Jedro

Ker je tožena stranka tožnici dopis, ki je vseboval obdolžitev pred odpovedjo in vabilo na zagovor, poslala z navadno pošto, tako da ga tožnica ni prejela, je bistveno kršila določbe zakona o postopku pred odpovedjo (tožnici ni zagotovila zagovora) in izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje glede stroškov postopka delno spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 647,12 EUR (šestosedeminštirideset 12/100 eurov), ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, št.: ... pri Uradu za javna plačila ..., v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka izvršila s tem, da je tožnici vpisala v delovno knjižico kot datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi dan 19. 7. 2007, nezakonita (1. tč. izreka). Odločilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 19. 7. 2007, pač pa je trajalo do 16. 8. 2007, zato ji je tožena stranka dolžna vpisati delovno dobo v delovno knjižico, za obdobje vključno od 20. 7. 2007 do 16. 8. 2007 ter ji po predhodnem odvodu davkov in prispevkov Davčni upravi RS, izplačati neto plačo za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečne plače do plačila, vse v 8 dneh (2. tč. izreka). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti stroške postopka v znesku 647,12 EUR, ki jih nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru v roku 8 dni od izdaje sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. tč. izreka sklepa).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži v plačilo stroške postopka oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje, prvenstveno pa poudarja, da tožena stranka dejansko ni vročila vabila in pisne obdolžitve v skladu z določbami ZPP, ampak je navedene dokumente poslala z navadno pošto, vse pa iz razloga, ker iz prakse tožene stranke izhaja, da delavci ne dvigujejo priporočene pošte in tako obstaja večja verjetnost, da bo delavcu pisanje vročeno, če mu bo poslano navadno po pošti. Da je bila pošiljka dejansko naslovljena na tožnico je razvidno iz poštne knjige, katere kopija je bila priložena odgovoru na tožbo. Tudi sicer pa tožena stranka meni, da so v navedenem primeru obstajale okoliščine, ki so izključevale obveznost tožene stranke, da tožeči stranki zagotovi pravico do zagovora. Dejstvo, da je bila tožnica na razgovoru dne 20. 7. 2007 opozorjena na možnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če ne bo pričela z opravljanjem dela ter da je po opozorilu samovoljno zapustila delovno mesto, kaže po mnenju tožene stranke na okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Tožnica je bila seznanjena s tem, kakšno kršitev predstavlja njeno ravnanje in kakšna sankcija bo sledila takšnemu ravnanju. Tudi presoja sodišča prve stopnje o tem, da iz povratnice ni razvidno, da je bila tožnici s pošiljko z dne 9. 8. 2007 poslana tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, je zmotna. Iz same povratnice ne izhaja, kot to zmotno zatrjuje sodišče, da je bila tožnici poslana zgolj delovna knjižica, saj predmet pošiljke na njej sploh ni označen. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje in na katere se pavšalno sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ko je odločalo o zakonskih zamudnih obrestih od stroškov postopka.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: V skladu s 110. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Po določbah 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja 1. odst.) ter v drugih taksativno naštetih primerih. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (2. odst. 110. čl. ZDR).

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tako, da ji je z dnem 19. 7. 2007 zaključila delovno knjižico, ki ji jo je poslala po pošti dne 9. 8. 2007. V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka zatrjevala, da je tožnici dne 20. 7. 2007 poslala dopis (obdolžitev ter vabilo na zagovor), iz katerega izhaja, da je tožnica huje kršila določbe pogodbe o zaposlitvi s tem, ko po izteku dopusta za nego in varstvo otroka dne 20. 7. 2007 ni prišla na delovno mesto. Zatrjevala je tudi in to izrecno pove tudi v pritožbi, da dejansko ni vročila vabila in pisne obdolžitve v skladu z določbami ZPP, ampak je navedene dokumente poslala z navadno pošto, vse pa iz razloga, ker iz prakse tožene stranke izhaja, da delavci ne dvigujejo priporočene pošte in tako obstaja večja verjetnost, da bo delavcu pisanje vročeno, če mu bo poslano navadno po pošti. Tožena stranka je tudi zatrjevala, da je dne 30. 7. 2007 opravila zagovor, katerega pa se tožnica ni udeležila, zato ji je dne 9. 8. 2007 skupaj z zaključeno delovno knjižico poslala tudi sklep o izredni odpovedi, oboje skupaj priporočeno s povratnico.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, ki je po izvedenem dokaznem postopku presodilo, da je tožena stranka bistveno kršila postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca in sicer tako postopek pred odpovedjo, ki ga določa 83. člen ZDR, kot postopek vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi (87. člen ZDR), zato je izpodbijana izredna odpoved nezakonita. V določbah ZDR je natančno opisan postopek, ki ga mora delodajalec opraviti, preden delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Nobenega dvoma ni, da se tožena stranka teh pravil ni držala, saj je iz delovne knjižice razvidno, da je z dnem 19. 7. 2007 tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ne da bi ji pred tem pravilno vročila pisno obdolžitev in ne da bi ji omogočila zagovor. Delavec se lahko uspešno pripravi na zagovor oz. na svojo obrambo le, če mu delodajalec pravočasno vroči pisno obdolžitev (177. čl. ZDR). Pisno obdolžitev mora delodajalec delavcu vročiti po pravilih pravdnega postopka (2. odst. 83. čl. ZDR v zvezi z 2. odst. 177. čl. in 3. odst. 180. čl. ZDR). V 87. čl. ZDR pa je skorajda enako določeno, da mora biti redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena delavcu osebno, praviloma v prostorih delodajalca oz. na naslovu prebivališča, s katerega delavec dnevno prihaja na delo in sicer po pravilih pravdnega postopka. O osebni vročitvi mora obstajati dokaz, to je potrdilo o vročitvi (149. čl. ZPP).

Tožena stranka nedvomno pravil vročanja (obvezna osebna vročitev) ni upoštevala, kar tudi sama priznava. Ob dejstvu, da tožnica zatrjuje, da obdolžitve in vabila na zagovor ni prejela, prav tako pa tudi ne sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki naj bi bil poslan skupaj z zaključeno delovno knjižico ter ob dejstvu, da tožena stranka ne razpolaga z nobenim potrdilom, ki bi kazal na to, da je tožnica navedene dokumente dejansko prejela, pa tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni mogoče zaključiti drugače, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Pri tem pa pritožbeno sodišče dodatno še pojasnjuje, da iz delovne knjižice izhaja, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 19. 7. 2007. Tožnici je torej delovno razmerje prenehalo še preden se je tožena stranka sploh seznanila z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz listin v spisu namreč izhaja, da je bila tožnici izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga, ker dne 20. 7. 2007 ni prišla na delovno mesto (priloga B2). Tožena stranka naj bi potemtakem opravila predhodni postopek, se pravi vročila obdolžitev ter vabilo na zagovor, opravila zagovor, tožnici s sklepom z dne 30. 7. 2007 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, potem pa ji delovno knjižico zaključila z datumom za nazaj, se pravi z datumom, po katerem je šele zvedela za kršitev ter po katerem naj bi šele opravila predhodni postopek. Navedeno je tako nelogično in nekonsistentno, da v resnici kaže na to, da je tožena stranka predložene dokumente (priloga B2, B4 in B5) pripravila za potrebe predmetnega postopka, kot je to zatrjevala tožnica.

Tožena stranka v pritožbi nadalje poudarja, da so obstajale okoliščine, zaradi katerih je bilo od nje neupravičeno pričakovati, da tožnici omogoči zagovor. Dejstvo da je bila tožnica na razgovoru dne 20. 7. 2007 opozorjena na možnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če ne bo pričela z opravljanjem dela ter da je po opozorilu samovoljno zapustila delovno mesto, namreč po mnenju tožene stranke kaže na okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor.

Okoliščine, zaradi katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor v smislu 2. odst. 83. čl. ZDR, je potrebno presojati zelo restriktivno. Pri presoji, ali obstajajo okoliščine, zaradi katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, se namreč upošteva npr. teža očitane kršitve in ugotovitev, da ima kršitev npr. znake kaznivega dejanja, pomembna je tudi narava kršitve, proti komu je kršitev storjena (npr. fizični napad na delodajalca) in tudi, kakšni odnosi so sicer med delavcem in delodajalcem. Samo dejstvo, da naj bi tožnica samovoljno zapustila delovno mesto (tožnici je bilo sicer očitano, da na delovno mesto sploh ni prišla - priloga B2), pa se po oceni pritožbenega sodišča ne šteje med takšne okoliščine, ki bi toženo stranko opravičile dolžnosti, da tožnici omogoči zagovor, zato je njena pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Takšna pritožbena navedba pa nenazadnje kaže tudi na to, da so pravilne tožničine navedbe, da ji tožena stranka sploh ni poslala pisne obdolžitve in vabila in dejansko ni storila ničesar, da bi tožnici omogočila zagovor. Sicer pa pritožbeno sodišče še opozarja, da se mu v zvezi s temi konkretnimi pritožbenimi navedbami niti ne bi bilo treba opredeljevati, saj so le te po določbi 337. člena ZPP ter v zvezi s 1. in 2. odstavkom 286. člena ZPP nedovoljene pritožbene novote, zato je pritožba v tem delu tudi iz tega razloga neutemeljena.

Pritožbeno sodišče pa je na podlagi 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj tožnici povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 8 dneh od dneva izdaje izpodbijane sodbe do plačila. Sodišče prve stopnje je glede obrestnega zahtevka od stroškov postopka zmotno uporabilo določbe ZPP ter Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). V zvezi z navedenim je namreč Vrhovno sodišče Republike Slovenije na občni seji z dne 13. 12. 2006 zavzelo načelno pravno mnenje iz katerega izhaja, da je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka začnejo teči prvi dan po poteku tega roka, ki znaša osem dni. Rok tako teče od prejema te sodbe (in ne že od izdaje sodbe sodišča prve stopnje) dalje do plačila.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavani pravdni zadevi niso pomembne (360. člen ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker je s pritožbo uspela le v neznatnem delu (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).