Jedro

Določba, ki v celoti izključuje odškodninsko odgovornost banke za izvršitev ponarejenega plačilnega naloga, je nepravična in pretirano stroga, zato je podan dejanski stan za uporabo določbe 121. člena OZ.

Neprepričljivi so tudi argumenti prve toženke, da je tožnica močna gospodarska družba, ki bi si lahko izgovorila ugodnejše pogoje. Komitent praviloma ne more vplivati na vsebino razmerja z banko, tudi če gre za finančno močnejša podjetja. To stališče potrjuje okoliščina, ki jo izpostavlja prva toženka, da splošnih pogojev ni sprejela ona, temveč združenje bank, katerega članica je. Ta okoliščina namreč kaže na to, da v bančnem sektorju pogoje poslovanja določajo banke, ki so se v ta namen povezale v združenje, komitenti pa jih morajo sprejeti, pri čemer nimajo niti možnosti izbrati konkurenta z ugodnejšimi pogoji, saj enaki pogoji veljajo pri vseh bankah na slovenskem ozemlju.

Neprepričljiv je tudi argument, da 121. člena OZ ni mogoče uporabiti, ker splošnih pogojev ni sestavila prva toženka, temveč tretja oseba (združenje bank). Bistveno za dejanski stan 121. člena OZ je, da v konkretnem obligacijskem razmerju en sopogodbenik (enostransko) določi pogoje. V obligacijskem razmerju med banko in komitentom je jasno, katera stran je določila pogoje; stališče, da so tudi za banko ti pogoji vsiljeni, pa ni odločilno.

Obveznost, da banka nemudoma izvrši naloge, je ne razbremenjuje obveznosti, da poskrbi za kontrolne mehanizme, ki naj preprečijo izplačila na podlagi ponarejenih oziroma nepravilnih nalogov. Drugače povedano, okoliščina, da mora banka pravočasno in pravilno izvršiti naloge imetnika računa, ne pomeni, da lahko brez posledic izvršuje ponarejene naloge. Po mnenju pritožbenega sodišča mora banka sprejeti oba rizika, to je nepravočasne izvršitve pravilnega naloga in izvršitve ponarejenega naloga, pri tem pa mora sama poskrbeti, da zagotovi ustrezno ravnotežje med potrebami varnosti pravnega prometa in zahtevami dinamičnosti in hitrosti, ki ju terja sodobno poslovanje.

Določba 24.a člena ZPlaP ureja odškodninsko odgovornost banke prejemnika plačila, odškodninska odgovornost banke nalogodajalca pa je urejena v 24. členu ZPlaP, kjer zakon odškodninsko odgovornost določa le za neizvršitev oziroma nepravilno izvršitev naloga za plačilo oziroma za zamudo z izvršitvijo naloga za plačilo. Širjenje pravila 24.a člena tudi na položaj, ko banka nalogodajalca izvrši nalog, ki ga ni izdal imetnik računa, bi preseglo meje možne gramatikalne in sistemske razlage zakona.

V zvezi s četrto predpostavko poslovne odškodninske odgovornosti v teoriji in sodni praksi ni še povsem jasno, ali gre pri poslovni odškodninski obveznosti za objektivno ali subjektivno odgovornost. Gotovo pa je poslovna odškodninska odgovornost glede na neposlovno postrožena, saj se lahko povzročitelj škode razbremeni le, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.

Zloraba plačilnega naloga ni takšen zunanji vzrok, ki se mu banka ne bi mogla izogniti ali ga preprečiti. Banka mora pri svojem poslovanju računati na možnost zlorab in jih preprečevati. Zloraba bančnih instrumentov je poslovno tveganje banke, na katerega mora biti prva toženka pripravljena in v ta namen implementirati mehanizme, ki bodo možnost nastanka škode preprečili ali zmanjšali. Da gre za tveganje, ki ga banka lahko prepreči, potrjuje že zgoraj navedena okoliščina, da je vodilno osebje prve toženke po spornem dogodku predlagalo sprejem strožjih mehanizmov identifikacije nalogodajalca.

Izrek

Pritožbi prve toženke se ugodi in se izpodbijana sodba v 2. in 4. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje Pritožba tožnice se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba v 3. in 5. točki izreka.

Tožnica in druga toženka nosita vsaka svoje stroške v zvezi s pritožbo tožnice.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je prva toženka dolžna tožnici plačati 250.918,04 EUR odškodnine z obrestmi in ji povrniti pravdne stroške (2. in 4. toka izreka), tožbeni zahtevek za solidarno plačilo istega zneska druge toženke pa je zavrnilo, tožečo stranko pa obsodilo na plačilo stroškov drugo tožene stranke (3. in 5. točka izreka).

Pritožbo zoper sodbo v delu, v katerem je bila obsojena na plačilo odškodnine in stroškov postopka (točki 2 in 4 izreka), je iz vseh pritožbenih razlogov vložila prva toženka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Zoper zavrnilni del sodbe (točki 3 in 5 izreka) je iz vseh pritožbenih razlogov vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in solidarno naloži plačilo vtoževanega zneska tudi drugi toženki oziroma, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnim strankam, pri čemer sta odgovor na pritožbo vložili tožnica in druga toženka, ki sta pritožbenemu sodišču predlagali, da pritožbi nasprotnih strank zavrne.

Pritožba prve toženke je utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

Relevantno dejansko stanje obravnavane zadeve je mogoče strniti v naslednje ugotovitve: tožnica in prva toženka sta dne 13.7.2001 sklenili pogodbo o vodenju transakcijskega računa, dne 2.12.2005 ob 14.30 uri je uslužbenko prve toženke, MM, poklicala oseba, ki ji je povedala, da kliče v imenu tožnice, ta oseba je MM sporočila, da pri tožnici ne deluje računalniški program za opravljanje plačilnih transakcij, zaradi česar bo nekdo iz podjetja prinesel papirne plačilne naloge, istega dne se je malo pred 15.00 uro na okencu pri uslužbenki MM zglasila oseba (kasneje je bilo ugotovljeno, da je bil to EČ) in predložila pet plačilnih nalogov tožnice za nakazilo v skupni višini 146.378.534,70 SIT, na teh nalogih so bili ponarejeni podpisi pooblaščenke tožnice, uslužbenka tožnice je podpis na plačilnih nalogih primerjala s podpisom na podpisnem kartonu za tožničino pooblaščenko in ker sta se podpisa ujemala je plačilne naloge sprejela, EČ je že pred tem dne 7.11.2005 pri drugi toženki in pri RK banki d.d. odprl osebna računa s ponarejenim potnim listom na lažno ime MP, druga toženka je dne 2.12.2005 EČ, ki se je identificiral kot MP, izplačala 60.130.000,00 SIT, neposredno po tem pa je Č v Ki banki poskušal dvigniti še drugo nakazilo, kar pa mu ni uspelo, ker so ga prijeli kriminalisti.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje, izhajajoč iz materialnopravne podlage določil Pogodbe o vodenju transakcijskega računa, Splošnih pogojev vodenja transakcijskih računov, Zakona o plačilnem prometu (ZPlaP) ter Obligacijskega zakonika (OZ), sprejelo zaključek, da je prva toženka, ki je izvršila ponarejene plačilne naloge odškodninsko odgovorna tožnici za utrpelo premoženjsko škodo (nakazilo v višini 60.130.000,00 SIT oziroma 250.918,04 EUR), da pa ni podana odškodninska odgovornost druge toženke, ki je denar izplačala. Nosilni razlog za odškodninsko odgovornost prve toženke je sodišče prve stopnje videlo v tem, da se bančna uslužbenka v nasprotju z določili ZPlaP ni prepričala »na zanesljiv način« o identiteti nalogodajalca plačilnega naloga. Nasprotno pa po mnenju sodišča prve stopnje ni mogoče ničesar očitati drugi toženki, ki je pri izplačilu denarja ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in v skladu z dobro bančno prakso.

V nadaljevanju bosta ločeno obravnavani odločitvi glede prve in druge toženke in v zvezi z njima pritožbi tožnice in prve toženke.

1. Glede odškodninske obveznosti prve toženke Odškodninsko obveznost prve toženke je treba presojati po pravilih poslovne odškodninske obveznosti (določbe 239. do 246. člena OZ). Med tožnico in prvo toženko je namreč obstajalo obligacijsko razmerje na podlagi pogodbe o vodenju transakcijskega računa, po kateri je banka v skladu s svojo obveznostjo vodenja transakcijskega računa dolžna omogočati imetniku razpolaganje z denarnimi sredstvi na računu, teh sredstev pa ne sme zmanjšati, razen na podlagi naloga imetnika računa ali v primerih predvidenih z zakonom. Kršitev obveznosti omogočati imetniku razpolaganje s pravilnim stanjem kritja na računu ima lahko za posledico odškodninsko obveznost banke (prim. N. Plavšak: OZ s komentarjem, 4. knjiga, str. 1278).

V zvezi z vprašanjem odškodninske obveznosti prve toženke pa se v tej pravdi kot predhodno postavi vprašanje ničnosti določila, s katerim je v Splošnih pogojih vodenja transakcijskih računov izključena odškodninska odgovornost banke zaradi izvršitve ponarejenih ali spremenjenih nalogov.

1.1. Ničnost določila splošnih pogojev o izključitvi odškodninske odgovornosti prve toženke V skladu z določilom V.(8) Splošnih pogojev vodenja transakcijskih računov (priloga A5), ki se uporabljajo v razmerju med tožnico in prvo toženko na podlagi 15. člena Pogodbe o vodenju transakcijskega računa (priloga A4), banka ne odgovarja za morebitno škodo, ki bi imetniku nastala zaradi izvršitve ponarejenih ali spremenjenih plačilnih nalogov.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s to določbo presodilo, da je izrazito neugodna za komitenta, zato je njeno uporabo zavrnilo na podlagi določbe 121. člena OZ (ničnost določil splošnih pogojev). Prva toženka to odločitev izpodbija v pritožbi. Izpostavlja, da je navedena določba rezultat uravnoteženja interesov obeh pogodbenih strank: banka mora namreč izvršiti nalog imetnika računa, če ga ne izvrši (pravilno in pravočasno) pa objektivno odgovarja imetniku računa za nastalo škodo po 24. in 24a. členu ZPlaP. Zato ni pravično, da bi morala banka odgovarjati tudi za izvršitev ponarejenih plačilnih nalogov. V zvezi s tem očita sodišču prve stopnje tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče po njenem mnenju ni navedlo konkretiziranih razlogov za odločitev. Sodišče je po njenem mnenju tudi spregledalo, da splošnih pogojev ni sestavila ona, temveč jih je sprejelo Združenje bank Slovenije – GIZ, zato ni pogojev za uporabo določbe 121. člena OZ.

Očitana bistvena kršitev določb postopka ni podana. Odločitev sodišča o ničnosti je mogoče preizkusiti in tudi razlogi sodišča, zakaj šteje določbo Splošnih pogojev za nično, so podani. Pritožbeno sodišče se tudi strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je podan dejanski stan za uporabo določbe 121. člena OZ, saj je določba, ki v celoti izključuje odškodninsko odgovornost banke za izvršitev ponarejenega plačilnega naloga, nepravična in pretirano stroga.

Pogodba o vodenju transakcijskega računa je tipska pogodba, kjer celotno vsebino pogodbenega razmerja določi ena stranka, druga stranka pa lahko takšno pogodbeno razmerje zgolj sprejme ali zavrne, na vsebino pa nima dejanskega vpliva. Pritožbeno sodišče ne prepričajo argumenti prve toženke, da je tožnica močna gospodarska družba, ki bi si lahko izgovorila ugodnejše pogoje. Komitent praviloma ne more vplivati na vsebino razmerja z banko, tudi če gre za finančno močnejša podjetja. To stališče potrjuje okoliščina, ki jo izpostavlja prva toženka, da splošnih pogojev ni sprejela ona, temveč združenje bank (GIZ), katerega članica je. Ta okoliščina namreč kaže na to, da v bančnem sektorju pogoje poslovanja določajo banke, ki so se v ta namen povezale v združenje, komitenti pa jih morajo sprejeti, pri čemer nimajo niti možnosti izbrati konkurenta z ugodnejšimi pogoji, saj enaki pogoji veljajo pri vseh bankah na slovenskem ozemlju. Neprepričljiv je tudi argument, da 121. člena OZ ni mogoče uporabiti, ker splošnih pogojev ni sestavila prva toženka, temveč tretja oseba (združenje bank). Bistveno za dejanski stan 121. člena OZ je, da v konkretnem obligacijskem razmerju en sopogodbenik (enostransko) določi pogoje. V obligacijskem razmerju med banko in komitentom je jasno, katera stran je določila pogoje; stališče, da so tudi za banko ti pogoji vsiljeni, pa po oceni pritožbenega sodišča ni odločilno.

Ob dosledni uveljavitvi sporne določbe splošnih pogojev bi v primeru izvršitve ponarejenega plačilnega naloga, banka komitentu odgovarjala samo za škodo, ki jo je povzročila naklepno ali iz hude malomarnosti (te odgovornosti namreč v skladu s prvim odstavkom 242. člena OZ ni mogoče izključiti). Banka bi na komitente razširila riziko, ki sodi v njeno notranjo poslovno sfero. Takšna razporeditev rizika je v dispozitivnih obligacijskih razmerjih načeloma dopusta, razen kadar jo ena stranka vsili zaradi svojega močnejšega (monopolnega) položaja ali kadar to izhaja iz neenakopravnega razmerja med pogodbenikoma (drugi odstavek 242. člena OZ). Prav takšen položaj pa je podan v obravnavani zadevi. Razporeditev rizika, ki jo sporni pogodbeni pogoj uveljavlja, je močno neuravnotežena, zato je utemeljeno sklepati, da se pri pristnih pogajanjih stranke za takšno določbo ne bi dogovorile. Ta neuravnoteženost je izrazita, saj komitent ne more vplivati na verjetnost uspešne izvedbe zlorabe plačilnega instrumenta s strani tretje osebe (razen kolikor v največji možni meri zavaruje svoje plačilne podatke), po drugi strani pa banka lahko implementira sredstva za preprečitev oziroma zmanjšanje verjetnosti nastanka podobnih škodljivih dogodkov. Pri tem ni nezanemarljivo, da je po dogodku v obravnavani zadevi vodilno osebje prve toženke predlagalo nekatere izboljšave identifikacijskega sistema. Očitno torej lahko prva toženka pri svojem poslovanju vpliva na verjetnost nastanka te škode, na drugi strani pa komitent, na katerega sporna določba prenaša riziko te škode, tega ne more storiti.

Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema argumentov prve toženke, da je takšna razporeditev rizika škode pravična, ker je banka po ZPlaP odškodninsko odgovorna za neizvršitev naloga. Obveznost, da banka nemudoma izvrši naloge, je ne razbremenjuje obveznosti, da poskrbi za kontrolne mehanizme, ki naj preprečijo izplačila na podlagi ponarejenih oziroma nepravilnih nalogov. Drugače povedano, okoliščina, da mora banka pravočasno in pravilno izvršiti naloge imetnika računa, ne pomeni, da lahko brez posledic izvršuje ponarejene naloge. Po mnenju pritožbenega sodišča mora banka sprejeti oba rizika, to je nepravočasne izvršitve pravilnega naloga in izvršitve ponarejenega naloga, pri tem pa mora sama poskrbeti, da zagotovi ustrezno ravnotežje med potrebami varnosti pravnega prometa in zahtevami dinamičnosti in hitrosti, ki ju terja sodobno poslovanje.

Navedeni razlogi potrjujejo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 121. člena OZ in zavrnilo uporabo nepravičnega in pretirano strogega določila.

1.2. Odškodninska obveznost prve toženke Sodišče prve stopnje je odločitev o temelju odškodninske obveznosti prve toženke oprlo na ugotovitev, da se bančna uslužbenka prve toženke ni na zanesljiv način prepričala o identiteti nalogodajalca. Pri tem je sodišče štelo, da primerjava podpisa na nalogu in na podpisnem kartonu ni zanesljiv način preverjanja identitete nalogodajalca, v tem pa je videlo malomarnost prve toženke oziroma njene uslužbenke.

Pritožba to stališče napada in očita, da so razlogi sodišča nasprotujoči. Poudarja, da predstavlja primerjava podpisov zanesljiv in pri izvajalcih plačilnega prometa ustaljen način preverjanja identitete, posebej upoštevaje množičnost te bančne storitve. Tožnica ni nikoli zatrjevala, da sistem identifikacije nalogodajalca ni ustrezen, zato je sodišče, s tem ko se je oprlo na okoliščino izven konkretiziranih trditev tožnice, kršilo razpravno načelo. Sodba pa je po mnenju prve toženke obremenjena tudi z bistveno kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj pri utemeljitvi pomanjkljivosti bančnega poslovanja zamenjuje pojma nalogodajalec in prinositelj naloga.

Po presoji pritožbenega sodišča tudi v tem delu sodbe niso podane očitane bistvene kršitve določb postopka. Sodba prve stopnje sicer res pri sklicevanju na pričo L. zamenjuje pojma prinositelj in nalogodajalec, vendar je pri podaji odločilnih razlogov sodišče jasno: šteje, da je bila pomanjkljiva identifikacija nalogodajalca in v zvezi s tem navede tudi preizkusljive razloge. V zvezi z zatrjevano kršitvijo razpravnega načela pritožbeno sodišče ugotavlja, da okoliščina zanesljive identifikacije nalogodajalca, ki je res tožnica ni posebej zatrjevala, sama po sebi ni bistvena v obravnavani zadevi, kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, zato ta kršitev ni vplivala na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

Kot je že bilo navedeno zgoraj, je treba zahtevek do prve toženke presojati po pravilih poslovne odškodninske obveznosti. ZPlaP vsebuje tudi nekatere specialne določbe o odškodninski odgovornosti (24. in 24a. člen ZPlaP), vendar po mnenju pritožbenega sodišča te določbe ne urejajo situacije, ko banka izvrši nalog, ki ga ni izstavil imetnik računa (npr. ponarejeni nalog). V teoriji je sicer mogoče zaslediti stališče, da naj bi se odškodninska odgovornost banke do komitenta za izvršitev neodobrenega naloga obravnavala z analogno uporabo pravil 24.a člena ZPlaP, po katerem izvajalec plačilnega prometa prejemnika plačila objektivno odgovarja prejemniku plačila za škodo, ki mu nastane zaradi kršitve obveznosti omogočiti razpolaganje s kritjem na računu (tako N. Plavšak v OZ s komentarjem, 4. knjiga, str. 1286-1287). Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da določba 24.a člena ZPlaP ureja odškodninsko odgovornost banke prejemnika plačila, odškodninska odgovornost banke nalogodajalca pa je urejena v 24. členu ZPlaP, kjer zakon odškodninsko odgovornost določa le za neizvršitev oziroma nepravilno izvršitev naloga za plačilo oziroma za zamudo z izvršitvijo naloga za plačilo. Širjenje pravila 24.a člena tudi na položaj, ko banka nalogodajalca izvrši nalog, ki ga ni izdal imetnik računa, bi preseglo meje možne gramatikalne in sistemske razlage zakona. To potrjuje tudi okoliščina, da novi Zakon o plačilnih storitvah in sistemih (ZPlaSS), drugače kot prejšnji, ni prevzel opisane (pomanjkljive) ureditve, temveč je sedaj izrecno uredil tudi odgovornost za izvršitev neodobrene plačilne transakcije (119. do 121. člen ZPlaSS).

Pritožbeno sodišče je zato razmerje presojalo na podlagi pravil OZ o poslovni odškodninski obveznosti. Splošne predpostavke te obveznosti so: i) kršitev pogodbene obveznosti, ii) nastanek škode, iii) vzročna zveza med kršitvijo obveznosti in nastankom škode ter iv) odgovornost. Pritožba neutemeljeno očita, da prva toženka ni kršila nobene pogodbene obveznosti. Kršitev obveznosti vodenja transakcijskega računa pomeni v tem primeru ravnanje banke, ki imetniku ni omogočila razpolaganja s pravilnim stanjem denarnih sredstev na računu (prim. 6. člen pogodbe o vodenju transakcijskega računa). Drugače povedano, s tem ko je banka izvršila ponarejene naloge, je imetniku onemogočila razpolaganje s sredstvi v znesku, do katerega bi bil sicer v skladu s pogodbo upravičen. Iz nespornih dejanskih ugotovitev izhaja tudi, da je podana premoženjska (navadna) škoda v višini prenakazanih sredstev ter vzročna zveza med kršitvijo obveznosti banke in nastalo škodo.

V zvezi s četrto predpostavko odgovornosti za škodo v teoriji in sodni praksi ni še povsem jasno, ali gre pri poslovni odškodninski obveznosti za objektivno ali subjektivno odgovornost (prim. N. Plavšak v OZ s komentarjem, 2. knjiga, str. 213-216, S. Cigoj v ZOR s komentarjem, str. 268-269, sklep VSK Cp 51/2009 z dne 07.04.2009). Gotovo pa je poslovna odškodninska odgovornost glede na neposlovno postrožena, saj se lahko povzročitelj škode razbremeni le, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). To je normativno merilo, po katerem je treba presojati odgovornost prve toženke, pri čemer je treba upoštevati še, da je trditveno in dokazno breme na njej.

Glede na opisana materialnopravna izhodišča je treba pritrditi pritožbi, da se je sodišče prve stopnje napačno osredotočilo (samo) na vprašanje, ali je prva toženka identiteto nalogodajalca ugotavljala na zanesljiv način, kar tudi tožnica ni posebej izpostavljala. V tem primeru ni namreč odločilno vprašanje, ali je primerjava podpisa na nalogu s podpisom na podpisnem kartonu zanesljiv način ugotavlja identitete nalogodajalca, temveč je bistveno, ali je sporno kaznivo dejanje za prvo toženko predstavljalo okoliščino, ki je ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se ji tudi ne izogniti.

Pri tem je že na abstraktni ravni mogoče zavzeti stališče, da zloraba plačilnega naloga ni takšen zunanji vzrok, ki se mu banka ne bi mogla izogniti ali ga preprečiti. Tudi sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da mora banka pri svojem poslovanju računati na možnost zlorab in jih preprečevati. Zloraba bančnih instrumentov je poslovno tveganje banke, na katerega mora biti prva toženka pripravljena in v ta namen implementirati mehanizme, ki bodo možnost nastanka škode preprečili ali zmanjšali. Da gre za tveganje, ki ga banka lahko prepreči, potrjuje že zgoraj navedena okoliščina, da je vodilno osebje prve toženke po spornem dogodku predlagalo sprejem strožjih mehanizmov identifikacije nalogodajalca. Banka torej lahko uvede mehanizme preprečevanja takšne škode (pri čemer bi tu lahko šlo za strožje pogoje identifikacije nalogodajalca ali prinositelja – oboje lahko namreč zmanjša verjetnost nastanka škode).

Abstraktno izhodišče, da zloraba plačilnega naloga načeloma ne more biti zunanja okoliščina, ki banko razbremenjuje odgovornosti, dodatno potrjujejo konkretne (nesporne) okoliščine tega primera. Ni mogoče spregledati, da je EČ na dokaj preprost način prenakazal visok znesek denarja. Pri tem ni šlo za v načrtu ali izvedbi »perfektno« kaznivo dejanje, ki ga ni bilo mogoče preprečiti. Kriminalni podvig je zajemal samo to, da je nekdo v imenu tožnice telefoniral uslužbenki prve toženke in jo obvestil, da bo prinesel papirne naloge, nato pa je ponaredil podpis in žig na nalogu ter naloge vnovčil. Banka bi glede na naravo svoje dejavnosti morala in mogla pričakovati, da bo kdaj prišlo tudi do poskusa neupravičenega prenosa denarja na podlagi ponarejenih plačilnih nalogov. Takšno dejanje mora biti banka sposobna preprečiti, ga odpraviti in se mu izogniti.

Ker prva toženka drugih okoliščin izven zgoraj predstavljenega dejanskega stanja ni zatrjevala, iz navedenega izhaja, da ni uspela dokazati, da je predstavljalo sporno kaznivo dejanje takšno okoliščino, ki je ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se ji tudi ne izogniti. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je podana odgovornost prve toženke za nastalo škodo in so torej izpolnjene vse predpostavke odškodninske obveznosti prve toženke. Pritožbeni razlogi, ki to stališče napadajo, so glede na navedeno neutemeljeni.

1.3. Prispevek tožnice k škodi Prva toženka je tekom postopka uveljavljala tudi prispevek tožnice k nastali škodi. Trdila je, da je iz dejanskega stanja razvidno, da storilec ne bi mogel kaznivega dejanja storiti brez natančnega poznavanja poslovanja tožnice. Tožnica po njenem mnenju ni dovolj skrbno varovala podatke o načinu opravljanja plačil in stanju na računu, podpisnikih, žigu in načinu predložitve papirnih nalogov v poslovalnici.

Izpodbijana sodba v zvezi s tem vprašanjem nima nobenih razlogov, zato je utemeljen očitek pritožbe, da je podana procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo, sodbo (točki 2 in 4 izreka) razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Narava storjene procesne kršitve je takšna, da pritožbeno sodišče ne more samo nadomestiti razlogov sodbe, saj bi na ta način, čeprav gre za materialnopravno presojo, za katero sodišču prve stopnje ni potrebno ponovno izvajati naroka ali dokazov, odvzelo stranki pravico do pritožbe. Z novo sodbo bo moralo sodišče presoditi tudi te navedbe prve toženke. Izhajati bo moralo iz določbe prvega odstavka 171. člena OZ v zvezi z določbo 246. člena OZ, po kateri ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Prva toženka je prispevek tožnice utemeljevala na njenem neskrbnem ravnanju, češ da je dopustila, da je storilec kaznivega dejanja pri njej pridobil vse podatke za izvedbo kaznivega dejanja. Upoštevati bo moralo tudi, da je tožnica v pripravljalni vlogi z dne 12.3.2008 pod točko IX. smiselno priznala trditve, da je do odteka informacij prišlo zaradi dejanj oseb, ki sodijo v njeno poslovno sfero (tožnica je navedla, da so to očitno nepooblaščeno storili njeni delavci).

Pri tem pritožbeno sodišče opozarja sodišče prve stopnje tudi na materialnopravno napačno oblikovan izrek izpodbijane sodbe. Ker je EČ s pravnomočno kazensko sodbo že obsojen na plačilo istega zneska odškodnine, lahko sodišče prvo toženko obsodi samo na plačilo skupaj z njim. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bo v izvršbi prišlo do dvakratne izterjave istega zneska, saj iz izreka izpodbijane sodbe ni razvidno, da je prva toženka prosta svoje obveznosti, če jo poravna EČ.

Odločitev o stroških v zvezi s pritožbo prve toženke je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

2. Glede odškodninske obveznosti druge toženke Tožbeni zahtevek zoper drugo toženko je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je presodilo, da je druga toženka ob izplačilu EČ ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in v skladu z dobro bančno prakso. Odločitev v tem delu izpodbija tožnica, ki navaja, da druga toženka ni upoštevala vseh (sumljivih) okoliščin, ki so kazale na to, da gre za sredstva protipravnega izvora.

Odškodninska obveznost druge toženke se za razliko od prve toženke presoja po pravilih neposlovne odškodninske obveznosti in ne po pravilih poslovne odškodninske obveznosti. Med obema oblikama odškodninske obveznosti sicer ni razlike glede splošnih predpostavk, se pa ureditev razlikuje glede razbremenilnih razlogov in je pri neposlovni odškodninski obveznosti za povzročitelja škode ugodnejša, saj se ta odgovornosti razbremeni že, če dokaže, da za škodo ni kriv (1. odstavek 131. člena OZ), torej če dokaže, da škode ni povzročil naklepno ali iz malomarnosti. V primeru druge toženke se malomarnost presoja strožje, z merili skrbnosti dobrega strokovnjaka, saj je škoda nastala pri izpolnjevanju obveznosti iz njene poklicne dejavnosti (2. odstavek 6. člena OZ).

Tudi pri drugi toženki so po presoji pritožbenega sodišča izpolnjene prve tri predpostavke odškodninske obveznosti: protipravno ravnanje, škoda in vzročna zveza. Načeloma je namreč protipravno vsako ravnanje, ki drugemu povzroča škodo (prim. 10. člen OZ) in ne zahteva se, da bi bilo vsako škodljivo ravnanje posebej prepovedano. Izplačilo protipravno pridobljenih sredstev z računa, ki je bil odprt s ponarejenim potnim listom, je takšno protipravno ravnanje, ki lahko utemeljuje odškodninsko obveznost. Tudi vzročna zveza je podana, saj brez ravnanja druge toženke do oškodovanja tožnice ne bi prišlo.

Vendar se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je druga toženka uspela dokazati, da za škodo ni kriva. Tožnica v pritožbi ponovno izpostavlja, da je malomarnost druge toženke podana, ker ni pazila na sumljive okoliščine posla, da je oseba iz Ljubljane odprla račun v Kranju, da je izplačilo 60 milijonov SIT zahtevala neznana oseba ter da je med prilivom in dvigom minilo slabe pol ure. Te pritožbene navedbe ne morejo omajati prepričljivih razlogov sodišča prve stopnje, da je druga toženka svoje obveznosti izpolnila skrbno in v skladu z dobro bančno prakso. Pri izplačilu denarja ni imela nobenega razloga za sum, da gre za protipravno pridobljena sredstva. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je zgolj splet okoliščin (nedaven rop), ne pa (sumljivo) ravnanje Č, privedel do tega, da so v drugi banki (RK banki) zahtevali varovanje policije, kar je preprečilo dvig denarja. Druga toženka je tudi izpolnila obrazec za sporočanje podatkov o gotovinskih in povezanih gotovinskih transakcijah nad 5.000.000,00 SIT, kot to zahtevajo predpisi o preprečevanju pranja denarja. Glede na navedeno ji dejansko ni mogoče ničesar očitati in ni videti, kako bi lahko bolj skrbno ravnala, da do škode ne bi prišlo. Dodatna skrbnost, ki jo tožnica implicitno zahteva, da banka pri vsakem (večjem) dvigu sredstev preverja tudi ozadje posla, pa po mnenju pritožbenega sodišča ni upravičena in banke ne more bremeniti.

Ker v zvezi s pritožbo tožnice niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v tem delu (točki 3 in 5 izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških v zvezi s pritožbo tožnice temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP.