Jedro

Banka je ravnala z zadostno skrbnostjo, ko je osebi, ki se je z osebnimi dokumenti legitimirala kot imetnica računa, omogočila razpolaganje s sredstvi na tem računu. V skladu z Zakonom o preprečevanju pranja denarja je izpolnila obrazec za sporočanje podatkov o gotovinskih in povezanih gotovinskih transakcijah nad 5.000.000 SIT in s tem izpolnila edino zakonsko obveznost, povezano s takšnimi dvigi. Tožeča stranka ni podrobneje navedla, kako bi, tudi če bi res šlo za sumljive okoliščine, morala ukrepati zadosti skrbna banka, da bi lahko upravičeno odklonila razpolaganje s sredstvi na računu osebi, ki se je izkazala z dokumenti, za katere se je sicer pozneje izkazalo, da so ponarejeni, je pa sodišče prepričljivo utemeljilo, da je šlo za dober ponaredek, ki ob predložitvi kljub ustrezni pozornosti ni vzbujal nobenega suma.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti drugi toženki njene revizijske stroške v znesku 2.106,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

A. Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je s sodbo v delu, ki ga tožeča stranka izpodbija z revizijo, zavrnilo njeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen njen zahtevek zoper drugo toženko, sodišče druge stopnje pa ji je naložilo tudi, naj povrne pravdne stroške drugi toženki.

2. Sodišče je revizijo vročilo drugi toženki. Ta je na revizijo odgovorila. Predlaga, naj jo sodišče zavrne. Odgovor na revizijo je dala tudi prva toženka. Ta predlaga, naj sodišče reviziji ugodi.

3. Prva in druga toženka sta navadna sospornika (191. člen ZPP). Procesnopravno gledano gre za toliko pravd, kolikor je tožencev. Druga toženka zato ni v procesnem razmerju s prvo toženko. V tem revizijskem postopku se presoja spor med tožečo stranko in drugo toženko. Navaden sospornik s svojimi procesnimi dejanji ne more vplivati na potek pravde drugega sospornika. Zato revizijsko sodišče odgovora na revizijo, ki ga je podala prva toženka, ni obravnavalo.

Ugotovljeno dejansko stanje

4. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: dne 2. 12. 2005 je oseba, za katero se je pozneje izkazalo, da to bil E. Č., pod lažnim imenom predložila prvi toženki pet nezakonito sestavljenih nalogov, na katerih je bil ponarejen podpis pooblaščene osebe tožeče stranke in njen žig, na podlagi katerih je bil s transakcijskega računa tožeče stranke nakazan znesek 146.378.534,70 SIT na račun, ki ga je E. Č. dne 7. 11. 2005 pod lažnim imenom M. P. odprl pri drugi toženki; E. Č. je nato dne 2. 12. 2005, po predhodni najavi dviga, z računa na ime M. P., odprtega pri drugi toženki, ob predložitvi ponarejenih osebnih dokumentov dvignil znesek 60.130.000,00 SIT (250.918,04 evrov).

B

Revizijske navedbe

5. Izpodbijana sodba naj bi temeljila na zmotni materialnopravni presoji, da je druga toženka pri transakciji ravnala z dolžno skrbnostjo in v skladu z dobro bančno prakso ter zato ni kriva za nastalo škodo. Sodišče naj bi ne upoštevalo vseh okoliščin, ki bi pri dovolj skrbnem strokovnjaku morale vzbuditi sum, da gre za nelegalno transakcijo, kot je to, da je bil račun odprt le nekaj dni pred dvigom, da je druga toženka odobrila dvig z računa, še preden je nanj prišel priliv, da je bil dvig opravljen le slabe pol ure po prilivu in da gre za gotovinski znesek, ki je v poslovanju s fizično osebo nenavadno visok. Pri tem se sklicuje na ravnanje dveh bank (Reiffesen Krekove banke in Banke Koper), ki naj bi v podobnem primeru pokazali večjo stopnjo skrbnosti, s kakršno bi bilo mogoče preprečiti nastanek škode. Nelogičen naj bi bil argument sodišča, da ravnanje teh dveh bank ne more biti merilo zahtevane skrbnosti, češ da sta banki ravnali tako (še)le na podlagi slabih izkušenj v preteklosti.

6. Sodišče druge stopnje naj bi se do teh relevantnih okoliščin ne bilo opredelilo, s čimer naj bi bila storjena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

C

Presoja utemeljenosti revizije

7. Neutemeljen je revidentkin očitek, da je druga toženka pri spornem izplačilu ravnala z manjšo skrbnostjo, kot se lahko pričakuje od banke kot specializirane ustanove (drugi odstavek 6. člena OZ). Obe sodišči sta utemeljili, da je banka ravnala z zadostno skrbnostjo, ko je osebi, ki se je z osebnimi dokumenti legitimirala kot imetnica računa, omogočila razpolaganje s sredstvi na tem računu in torej ne odgovarja za zatrjevano škodo (prvi odstavek 131. člena OZ). Sodišče je ugotovilo, da E. Č. kot oseba s svojim videzom in nastopom ni vzbujal nikakršnih sumov. Druga toženka je v skladu z Zakonom o preprečevanju pranja denarja izpolnila obrazec za sporočanje podatkov o gotovinskih in povezanih gotovinskih transakcijah nad 5.000.000 SIT in s tem izpolnila edino zakonsko obveznost, povezano s takšnimi dvigi. Res je, da sta obe sodišči razmeroma skromno odgovorili na očitek o domnevno sumljivih okoliščinah celotne transakcije, ne drži pa očitek, da se do teh okoliščin sploh nista opredelili, tako da bi sodb v tem pogledu ne bilo mogoče preizkusiti. Treba je upoštevati, da tudi tožeča stranka ni podrobneje navedla, kako bi, tudi če bi res šlo za sumljive okoliščine, morala ukrepati zadosti skrbna banka, da bi lahko upravičeno odklonila razpolaganje s sredstvi na računu osebi, ki se je izkazala z dokumenti, za katere se je sicer pozneje izkazalo, da so ponarejeni, je pa sodišče prepričljivo utemeljilo, da je šlo za dober ponaredek, ki ob predložitvi kljub ustrezni pozornosti ni vzbujal nobenega suma.

8. Ugotovitve, da druga toženka ni opustila ravnanja s skrbnostjo vestnega bančnika, ne more izpodbiti niti sklicevanje tožeče stranke na standarde dobre prakse, ki naj bi jih za podobne primere vzpostavili Reiffesen Krekove banke in Banke Koper Okoliščina, da sta se ti dve banki odločili ravnati s takšno skrbnostjo šele na podlagi slabih izkušenj v preteklosti, sama po sebi ne ekskulpira drugih bank, ki bi takšno skrbnost opustile – za specializirane ustanove res ni mogoče vzpostaviti pravila, da se (šele) na napakah (na)učimo. Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bili ukrepi, na katere se sklicuje tožeča stranka, namenjeni odvrnitvi drugih rizikov: konkretno riziku, ki ga predstavlja nepotrebna hramba večje količine denarja v trezorju. Sodišče je ugotovilo in utemeljilo, da omenjeni banki zneskov gotovine nista izplačali zato, ker ni bilo kritja na računu oziroma, ker imetnik ni prišel dvignit najavljene vsote denarja. V obeh bankah bi takšen znesek sicer izplačali z računa fizični osebi že na podlagi osebnega dokumenta.

9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Ker tudi ni našlo napak pri uporabi materialnega prava, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 2.106,00 evrov predstavlja stroške, ki jih je imela druga toženka z zastopanjem pri vložitvi odgovora na revizijo, odmerjene skladno z odvetniško tarifo. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).