čl. Zakona o pravdnem postopku - U. l. RS 26/99 in nasl. - ZPP). In ker mora biti vsem udeležencem tega enotnega pravnega razmerja zagotovljena pravica do izjave (ta pravica bi bila kršena, če bi se neposreden učinek sodbe raztezal tudi na tiste, ki v postopku niso sodelovali), so sodediči nujni sosporniki (za prostovoljno enotno sosporništvo gre samo v izjemnih primerih razširjenega subjektivnega učinkovanja pravnomočnosti in v primerih, ko je treba dati prednost pravici do sodnega varstva(1), kar pomeni, da morajo v pravdi nastopati vsi, bodisi na aktivni, bodisi na pasivni strani. In to ne glede na njihove morebitne izjave priznanja pred pravdo (tako priznanje se lahko vsak trenutek prekliče - če se to zgodi, "postane" integracija stranke isti hip nepopolna), saj krog subjektov, ki zaradi z zakonom določene enotnosti pravnega razmerja predstavljajo nujne sospornike, ne more biti odvisen od volje strank - nujno sosporništvo ni fakultativna ustanova, temveč je procesna nujnost. Tožnik bi torej moral s tožbo (s katero zahteva ugotovitev, da določeno premoženje - lastninska pravica na parcelah št. 894/2, 895 in 921/3, vse k. o. ... ne spada v zapuščino) zajeti vse sodediče(2) - poleg O. H. in S. K. še Z. H. in P. G.. Ker ni tožil vseh nujnih sospornikov, je (zaradi zgrešene pasivne legitimacije) njegov zahtevek neutemeljen. Revizijsko sodišče, ki mora na pravilno uporabo materialnega prava paziti po uradni dolžnosti (371. čl. ZPP), je zato reviziji ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek (s katerim tožnik zahteva ugotovitev, da omenjene parcele ne spadajo v zapuščino) zavrne (prvi odstavek 380. čl. ZPP).

Tožnik, ki v pravdi ni uspel, mora prvemu tožencu povrniti stroške celotnega postopka (drugi odstavek 165. čl. in prvi odstavek 154. čl. ZPP), ki predstavljajo potne stroške, nagrado za delo odvetnika, davek na dodano vrednost, sodno takso.

Op. št. (1): Enotno sosporništvo na aktivni strani je zato praviloma prostovoljno. Izjemo predstavljajo tudi primeri, ko bi morala biti tožena skupnost oseb, katerih krog ni natančno določen in znan (prim. sodbo VS RS II Ips 702/1994 z dne 10. 11. 1994). Op. št. (2): Na občni seji dne 15. 6. 1977 se je VS SRS sicer postavilo na drugačno stališče, ki pravi, da če je sporen obseg zapuščine, mora zapuščinsko sodišče prizadeto stranko napotiti na pot pravde zoper vse dediče, ki ne priznavajo, da določeni del zapustnikovega premoženja ne spada v zapuščino (Poročilo o sodni praksi VS SRS I/1977). Vendar je novejša praksa drugačna. V sodbi II Ips 564/2004 z dne 18. 1. 2007 je VS RS sprejelo stališče, da so "v sporu o veljavnosti oporoke, ki se tiče vseh dedičev in celotne zapuščine, Š...Ć vsi dediči nujni sosporniki in morajo v pravdi sodelovati vsi, bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, ne glede na njihove morebitne izjave priznanja pred pravdo."